Dan po krizi, I. del

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 6 Maj, 2009 avtor Človek

Odgrnil je odejo in poizkušal vstati. V glavi se mu je še vedno vrtelo. Divja noč, ki je kraljevala v praznovanju včerajšnjega podpisa pogodbe med voditeljema obeh držav sej je končala v prekrokano jutro. Vsi so se veselili, a on je pil iz žalosti. Tri leta trajajoča vojna je pogoltnila vse dobro, tako na eni, kot na drugi strani. Spomin se mu je vsakič sproti vračal na tiste dogodke, ko so pričeli z razdvajanjem ljudi. Na tiste, ki so upali in tiste, ki so že zdavnaj obupali. Mogoče niso vedeli kaj se bo zgodilo, mogoče niso želeli vedeti. A on je prepričan, da so ustvarili želeno. Svetsf ni bil ne slabši, ne boljši, svet je vedno samo bil. Nikoli se ni želel postavljati na nikogaršnjo stran, saj ni videl smisla. Zato se je izogibal medijem, gledal drugam in poizkušal užiti trenutke, ki so mu bili dani. Vse dokler se ni zgodilo. Vsi so vedeli, vsi so pričakovali a nihče ni storil ničesar, da bi ustavil neizogibno. Vojna je morala priti, revolucije so nujne. Misli so mu odtavale na tisti dan…

Zunaj je odjeknil prvi strel. Yvaine je bila že pokonci in z začudenjem je stala pred vrati in ga gledala. Hitro je vstal, se oblekel in ji rekel, naj se čim prej pripravi, ker morata oditi. Takoj. V roke je vzel telefon, vendar so bile linije mrtve. Nikogar ni mogel poklicati, da bi izvedel kaj točno se dogaja, niti ni mogel preveriti kaj se dogaja z ljudmi, ki so mu blizu. Tudi TV in internet sta bila mrtva. Sedaj mu je postalo jasno, da gre čisto zares. Stekel je v klet po puško, ona pa je pakirala in nosila v avto. Večkrat je premleval ta scenarij v glavi, zato je vedel kam točno mora iti. Ona ni vedela nič o tem. Ponovno je pogledal skozi okno, kjer je pričel vladati kaos, ljudje so panično bežali sem ter tja, na cesti sta ležali dve trupli. Vedel je, da morata najti čim več živil, predvsem konzerv,zato sta morala nekako priti do največjega nakupovalnega centra. Iz garaže je zapeljal na ulico in močno pritisnil na plin. Zapeljala sta z glavne ceste, saj so se že pričele ustvarjati kolone, ljudje so bežali, čeprav niso vedeli kam. Končno sta prispela do trgovin, kjer se je že pričelo ropanje in ljudje so grabili vse kar je prišlo pod roko. Varnostniki so kričali, policisti so pretepali dva mlada fanta, ženska, ki je izgubila otroka je kričala, mož je udaril ženo, ki je histerično krilila z rokami. Nič ni želel videti, vedel je kaj mora storiti. V daljavi se je slišalo vedno več strelov… Kmalu sta bila že na poti in zanimalo jo je kam gresta. Povedal ji je svoj načrt, ona pa ni mogla verjeti, da misli resno. Vendar jo je bilo toliko strah, da mu je zaupala. Hitrost vozila je komaj prilagajal makadamski poti, po kateri sta vozila, ko se je naenkrat pred njima pojavilo podrto drevo. Hitro je obrnil in odpeljala sta preko njive in prispela sta v vas. Cesta je bila zapuščena, v cerkvi je zvonilo. Še bolj je pritisnil na plin, ko je kar naenkrat počilo.

