Navdih velikih besed in praznih misli…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 16 Marec, 2009 avtor Človek

Me sprašujejo, zakaj ne pišem. Ne vem, res ne vem. V bistvu ni nikakršnega razloga proti, ampak očitno tudi za ne. Mogoče sem padel ven, mogoče tudi ne.

O čem naj pišem? O življenju? Razpotju, kjer kaže, da se bom očitno prodal? Ampak ali nisem nedolgo nazaj zatrjeval, da tega ne storim? Pa gre res za prodajo? Ne vem. Vem le to, da se stvari spreminjajo, obračajo in da vzrtajati v ideji brez realnega izhoda ni ravno smiselno. Kdo mi bo sodil?

Pa vendar gre za močan izziv,  dejansko tako močnega, da se utegne zgoditi tisti – Be carefull what you wish for… Ampak to pomeni skreniti s poti, ali pa pot malce preoblikovati. Konec koncev kdo pravi, da so poti že začrtane? Vse skupaj je moja pot, polna preobratov in nikoli stalnica. Mogoče je to dobro, mogoče ne. Komu to mar.

Edina stalnica, ki me spremlja sedaj, je sedenje na klopi. Še vedno zahajam gledati v tisto reko in še vedno v pričakovanju gledam v njeno smer. Zadnjič je bila še posebaj lepa, ko sem jo ugledal. Pa čeprav vidno utrujena. Njene male gubice okoli oči so me dddkmalu ponesle v moj svet domišljije, kamor tako rad zaidem, da se ne izgubim. Nisem se je dotaknil. Ne želim, ali ne upam si. Da ne izgine. Kot privid, ki obstaja, dokler se ga ne zaveš. Ampak si pa želim. Želim si, da bi bila resnična, da bi se njen životec stisnil okoli mojega telesa, ko bi vesela priskakljala ali pa žalostno stopala. Pa vendar upam, da naju loči samo čas in le tega imam.

Veliko ljudi ne vidim več. Pa čeprav so bili dolgo časa del mene in jaz njih. Ostali so tam, vendar nikoli pozabljeni, kaj šele nedosegljivi. Zato jih povabim. Da jih vidim, da jih čutim. Ker jih potrebujem in ker me potrebujejo.

Razmišljam veliko. Vendar ne o svetu, ne o okolju, temveč o delu. O tistem, kar so mi naložili na pleča. O posledici velikih besed. Od mene zahtevajo, da postanem tisto, kar si želim. Da odločam in odločim. Čutim, da bi bil lahko kos izzivu, pa venar zaenkrat še nisem našel rešitve. A čas se izteka. Rešitev obstaja. Tu ni dvoma. Če jo ne najdem jaz, jo bo nekdo drug. In takrat bom vedel, da se usmerim drugam. Kamor koli.

Okolje v katerem se nahajm je čudovito. Tako tisto, kjer živim, kot tisto, kamor zahajam. Spoznavam veliko, učim se dovolj, vsak dan ima nek smisel. Vsaka ura težo. In tako se oglasim zopet, ko bo mimoidoči potreboval kovanec, ki mi ostane, ko kupim žeton za avtobus. In se odpeljem.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Trpljenje, ki ustvari biser…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja dne 2 Marec, 2009 avtor Človek

Očitno pomlad ali pa kaj drugega resnično vpliva na moje dojemanje okolice. Celo v knjigah, ki niso leposlovne narave se mi pred oči prikazujejo tople besede, katere bi najraje pospremil z vonjem sveže odrezanih vrtnic.sss

Tako tudi v knjigi, ki je namenjena preučevanju simbolov in simbolizma poleg vseh drugih informacij naletim direktno na tisto, ki opisuje nekaj, kar bi enostavno lahko prilepil na prejšnjo objavo. Ali pa jo zgolj nadaljeval. Ampak mogoče bi bilo to že vse skupaj preveč, zato ostanem vsaj delno pri učenju.

