Stara oguljena srajca in plašč

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 18 April, 2009 avtor Človek

Veter je odnašal smeti po cesti, a bilo je toplo. Želel je kamorkoli, samo stran od lastnih misli, ki so vedno znova premlevale vse možnosti, kako bi prišel do tja, da bi jo vsaj na kratko videl.

Nič ga ni zanimalo, tudi zabava mu ni dišala, edini predlog, ki ga je sprejel, je bilo prijateljičino vabilo na ogled novih oblačil, ki so jih ta dan pripravili na trgu. Mogoče si še kaj manjšega kupi, je razmišljal. Kočija je končno prispela in prijateljica ga je čakala notri. Vsakodnevni pogovori in hec, sta ga spravila v boljšo voljo. Kmalu so prispeli in odpravila sta se k prvemu trgovcu.

Kar naenkrat se pred njima ustavi kočija, iz katere stopi prijatelj, da bi ju pozdravil. Pogovor nanese na zabavo, na kateri danes igra. Kmalu se izkaže, da je to ta dogodek, kjer bo tudi ona. Hitro je pričel razmišljati, kako izrabiti priložnost in dogovorili so se, da jih prijatelj odpelje s seboj, ko se bo vračal s svojim glasbilom. Poslovili so se in srce mu je pričelo utripati. Veselil se je priložnosti, ampak njegova oblačila so bila vse prej kot primerna.

Stara oguljena srajca s strganim ovratnikom, sicer sveža, ampak neurejena, pač pravšnja za udobno preživljanje časa, seveda če ni slačil plašča, kjer se je tudi na telovniku poznalo, da je čas, da se poslovi od njega. Do doma ni imel časa oditi, da bi se primerno oblekel, pa vendar nekaj je potrebno storiti.

Z roko je segel v žep in na hitro preštel kovance. S seboj je imel skoraj vse, kar mu je še ostalo in tega ni bilo prav veliko. Ampak nekaj je moral storiti. Stopala sta od trgovca, do trgovca in v naglici iskala nekaj, kar v upanju še ni bilo preveč opaženo ali pa ni bilo narejeno ravno za vsakogar, bodisi po postavi, bodisi po kroju. Idej je že skoraj zmanjkovalo, časa pa še toliko bolj. Ni bilo časa čakati praznih prostorov za

pomerjanje zato je to počel kar

ssss

na ulici. Bilo mu je nerodno, ampak v glavi je imel samo eno. Njo.

Nakup je bil odpravljen in v glavi so se odvijali različni scenariji razvoja dogodkov, saj ji je rekel, da se ne bo udeležil, saj je stvar umaknjena predaleč, sam pa ni imel prevoza. Konja je prodal že davno, saj je imel občutek, da ga ne potrebuje. Predvsem pa ne zaradi zadnjih napak. V tem razmišljanju je začuti lakoto, ki ga spremlja že cel dan, saj še vedno ni nič jedel, čeprav je padala že noč.

Prijateljica, ki mu je nesebično stala ob strani v tej njegovi evforični norosti, mu je predlagala stojnico z bedri, ki so jo imeli postavljeno na robu. Časa za pravo večerjo ni bilo, saj se je prijatelj že vračal. Pred tem, pa sta se odločila, da z zabavo kar počasi pričneta in sta si privoščila požirek ali dva v gostilni na koncu ulice.

Ta pijača je na njegov prazni in še od prejšnje noči rahlo ranjen želodec delovala veliko močneje, kot je pričakoval. Kmalu so mu ugasnile še ostale misli in poleg Nje, ni mogel videti ničesar več. Kot bi bil začaran. Tega se je zavedel šele, ko so se že nekaj časa vozili in mu je prijateljica že tretjič rekla, če je z njim vse v redu.

Pot je trajala kar dolgo, saj so morali daleč od mesta in je vodila mimo visokih gora.

Prispeli so med prvimi, saj so nastopajoči še vedno pripravljali vse potrebno za posebno noč, sam pa se je takoj umaknil do točilnega pulta, saj je potreboval še malce dodatnega poguma. Tudi nocoj se je držal preverjenega recepta angleškega žganja iz brinovih jagod in grenčice, sestavljene po receptu prvotnih naseljencev Novega Sveta.

Noč se je počasi zbujala, glasba je postajala vedno glasnejša in zabava se je pričenjala. S prijateljico sta se nekajkrat zavrtela na plesišču, saj je pač ljubitelj glasbe in jo rad čuti na čim več načinov. Tudi s prilagajanjem telesa slišanemu. Dvorana je postajala vedno bolj polna. Odložil je kozarec in ko se je obrnil je stala pred njim. S prijateljico, ki sta nekaj govorili. Za trenutek mu je zastal dih. Treba se je bilo znajti, zato je na hitro zopet vdihnil, jo prijel za roko in vljudno s poljubom pozdravil.

