Spokojnost starodavnih zidov

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 28 November, 2009 avtor Človek

Razmišljal sem o tem, ali je svet virtuale postal pregrob, prepoln, človeški, vse preveč človeški. Vse preveč je misli, vse preveč je mnenj, vse preveč je znakov, slik, posnetkov, vsega je dovolj, le smisla je malo. Ideja demokratičnosti je skozi nepotrebnost izražena v popolnost. Zato sem raje prenehal s tem početjem.

Opazil sem, da se ob selitvi ni spremenil le prostor okoli mene, temveč sem drugačen tudi sam. Kot bi se vse okoli mene nekako umirilo in sem se spravil s tem tokom. Obkrožil sem se z drugačnimi ljudmi. Ljudmi ki prihajajo od daleč, od vsepovsod, ljudje, ki živijohth življenje popolnoma v nasprotju s tistim, kar so me učili. Ljudje, ki jim ni potrebno več verjeti, ker enostavno so. So tisto, kar so želeli biti, so tisto, kar si človek niti ne upa želeti. In so resnični. Bolj resnični kot vsa igra malih ljudi, ki si nadevamo maske, da bi si priborili pot do njih. Vendar oni vedo za te maske, in te prisilijo odvreči še zadnjo tančico, s katero bi želel skriti svojo navidezno napako. Počasi podajajo roke in počasi jih sprejemam.

Iz dneva v dan mi je bližje tisti stavek, da vem, da nič ne vem, pa čeprav se počasi zavedam, da vedenje ni nujno, da poiščeš sebe. Ta novi svet mi je v zelo kratkem času postavil mejnik v razmišljanju o prioritetah, o dajanju in sprejemanju, o realnosti in navidezni sliki iluzije, ki sem jo nosil s seboj vse predolgo. Ali pa ravno prav. Prepričal me je o pravi vrednosti časa, o vrednosti energije, ki je kljub navidezni neomejenosti vse preveč omejena, če drugače ne, pa s samo usmeritvijo. Odprl sem oči in pogledal okoli sebe, razgledal po sadovih dosedanjega dela in ugotovil, da je bila vse skupaj samo izkušnja. Izkušnja, ki ni pustila priokusa, izkušnja, ki je zgradila visok zid, s katerega se vidi izredno daleč.

Z novim domom sem po dolgem času pridobil tudi plastično informativno škatlo, iz katere vrejo nepomembne informacije, kjer je igra plešočih marionet bolj tragična od vsake grške tragedije, pa čeprav je ta nastala iz duha glasbe. Pa vendar me je le ta zopet usmerila v razmišljanje o tem, kaj lahko storim za svoje okolje. V zelo zanimivem času se nahajamo, a občutek imam, da so to le priprave na tisto, kar šele prihaja. Pred časom sem mislil, da bo tisti, ki bo želel obstati moral imeti trdne noge, a sedaj vem, da sem se zmotil. Obstal bo tisti, ki bo to želel. In ni prav veliko takih. In dobro je tako. Težko, močno, ampak dobro. Ni srečen tisti, ki se smeje, srečen je tisti, ki vedno nosi enak nasmešek. On razume.

Pod krilo se mi je vrnila golobica, prhutanje njenih peruti daje pogum. Želi si leteti, pa čeprav mogoče ne ve točno kam. Ve samo to, da visoko in daleč. In to je dovolj. Dovolj, da ve, da tgggo potrebuje. Vsakič ko odleti iz gnezda se spokojnost prostora spremeni v pričakovanje na ponovno snidenje, ko bo srce vztrepetalo ob pogledu na skriti smehljaj neokrnjene duše. In vsakič, ko bo poletela, jo bom dvignil pod nebo, da ji bo lažje, pa čeprav le za trenutek. Daje mi veliko, veliko več, kot sem kdaj pričakoval. A vzamem le toliko kot potrebujem, ker želim jemati še dolgo. In v srcu nosim skrito željo, da ji vrnem nazaj. Da bom skala ko bo potrebovala odriv, da bom mah, ko bo želela ležati. A predvsem si želim, da dam ji samega sebe.

Zazrem se skozi okno s čudovitim razgledom. Prečudovite strukture zgradb iz časov, ko so gradili z namenom, postajajo moj dom. Ulica je redko prazna, pa vendar nikoli prepolna. V njej je duh spoštovanja in delnega strahu, strahu pred mogočnostjo in zavedanjem, da nekatere stvari vseeno ostajajo, kljub resnici, ki pravi, da je edina stalnica – sprememba. In to je tisto, kar me vedno znova navdušuje in vedno znova daje upanje. Da je potrebno videti le korak dlje od trenutnega stanja, da kljub instantnemu doživljanju vsakdana, nekatere stvari preživijo. In živijo. Le opaziti jih je potrebno.