Zakaj sploh raziskovati simbole? No recimo tako. Dnevno se srečamo z nešteto znaki, znamenji in drugimi slikovno besednimi zaznamovalci okolja. Na cestah nas recimo usmerjajo prometni znaki. Logo je znak proizvajalca. Na uradnih zapisih zapišemo svoj ˝znak˝. Sama umetnost je polna simbolike in simbolizma, pa tudi mitologija je ubesednjen simbol. Simbol je poln afektivnosti in dinamike, ki se ne da vedno do konca zajeti v misli ali besede. Sam simbol pa ima dve obvezni sestavini. Vidno zunanjost in prikrito resničnost. Po vidni zunanjosti slutimo globok notranji pomen.

Anton Trstenjak v svojem razmišljanju o človeku kot simboličnem bitju prične z besedami – Človek je bitje znamenj. Edino človek je simbolično bitje, ker edini simbole dojema in razlaga, njihove posamične dele postavlja skupaj tako, da ga nagovorijo in mu nekaj pomenijo.

No naj ne bom predolg, saj bo tisti, ki ga simboli zanimajo globje že poiskal le te, danes bom iz knjige Einführung in das Symbolvertändnis, avtorja Alfonsa Rosenberga prepisal zgolj en odstavek, ki se mi zdi skoraj prelep za razumevanje…

Biser je pojem za okroglo, mehko, svetleče, popolno. To je ssssposebna, iz morja porojena dragocenost. Njegova mati je školjka, iz katere trdote in tudi varovalne temnine je izstopil kot iskra svetlobe. Toda ta čista podoba je zasenčena s trpljenjem. Biser v bistvu povzroči tujek, ki je prodl v školjko in ga le ta obdaja s plastmi tenko nanešenega apna. V teh apnenih slojih svetloba mavrično spreminja barvo. Biser je potemtakem neskončno mila svetloba, ki je prešla v stalnost. Zato je v ozadju njegove čistosti in lepote vedno trpljenje.

Biser je simbol spreminjanja trpljenja v veselje in lepoto.

Nič ni bolj romantičnega od same narave…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Narcisove preobrazbe

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 6 Januar, 2009 avtor Človek

Trenutno se nahajam v dokaj turbulentnem času, če se naslonim na prejšnji zapis. Selitev pač nisem vajen. Kaj šele, da bi bil vajen ˝hitrih˝ premikov… Življenje v ˝cimerski skupnosti˝ mi je tudi bolj tujka kot ne, saj moji študijski dnevi v Rožni niso bili ravno dolgi.

Pred selitvijo sem pač živel osem let sam, v prevelikem stanovanju, kjer je bilo vedno toplo in kjer si hodil gol, kadar se ti je zahotelo. Še Strica muca sem lahko imel. Priznam, včasih me kar zamika, da bi šel lepo nazaj, kjer imajo stvari svoje mesto in kjer se človek počuti varnega in domače. Ampak tega enostavno ne morem narediti. Prišel sem z idejo in za njo moram stati. Tako pač je. Ovire se pač pojavljajo in pričakujem jih še več. Vedno bolj zahtevni bodo preizkusi. Ampak ali je to je dobro? Ali to ima kak smisel.? Na vse ali nič? Z glavo skozi zid? Ali zgolj zaslepljenost v – sreča je na strani hrabrih?

Bolj kot vse skupaj me moti pomanjkanje prave jasne misli, kako ideje postavljati v realnost. Ko človek uporablja v poslih in življenju že utečene poti, in se drži uporabe že začrtanih brazd človeškega uma, je vse skupaj samo še stvar pravil. A kaj ko želiš pravilaMetamorphosis of Narcissus kršiti? Ko želiš nekaj, kar je mogoče celo preveč za tvoje okolje? Kaj storiš? Odnehaš? Odideš v drugo okolje, kjer je ta stvar bolj mogoča? Ali pa preprosto vztrajaš in iščeš pot? Katera ˝poguba˝ je težja?

Je bolečina, katero nosiš celo življenje s seboj in je nastala zaradi tega, ker nisi poslušal srca, večja od bolečine, ki jo prinese ponižanje in osamitev v realnosti? Kdo bi vedel.

Včasih gledam ljudi in se mi zdi, kot da je njihov žalosten pogled resnična posledica tistega, ko si rečeš, zakaj nisem naredil tisto kar sem čutil?

