Pravljica sodobnosti

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 29 November, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 07.11.2008…

˝Nikoli si nisem mislila, da bom ustvarila kariero s petjem˝ je leta 1979 odgovorila Carrie v intervjuju za Britain´s Blues & Soul magazine, ˝čeprav sem si tega želela že kot majhna deklica, samo priznati nisem upala˝.

Vendar je bila želja, pa čeprav skrita, dovolj močna, da se je leta 1977 pesem ˝I gotta keep dancing˝ pojavila na vrhu Top 100 Pops in 50 R&B Hits. Starejša sestra klaviaturista Grega Phillinganesa, ki je tisti čas soustvarjal s Steviem Wonderjem, je svojo glasbeno pot pričela s pisanjem pesmi za takrat priznane The Whispers in South Shore Commission, med drugimi. Tako jo je nekoč med ustvarjanjem čisto po naključju slišal peti ˝Soul man˝ DJ Rogers, ki jo je povabil k sodelovanju z Whisperers kot spremljevalni vokal in njena pevska pot se počasi prične. Demo pesem ˝Fairytales˝ sliši Dick Griffey, ki je pravkar ustvaril svojo novo založbo Soul Train in brez oklevanja ponudi pogodbo Lucasovi. Za prvenec ˝Simply Carrie˝ tako k sodelovanju povabi brata Phillinganesa, saksofonista Ernia Wattsa and Hanka Redda, kitarista Jaya Graydona, klaviaturista Clarenca MacDonalda, ter člana pihalne zasedbe Oscarja Brashearja in Georga Bohannona. Aranžma albuma sestavi sam Jerry Peters (Earth Eind and Fire), spremljevalni vokal pa posodijo Carolyn Willis, D.J. Rogers in Walter & Scotty, del sestave The Whisperers.

Carrie od takrat vedno bolj sodeluje s skupino in mlada pevka dobi priložnost pri skoraj vseh otvoritvenih pesmih ter se vedno bolj zapisuje v srcih in umih oboževalcev, ki jo počasi sprejmejo. Takratne balade, s katerimi je bilo še vedno možno polniti plesišča se pohitrijo, ples prevzema množice in ˝Dance With You˝ postane njen novi hit, ki se zavihti med prvih trideset takratnih R&B hitov celega sveta.

Z albumom “Portrait Of Carrie” nastane še nekaj nalezljivih pesmi kot so ˝I gotta get away from your love˝ in ˝It´s not what you got (but how you use it)˝, vendar pevka kmalu doživi frustracijo, saj se njen naslednji album ˝Street Corner Symphony˝ ne prime tako dobro, kot so pričakovali. Najbolj jo razžalosti dejstvo, da so ravno za to delo vložili največ glasbene globine in njen povratek k ˝črnim koreninam˝ in pravemu ritem in bluesu. Pa vendar to Carrie postavi v popolnoma drugo sliko glasbenega ustvarjanja in poslušalci jo sprejmejo kot nekaj več in ne samo plesno usmerjen vokal, ki zna ustvarjati s svojo energijo. Tako se leta 1985 vrne z njenim najbolj prodajanim in poznanim hitom, oživljeno klasiko ˝Hello Stranger˝, delo znamenite Barbare Lewis iz leta 1963.

Carrie Lucas je v sedmih letih ustvarila vsega skupaj šest albumov in znotraj njih je nastalo kar nekaj danes že kar ˝zimzelenih˝ hitov plesne glasbe ti. Disca, glasbe, ki je na svoj način spremenila svet in postala podlaga za različne žanre, ki še vedno kraljujejo svetovnim plesiščem. Tako kot vsaka noviteta, glasba, ki je bila na pričetku osovražena, kasneje priljubljena in na koncu spremenjena, je pustila pečat na generaciji, ki počasi izginja, pa vendar se očitno najdemo novi ˝pristaši˝, ki si sem ter tja radi požvižgavamo zgodovino, mogoče tud za to, da bi lažje prepoznali prihodnost.

Carrie Lucas – I Got To Keep Dancing

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Dance With Me

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Hello Stranger

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Men

YouTube slika preogleda

The Whispers – And The Beat Goes On

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Kolumna – Cassius in zvok nasilja…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 21 Avgust, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 22.11.2008…

Če se še malo zadržim pri francoskih ustvarjalcih, potem naikakor ne morem mimo znanega dvojca, ki se skriva za sposojenim imenom – Cassius. Philippe Cerboneschi in Hubert Blanc-Francard, bolje znana kot Philippe Zdar in Boom Bass, sta kmalu po uspehu Daft Punka vzklila na lestvicah takratnega svetovnega mainstreema.