Pozdravljen Človek, lepo te je ponovno srečati…

  • Share/Bookmark

Utrinki in dela letošnjega poletja…II – v znamenju mem coutura

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 11 September, 2009 avtor Človek

Poleg snemanja videospota, ki je na srečo vseh prejel zelo veliko pohval, tako s strani občinstva, kot tudi s kritične strani, sem del časa poklonil tudi prijateljema, ki sta odprla nov butik v prestolnici.

Erik Maj Potočnik in Matjaž Plošinjak, dvojec pod imenom mem couture, sta se odločila za nov korak in poleg Rašice na Gosposvetski odprla svojo prodajalno, kjer bodo na voljo oblačila (na mojo žalost) za nežnejši spol, unikatna in predvsem posebna.

Seveda smo celoten dogodek izpeljali brez kakršnih koli sredstev, zgolj reference vseh sodelujočih so nam omogočile sodelovanje s podjetji, ki so nas založila z vsem potrebnim za ta poseben trenutek, ki za njiju pomeni velik korak, čeprav se jima odpirajo nove poti v New Yorku. Ampak o tem kdaj drugič. Zato se tudi tukaj zahvaljujem Kavarni Zvezda za izvrstne črno bele sladice, ki so se skladale s celotno sliko, Evianu za Jean Paul Gaultier steklenice, ki so dodale detajl, Pullus-u za izvrstna vina in nenazadnje Dekor Designu za luči, brez katerih bi bil prireditveni prostor verjetno kar v temi. In seveda hvala Marku za Jonasov mikrofon, še eno piko na i.

Concept je tokrat sodeloval brez celotne ekipe, saj sta ustvarjalca imela že svoje ideje za glasbo in Zois je svoje delo opravil odlično, medtem ko je ob sami otvoritvi Laura Zafred s svojim glasom dodala tisto magično točko sami prireditvi. Pred otvoritvijo sta mi bili v veliko podporo Irena (Pokahontas) in Tara, na dogodku pa še nekaj prijateljev s strani slavljencey. Na samo prireditev odzvalo veliko število ljudi, veliko znanih in malo manj znanih obrazov, predvsem pa ogromno medijev, ki so v čakanju zaradi zamujanja verjetno izgubili kar nekaj živcev.

Prav veliko več o samem dogodku težko povem, saj sem bil prezaposlen z dobrim počutjem gostov, zato le nekaj foto utrinkov.

Fantoma pa v prihodnje želim še veliko uspehov in naj se čim več žensk opogumi in poizkusi nekaj novega, mogoče bolj ekstravagantnega in popestri naše okolje.

Foto by Petra Nusdorfer za Žurnal

pogled od zunaj - detajl

pogled od zunaj - detajl

darilna pentlja pred vhodom - detajl

vedno prisotni g. Bitenc

Pullus - detajl

pevka Irena Javševec - Regina

oblačilo mem couture

Več na: Žurnal

Foto by Aleš Oblak

obiskovalci Maja Lazar, Miro Misljen, Manja Plešnar

gneča pred trgovino

mlada slovenska ustvarjalca Matevž Faganel, Tea Bauer

lepotica, model, miss alpe adria international in soblogerka v oblačilih mem couture - Tara Zupančič

sladice kavarne Zvezda - detajl

Foto by Ljubo Bratina

odlična Laura Zafred

mem couture - Matjaž Plošinjak in Erik Maj Potočnik

model v oblačilih mem couture - Tena Rebernjak

  • Share/Bookmark

Dotik porumenelega listja

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 8 September, 2009 avtor Človek

Tisti večer se je po dolgem času odpravil na sprehod. Potreboval je čiste misli, saj ga je okolje utrujalo s svojim vsakodnevnim rutinskim vzdihovanjem in navidezno  utrujenostjo.

Listje je počasi že spreminjalo barvo in vedel je, da se je končalo poletje in z njim je odšel tudi obraz, ki mu je zapolnjeval dušo preteklega časa. Z mirnim korakom je stopal po poti, na kateri ni srečal nikogar, saj je pred kakšno uro še močno deževalo, pa tudi pozno je bilo. Celo sosedov pes, ki je po navadi skakal na ograjo, se tokrat ni zmenil zanj. Bil je popolnoma sam. Tako kot se je tudi počutil.

V misli si je priklical željen obraz, pod prsti je začutil svilnat pramen njenih dišečih las, ki so mu se ne dolgo nazaj prekrivale prsi, ko mu je polagala glavo na razbijajoče srce, ki je za trenutek živelo zgolj za njo. Danes je v njih odmevala praznina, ki jo je želel zapolniti s spomini. Spomini bežnega dotika sreče, bolečine in občasne topline.