Bojim se, da če bi to, kar žene zatajil, da bi zatajil življenje samo. In to zgolj zaradi strahu pred tem, da mi ne bi uspelo? Ali pa enostavno zaradi tega,  ker bi se premalo cenil? Kako bi potem lahko še komu rekel – vse se da če se hoče? Bi imel pravico še kdaj komu vlivati upanje, če sem ga sam izgubil vase? Kdo potem postanem?

˝When that head slits when that head splits when that head bursts, it will be the flower, the new Narcissus, Gala – my narcissus”

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

Polnoč prinesla bo nov dan…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 24 December, 2008 avtor Človek

Božični večer je. Utrujenost počasi pojema, pa vendar je še vedno prisotna. Narava letos ni stopila v primerno razpoloženje, prav tako tudi on ne.

Še vedno razmišlja o tem, naj gre ali ne gre med ljudi. Vse skupaj doživlja bolj kot ne neresnično, v določenih trenutkih se mu stvari naravnost gabijo. Kot bi živel v popolnoma drugi dimenziji, ne svoji, temveč nekje, kamor je postavljen, ker je tako padlo. Pravzaprav nenamerno.

Dogodki preteklih dni so vzeli svoj davek. Jeza, zaradi pozabljenega je prerasla v apatijo. Moč je zgolj utvara. Pozabil je na edine smiselne praznike, na praznike posameznikov, ki so vredni obstoja.

Vse mu postane jasno, ko se zazre vase. Je lahko bolj prazen? Kaj ga je naredilo takšnega? Pa saj mu  nihče nikoli ni želel hudega…

Mogoče je sedaj pravi čas, da razmisli o preteklem letu in si naredi obveze za drugo. Ampak ali ima to kak smisel? Pa saj se niti ne spomni, kaj je bilo vse lani in konec koncev je to naredil že vsa leta prej, pa niti ne ve, kaj je želel. Tudi danes ni drugače. Zakaj bi si postavljal cilje, ko so cilji zgolj iluzija, s katero se bo moral sprijazniti ne glede na to, kaj si bo želel.

V glavi mu še vedno odzvanjajo njene besede, ki mu jih je dala ob slovesu. To je zadnje, kar ga je močno zaznamovalo, česar se resnično spominja. Pa vendar je čustva včasih imel. In prepričan je, da jih ima tudi sedaj, vendar drugačna. V iskanju si vedno osamljen.

Ni postavil dreveščka. Letos ni nasedel. Celo poklonil ga je naprej, naj se drugje vesele. Naj se veseli tisti, ki jim je to dano. On mora iskati. V vsakem novem dnevu se mora boriti z resnico drugih in vsak nov dan mu prinese misel, da lačnim solza v očeh ne pomaga. On je zgolj posameznik in njemu je dano iskati, a krvavi boj množic ne sedi v toplini tujega doma. Resnic je več.

Ni izbire. V sklopu spirale je vsaka stvar na svojem mestu, mogoče zgolj kot opozorilo, mogoče bolj kot ne krik. Razdvojenost med svetovoma duši, razdvojenost znotraj sebe distancira. Distancira sebe od drugih, distancira sebe od sebe.

Danes je dan, ko tudi tisti, ki ne verujejo, verujejo. Danes bodo sveti hrami polni in tudi sam bo šel. Pa čeprav to ni njegova vera. Vendar tam bodo tudi tisti, ki le to imajo. Storil bo to kot upor rdečim pokvekam z belo brado, ki na enak način žele zasenčiti nekaj, kar zasenčila že prejšnja brada. Počastil bo idejo o popolni ženi, materi, zaščitnici magije in narave. Njej, ki je skrbela za sužnje in njej, ki je poslušala premožne. Njej, ki je imela tisto, kar svetu danes manjka.

You see me here, Lucius, in answer to your prayer. I am nature, the universal Mother, mistress of all the elements, primordial child of time, sovereign of all things spiritual, queen of the dead, queen also of the immortals, the single manifestation of all gods and goddesses that are, my nod governs the shining heights of Heavens, the wholesome sea breezes. Though I am worshipped in many aspects, known by countless names … some know me as Juno, some as Bellona … the Egyptians who excel in ancient learning and worship call me by my true name…Queen Isis.

Mirne in nežne praznike želim vsem

Človek

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,