Sem človek, ki je pripadnik miselnosti mind over matter. To pomeni, da se sami vedno odločimo za to, kaj bo na nas vplivalo in kaj pač ne bo. Sicer sem odprt za vse možne opcije, ki lahko vplivajo na nas same in na okolje, tudi za astrologijo in druge vede, ki se ukvarjajo z različnimi energijami.

Moram priznati, da kar se tiče različnih občutkov, mi vedno bolj uspeva popolna kontrola, ampak pri stvareh, ki se dogajajo okoli mene, pa sem bolj kot ne list v vetru.

In ta vikend (ja še vedno sem nekako v vikendu, saj sem šele maloprej prišel domov), sem bil primer čisto enostavnega malega lističa v hurikanu.

Najprej se je zapletlo v soboto pri email komuniciranju z našo ˝režiserko˝ Ireno pri Plati (režiserka je v oklepajih, ker sama pravi da to ni, ampak zame naziv ni važen, važno je kaj kdo dejansko dela in to ona počne). Ker se je pač zgodilo, da mora nujno nekam na snemanje in da ne bova snemala studijskega dela za oddajo, naj bi vseeno prišel tja in prevedel intervju. V odgovor sem ji napisal, da to pa ne in prilepil smileta, kar se je izkazalo za nesporazum, saj je mislila da mislim resno in se smejem, ker se pač lahko…In tako je rekla, da ni več v LJ in da ne bom mogel do materiala. Vendar sem to izvedel šele kasneje, ko sem bil že na poti, zato sem se odločil raziskati druge opcije, kaj bi v prestolnici počel. Opravim samo en klic in dogovor pade. Gremo na psy trance event. Kul si mislim, šara pa le bo.

Beri naprej

In tako se vozim in kar naenkrat mi neha delati radio. Ok si mislim, star je že eno leto in kak mesec, tako pač je, danes se dela kratkoročno. Ko pa sem poizkusil zapreti okno, sem dojel, da nekaj ne bo v redu, saj se je pomikalo izredno počasi. Tudi na armaturi se niso več kazale lučke za smernike. Razmišljal sem o opciji, kaj storiti, saj sem bil na avtocesti in odločil sem se pravilno, da se nisem ustavil. Tako sem previdno prispel do prijatelja in ko sem se ustavil, je bilo konec. Avto je umrl. Ura je bila že pozna in klicati nisem mogel nikogar, zato sem se odločil, da ne kompliciram, konec koncev gremo na rejv.

Počakala sva še eno prijateljico in prijatelja, ki naj nas bi peljal in štartamo. Nismo prišli daleč, nas ustavi policija. Prehitra vožnja, 330 EUR kazni in dva dni pretečena registracija. Ker nismo smeli nadaljevati vožnje, smo vzeli taksi, vendar se je prijateljica odločila, da nekaj ne štima in se je odpravila domov. Mi smo se lepo usedli v Metro in iskali kam sploh moramo.

Nekako smo imeli srečo, da so na istem prostoru imeli pred dnevi nek punk koncert in je taksist že bil tam, saj so bila naša navodila slabša kot nič. Vendar ko nas je odložil, smo videli neizbežno – prispeli smo nekam v gozd, kjer verjetno domujejo merjasci in čarovnice in ni signala. Odlično. To pomeni samo to, da bomo mogli vztrajati do zadnjega in upati, da nas bo nekdo peljal vsaj do prvega znaka življenja.

Ljudi ni bilo veliko, vendar je bila glasba kvalitetna in glasna. Pa smo plesali. Dokler se je dalo. Potem je prišel nočni hlad in na srečo sem imel s seboj v nahrbtniku pulover, na nesrečo pa sem ga nekje sredi noči posodil prijatelju, ki je nekam izginil. Ne vem točno kako, vendar mi je nekako uspelo prepričati organizatorje, da kljub mokroti lesa vseeno poizkusimo zanetiti ogenj. Veliko truda so vložili, močno sem pihal tudi sam in končno nam je uspelo.

Super, toplota se je vrnila ampak očitno je ni bilo dovolj za moje prezeble noge, ki so jih branile zgolj japanke, zato ne bodi ga len, sem se posuval s pepelom. Dobesedno. Noge sem zaril v pepel in skrbel za to, da sem prilagal žerjavico, da ne bi utrpel hujših posledic podhladitve, čitno sem raje izbral opekline. Vendar do teh za čuda ni prišlo, kar so ugotavljali tudi zjutraj, ko je prišel dan in so me videli, kaj počnem. Seveda se sam sebi nisem zdel popolnoma nič čudaški, za druge pa mogoče kako pikico. Ampak dan je prinesel sonce in seveda popoldansko uro, kar je pomenilo, da bom moral kmalu na snemanje.

Na srečo se nas je prijatelj, ki je bil soorganizator usmilil in dostavil točno do prijateljevega doma, kjer se mi je uspelo umiti in celo uro spati. Zbudil sem se v še bolj nezavidljivem stanju, kot sem se ulegel. Ampak nič za to. Vsaj voziti mi ni bilo treba. Vendar sem jih pa slišal, oz. konstnantno poslušal. Zravnaj se, kašen pa si, vstani, sploh ne boš sedel. Da mi ne hodiš več utrujen na snemanja, so bile resne besede, ki niso sprejemale izgovorov, da sem pač star in izmučen. Ali pa da sem rejver in da to spada v koncept. Vendar sem raje ubogal nasvete in se spravil skupaj, čeprav je kar trajalo. Mislim, da bom ta način izvedel večkrat, ker sem bil več kot sproščen. Ampak ne bom povedal, kje sem bil.