Philippe Zdar tako leta 1988 sproducira album takratne vzhajajoče hip-hop zvezde MC Solaarja, nekaj let kasneje pa glasbeno vez nadgradita še s skupnim projektom La Funk Mob.

Odkrivanje prvih elektronskih zvokov ju je pripeljalo du njunega prvega skupnega ustvarjanja v letu 1995, z naslovom Foxxy. Po odcepitvi dua k projektu Motorbass se je leta 1996 dvojec le ustalil, kar je dokončno obrodilo tudi skupno ime Cassius, pod katerim delujeta še dandanes.

Po tem uvodu preživita večino časa kot remixerja za skupini Air in Daft Punk, dokler v letu 1999 ne izdata prvi singel, imenovan CASSIUS 1999. Plošča ju je dobesedno lansirala med prvake, skladba pa se je zasidrala na sedmem mestu UK Top 40. Kmalu za tem sta izdala prvi album z naslovom 1999, na katerem se nahajata tudi singla Feeling For You in La Mouche.

V letu 2002 izide njun drugi album z naslovom Au Reve. V sodelovanju z Jocelyn Brown nastane močan disko izdelek z naslovom I´m a woman. In tudi tokrat jima uspe veliki met, in The sound of violence, s Stevom Edwardsom na vokalu, zopet postane velik hit in dvojec se močno zasidra v svetu mainstreema.

Po tem času se duo prične bolj posvečati nastopom in naslednji singel z naslovom Toop Toop izzide šele v letu 2006. V istem letu pa ustvarita še zadnji album 15 again, ki je še bolj vokalno in eksperimentalno podprt kot vsa prejšnja sodelovanja.

Inovativnost teh dveh ustvarjalcev pa se ne konča zgolj pri sami glasbi. Na promocijski turneji zadnjega albuma se odločita in objavita ˝a cappello˝ singla Toop Toop in povabita svetovno skupnost k sodelovanju v obliki remiksov. Do konca leta prejmeta preko štiristo različnih pesmi, zato se odločita in ustanovita Cassius Workshop project. Tam dajeta na uporabo svoja dela po kosih in so na voljo vsakomur za razvijanje v poljubno smer.

Cassius, funk, elekronika in francoska revolucija v novi preobleki…

Cassius – 1999

YouTube slika preogleda

Cassius – Feelings For You

YouTube slika preogleda

Cassius – The Sound Of Violence (Narcotic Thrust Edit)

YouTube slika preogleda

Cassius – I’m A Woman

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

Kolumna – Giorgio Moroder, Disco maestro

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 14 Julij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 17.09.2009…

Peking, in z njim olimpijske igre, se je letos poslovil s pesmijo Forever Friends. In kdo so tisti ustvarjalci, ki dobijo priložnost takšnih razsežnosti? Tokrat je ta čast zopet doletela ˝Disco Maestra˝, še enega ˝človeka iz ozadja˝.

Giovanni Giorgio Moroder je olimpijado zaznamoval že dvakrat prej. Prvič leta 1984 v Los Angelesu s pesmijo Reach Out, drugič pa 1988 v Seulu s Hand in Hand. Redki poznajo njegovo ime, a njegova dela so zaznamovala pop glasbo skozi film, plesno glasbo, oglase in drugo. Dobitnik treh oskarjev, treh grammyjev in štirih zlatih globusov, večini postane bolj znan, ko omenimo same filme in glasbo znotraj njih.

Glasba v filmu Midnight Express nosi njegov pečat.V njem najdemo skladboThe Chase, ki ima zelo veliko privržencev še danes in iz leta v leto se pojavljajo nove oblike tega legendarnega preboja v elektronski glasbi, za katerega je leta 1978 prejel prvega oskarja. Naslednje leto je v sodelovanju s svojim varovancem Haroldom Faltemayerjem in tekstopiscem Tomom Whitlockom sestavil vsem dobro poznano skladbo Take My Breath Away, za film Top Gun, ki mu prav tako prinese ta prestižni naslov, Berlin pa iz ˝podzemlja˝ postavi za več tednov na vrh lestvic po vsem svetu. Tretji kipec pa je prejel leta 1983 za skladbo, ki jo je napisal za Ireno Caro, What A Feeling iz filma Flashdance.