Veter je pridobival na moči, zato je ogrnil  plašč in stopil hitreje, kot da bi želel nekam priti. Pa vendar je kot že nekajkrat poprej zgolj taval. Brez cilja in brez upanja.book.bins.leaves.jpg

Njena slika s solznimi očmi ni hotela nikamor, čeprav je želel, da bi jo videl nasmejano, srečno, kot takrat, ko jo je prvič prijel za roko. Takrat se mu je zdelo, da je resničnost obstajala samo skozi uresničevanje bežnega pogleda in sprehoda po prazni ulici.

Ni vedel, da jo je tako močno začutil. Velikokrat je želel oditi, pozabiti in zamahniti z roko, a njen pogled ga je vlekel nazaj. Močno, močneje kot tisoče rok, ki so grabile za zadnjo bil umirajočega sveta.

Prišel je do drevesa, na katerem sta bili vrezani začetnici njunih imen, čeprav jih ni zapisal on. Srce mu je pričelo močneje biti in kmalu je bila pred njim v vsej svoji čistosti in brezčasni milini.

Na sebi je imela prelepo belo obleko in v nosnicah zaznal parfum, ki ji ga je podaril ob priložnosti. Na polnih ustnicah ji je igral nagajiv nasmeh. Za trenutek je obstal. Znašel se je v pasti lastnih misli, premočne želje, ki se je poigravala z njim in ga potiskala v svet, ki ni več obstajal. Podala mu je roko in ga prijazno pozdravila. Vedel je da ni resnična, a bilo mu je vseeno. Kot lačen otrok, ki si zeli drobtinice, pa čeprav ve, da se ne bo nasitil. Želja je bila močnejša od razuma. Želel si je ponovno začutiti trenutek, a misli mu je predramil šum listja in veter je utihnil.

Obraz je izginil in zbegalo ga je. Na vse načine je si želel priklicati podobo nazaj, a videl je, kako odhaja. V slovo je spustila porumeneli list in stopil je ponj. Sklonil se je, nabral še nekaj odpadlih rastlin in z njimi na cesto napisal njeno ime, obkroženo s srcem. Umaknil je korak v stran in nepremično strmel vanj. V očesu se mu je utrnila solza.

Takrat je zopet zapihalo, veter je pričel pometati po poti in izbrisal je njeno ime. Nepremično je strmel v sliko in praznina se je vrnila hitreje kot grom, ki je odmeval v daljavi. Obrnil se je in se odpravil proti domu.

Na poti je vzel ključ, s katerim je tisti dan zaklenil srce in ga vrgel v pisani gozd. Odvrgel ga je točno tja, kamor nihče ne zahaja in kjer je izginila njena podoba.

  • Share/Bookmark

Utrinki in dela letošnjega poletja…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 4 September, 2009 avtor Človek

Danes sem se prvič zavedel, da je poletja resnično konec. Hlad, ki je sedel na mesto narekuje toplejša oblačila, sonce le še nežno boža.

Nek občutek, kot neka rahla žalost se mi useda na srce. Bilo je lepo poletje. Veliko novega sem se naučil, veliko čustvenega doživel, preizkusil na različnih novih področjih in spoznal zanimive ljudi. Morje sem videl ravno za vzorec, kot kratko spogledovanje s prelepo znanko, ki po popiti pijači odide iz prostora. Pa vendar, bilo je kratko in sladko, o tem si še zapišem.

Tako sem to poletje tudi prvič nastopil v videospotu, ki je bil v celotni domeni soblogerja Luka, ki se je po mojem mnenju odlično odrezal in sestavil izredno zanimiv in kvaliteten izdelek za skupino Firefly. Glasba sicer ni iz mojega predvajalnika, pa vendar gre kos kar v uho.

Spoznavanje s samim snemanjem in ustvarjanjem videospota je bila zanimiva izkušnja, ki zahteva predvsem veliko poslušnosti in potrpežljivosti. Sama igra se mi zdi po eni strani veliko lažja, saj ne vsebuje govora, po drugi strani pa sem bil kar nekajkrat postavljen pred preizkušnjo, ko sem moral zgolj z mimiko prikazati režiserjevo idejo. Zaplete se predvsem v trenutkih, ko je potrebno odigrati nekaj, kar nikoli nisi začutil ali doživel v življenju in takrat je potrebno uporabiti vso domišljijo, da se poistovetiš z občutkom ali dogodkom, ki je namenjen prikazu…

Vse skupaj smo posneli v treh dneh, na treh lokacijah in kot rečeno, je bilo veliko čakanja, predvsem zaradi maske, ki je bila v domeni Daše. Vsebina samega spota se naslanja Wildovo delo, Slika Doriana Graya, zato sva bila s soigralko Nino Wabra dosti podvržena veliki meri staranja in prilagajanja delu.

No in tako je bila včeraj v Ljubljanskem klubu SubSub uradna premiera spota in koncert skupine Firefly in po vtisu prisotnih je paket odličen.

