Prva ljubljanska polnočnica

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 25 December, 2008 avtor Človek

Božični večer je bil hladen, večerja, ki si jo je pripravil mu ni teknila, mogoče niti ni bil lačen. To je bil njegov prvi božični večer v tem mestu.

Oboževal je cerkve. Njihovo arhitekturo, okrasje, vonj po kadilu in misel, da verni ljudje nosijo oznanilo, pa čeprav sam ni bil vernik. Ne te, ne katere druge ustanove. A nocoj se je slavilo rojstvo. Rojstvo novega upanja, mogoče.

Kljub temu, da ni bil razpoložen za kakršno koli interakcijo z ljudmi, se je odločil, da se bo udeležil obreda, v upanju, da začuti vsaj del skupnosti v kateri je lebdel.

Na pot je stopil zgodaj, saj je pričakoval, da se bo v hramu nabrala množica, vendar ne tako zgodaj, da bi morebiti ujel sedež. Sedeti ni želel, sedenje je namenjeno tistim, ki jih stanje utrudi. Njega po navadi ni. Rad je čutil celotno telo. V danem trenutku neke ideologije je celo nekje v kotičku misli upal, da ga bo vsaj za trenutek predal.

Glavni vhod je bil zaprt, zato so vstopali s strani. Bil je pol ure prezgoden a v notranjosti se je že trlo ljudi. Našel je popoln prostor zelo blizu oltarja in si ogledoval freske in ornamente znotraj te velike zgradbe. Nekaj stvari mu je bilo všeč, večina pa preveč plastičnih in modernih, kar nikoli ni odobraval. Še vedno je verjel, da ima vsaka stvar svoj prostor in čas in da nekatere stvari je potrebno ohranjati na način kot so nastale, ne glede na trenutne vzgibe. Zgodovina ostaja in se ponavlja.

Ljudje so množično hodili za oltar ogledovati postavljene jasli, vendar se s tem ni želel obremenjevati, ogledoval si je raje obraze okoli sebe. Kmalu se je obred pričel.

V center pozornosti je stopilo nekaj mož, ki so bolj spominjali na vojaške generale, kot na ljudi z duhovnim namenom. Poleg njih so mladi farani nosili novodobne sveče, a za njimi je sedelo kar nekaj ljudi v civilni opravi, moški in ženske. Spraševal se je kaj počno tam, saj tja niso niti pod razno sodili, saj so kvarili občutek nečesa večjega, višjega.

K mikrofonu je stopil zdaj ta, zdaj oni, a slišal ni nikogar. Iz zvočnikov nekje v ozadju je bilo komaj razpoznati besedo ali dve v vsakem stavku in tudi verniki so bili bolj kot ne zbegani, saj so zdaj vztajali eni, nato drugi, a očitno ne ob pravem času. Oče v četrti klopi je že trdno spal, tudi gospa mesto za njim je zaprla oči. Glasba osemnajstega stoletja priznanega skladatelja je prihajala iz zvočnikov, svetleče orgle so nemo molčale. Nerazumljivost samega obreda so mu zbegala dekleta v civilnih oblačilih, ki so nekje iz prvih vrst klopi stopala na oder in brala iz Knjig.

Vse skupaj se je odvijalo v duhamornem tonu, niti prilika o rojstvu, upanju in ljubezni do človeka, ki je bila edina razumljiva, ni dajala vtisa, da bi bili vsaj za delček sekunde veseli tega dogodka. Otrok je zaspal v naročju očeta, mlad par, ki je prišel v družbi staršev se je držal za roko. V prostoru je zadišalo kadilo in obred je vodil zdaj en, zdaj drugi.

Zaprl je oči in v sebi iskal vsaj delček tistega, kar je po navadi našel v podobnih situacijah, vendar razen močno udrihajočega srca ni našel ničesar. Ponovno je odprl oči in iskal poglede okoli sebe, želel je zagledati vsaj eno oko, v katerem bi našel iskrico tistega o čemer so govorili, a obrazi so bili nemi, oči povešene. Le tu in tam se je kak parček stiskal in se nasmihal.