Zavrtelo ju je in ko sta se ustavila je pogledal proti njej. Bila je vsa v krvi in nemo je gledala. Tovornjak, ki se je zaletel v njiju je stal na mestu, na šipi se je videla kri. Hitro je stopil na njeno stran, vendar vrat ni mogel odpreti, zato je razbil okno, da bi jo izvlekel. Položil jo je na tla in opazil, da njeno dihanje postaja vedno bolj plitvo. Ozrl se je okoli sebe in opazil, da je voznik tovornjaka hodil proti njima, zato mu je kričal, naj mu pove kje naj najde zdravnika. Povedal mu je, da ga ni v vasi, da je bolnišnica nekaj kilometrov stran v mestu. Pogledal je avto, ki je bil še vedno vozen, zato jo je previdno položil na zadnji sedež in odpeljal.

Prispela sta do bolnišnice kjer se je že trlo ljudi, ranjenih in prestrašenih. Kričeč se je zrinil do operacijske sobe, ni se oziral na psovke in poizkuse, da bi ga ustavili in jo položil nasac eno izmed miz. Po nekaj urni operaciji mu je pristopil zdravnik in mu povedal, da so naredili vse kar so lahko, vendar je kritično in ne more ostati, saj ni bilo več prostora in vedno več ljudi je prihajalo. Vzel jo je v naročje, pograbil nekaj zdravil obvez, ter jo nesel proti avtu.

Bila je še vedno pod vplivom anastezije, zato je celo pot prespala in se zbudila šele dolgo za tem, ko sta že bila v koči. Odprla je oči in a spregovoriti ni mogla. Bila je vsa v povojih in negibno je ležala. Z vprašujočimi očmi je zrla v strop neznanega prostora. Vstopil je v hišo in videl, da se je prebudila. Dal ji je malo vode in jo nežno pobožal. Očital si je in to se mu je videlo. Pa vendar je bil vesel, da je živa. Bila sta visoko v gorah, imela sta hrane za nekaj mesecev in vedel je, da jima bo uspelo. Vsakodnevno jo je po zdravnikovih navodilih pregledoval in previjal rane, vendar še Vsak dan je bilo snega več, a njene rane se niso celile. Kmalu jima je tudi pričelo zmanjkovati hrane in vojni še ni bilo videti konca. Vsaj tako je slišal na starem radiu, preko katerega je spremljal novice z nekega neznanega kanala. Vsak dan se je bal najhujšega, saj jo je vedno bolj bolelo, ponoči je kričala, a sredstev proti bolečinam je zmanjkalo že davno. Bil je že na robu obupa in razmišljal je, kaj naj stori, saj mora dobiti živež, a ne upa je pustiti same…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Trenutek svobode na deževen dan…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 26 April, 2009 avtor Človek

Ura je nekje okoli dveh zjutraj. Ulice so prazne. Počasi hodim in se približujem semaforju. Na bencinski črpalki nekaj deset metrov stran stoji policijska patrulja. Pritisnem na tipko in na ekranu se izpiše devetdeset sekund.dd

Gledam okoli sebe, nikjer žive duše, cesta je popolnoma prazna, ulica prav tako. Ledeno mraz je, dežuje, pozabil sem dežnik in zebe me. Komaj čakam, da sedem v vozilo. Pa vendar se številke na semaforju obračajo izredno počasi. Najrajši bi stekel čez cesto, samo vem, da bom prejel kazen, saj ne bo prvič.

Država me je zaščitila pred lastnim razmišljanjem, pred lastno izbiro. Sam nisem sposoben oceniti tveganja. Nisem sposoben. Ker sem nebogljen. Ali pa imam premalo v žepu, da bi si privoščil delček svobode, preko zastopnika mojih pravic kot človeka ali preko plačila na račun odprt pri določeni ustanovi. Svoboda je na prodaj.

Zelena je. Stečem čez. Preživel sem. Sedim v avtomobilu. Moker in premražen. Avto je vžgan, vendar ne speljem. Razmišljam. Razmišljam o besedi svoboda, ki se vsakodnevno izkaže zgolj kot beseda, ki koristi krajšanju časa pred semaforjem, ko pada dež…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,