Za danes samo na kratko, toliko, da se spomnim na zelo zanimivo preživet čas, na nove čudovite ljudi, polne idej in upanja, s katerimi bomo sodelovali tudi v prihodnje, v projektu, za katerega pričenjam živeti in za katerega iščem vse možne poti, da zaživi in zasveti, kot mu je bilo namenjeno.

Za konec pa še spot:

Firefly – In My World

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kolumna – Cassius in zvok nasilja…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 21 Avgust, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 22.11.2008…

Če se še malo zadržim pri francoskih ustvarjalcih, potem naikakor ne morem mimo znanega dvojca, ki se skriva za sposojenim imenom – Cassius. Philippe Cerboneschi in Hubert Blanc-Francard, bolje znana kot Philippe Zdar in Boom Bass, sta kmalu po uspehu Daft Punka vzklila na lestvicah takratnega svetovnega mainstreema.

Philippe Zdar tako leta 1988 sproducira album takratne vzhajajoče hip-hop zvezde MC Solaarja, nekaj let kasneje pa glasbeno vez nadgradita še s skupnim projektom La Funk Mob.

Odkrivanje prvih elektronskih zvokov ju je pripeljalo du njunega prvega skupnega ustvarjanja v letu 1995, z naslovom Foxxy. Po odcepitvi dua k projektu Motorbass se je leta 1996 dvojec le ustalil, kar je dokončno obrodilo tudi skupno ime Cassius, pod katerim delujeta še dandanes.

Po tem uvodu preživita večino časa kot remixerja za skupini Air in Daft Punk, dokler v letu 1999 ne izdata prvi singel, imenovan CASSIUS 1999. Plošča ju je dobesedno lansirala med prvake, skladba pa se je zasidrala na sedmem mestu UK Top 40. Kmalu za tem sta izdala prvi album z naslovom 1999, na katerem se nahajata tudi singla Feeling For You in La Mouche.

V letu 2002 izide njun drugi album z naslovom Au Reve. V sodelovanju z Jocelyn Brown nastane močan disko izdelek z naslovom I´m a woman. In tudi tokrat jima uspe veliki met, in The sound of violence, s Stevom Edwardsom na vokalu, zopet postane velik hit in dvojec se močno zasidra v svetu mainstreema.

Po tem času se duo prične bolj posvečati nastopom in naslednji singel z naslovom Toop Toop izzide šele v letu 2006. V istem letu pa ustvarita še zadnji album 15 again, ki je še bolj vokalno in eksperimentalno podprt kot vsa prejšnja sodelovanja.

Inovativnost teh dveh ustvarjalcev pa se ne konča zgolj pri sami glasbi. Na promocijski turneji zadnjega albuma se odločita in objavita ˝a cappello˝ singla Toop Toop in povabita svetovno skupnost k sodelovanju v obliki remiksov. Do konca leta prejmeta preko štiristo različnih pesmi, zato se odločita in ustanovita Cassius Workshop project. Tam dajeta na uporabo svoja dela po kosih in so na voljo vsakomur za razvijanje v poljubno smer.

Cassius, funk, elekronika in francoska revolucija v novi preobleki…

Cassius – 1999

YouTube slika preogleda

Cassius – Feelings For You

YouTube slika preogleda

Cassius – The Sound Of Violence (Narcotic Thrust Edit)

YouTube slika preogleda

Cassius – I’m A Woman

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

Nalepka nas gleda – rešitev uganke

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 25 Julij, 2009 avtor Človek

Pred kratkim sem pisal o ˝Očesu˝, ki nas skrbno spremlja z različnih koncev in tako sem še malo iskal in dobil naslednji odgovor:

Vprašanje da odgovor, biti odprt v svobodno mišljenje-znanje, ne od prepričanj in javnega mnenja.

“So long as people do not care to exercise their freedom, those who wish to tyrannize will do so: for tyrants are active and ardent and will devote themselves in the name of any number of gods, religious and otherwise to put shackles upon sleeping man” Philosophical Dictionary, Voltaire, BiblioBazaar, 2007

Gre za ozaveščanje ljudi o našemu pravemu obstoječemu “Bogu”, ki se skriva pred našimi očmi. Mi ga poiskušamo razkriti. Ker ima ta naš “Bog” pod kontrolo vse informacije, ki jih brez razmisleka požremo, ne moramo kar takoj povedati kaj ali kdo to je. Ta “Bog” je  priskrbel, da čim slišiš resnico jo takoj zavržeš za neumnost. Oko je prvi korak do ozaveščanja. Upam, da ti bo oko dalo vprašanja, ki jih boš hotel raziskovati.

No, verjetno si vsak misli svoje, sam nimam nekega prav specifičnega mnenja, saj mi odgovor ni povedal nič novega, predvsem pa me niti ni presenetil.

