Čas ni denar…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 Junij, 2009 avtor Človek

Čas je denar je rek, ki v današnjem času prosperira še bolj, kot kdaj koli prej.

Pa to drži?

Niti ne. Ker vsako stvar, ki jo izgubimo lahko najdemo ali pridobimo nazaj,

a izgubljeni čas se ne vrne nikoli.

Čas ni denar, to nas žele prepričati tisti, ki ne vedo, kaj pomeni življenje…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,

Navdih velikih besed in praznih misli…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 16 Marec, 2009 avtor Človek

Me sprašujejo, zakaj ne pišem. Ne vem, res ne vem. V bistvu ni nikakršnega razloga proti, ampak očitno tudi za ne. Mogoče sem padel ven, mogoče tudi ne.

O čem naj pišem? O življenju? Razpotju, kjer kaže, da se bom očitno prodal? Ampak ali nisem nedolgo nazaj zatrjeval, da tega ne storim? Pa gre res za prodajo? Ne vem. Vem le to, da se stvari spreminjajo, obračajo in da vzrtajati v ideji brez realnega izhoda ni ravno smiselno. Kdo mi bo sodil?

Pa vendar gre za močan izziv,  dejansko tako močnega, da se utegne zgoditi tisti – Be carefull what you wish for… Ampak to pomeni skreniti s poti, ali pa pot malce preoblikovati. Konec koncev kdo pravi, da so poti že začrtane? Vse skupaj je moja pot, polna preobratov in nikoli stalnica. Mogoče je to dobro, mogoče ne. Komu to mar.

Edina stalnica, ki me spremlja sedaj, je sedenje na klopi. Še vedno zahajam gledati v tisto reko in še vedno v pričakovanju gledam v njeno smer. Zadnjič je bila še posebaj lepa, ko sem jo ugledal. Pa čeprav vidno utrujena. Njene male gubice okoli oči so me dddkmalu ponesle v moj svet domišljije, kamor tako rad zaidem, da se ne izgubim. Nisem se je dotaknil. Ne želim, ali ne upam si. Da ne izgine. Kot privid, ki obstaja, dokler se ga ne zaveš. Ampak si pa želim. Želim si, da bi bila resnična, da bi se njen životec stisnil okoli mojega telesa, ko bi vesela priskakljala ali pa žalostno stopala. Pa vendar upam, da naju loči samo čas in le tega imam.

Veliko ljudi ne vidim več. Pa čeprav so bili dolgo časa del mene in jaz njih. Ostali so tam, vendar nikoli pozabljeni, kaj šele nedosegljivi. Zato jih povabim. Da jih vidim, da jih čutim. Ker jih potrebujem in ker me potrebujejo.

Razmišljam veliko. Vendar ne o svetu, ne o okolju, temveč o delu. O tistem, kar so mi naložili na pleča. O posledici velikih besed. Od mene zahtevajo, da postanem tisto, kar si želim. Da odločam in odločim. Čutim, da bi bil lahko kos izzivu, pa venar zaenkrat še nisem našel rešitve. A čas se izteka. Rešitev obstaja. Tu ni dvoma. Če jo ne najdem jaz, jo bo nekdo drug. In takrat bom vedel, da se usmerim drugam. Kamor koli.

Okolje v katerem se nahajm je čudovito. Tako tisto, kjer živim, kot tisto, kamor zahajam. Spoznavam veliko, učim se dovolj, vsak dan ima nek smisel. Vsaka ura težo. In tako se oglasim zopet, ko bo mimoidoči potreboval kovanec, ki mi ostane, ko kupim žeton za avtobus. In se odpeljem.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Politika je morilka življenja…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 25 Februar, 2009 avtor Človek

Sinoči sem zaradi Filomeninega statusa po dolgem času kliknil na en izredno dober blog, ki ga verjetno vsi poznate – Pengowsky. Tema Have We Learned Nothing? je izreden zapis, kateri je pri meni povzročil najprej veliko mero žalosti, zato sem napisal komentar, ki je bil več ali manj posledica ogleda videa v linku. Videl sem ga namreč prvič, pa čeprav je star eno leto.

In zato sem zapisal:

Well, I knew I should not follow the redirection to your page, since I am always struggling not to know what is happening around me. I like my bubble. I like my fantasy world, that keeps me creative and distant from this kind of surreal world, that is more imaginative than mine. And the video proves it. So does the illness and premature death of a good, great man, who really believed, that something could be done. Well it can´t. And that is the fact. We, the people are still just animals who deal with politics… Those words were said more than two thousands years ago and I think they still apply to this day… Sad…

Ko sem ponovno prebral kaj sem sploh pripomnil, se mi je volja vrnila. Pomislil sem zakaj se izogibam politiki in spomnil sem se, da imam prav. Nihče od ljudi, ki navdihujejo mene, ki se mi zdijo possmembni se nikoli ni vpletal v to igro, saj so vedeli, da je življenje veliko več, kot zgolj tu in zdaj. Pa čeprav marsikdo trdi drugače in je prepričan, da to vpliva tudi nanj. A le ti se motijo. Človek je svoboden, če si svobodo vzame. Tudi če ti omenjeni posamezniki omejijo vse, si svoboden, če to želiš. In le oseba osvobojena vsega balasta, na katerega ne more direktno vplivati, osvobodi um, da le ta išče možnosti in rešitve, ki presegajo vsakdanjo bedo. Samo svoboden um je  lahko ustvarjalen in samo v ustvarjanju je prava svoboda. Ker človek je kreativno bitje, če je pristen. Ker se samo tisti, ki se želi in se izraža, vsak dan ponovno rodi.

