Zakaj ne naredimo spremembe ali sreča je na strani hrabrih…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 19 Marec, 2009 avtor Človek

Včeraj je prijateljica potrebovala rahlo ˝brco˝ v rit, pa sem seveda priskočil na pomoč. Njena težava je namreč splošna, skupna večini ljudi, predvsem tistim, ki ostanejo v kalupu lastnih vzorcev in enoličnega življenja do konca, čeprav seveda nezadovoljna.

Rekla je: ˝Veš, jaz ne bi tega kar delam danes počela do konca življenja. Saj imam plane, vendar jih nikakor ne morem uresničiti.˝

Na hitro sem ji rekel, da smo vsi ljudje enaki, vsi imamo želje, težava je v uresničevaju le teh.  Zato sem potrepljal starejšo gospo pri semaforju, ter ji rekel, če ji lahko to potrdi. Seveda, tudi ta gospa, stara okoli 70 let je še vedno imela cilje, čeprav je uresničitev le teh daleč od realnega.

Pa me je vprašala kaj lahko stori. Poskusil sem ji razložiti brez ˝strokovnih˝ besed, kot bom tu naredil enako.

Človekovo dojemanje sveta je sila enostavno. Pred vsako spremembo njegova odločitev koleba med prihodnostjo, ki je neznanka in preteklostjo, ki pomeni varnost, saj ga je kolikor toliko varno pripeljala do točke na kateri stoji sedaj. To velja v vseh situacijah, od partnerskih vez, do služb in konec koncev do poletov na luno.

Vsakič ko želimo storiti nekaj novega, predvsem drastičnega se v nas eeeepojavi strah, ki nas na nek način paralizira in v misli se nam prikrade tisto preteklo, vendar zaradi selektivnosti spomina nerealno. Takrat se nam prikažejo zgolj pozitivne slike preteklosti, ki odločitev še bolj otežujejo. Miselni proces se giba med skokom v brezno in med mehko posteljo toplega doma. Tako kot vsako jutro, ko je treba vstati. In ker smo v osnovi bitja, ki počno stvari na liniji najmanjšega odpora, se v primeru, da nam je dovoljeno ostati še kako urico v postelji, raje odločimo za njo, kot pa da bi z veseljem skočili v ledeno jutro, ki lahko prinese nove težave ali pa nove dogodivščine. Vendar ker ne vemo ali nas čaka lepa dogodivščina ali dan prežet z grozotami, se tehtnica raje prevesi nazaj v preteklost.

To je miselni proces.

Pa vendar naše telo potrjuje to dogajanje. Kadar se človek odloči, da bo storil nekaj, česar ni vajen in kjer ni v prepričan rezultat, se iz nadledvične žleze sprosti večja količina adrenalina. Ta pospeši delovanje srca, ki posledično poveča pretok krvi, potenje in druge aktivnosti (kot rečeno se ne bomo spuščali v stroko), in možgani dobijo signal, da se nekaj dogaja in da obstaja nevarnost. Enak dogodek se zgodi, ko človek želi seči z roko v ogenj. Takrat se sproži alarm, ki zablokira analitično mišljenje in človek prične razmišljati nagonsko, kar pomeni, da bo roko kar hitro potegnil ven iz ognja, saj gre za samoohranitveni refleks. In tako se človek umakne iz situacije, telo se počasi umiri in funkcije se vrnejo na običajno delovno raven. Nekako podobno se zgodi v vseh primerih srečanja z novostmi, vendar so po navadi razlogi v ozadju drugačni. A v vsakem primeru je paralizator enak in gre za strah. Strah pred novostjo, zavrnitvijo, izgubo, čimer koli pač.

Tako to pač poteka v nas in je sila enostavno. Ne samo, da smo miselno naravnani k stalnicam in rutini, celo naše telo je ustvarjeno na ta način, da nam ne dovoljuje prevelikih skokov v neznano.

Ko se odpravimo storiti nekaj kar želimo, so dejansko vsi proti nam. In vse kar nam ostane je volja in zaupanje (ali vera), v tisto, kar mislimo, da je prav. A le ta mora biti izredno močna, točno tako velika, kot jo potrebujemo, da damo roko v ogenj.

No tako na čisto kratko, brez prevelikih strokovnih stvari, saj tiste ne zanimajo nikogar. Tiste ki pa jih, pa vedo kje poiskati…

Zato tudi velja Audaces Fortuna Iuvat!!!

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,