Gre pa dejansko za nek način promocije in sicer:

Ob tej priložnosti vas lahko povabimo v Galerija Jakopič – MGML , kjer si lahko ogledate kratki film, kjer se  oko  predstavi. Še cel mesec razstavlja AVA študenskih del, kinodvoranca na koncu galerije,  naslov filma: Pinocchio 5:37. No tako, pa je ˝misterij˝ zaključen. Če koga zanima, naj si gre zadevo ogledati, če bo kaj zanimivega, pa seveda naj to deli še z nami. Mene niso prepričali.

  • Share/Bookmark

Vaya con dios…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 18 Julij, 2009 avtor Človek

Zunaj je lilo kot iz škafa. Kako primerno si je mislil. A če nebesa jočejo z njim, kdo se smehlja ob njegovi bolečini? Ni razumel.

Zadelo ga je kot iz jasnega. Rekla je, da ne more. Da ne ve zakaj, da ne ve kako, vendar mora oditi. Mora biti sama. Telefonska slušalka, ki jo je držal v roki, mu je povzela iz dlani in ni našel besede, da bi potolažil ne njo, ne sebe. Jokala je. Čutil je njeno bolečino, tako kot jo je čutil vedno, kadar jo je delila z njim. Njene besede so bile zmedene, a ob enem odločne. V njem so se pojavljali zdaj eni, zdaj drugi občutki. Želel se je jeziti, želel je zamahniti z roko, a ni mogel. Niti vedel ni, da jo tako ljubi.

Kmalu mu je teža v prsih prevzela telo in slušalka mu je padla iz rok. Sedel je na tleh in iz njega se je zaslišal krik, krik bolečine, ki je ni mogel več zadržati. Njegovo lice je izgledalo kot temna cesta, ki jo je zalival dež. V glavi se mu je vedno znova pojavljalo eno in isto vprašanje – zakaj? Ni našel odgovora. Pogledal je na zid, kjer je visela njena slika in v omotici stopil do nje, da bi jo raztrgal. Dvignil je roko vendar ni našel dovolj moči. Roka je spolzela po sliki in pobožal jo je po njenem prelepem obrazu. Zagledal se je v njene oči in v glavi so se mu odvrteli dotiki, ki mu jih je bila poklonila, njen dih je začutil na vratu in zaslišal je njen smeh, ki mu je pomenil več kot karkoli na tem svetu.

Ni se zavedal, da jo res tako močno ljubi. Cigaret, ki se je kadil iz pepelnika ga je premamil in pričel je iskati po voznem redu, želel je k njej. Vendar se je ustavil. Rekla je ne. Spoštovati mora njeno odločitev, ne sme ji oteževati situacije. Rad jo ima. Ampak on to hoče on to mora. Bo zatajil sebe, da bo ugodil njej? Moral bo. Moral bo, ker verjame v ljubezen, moral bo trpeti, tudi brez odgovora. Po glavi so mu zopet hodile tiste misli, da nekaterim pač ni usojeno. In on je eden med njimi. Ne, ni se smilil sam sebi, samo odgovora ni poznal. Zakaj? Zakaj je jokala? Zakaj mu govori lepe besede in zakaj ga one bolijo močneje, kot če bi se vse skupaj zvodenelo, da bi umrlo samo po sebi.

Oblekel je jopič in stopil na dež. Želel je oditi. Nekam. A ni imel moči. Sedel je na rob vozišča in solze raztapljal z dežjem. Nikogar ni videl, v daljavi je pel petelin, pa čeprav je bila še noč. Na kratko mu je misel sprejela to pojočo žival za svojo, zmedeno bitje, ki ga čuti in ogovarja. Želel je, da bi ga dež prebudil in bi bil vse skupaj samo sen, a ni bilo tako. Zopet je vstal in se opotekel kot pijanec, bolelo ga je, a ni želel, da mine. Če bi minilo, bi pomenilo, da je lagal sam sebi. A sedaj ve, da si ni. Sedaj ve, da se je nekaj rodilo, a umrlo, še preden je razprlo svoj cvet. Stopil je nazaj v hišo in moker stal sredi sobe. Pogled se mu je ponovno ustavil na sliki. Vzel jo je z zidu in jo objel, kot bi bila prava. Govoril ji je lepe stvari in ni mu bilo mar, da je moker in da skozi okno piha veter. Mislil je zgolj na to, kako ona posluša njegove besede in kako ga gleda s svojimi prelepimi čistimi očmi. Pa čeprav je vedel, da nikoli več…

Izgubil je občutek za čas in noč se je prevesila v dan. Premamila ga je senca, ki je padla skozi okno. Dvignil je sliko proti obrazu, se zazrl v oči in jo poljubil na ustnice. Občutek je imel, da mu bo razneslo notranjost, želel je na glas izgovoriti besede, a ni mogel. V roko svinčnik in zapisal…

Zbogom, ljubezen moja.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Srečen sem, ko sem utrujen

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 15 Julij, 2009 avtor Človek

Vedno, ko sem utrujen, se začnem spraševati o smislu, o trenutni poti, doživljanju in preživljanju. Verjetno tako kot vsak med nami. Vendar to razmišljanje ni slabovoljno, žalostno ali kako drugače čustveno povezano, je popolnoma anemično in odtujeno. Umaknem se od vsega in vseh, skrijem se samemu sebi, da se ne bi prepoznal.