American Gigolo, The Never Ending Story, Thief of Hearts, Electric Dreams, Superman III, Scarface in drugi, so še nekateri naslovi filmov, ki so zaznamovali določeno obdobje, glasba znotraj njih pa nosi Moroderjevo ime.

Ko je poleti leta 1975 k njemu pristopila Donna Summer, z željo po skupnem ustvaranju, sta se njuna pogleda glede pesmi Love to love you, baby razhajala. Vendar je Donna na koncu vsdeeno popustila in dovolila Giorgiu ustvarjati z novim disco zvokom in studijska improvizacija je prinesla veliko sprememb v tekstu in petju. ˝Stokanje˝ in ˝orgazmično˝ petje, kar je Moroder zahteval že v samem pričetku, je Donno postavilo visoko na lestvice in je postal njen prvi Hot Dance Club hit. K projektu je pristopil tudi priznani britanski producent Pete Bellotte in tako je nastal sedemnajst minutni izdelek, ki je bil na nekaterih radijskih postajah celo prepovedan zaradi ˝eksplicitnih˝ vsebin. V reviji Time pa so zapisali, da je v bilo pri nastajanju pesmi simulirano 22 orgazmov.

Istega leta pa nastane tudi vinilka E=MC2, ki je po trditvah Casablance Recordings (danes Polygram), prva digitalno posneta plošča.

Samo sodelovanje z znanimi artisti je skoraj neskončno. Elton John, Cher, Freddie Mercury, Chaka Can, Oliwia-Newton John, Bonnie Tyler, Donna Summer, Barbra Straisand, Limahl, Berlin, Irene Cara, Eurythmics so le del, ki se je prepustil njegovi domišljiji in znanju.

Med uspešnice pa se štejejo skladbe Belive In Me, Love To Love You Baby, Classically Elise, Let the Music Play, Flashdance, What a Feeling, Love Kills, From Here To Eternity, Take My Breath Away, Sweet Dreams, Don’t Go Breaking My Heart in še mnogo, mnogo drugih…

Danes se Giorgio Moroder ukvarja z multimedijo in eksperimentalno umetnostjo. Predvsem spreminjanjem fotografij v film, z glasbeno podlago. Zadnje večje delo, A Special Tree, je sestavljanka, kjer je s pomočjo računalniške animacije spremenil nekaj sto slik v psihološki misterij. Restavriral pa je tudi film Metropolis, ki ga je tudi uglasbil. V vsem svojem glasbenem in filmskem ustvarjanju pa si je leta 1988 vzel čas in skupaj s Claudiem Zampollijem in oblikovalcem Marcellom Gandinijem postavil nov standard v italijanski avtomobilski industriji z imenom Cizeta-Moroder V16T.

Moroder je zaznamoval naša življenja, mogoče mu je tudi zato italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi leta 2005 podelil laskav naslov – Commendatore.

G. Moroder & Donna Summer – Love To Love You Baby YouTube slika preogleda

G. Moroder – The Chase

YouTube slika preogleda

G. Moroder & Blondie – Call Me

YouTube slika preogleda

G. Moroder E=Mc2

YouTube slika preogleda

G. Moroder & Eurythmics – Sweet Dreams (Are Made Of This)

YouTube slika preogleda

Več pa si lahko ogledate na njegovi uradni strani.

Denis H.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

Kolumna – Dimitry from Paris, Grk s stilom

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 29 Junij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 2.11.2008…

Če želimo pregledati neko obdobje francoskega housa, ne moremo mimo legende, ki od samega pričetka ostaja zvest sebi ne glede na dogajanje okoli njega vtraja v svetu polnem domišljije.

Njegovo glasbo radi priporočajo za ozadje v lokalih, uvode v zabavo, banquete, aferhourje in včasih, ob pravi publiki, pa tudi kot glavno temo večera. Včasih funk, drugič launge, naslednjič samba, a vse skupaj house, to je Dimitri Yerasimos. Ali bolje – Dimitri from Paris.

Grk, rojen v Istambulu, grških staršev je odrasel v Franciji. Težko bi rekli, da obstaja še kak tako sofisticiran, priljubljen in vztrajen DJ in producent kot ta umetnik, ki je svojo pot pričel kot radijski jahalec plošč. Nekje pred dvajsetimi leti. Takrat je prvi pričel s to glasbo na francoskih radijih. Kmalu ga je pograbil mainstream in se je znašel v soju odrskih luči modnih revij in pomembnih družabnih dogodkov, čemur ostaja zvest še dan danes.