Njen očarljivi nasmeh se je spremenil v skrivnosten nasmešek in odzdravila nazaj. Umaknil se je in odšel med množico, pozdraviti tiste, ki jih je v pričetku zgrešil. Glava je bila vedno bolj zmedena od alkohola in dejstva, da se ji ne sme preveč približevati, kaj šele dotakniti. Ker je prepovedan sad. Pa vendar bi jo najrajši pograbil, ukradel prvega konja in jo odpeljal nekam… Ampak kam? S konjem ne bi prišla daleč. In tudi romantični ˝odpeljal na konec sveta˝ z bolj kot ne praznimi žepi v mrazu izgubi svoj čar. Pa vendar.

Tako se je poizkušal zamotiti s pogovori, ki so mu bolj kot ne služili zgolj za krinko, da jo je lahko vsaj skrivoma malce pogledal. Nikamor se ni mogel vklopiti, zato je taval od družbe do družbe in praznil kozarce. Ves dgwčas sta se spogledovala, skrivoma, čeprav je ta skrivnost bolj kot ne ostala v očeh slepega človeka.

V nekem času, ga je zopet prevzela glasba in s prijateljico, ki mu je še vedno pomenila steber, pa čeprav je bila zaradi njegove nenasitne žeje tudi sama že rahlo na trhlih nogah, sta lovila bolj ravnotežje, kot ritem…

Tudi Njej je nekajkrat skrivoma poslal ta čarobni napitek, v želji, da bi se sprostila, saj je videl njeno neugodno situacijo v družbi, ki se je po večini nemo gledala za mizo.

Izzive s pogledi mu je vračala z enako mero, situacija pa je postajala vedno bolj napeta. Tako se je ˝nenaključno˝ v prehodu v množici zaletel v njo in mu je povedala, da se ne vrne z družbo ter ostane in mu nakloni nekaj trenutkov. Bil je presenečen, pa vendar ne močno, saj si je tega želel in kar nekako pričakoval. Videl jo je. Pa vendar se je družba zadržala še kar nekaj časa in tudi ko je odšla, glasovi, ki niso imeli česa gledati nakazovali na to, da je še vedno pod drobnogledom. Tako sta se vsakič ko sta stopila skupaj poizkušala s pogovorom, a glasba je bila glasna in stala sta narazen. Igra, ki zahteva izredno veliko samokontrole, kjer pa vpletanje pijače ni ravno najboljša ideja, če nisi vsaj malce ˝nor˝.

Energija, ki vleče, lepota, ki opaja stoji, oseba, ki si jo želiš stoji nasproti tebe v vsej svoji čarobnosti, a ostati je potrebno spodoben. Večer spogledovanja, privlačnosti in nedostopnosti se je počasi končal. Ni vedel ali prezgodaj ali ravno prav, saj ta igra človeka kar malo izmuči. Počasi so se odpravljali proti kočijam in sedaj je vedel, da je to zadnja priložnost, da dobi tisto, po kar je prišel. Da ji ukrade vsaj en poljub. Prijel jo je za roko in jo odpeljal za seboj, da bi pridobila vsaj nekaj trenutkov, dokler pridejo za njima. Zunaj je bilo mraz in pomladno vreme je prineslo tudi dež, zato sta se skrila pod napušč.

Stopil je pred njo in jo gledal v oči. Za trenutek sta tako obstala, nato je stopil bližje, jo prijel okoli pasu in njune ustnice so se združile. Kemija, ki se je ustvarila, je odnašala um, nemoč telesa je izražalo drhtenje. Dokazovanje relativnosti časa so zmotili glasovi, ki so prihajali v najino smer.

Kočija je že pripeljala in notri so sedeli že prijatelj, ki jih je pripeljal, prijateljica in nov znanec, ki je bil že rahlo utrujen od zabave. Sedla sta notri in odpeljali so se v njeno smer. Odložili so jo na križišču in z nasmehom sta se pozdravila. Med vračanjem mu je hodilo po glavi to, da ne želi spati. Želel je da noč traja večno, saj ni želel prekiniti občutka, ki je še vedno trajal. Pa vendar so bili kmalu doma. Tako je ležal na postelji z odprtimi očmi in nasmeškom. Razmišljal ni veliko, užival je trenutek…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Trpljenje, ki ustvari biser…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja dne 2 Marec, 2009 avtor Človek

Očitno pomlad ali pa kaj drugega resnično vpliva na moje dojemanje okolice. Celo v knjigah, ki niso leposlovne narave se mi pred oči prikazujejo tople besede, katere bi najraje pospremil z vonjem sveže odrezanih vrtnic.sss

Tako tudi v knjigi, ki je namenjena preučevanju simbolov in simbolizma poleg vseh drugih informacij naletim direktno na tisto, ki opisuje nekaj, kar bi enostavno lahko prilepil na prejšnjo objavo. Ali pa jo zgolj nadaljeval. Ampak mogoče bi bilo to že vse skupaj preveč, zato ostanem vsaj delno pri učenju.