Vse skupaj se je že bližalo koncu, zato se je odločil izstopiti preden se množica vsuje skozi mali prehod stranskega vhoda. Zunaj je pokalo od veselja, kuhano vino je teklo v potokih, nekdo je pravkar uriniral pred vhod božjega hrama. Na glavo si je poveznil čepico, roke globoko potisnil v žepe plašča in s hitrim korakom stopil po ulici.

Tudi letos je sveti duh ostal nekje drugje.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

Polnoč prinesla bo nov dan…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 24 December, 2008 avtor Človek

Božični večer je. Utrujenost počasi pojema, pa vendar je še vedno prisotna. Narava letos ni stopila v primerno razpoloženje, prav tako tudi on ne.

Še vedno razmišlja o tem, naj gre ali ne gre med ljudi. Vse skupaj doživlja bolj kot ne neresnično, v določenih trenutkih se mu stvari naravnost gabijo. Kot bi živel v popolnoma drugi dimenziji, ne svoji, temveč nekje, kamor je postavljen, ker je tako padlo. Pravzaprav nenamerno.

Dogodki preteklih dni so vzeli svoj davek. Jeza, zaradi pozabljenega je prerasla v apatijo. Moč je zgolj utvara. Pozabil je na edine smiselne praznike, na praznike posameznikov, ki so vredni obstoja.

Vse mu postane jasno, ko se zazre vase. Je lahko bolj prazen? Kaj ga je naredilo takšnega? Pa saj mu  nihče nikoli ni želel hudega…

Mogoče je sedaj pravi čas, da razmisli o preteklem letu in si naredi obveze za drugo. Ampak ali ima to kak smisel? Pa saj se niti ne spomni, kaj je bilo vse lani in konec koncev je to naredil že vsa leta prej, pa niti ne ve, kaj je želel. Tudi danes ni drugače. Zakaj bi si postavljal cilje, ko so cilji zgolj iluzija, s katero se bo moral sprijazniti ne glede na to, kaj si bo želel.

V glavi mu še vedno odzvanjajo njene besede, ki mu jih je dala ob slovesu. To je zadnje, kar ga je močno zaznamovalo, česar se resnično spominja. Pa vendar je čustva včasih imel. In prepričan je, da jih ima tudi sedaj, vendar drugačna. V iskanju si vedno osamljen.

Ni postavil dreveščka. Letos ni nasedel. Celo poklonil ga je naprej, naj se drugje vesele. Naj se veseli tisti, ki jim je to dano. On mora iskati. V vsakem novem dnevu se mora boriti z resnico drugih in vsak nov dan mu prinese misel, da lačnim solza v očeh ne pomaga. On je zgolj posameznik in njemu je dano iskati, a krvavi boj množic ne sedi v toplini tujega doma. Resnic je več.

Ni izbire. V sklopu spirale je vsaka stvar na svojem mestu, mogoče zgolj kot opozorilo, mogoče bolj kot ne krik. Razdvojenost med svetovoma duši, razdvojenost znotraj sebe distancira. Distancira sebe od drugih, distancira sebe od sebe.

Danes je dan, ko tudi tisti, ki ne verujejo, verujejo. Danes bodo sveti hrami polni in tudi sam bo šel. Pa čeprav to ni njegova vera. Vendar tam bodo tudi tisti, ki le to imajo. Storil bo to kot upor rdečim pokvekam z belo brado, ki na enak način žele zasenčiti nekaj, kar zasenčila že prejšnja brada. Počastil bo idejo o popolni ženi, materi, zaščitnici magije in narave. Njej, ki je skrbela za sužnje in njej, ki je poslušala premožne. Njej, ki je imela tisto, kar svetu danes manjka.

You see me here, Lucius, in answer to your prayer. I am nature, the universal Mother, mistress of all the elements, primordial child of time, sovereign of all things spiritual, queen of the dead, queen also of the immortals, the single manifestation of all gods and goddesses that are, my nod governs the shining heights of Heavens, the wholesome sea breezes. Though I am worshipped in many aspects, known by countless names … some know me as Juno, some as Bellona … the Egyptians who excel in ancient learning and worship call me by my true name…Queen Isis.

Mirne in nežne praznike želim vsem

Človek

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,