Njegovi pričetki se postavljajo na francoski Radio 7. Kasneje ga je bilo zaslediti tudi na radiu Skywalker, leta 1986 pa se preseli na največji evropski FM radio – NRJ. Tam je prvič v zgodovini francoskega radia predstavil house glasbo, predvsem tisto, ki so jo vrteli na modnih pistah imen kot so Chanel, Jean-Paul Gaultier, Hermès and Yves Saint-Laurent.

Prvi dve avtorski deli sta nastali med letoma 1993 in 1994, pri Yellow Productions, kot kompilacija z naslovom La Yellow 357. V tem času je svet zajel prvi val nove šole francoske plesne progresive in Dimitry je skupaj z izvajalci Motorbass in Air, oral prve brazde na poljih francoske elektronike. Vendar pa ga je svet spoznal in vzljubil šele ob izdaji albuma Sacrebleu, leta 1996. Album se je prodal v 300.000 izvodih in je prav tako izšel pri Yellow Productions.

V nadaljevanju se je izkazal še z albumi kot so A Night at the Playboy Mansion, Disco Forever, My Salsoul, After the Playboy Mansion in Cruising Attitude, med katerimi je nekaj pesmi, ki so nastale za oglaševalske kampanje za podjetja Chanel, Jean-Paul Gaultier in drugi…

Dimitry from Paris je izredno priljubljen kot ˝remixer˝ glasbe mnogih znanih imen, med katerimi se nahajajo tudi Björk, Quincy Jones, Brand New Heavies, Etienne Daho in New Order, Cassius, Gabin, Moloko…

Grk iz Pariza, vedno najde svoje mesto in njegova dela vedno prikličejo dobro voljo nekje iz ozadja…

Dimitri from Paris – Sacré Français!

YouTube slika preogleda

Dimitri from Paris – Une very stylish fille YouTube slika preogleda

Dimitri from Paris – Toujours l’amore YouTube slika preogleda

Dimitri From Paris – Not Quite Disco YouTube slika preogleda

Dimitri From Paris-Talking All That Jazz (rmx of the Stetsasonic) YouTube slika preogleda

Denis H.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Kolumna – Solze ljubezni

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 24 Junij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 10.05.2009…

Japonska. Svet, ki ga marsikdo avtomatično poveže z mesti, ki nikoli ne zatisnejo očesa in so ponoči bolj svetla kot podnevi. Je svet, kjer je vladala močna tradicija, danes pa na svoj način prevzemajo zahodnjaško kulturo. A le redki jo povežejo s house glasbo in ji priznavajo velik pečat, ki so ga pustili in še vedno dajejo posamezniki kot je Satoshi Tomiie.

Kot mladega fanta so ga starši spodbujali v glasbene vode, predvsem k igranju klavirja, zato je skozi svojo mladost veliko preigralaaa v mnogo bendih ter se kasneje zaljubil v jazz. Ampak vse skupaj pa je zasenčil čas, ko je prvič slišal hip hop in se navdušil za DJ-anje. Tako ga neko japonsko kozmetično podjetje najame, da sestavi pesem za prihajajoč Frankie Knuckles-ov nastop. Velikan Frankie takoj zazna njegov potencial in mu ponudi sodelovanje pri projektu, ki postane njegova prelomnica.

V naše kraje je leta 1990 njegovo ime prvič stopilo ravno s to ploščo, ki sta jo posnela skupaj s Knucklesom leto poprej in za katero je posodil glas Robert Owens. Pesem Tears. Zgodba s čustveno vsebino, ki je pripomogla k preoblikovanju plesnega sveta, spada v nepozabne izdelke takratnega Chicago housa. Vendar pa se je takoj naslednje leto izkazalo, da Satoshi ni muha enodnevnica in ta preboj še bolj cementira ter se zapiše v zgodovino s pesmijo And I loved you, kjer pa glas posodi Arnold Jarvis.

Tomiie se preseli v New York, saj mu je bila ponujena priložnost sodelovati v takratni eminentni založbi Def Mix in njegova pot vodi samo še navzgor, kjer ostaja tudi danes. Največ časa posveča remiksom, kjer sodeluje z Michael Jacksonom, Madonno, Mariah Carey, David Bowieem, Diano Ross and U2-ji, zato svoj prvi album izda pri Sony-ju šele konec leta 1999 in nosi naslov Full Lick. Plošček postane pravi mejnik takratnega elektronskega sveta, saj se s pesmimi kot so Up in Flames, Darknessin Love in Traffic pojavlja na vseh lestvicah zahodnega sveta, tako v alternativnih kot plesnih krogih. Od takrat se Tomiie posveča mladim in prodornim ustvarjalcem, ki jim s svojo novo založbo SAW Records pomaga pri preboju na glasbenih lestvicah. Sam pa s svojim delom od leta 2003 še vedno zaseda mesta pod 30 na lestvici World´s Top 100 DJ List. Ustvarjalec, za katerega bi lahko rekli, da nikoli ne počiva je ustvaril izredno veliko število dobrih štiklov, ki jih lahko pregledamo na priznanem portalu Discogs.

