Želim vam čim bolj zaljubljen dan!

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 14 Februar, 2009 avtor Človek

Danes je ti. dan zaljubljencev. Mnenja glede tega ˝novo ustanovljenega˝ praznika so deljena, nekateri ga obožujejo, drugi se zgražajo nad njegovo komercializacijo. In kdo ima prav?

Seveda gre za novo prinešeni praznik, prav tako kot nova oblika božiča, ali pa noči čarovnic ipd… Ljudje se vedno delijo na dva pola in tu seveda ni nič drugače. Nekateri obsojajo iznajdljivost prodajalcev, ki je seveda na prvo žogo, ampak kaj pa danes ni? Zanimivo se mi zdi, da se posameznik obremenjuje s tem, da nekdo hoče zaslužiti, čeprav sam vsak dan dela na tem, da bi sam naredil enako.

Nekateri posamezniki se zmrdujejo, češ da bi se ljudje morali ljubiti vsak dan, ne samo enkrat na leto in bi si prav tako morali to ljubezen izkazovatiff vedno sproti.

Ampak kdo so ti ljudje? Če malo osvežimo že osnovno poznavanje psihologije, se hitro zavemo, da nas motijo tiste stvari, ki so v nas in nas na le te opozarjajo. Če je oseba dejansko nad tem in ne potrebuje opozarjanja na to dejanje, se s tem ne obremenjuje, ravno obratno, še lažje zapade v kolektivno in se počuti domače. Ker vsaj ta trenutek ni več osamljena v svojem početju.

Pa se vrnimo k potencialnem izkoriščanju prodajacev na ta dan. Samo dejanje ni čisto nič drugačno, kot v vsakdanu, ali kot v vsakem osebnem prazniku. Tudi ko ima nek otrok rojstni dan, in mu starši ali darovalci kupijo neko igračo, so v devetdeset odstotkih prepeljani žejni čez vodo. Jasno je,  da ravno pri igračah in teh trivialnih malenkostih so marže najvišje, to ve prodajalec in to ve kupec. Zavajajo nas vsak dan tudi z različnimi pikami, točkami zvestobe, poceni mobilniki in vsemi drugimi inštrumenti, kjer vsako kupljeno blago preplačamo in nekomu ustvarjamo dobiček. Tako danes ta svet deluje in pač tako to je, zato ne vidim razloga za zgražanje nad zgolj eno navadno marketinško akcijo, ki je za moje pojme še premalo izkoriščena.

Ljudje smo radi zavedeni. S strani drugega spola, s strani učiteljev, s strani medijev, s strani staršev, pač katere koli inštance, ki nam predstavlja določen del avtoritete v določenem trenutku. In tukaj se pojavi razumevanje nad zgroženostjo. Seveda, ljubezen še vedno velja za ˝sveto˝ in v nas se oglaša nek arhetipsko moralni opomnik, da ona pa le ni tako lažna in enostavna, da bi jo lahko prodajali.

Pa to res drži? Koliko ljudje sploh ljubimo in kaj ljubezen je? Ali ljudje sploh ljubimo osebo, ali zgolj ljubimo idejo o njem? Ali ni ljubezen pogojena s tem, da nas privlačijo napake drugega, ki jih imamo sami, ampak jih ne upamo izražati? Ali je ljubezen sredstvo ali cilj? Ali je ljubezen realno čustvo ali zgolj podaljšek zaljubljenosti? Koliko je posameznik pripravljen žrtvovati sebe za ljubezen? Smo še vedno, tako kot je opevano v liriki in prozi, pripravljeni dati življenje za ljubljeno osebo? Ali pa smo končno prišli do točke, kjer obvelja naravna klasifikacija, da je edina prava ljubezen materinska?

Človek pač ljubi druge, ker posledično zaradi tega lažje prenaša sebe. Zato vedno znova išče prostor, kamor bi to čustvo usmeril. In prav je tako, saj naj bi bila važna pot in ne cilj.

In na koncu, zakaj bi se obremenjevali z nečim, kar izvira iz nas?

Zaljubljeno valentinovo vam želim.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,