Velikokrat opazim, da sem razdvojen med svetovoma. Tistim sanjskim in tem, ki mu rečemo realnost. Sprašujem se, koliko smisla ima vse početje? Koliko so moja dejanja posebna in koliko sem poseben sam? Opažam, da me je povsod zadosti. Ravnokar sem si ponovno ogledal videospot, v katerem igram. Všeč sem si, ko se smejim. Pred tem sem končal in oddal kolumno, v mislih pripravljam osnutke za oddajo, ki se je ustavila v februarju in se ponovno vrača v septembru. Za nekoga iščem primeren obraz, obrazu pa poizkušam poiskati primeren kotiček, ki ga potrebuje. Pred kratkim sem se zopet preizkusil v ˝managerskih˝ vodah, pa vendar nisem obstal, ker očitno za nekatere preveč zaupam vase. Ali pa, ker mogoče vidim preveč naprej in me enostavno ne razumejo. To se je že nekajkrat izkazalo za resnico.

Ne pustim se ujeti, pa čeprav se mogoče samo ne zavedam, da sem ujet v svoje sanje, ki niso nič drugega kot le to. Ves čas ustvarjanja se vse skupaj vrti okoli dobrodelnega načina, sprašujem se koliko je to prav in do kdaj bo tako. Rad si rečem, da se še učim in da še ni pravi čas, pa vendar, ko pogledam okoli sebe, pričnem dvomiti. Ampak kaj sem brez sanj? Kaj sem brez tega, kar me zapolnjuje? Naj sprejmem igro, ki se ponuja v današnjem času, zaživim materialni svet in pozabim na vse, kar me je gradilo in kar me zapolnjuje? Kako naj to storim?

Mogoče pa samo nekaj počnem narobe. Tudi to je popolnoma mogoče. Mogoče svet okoli mene ni takšen, kot ga vidim in je zgolj moja slika izkrivljena. Bi se moral bolj sprostiti in pozabiti na perfekcionizem, ter pričeti stvari samo zaradi tega, da jih počnem, ker se tako edino trenutno lahko izide? Ampak ali ni to zgolj bližnjica? Koliko časa potem lahko to počneš? Pa vendar, koliko časa še lahko vztrajam v svojem svetu? Malenkosti so tisto, kar stvari gradijo. Konec koncev smo tudi mi narejeni iz najbolj malenkostnih ali najmanjših stvari, ki so postavljene s smislom in vsako njihovo odstopanje pomeni napako v obliki ali sistemu.

Vesel sem, ko sem utrujen. Vesel sem, ker se mi takrat pojavljajo vprašanja, ki jih v vsakdanu prehitro pozabim, ker se navežejo na nekaj drugega in se odtujijo od mene. Umirjen sem, ko sem utrujen, saj takrat zopet začnem razmišljati o sami poti, o križu in sebi, ki sem si takrat, ko nisem utrujen kar prehitro všeč. A premalo človeški. Čeprav niti nisem siguren, da vem kaj to točno pomeni. Všeč mi je, ko sem utrujen, ker se takrat pričnem spraševati, ali je trnje, ki stoji na poti dejansko tam, ali pa si ga postavljam sam. Zadovoljen sem, ko sem utrujen, saj takrat ne vem odgovora na to vprašanje, saj ga ne želim niti dobiti, ker se zavem, da so vprašanja odveč. Takrat se zavem, da vprašanja ne potrebujejo odgovorov, temveč, da ne potrebujem vprašanj. Vzhičen sem, ko sem tako utrujen, ker vem, da si samo takrat nimam česa očitati, saj takrat vem, da dajem vse od sebe in da je človek v ogledalu iskren v svojih obljubah, ne glede na uspeh. Saj le ta je stvar zornega kota, ki nekaterim pomeni veliko, za druge pa bo vedno premalo. A drugi so zgolj moje ogledalo, ki je včasih motno, drugič pa se v njej nasmiha oseba, ki me pozdravi. Srečen sem, ko sem utrujen.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Kolumna – Giorgio Moroder, Disco maestro

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 14 Julij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 17.09.2009…

Peking, in z njim olimpijske igre, se je letos poslovil s pesmijo Forever Friends. In kdo so tisti ustvarjalci, ki dobijo priložnost takšnih razsežnosti? Tokrat je ta čast zopet doletela ˝Disco Maestra˝, še enega ˝človeka iz ozadja˝.