In kako sem se spomnil nanj? Enostavno me je presenetil oglas, da se Tomiie vrača v Slovenijo. Skupaj z izjemnimi Audio Bullys, ki bodo nastopali v živo. Tako bomo v še vedno stoječi Ambasadi Gavioli v soboto 23.05.2009 pričakovali zelo veliko. Satoshie, artist, ki prinese veliko spominov na tisti čas, ko smo snemali kasete, kupovali plošče in se na vsak obisk zabave pripravljali, kot da bi šli na dopust. Ta čas je minil, a glasba je ostala in veselimo se vsake novosti, ki bo čez čas zopet pomenila mejnik…

Frenkie Knuckles presents Satoshi Tommie feat. Robert Owens – Tears

YouTube slika preogleda

Satoshi Tomiie feat. Arnold Jarvis – And I Loved You

YouTube slika preogleda

Shiro Sagisu & Satoshi Tomiie – Pluriel

YouTube slika preogleda Kosheen feat. Suzanne Palmer – Hungry (Satoshi Tomiie vocal Rmx)

YouTube slika preogleda

Simply Red -Remembering The First Time (Satoshi Tomiie Rmx)

YouTube slika preogleda

Denis H.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Kolumna – Minimalni disko maksimalnih razsežnosti

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 23 Junij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 20.06.2009.

Minimal techno, micro house, tech house, ali nekaj čisto drugega, kdo danes še zna ločiti zvrsti v elektronski plesni glasbi? Le ta se je iz popolnega podzemlja skrivoma a dokaj hitro zarinila v popularne vode in kraljuje tako v klubih kot na velikih prizoriščih širom sveta.

Samo zasnovo zvrsti minimala se pripisuje producentoma Danielu Bellu in Robertu Hoodu, nekje v pričetku devetdesetih let. Avtorja sta detroitski tehno slekla vseh dodatkov in zasnovala glasbo, ki je za nekatere pomenila izgubo ˝duše˝. Njena klinično čista zasnova postane avtomatizem ritma z masovnim ponavljanjem in soničnimi vložki. Funk, ki je do takrat kraljeval je samo še spomin, melodija je razrezana samo še v zaznavo.

Širjenje zvrsti pomeni vedno večje število producentov in izvajalcev te glasbe, ki ni več tako čista in osnovna, temveč se sprehaja med zvrstmi in podzvrstmi in postane veliko bolj generična.

Zato se producenti, kot je Tobias Lützenkirchen, odločajo za vračanje k funky ritmom in močni bas liniji, ki je ustvarjena samo za to, da premakne ude obiskovalcev.

Tobias se tako giba med eksperimentalnim tehnom, funk obarvanim mikro housom in na čase celo popom ter išče točko, ki bo v določenem trenutku zvenela tavno prav. S svojim prvencem Mission to Future se na površje pojavi šele v letu 2005 na dogodku Nature One. Pa vendar se njegova pot navzgor prične po letu 2007 in se od takrat pojavlja na vseh večjih prireditvah po celem svetu in se je že močno zasidral v svetu elektronske glasbe. Naslednje leto pa skupaj z Johnom Acquavivo naredita singl Zombie, ki postane najbolj prodajana pesem preko spletne prodajalne Beatport.

Beri naprej…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Star na mlada leta…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 29 Maj, 2009 avtor Človek

Zadnje čase moram priznati, da res veliko dogaja. Ko bom imel več časa mogoče napišem, kaj vse se je spremenilo v zadnje nekaj mesecih, danes samo o ˝zadnjem˝ šoku… Namreč pred kratkim me je kontaktiral Luka (http://fxmedia.blog.siol.net/), da snemajo videospot za določeno slovensko skupino (ne vem če lahko omenim, zato zaenkrat ne bom) in da vidi mene v določeni vlogi. Sprašuje me, če sem kdaj igral. Povem mu, da nekaj let v teatru, pa da sem kamere tudi zaradi (trenutno hibernirujoče) oddaje deloma navajen in se dogovorimo za sestanek.