Zakaj sploh raziskovati simbole? No recimo tako. Dnevno se srečamo z nešteto znaki, znamenji in drugimi slikovno besednimi zaznamovalci okolja. Na cestah nas recimo usmerjajo prometni znaki. Logo je znak proizvajalca. Na uradnih zapisih zapišemo svoj ˝znak˝. Sama umetnost je polna simbolike in simbolizma, pa tudi mitologija je ubesednjen simbol. Simbol je poln afektivnosti in dinamike, ki se ne da vedno do konca zajeti v misli ali besede. Sam simbol pa ima dve obvezni sestavini. Vidno zunanjost in prikrito resničnost. Po vidni zunanjosti slutimo globok notranji pomen.

Anton Trstenjak v svojem razmišljanju o človeku kot simboličnem bitju prične z besedami – Človek je bitje znamenj. Edino človek je simbolično bitje, ker edini simbole dojema in razlaga, njihove posamične dele postavlja skupaj tako, da ga nagovorijo in mu nekaj pomenijo.

No naj ne bom predolg, saj bo tisti, ki ga simboli zanimajo globje že poiskal le te, danes bom iz knjige Einführung in das Symbolvertändnis, avtorja Alfonsa Rosenberga prepisal zgolj en odstavek, ki se mi zdi skoraj prelep za razumevanje…

Biser je pojem za okroglo, mehko, svetleče, popolno. To je ssssposebna, iz morja porojena dragocenost. Njegova mati je školjka, iz katere trdote in tudi varovalne temnine je izstopil kot iskra svetlobe. Toda ta čista podoba je zasenčena s trpljenjem. Biser v bistvu povzroči tujek, ki je prodl v školjko in ga le ta obdaja s plastmi tenko nanešenega apna. V teh apnenih slojih svetloba mavrično spreminja barvo. Biser je potemtakem neskončno mila svetloba, ki je prešla v stalnost. Zato je v ozadju njegove čistosti in lepote vedno trpljenje.

Biser je simbol spreminjanja trpljenja v veselje in lepoto.

Nič ni bolj romantičnega od same narave…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Politika je morilka življenja…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 25 Februar, 2009 avtor Človek

Sinoči sem zaradi Filomeninega statusa po dolgem času kliknil na en izredno dober blog, ki ga verjetno vsi poznate – Pengowsky. Tema Have We Learned Nothing? je izreden zapis, kateri je pri meni povzročil najprej veliko mero žalosti, zato sem napisal komentar, ki je bil več ali manj posledica ogleda videa v linku. Videl sem ga namreč prvič, pa čeprav je star eno leto.

In zato sem zapisal:

Well, I knew I should not follow the redirection to your page, since I am always struggling not to know what is happening around me. I like my bubble. I like my fantasy world, that keeps me creative and distant from this kind of surreal world, that is more imaginative than mine. And the video proves it. So does the illness and premature death of a good, great man, who really believed, that something could be done. Well it can´t. And that is the fact. We, the people are still just animals who deal with politics… Those words were said more than two thousands years ago and I think they still apply to this day… Sad…

Ko sem ponovno prebral kaj sem sploh pripomnil, se mi je volja vrnila. Pomislil sem zakaj se izogibam politiki in spomnil sem se, da imam prav. Nihče od ljudi, ki navdihujejo mene, ki se mi zdijo possmembni se nikoli ni vpletal v to igro, saj so vedeli, da je življenje veliko več, kot zgolj tu in zdaj. Pa čeprav marsikdo trdi drugače in je prepričan, da to vpliva tudi nanj. A le ti se motijo. Človek je svoboden, če si svobodo vzame. Tudi če ti omenjeni posamezniki omejijo vse, si svoboden, če to želiš. In le oseba osvobojena vsega balasta, na katerega ne more direktno vplivati, osvobodi um, da le ta išče možnosti in rešitve, ki presegajo vsakdanjo bedo. Samo svoboden um je  lahko ustvarjalen in samo v ustvarjanju je prava svoboda. Ker človek je kreativno bitje, če je pristen. Ker se samo tisti, ki se želi in se izraža, vsak dan ponovno rodi.

Zato imejte svojo politiko. Imejte svoj šov. A če boste želeli kaj spremeniti, potem boste mogli spremeniti človeka in ne okolice. To kar živimo danes je posledica tistega, česar smo se naučili včeraj in tisto kar bomo živeli jutri, bo posledica tistega, kar bomo posejali danes. In dokler bomo sejali enako seme kot smo ga v preteklosti, do takrat bomo živeli v preteklosti in ne prihodnosti.

Moral sem ˝izliti žolč˝, da sem se osvobodil  te nepotrebne krame, ki se je sinoči naložila. Sedaj pa užijem sonce in  raje opazujem predmete okoli sebe in razmišljam, kako bi lahko bili še boljši in kaj ljudje še potrebujemo. Ali pa se grem poistovetiti s pticami in se zaljubiti. Grem živeti in ne samo razmišljati o tem, kako dobro bi bilo živeti…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,