Giovanni Giorgio Moroder je olimpijado zaznamoval že dvakrat prej. Prvič leta 1984 v Los Angelesu s pesmijo Reach Out, drugič pa 1988 v Seulu s Hand in Hand. Redki poznajo njegovo ime, a njegova dela so zaznamovala pop glasbo skozi film, plesno glasbo, oglase in drugo. Dobitnik treh oskarjev, treh grammyjev in štirih zlatih globusov, večini postane bolj znan, ko omenimo same filme in glasbo znotraj njih.

Glasba v filmu Midnight Express nosi njegov pečat.V njem najdemo skladboThe Chase, ki ima zelo veliko privržencev še danes in iz leta v leto se pojavljajo nove oblike tega legendarnega preboja v elektronski glasbi, za katerega je leta 1978 prejel prvega oskarja. Naslednje leto je v sodelovanju s svojim varovancem Haroldom Faltemayerjem in tekstopiscem Tomom Whitlockom sestavil vsem dobro poznano skladbo Take My Breath Away, za film Top Gun, ki mu prav tako prinese ta prestižni naslov, Berlin pa iz ˝podzemlja˝ postavi za več tednov na vrh lestvic po vsem svetu. Tretji kipec pa je prejel leta 1983 za skladbo, ki jo je napisal za Ireno Caro, What A Feeling iz filma Flashdance.

American Gigolo, The Never Ending Story, Thief of Hearts, Electric Dreams, Superman III, Scarface in drugi, so še nekateri naslovi filmov, ki so zaznamovali določeno obdobje, glasba znotraj njih pa nosi Moroderjevo ime.

Ko je poleti leta 1975 k njemu pristopila Donna Summer, z željo po skupnem ustvaranju, sta se njuna pogleda glede pesmi Love to love you, baby razhajala. Vendar je Donna na koncu vsdeeno popustila in dovolila Giorgiu ustvarjati z novim disco zvokom in studijska improvizacija je prinesla veliko sprememb v tekstu in petju. ˝Stokanje˝ in ˝orgazmično˝ petje, kar je Moroder zahteval že v samem pričetku, je Donno postavilo visoko na lestvice in je postal njen prvi Hot Dance Club hit. K projektu je pristopil tudi priznani britanski producent Pete Bellotte in tako je nastal sedemnajst minutni izdelek, ki je bil na nekaterih radijskih postajah celo prepovedan zaradi ˝eksplicitnih˝ vsebin. V reviji Time pa so zapisali, da je v bilo pri nastajanju pesmi simulirano 22 orgazmov.

Istega leta pa nastane tudi vinilka E=MC2, ki je po trditvah Casablance Recordings (danes Polygram), prva digitalno posneta plošča.

Samo sodelovanje z znanimi artisti je skoraj neskončno. Elton John, Cher, Freddie Mercury, Chaka Can, Oliwia-Newton John, Bonnie Tyler, Donna Summer, Barbra Straisand, Limahl, Berlin, Irene Cara, Eurythmics so le del, ki se je prepustil njegovi domišljiji in znanju.

Med uspešnice pa se štejejo skladbe Belive In Me, Love To Love You Baby, Classically Elise, Let the Music Play, Flashdance, What a Feeling, Love Kills, From Here To Eternity, Take My Breath Away, Sweet Dreams, Don’t Go Breaking My Heart in še mnogo, mnogo drugih…

Danes se Giorgio Moroder ukvarja z multimedijo in eksperimentalno umetnostjo. Predvsem spreminjanjem fotografij v film, z glasbeno podlago. Zadnje večje delo, A Special Tree, je sestavljanka, kjer je s pomočjo računalniške animacije spremenil nekaj sto slik v psihološki misterij. Restavriral pa je tudi film Metropolis, ki ga je tudi uglasbil. V vsem svojem glasbenem in filmskem ustvarjanju pa si je leta 1988 vzel čas in skupaj s Claudiem Zampollijem in oblikovalcem Marcellom Gandinijem postavil nov standard v italijanski avtomobilski industriji z imenom Cizeta-Moroder V16T.

Moroder je zaznamoval naša življenja, mogoče mu je tudi zato italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi leta 2005 podelil laskav naslov – Commendatore.

G. Moroder & Donna Summer – Love To Love You Baby YouTube slika preogleda

G. Moroder – The Chase

YouTube slika preogleda

G. Moroder & Blondie – Call Me

YouTube slika preogleda

G. Moroder E=Mc2

YouTube slika preogleda

G. Moroder & Eurythmics – Sweet Dreams (Are Made Of This)

YouTube slika preogleda

Več pa si lahko ogledate na njegovi uradni strani.

Denis H.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

Kolumna – Kraftwerk – Elektrarna na lasten pogon

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 6 Julij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 10.10.2008…

Če se vprašam, kakšna bi bila današnja elektronska glasba, če ne bi bilo ˝elektrarne˝, ali po nemško, Kraftwerkov? Odgovor je enostaven – nepopolna.