Zato imejte svojo politiko. Imejte svoj šov. A če boste želeli kaj spremeniti, potem boste mogli spremeniti človeka in ne okolice. To kar živimo danes je posledica tistega, česar smo se naučili včeraj in tisto kar bomo živeli jutri, bo posledica tistega, kar bomo posejali danes. In dokler bomo sejali enako seme kot smo ga v preteklosti, do takrat bomo živeli v preteklosti in ne prihodnosti.

Moral sem ˝izliti žolč˝, da sem se osvobodil  te nepotrebne krame, ki se je sinoči naložila. Sedaj pa užijem sonce in  raje opazujem predmete okoli sebe in razmišljam, kako bi lahko bili še boljši in kaj ljudje še potrebujemo. Ali pa se grem poistovetiti s pticami in se zaljubiti. Grem živeti in ne samo razmišljati o tem, kako dobro bi bilo živeti…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Nova selitev, nov predel prestolnice…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 28 Januar, 2009 avtor Človek

No, našel sem nov prostor, za odlaganje telesa. Sledil sem občutku in se odločal na podlagi tistega, kar se je nahajalo v ˝ponujenem˝.

Pred očmi sem imel seveda dve misli. Ali dati več in oditi čisto na svoje, ali dati veliko manj in ˝preživeti˝. Oboje je imelo svoje pluse in minuse, vendar je prevladala, kako naj se izrezim, duša, ki pravi, naj ostanem na ˝poti˝. Pač bo potrebno vzeti v roko bor mašino, pa kak penzl, kladu, mal pošraufat, pa bo…  Ampak to z veseljem počnem…

Če bi šel čisto na svoje, bi to avtomatično pomenilo več dela, ki bi ga moral opravljati in manj dela, ki ga želim opravljati. Se pravi bi moral skreniti s poti. A to se mi je že večkrat zgodilo v življenju, da nisem vztrajal pri svojem, pa naj bo še tako idealistično, ali ˝neumno˝.dd

Ne rečem, da mi je žal časa, ki sem ga poklonil določenim službam, saj sem se seveda veliko tam tudi naučil. Ampak včasih se vprašam,  kaj bi bilo, če ne bi upošteval svoje okolice? Mogoče bi sedaj že živel od tistega, kar želim ustvarjati, po drugi strani pa, ali je to res?

Če pomislim, da, ko sem bil mlajši, sem imel veliko manj možnosti zaradi  uveljavljanja avtoritete, ne glede na dela, ki sem jih opravljal. Določeni ljudje imajo pač s tem težave in ne sprejemajo misli preveč mladih, saj ˝ka pa mulc ve˝…Pa tudi ˝nategnejo˝ te hitreje, ker si manj vajen vseh poskusov in pravil igre…

Ne vem, odločil sem se seveda vztrajati, skozi trnje v gramoznico, ali kako gre že pregovor, hihi… Bomo videli…

In kot očitno kaže, bom nekje v pol leta spoznal že celo Ljubljano, saj se selim že v tretji, popolnoma nasprotni del mesta.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Narcisove preobrazbe

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 6 Januar, 2009 avtor Človek

Trenutno se nahajam v dokaj turbulentnem času, če se naslonim na prejšnji zapis. Selitev pač nisem vajen. Kaj šele, da bi bil vajen ˝hitrih˝ premikov… Življenje v ˝cimerski skupnosti˝ mi je tudi bolj tujka kot ne, saj moji študijski dnevi v Rožni niso bili ravno dolgi.

Pred selitvijo sem pač živel osem let sam, v prevelikem stanovanju, kjer je bilo vedno toplo in kjer si hodil gol, kadar se ti je zahotelo. Še Strica muca sem lahko imel. Priznam, včasih me kar zamika, da bi šel lepo nazaj, kjer imajo stvari svoje mesto in kjer se človek počuti varnega in domače. Ampak tega enostavno ne morem narediti. Prišel sem z idejo in za njo moram stati. Tako pač je. Ovire se pač pojavljajo in pričakujem jih še več. Vedno bolj zahtevni bodo preizkusi. Ampak ali je to je dobro? Ali to ima kak smisel.? Na vse ali nič? Z glavo skozi zid? Ali zgolj zaslepljenost v – sreča je na strani hrabrih?

Bolj kot vse skupaj me moti pomanjkanje prave jasne misli, kako ideje postavljati v realnost. Ko človek uporablja v poslih in življenju že utečene poti, in se drži uporabe že začrtanih brazd človeškega uma, je vse skupaj samo še stvar pravil. A kaj ko želiš pravilaMetamorphosis of Narcissus kršiti? Ko želiš nekaj, kar je mogoče celo preveč za tvoje okolje? Kaj storiš? Odnehaš? Odideš v drugo okolje, kjer je ta stvar bolj mogoča? Ali pa preprosto vztrajaš in iščeš pot? Katera ˝poguba˝ je težja?

Je bolečina, katero nosiš celo življenje s seboj in je nastala zaradi tega, ker nisi poslušal srca, večja od bolečine, ki jo prinese ponižanje in osamitev v realnosti? Kdo bi vedel.

Včasih gledam ljudi in se mi zdi, kot da je njihov žalosten pogled resnična posledica tistega, ko si rečeš, zakaj nisem naredil tisto kar sem čutil?

Bojim se, da če bi to, kar žene zatajil, da bi zatajil življenje samo. In to zgolj zaradi strahu pred tem, da mi ne bi uspelo? Ali pa enostavno zaradi tega,  ker bi se premalo cenil? Kako bi potem lahko še komu rekel – vse se da če se hoče? Bi imel pravico še kdaj komu vlivati upanje, če sem ga sam izgubil vase? Kdo potem postanem?

˝When that head slits when that head splits when that head bursts, it will be the flower, the new Narcissus, Gala – my narcissus”

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,