Ok, grem pogledat za kaj gre, se pogovarjava, mi predstavi pesem, koncept mi je všeč, tudi zgodba videospota mi štima, zato pristanem. Nov izziv seveda. Pa tudi z Nino (Wabra) bova sigurno ustvarila pravo sliko.

In tako sem se prejšnji teden oglasil na prvi vaji za masko. Najti make up artistko (kar po angleško, ker nimamo primernega izraza) Dašo Tišler ni bilo najlažje, ker navigacije ne delajo kot bi mogle. Ampak ok, to ni nič proti vzdušju okolja v katerem ona živi, hehe. In prvi poizkus se prične. Naredi tako, nagubaj se tu, bodi tako, so ukazi, ki so mi čez nekaj časa zaskočili čeljust. Ob sproščeni debati me je večkrat opomnila, da me zna šokirati prvi pogled in odkrito povedano, bom kar napisal kar sem na FBju, ko sem videl slike, ki so sicer narejene s telefonom:

Daša, you made me scare me, hehe… Resno, šok ki sem ga doživel ob pogledu v ogledalo me je presenetil, saj se mi še ni zgodilo nekaj podobnega. Poglejte zakaj…

s

dd

ew

Huh, eno dejstvo je resnično, še dobro, da se staramo počasi…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Eksperiment o človeškem dojemanju…

Objavljeno v Skupno dne 23 Januar, 2009 avtor Človek

Sestavek je v angleškem jeziku, vendar menim, da ni potrebe po prevajanju…

New York Experiment

Washington DC Metro Station on a cold January morning in 2007. He played six Bach pieces for about 45 minutes. During that time approx 2 thousand people went through the station, most of them on their way to work. After 3 minutes a middle aged man noticed there was a musician playing. He slowed his pace and stopped for a few seconds and then hurried to meet his schedule.

4 minutes later the violinist received his first dollar: a woman threw the money in the till and, without stopping, continued to walk. 6 minutes, a young man leaned against the wall to listen to him, then looked at his watch and started to walk again.

10 minutes: a 3 year old boy stopped but his mother tugged him along hurriedly, as the kid stopped to look at the violinist. Finally the mother pushed hard and the child continued to walk, turning his head all the time. This action was repeated by several other children. Every parent, without exception, forced them to move on.

45 minutes; the musician played. Only 6 people stopped and stayed for a while. About 20 gave him money but continued to walk their normal pace.

He collected $32.

1 hour; he finished playing and silence took over. No one noticed. No one applauded, nor was there any recognition.

No one knew this but the violinist was Joshua Bell, one of the best musicians in the world. He played one of the most intricate pieces ever written,with a violin worth $3.5 million dollars. Two days before Joshua Bell sold out a theater in Boston where the seats averaged $100.

This is a real story. Joshua Bell playing incognito in the metro station was organized by the Washington Post as part of an social experiment about perception, taste and people’s priorities. The questions raised: in a common place environment at an inappropriate hour, do we perceive beauty? Do we stop to appreciate it? Do we recognize talent in an unexpected context?

One possible conclusion reached from this experiment could be:

If we do not have a moment to stop and listen to one of the best musicians in the world playing some of the finest music ever written, with one of the most beautiful instruments …. how many other things are we missing?

Zanimiv eksperiment. Vendar ne vem, koliko bi se strinjal s samo ˝možno˝ zaključno mislijo. Ker sem pač rad natančen, bi želel še dodatna pojasnila na vprašanja kot so:

Koliko je takšnih nastopajočih glasbenikov tam vsak dan? Koliko mimoidočih posluša klasično glasbo? Kako se ti ljudje počutijo v takšnem okolju? Je bil avtor prepoznaven? Je bila glasba slišna vsem mimoidočim? Kako se ljudje počutijo ob takšnih ˝predstavah˝, kjer se pobirajo prostovoljni prispevki?

No in ko bi dobil te odgovore, bi nenazadnje razmišljal tudi o tem, koliko ljudi je dejansko ta dan imelo neodložljive obveznosti v tem času.

Ampak ne glede na to, je eksperiment zanimiv vsaj z vidika, da je oseba zaslužila kar nekaj denarja v eni uri in tukaj postane jasno, zakaj imajo v Londonu avdicije za igranje na postajah podzemne železnice.

No, za ozadje pa še eno bolj znanih igranj Joshua Bella, za katerega prav tako ne bi trdil, da gre za enega najboljših, sigurno pa enega najbolj prepoznavnih izvajalcev klasične glasbe…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,