Ustanovitev skupine se postavlja v leto 1970 in sicer kot duo, ki sta ga ustvarila Florian Schneider in Ralf Hütter, ki sta prvotno sodelovala v kvintetu pod imenom Oraganisation. V letih 1970-1974 sta ves čas poizkušala poiskati rešitev in sta v tem času zamenjala sedem sodelujočih, zato se njihovo klasično udejstvovanje piše pod leto 1975 in Autobahn turnejo. Zgodnja zasedba je nastopala v umetniških galerijah, večinoma na otvoritvah razstav, kjer se je srečevala mladina podobnih pogledov.

V iskanju prave formacije se jima je za kratek ali daljši čas pridružilo še deset glasbenikov, v današnji sestavi pa sodelujeta še Fritz Hilpert in Henning Schmitz. V zadnjem letu pa je pristopil tudi Stefan Pfaffe, ki kot videotehnik občasno na tem mestu menja Floriana Schneiderja.

Düsseldorfski ustvarjalci vztrajajo že več kot 38 let in v vsakem desetletju so pustili pomemben pečat. Njihova dela presegajo meje enostavne zabave in se spuščajo v eksperimentalne potenciale svojega časa.

Neo pop elektronski zvoki, ki smo jih vajeni iz igric prejšnjega stoletja še nikoli niso bili tako zanimivi kot v izvedbi teh ˝robotov˝, kot jim radi rečejo zaradi njihove uniformiranosti na ovitku plošče The Mix. Na njej namreč spominjajo na ruske konstruktiviste, ki so svojo umetniško vlogo razumeli kot družbeno koristno delo. Po drugi strani pa naziv izhaja tudi iz ruske besede robotnik (delavec).

Sama glasba je sestavljena iz ponavljajočega ritma, lepljivih melodij, zahodne klasične harmonije in minimalističnega aranžmaja. Pri vokalih pa se poslužujejo klasičnega vokoderja ali kasneje tudi računalniške obdelave.

Konec sedemdesetih so njihovo predanost preučevali post-punk vizionarji, v osemdesetih so njihovo glasbo častili ustvarjalci izvirnega chicaškega in detroitskega housa, v devetdesetih so se jim poklonili mojstri evropskega techna, pomembno pa so vplivali tudi na slovenski Laibach. Njihove ideje, same zvoke in druge prvine lahko najdemo pri znanih pop izvajalcih kot je bil recimo David Bowie in je Iggy Pop v bolj elektronskih vodah pa omenjamo imena kot so Gary Numan, Orchestral Manoeuvres in the Dark, Human League, Depeche Mode, Joy Division, Giorgio Moroder, New Order, Cabaret Voltaire, Art of Noise, Yello itd…

Tudi njihovi nastopi so vedno nekaj posebnega, saj z vizualizacijami izredno dopolnjujejo svoja minimalistična sporočila, ki ˝osveščajo˝, saj le ta vpletajo tako na politični, kot tudi okoljevarstveni nivo. Sama besedila govorijo o evropskem urbanem načinu življenja in tehnologiji, kot so na primer potovanje z avtomobilom po avtocesti, vožnja z vlakom in podobno. Album Autobahn je prvi, ki je naletel na mednarodno pozornost, je že krasen primer večplastnosti njihovih sporočil. Spraševali so se namreč, kaj je tisto, kar najbolje določa povojno Nemčijo? Avtocesta, ki je imela in še ima simbolni pomen na več ravneh. Je dejansko Hitlerjeva ideja, ki je omogočila hiter premik vojaških enot med drugo svetovno vojno. Krafwerke vodi tudi razmišljanje o paradoksalni naravi urbanega življenja, kjer se ob zavedanju odtujevanja v modernem svetu vseeno veselimo novih tehnologij.

Do sedaj so izdali štirinajst albumov, med najbolj znamenita dela štejemo Computerwelt, Computer Liebe in Heimcomputer z albuma Computerwelt, Music Non Stop in Autobahn z isto imenskega albuma, Pocket Calculator, Trans Europa Express (TEE), Radioaktivität (Radioaktivität), Das Modell, Die Roboter (Die Mensch-Maschine), Neon Lights, Tour The France in mnoga druga…

Kraftwerk so elektronske eksperimente preoblikovali v pesem in postavili temelje moderne pop glasbe in danes skoraj ni mogoče zaiti v elektronske vode, kjer ne bi bilo njihovega pečata…

Kraftwerk- Autobahn

YouTube slika preogleda Kraftwerk – Trans Europe Express

YouTube slika preogleda

Kraftwerk – Radioactivity

YouTube slika preogleda

Kraftwerk – Das Modell

YouTube slika preogleda Kraftwerk – Die Roboter

YouTube slika preogleda

Krafwerk – Pocket Calculator

YouTube slika preogleda

Denis H.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , , , ,