Retro, snowboard, kidanje in počitek…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 3 Februar, 2009 avtor Človek

Končano. Soba je primerna za bivanje, slike so obešene, stene so zopet zelene in imam novo lučko. Retro, leseno, štirikotno. Moram priznati, da imam pleskanja, vrtanja, izvijanja in zavijanja vsaj za kakih pol leta dovolj, saj me boli rama, pa kot opažam, se z vsakim premikom nekatere stvari izgubijo ali založijo. Vsega še nisem uspel privleči do sem, saj niti ne vem, kam bom vse skupaj stlačil, mislim predvsem na srajce, ki jih je dnekje okoli 40, če se ne motim. Mogoče bom izbral zgolj tiste, ki jih resnično mislim uporabiti, ostale pa bom nesel v hrambo. Pa tudi papirji v škatlah še vedno niso tu.

Selitev mi je vzela zopet veliko časa in energije, vendar ne toliko, kot mi jo je za nekaj ur vzela informacija, da se je naš podnajemnik enostavno izselil, ne da bi plačal ali kaj prej povedal. Pogodbo sicer imamo, ampak vprašanje je, kaj se dejansko splača ukreniti, ali se splača ubadati in zapravljati še več energije in živcev, glede na to, da se te zadeve lahko zavlečejo. Vendar, ko sem izvedel, da ga ni več, sem bil dejansko žalosten, saj nisem pričakoval, da imam takšno karmo in privlačim v življenje tudi takšne ljudi. Predvsem sem kot vedno iskal razlog, zakaj je bilo to dobro in ko sem čez kaki dve uri uvidel, da jih je lahko dejansko kar nekaj, me je ta napad žalosti minil, čeprav mi finančno to nič ne olajša situacije, kjer sem se znašel. Namreč ostal mi je dolžan kar nekaj denarja. Ampak, kaj moremo, nekako bom že stisnil in stopil dalje. V tem duhu se je tudi izbira cenejše naselitve izkazala kot pravilna odločitev, saj bi v nasprotnem primeru dejansko bil priseljen na vrnitev, ki pa seveda ne pride v poštev.

Sostanovalcev še vedno nisem spoznal, saj še vedno nisem nikogar videl, razen enega fanta, ki je v spodnjem nadstropju. Res je, da nimamo skupnih prostorov, razen kuhinje in kopalnice, vendar tudi to je na nek način dobro, saj nikoli ni vrste in čakanja. Je pa zanimivo. Mogoče si jutri vzamem čas in potrkam na vsa vrata, da vidim, čigavi so čevlji na stojalih. In kdo ima kolo na podstrešju in zakaj imajo vsi na vratih oznake, ki pripadajo določenim ˝krujem˝, predvsem RŠ-ju in K4… Prejšnji stanovalec mi je sicer povedal, da so prijatelji in da so se seveda izredno razumeli in ker mi je bil po prvem vtisu zelo odprt človek, mu verjamem. Pa čeprav je živel v prostoru, v katerega bi z previdnostjo parkiral celo kolo. Vendar je wievbil priporočen iz izredno zaupanja vrednega vira, ki se mu ponovno tukaj zahvaljujem. Thanks bejba, hehe. Nekdo očitno tudi ˝boarda˝, saj so poleg čevljev tudi eni ˝strupeni˝ bootsi, se pravi še ena skoraj skupna točka, saj sem sam tudi že skoraj postal fan te discipline, če bi se recimo letos še kdaj podal na ta pota, oz., če bi sploh vedel, kje imam vse stvari.

Zaenkrat vse kaže odlično, kljub temu, da nas je močno zamedlo in da sem kot pravi heroj poizkusil brez kidanja pobegniti z dvorišča, kar pa se ni obneslo, zato bom vrtalnik in ostale zadeve vrnil jutri, ko bo dež odgnal belino, ki je danes prikazala idilo. No, kot rečeno, je tudi ta selitev končno za menoj, tako da se sedaj lahko vrnem k ustvarjanju, kreativnosti in delu, ki ga dejansko že pogrešam. Pa čeprav se je vmes nabralo tudi nekaj nepotrebnih in meni osebno nepomembnih stvari, ampak živimo v skupnosti in smo podvrženi določenim pravilom, zakonom ali dogovorom, ki jih ne smemo kršiti, če jih ne moremo enostavno odplačati. Ne moremo vsi kar ustvarjati denarja.

Za danes zgolj toliko, samo da se oglasim, sedaj pa grem preveriti, kako nas bo zopet izkoristila kakšna korporacija ali pa, kako nas želijo žaliti gospoda, ki igra golf v kroksih. Bizarno, mar ne?

Ps.: Skoraj bi pozabil zahvalo Poki, ki me je sinoči popeljala do poceni nakupa retro kul lučke.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Nova selitev, nov predel prestolnice…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 28 Januar, 2009 avtor Človek

No, našel sem nov prostor, za odlaganje telesa. Sledil sem občutku in se odločal na podlagi tistega, kar se je nahajalo v ˝ponujenem˝.

Pred očmi sem imel seveda dve misli. Ali dati več in oditi čisto na svoje, ali dati veliko manj in ˝preživeti˝. Oboje je imelo svoje pluse in minuse, vendar je prevladala, kako naj se izrezim, duša, ki pravi, naj ostanem na ˝poti˝. Pač bo potrebno vzeti v roko bor mašino, pa kak penzl, kladu, mal pošraufat, pa bo…  Ampak to z veseljem počnem…

Če bi šel čisto na svoje, bi to avtomatično pomenilo več dela, ki bi ga moral opravljati in manj dela, ki ga želim opravljati. Se pravi bi moral skreniti s poti. A to se mi je že večkrat zgodilo v življenju, da nisem vztrajal pri svojem, pa naj bo še tako idealistično, ali ˝neumno˝.dd

Ne rečem, da mi je žal časa, ki sem ga poklonil določenim službam, saj sem se seveda veliko tam tudi naučil. Ampak včasih se vprašam,  kaj bi bilo, če ne bi upošteval svoje okolice? Mogoče bi sedaj že živel od tistega, kar želim ustvarjati, po drugi strani pa, ali je to res?

Če pomislim, da, ko sem bil mlajši, sem imel veliko manj možnosti zaradi  uveljavljanja avtoritete, ne glede na dela, ki sem jih opravljal. Določeni ljudje imajo pač s tem težave in ne sprejemajo misli preveč mladih, saj ˝ka pa mulc ve˝…Pa tudi ˝nategnejo˝ te hitreje, ker si manj vajen vseh poskusov in pravil igre…

Ne vem, odločil sem se seveda vztrajati, skozi trnje v gramoznico, ali kako gre že pregovor, hihi… Bomo videli…

In kot očitno kaže, bom nekje v pol leta spoznal že celo Ljubljano, saj se selim že v tretji, popolnoma nasprotni del mesta.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,