A utrujen sem bil. Res močno. Komaj sem čakal posteljo, ki pa se je izkazala za fatamorgano. Namreč prijatelj, ki mi je nudil pribežališče se je naspal in odšel v Sub Suba, kjer tudi dela, tako sem moral tja. Na Vesti sem si sposodil tisto zblojeno malo kolo in odkolesaril. In tam me je že čakalo ledeno pivo. No ja, že pred snemanjem sem si privoščil kakšnega, ampak nameraval nisem več. Hmm, ja, sem rekel, enega za na pot. No in kot se je izkazalo, ne bo samo eden, saj se je čez nekaj minut utrgalo nebo. Tako sem moral izkoristiti udobje kavča na terasi in hlad piva. Skoraj zopet do jutra. Huh, končno smo prišli domov in sem zaspal. Kmalu sem ugotovil, da mi je crknila baterija in kar je še huje, da imam telefonske številke shranjene samo na telefonu. Super.

Tako sem dopoldan poizkušal rešiti situacijo z avtom, kar mi je uspelo šele pozno popoldan, na najbolj banalen način z AMZSjem in avto vleko. Kaj pa čem, če nikogar nisem mogel poklicati, da mi kaj pomaga…

Kaj točno je narobe niti ne vem, saj se mi sploh ni dalo več ubadati, oddal sem ključe in se dogovoril, da se pač slišimo. Dobro da sem imel družbo, ko smo se odpravili na vlak in sedaj sem doma. Na suhem in toplem, jutri pa bom uporabil zopet javni prevoz.

No to je bil vikend, pri katerem nisem imel zopet nikakršnega vpliva na situacijo, vendar pa sem čisto pomirjen.

Uh ja, skoraj bi pozabil. Ker nisem računal na rejv, ko sem odhajal od doma, sem si želel kupiti še kako majico, vendar je bilo vse zaprto, zato sem v suvinir šopu, kjer dela prijateljica kupil majico z napisom Ljubljana. Pa še zapestnico za na nogo sem si privoščil, ki me je končno nehala žuliti…

Prvo kar začutim ob misli na njiju je ponos. Sta dve osebi, katerih zgodbe so srce parajoče narave in ki mi vedno, kadar se čutim nemočnega dajejo nov zanos in odriv. Skrito v sebi upam, da nikoli ne bom spoznal življenja, kot sta ga poznala v rani mladosti. Zgodbice si zapisujem in jih oblikujem. Mogoče sta se že takrat navadila težkega življenja in morda ju zato ni nič več moglo zlomiti v prihodnosti, saj sta s trdim delom in čisto, včasih že nerealno poštenostjo, dosegla marsikaj, kar meni mogoče celo ne bo uspelo.

Druga misel je ljubezen. To ljubezen jima včasih celo zavidam. Ne glede na to, da sta skupaj že skoraj 50 let in da je bil oče prvi moški moji materi, sta še dandanes v pozni starosti kot dva najstnika, ki sta se spoznala na počitnicah na morju. Ko pride eden na obisk in drugi ostane doma, se telefon komaj ugasne. Dejansko delujeta kot eno. Priznam, ni mi najbolj jasno, kako sta to dosegla, vendar pravita, da je enostavno. Poklonila sta se drug drugemu in skrbita, da sta drug drugemu v veselje in učenje. In seveda prilagajanje.

Tretja stvar pa je vzgoja. Spomnim se, kako enostavno je bilo to. Za čustvene težave je bila tu mati, za bolj ˝zunanje˝ probleme pa je bil zadolžen oče. Nikoli se ni tolklo po mizi in tudi šiba je zapela poredko, mogoče  bi mogla še kdaj več. Ne, nisem pristaš fizičnega kaznovanja, a vseeno priznam, da sem si takrat zapomnil. Nikoli se nista kregala v pričo mene. Ko se nista strinjala s kako odločitvijo se spomnim, da je imel oče navado vstat in je odšel ven. Kasneje mi je mama povedala, da je bil to njun način in da se je oče vrnil, ko me ni bilo in sta se seveda tudi skregala. Zanimiv način, ki me je seveda malce zmedel, saj mi je mogoče vzel tisto spoznanje realnosti, ki se je danes bolj kot ne zavedam…

In sobivali smo na prijateljski način. Veliko je bilo provociranja, uporabljali smo ˝nazive˝, ki so padli na pamet v določenem trenutku (tako je bil oče bolj kot ne Bajs), seveda pa ni manjkalo niti vzgojnih momentov. In ena popotnica, ki me vedno nasemeji, ko se spomnim nanjo in mi jo je dal Bajsi je bila:

Več koristi bi bilo, če bi tvoja mati namesto tebe rodila kamen,  bi si vsaj pujs lahko rit temeljito obrisal... Hehe, pa še zadel je…

Pa še veliko je bilo takšnih in drugačnih.

A ne glede na vse, tudi na izbiro in način mojega življenja, sta mi in mi še danes stojita ob strani. Danes imamo zelo malo stikov, ker živimo narazen in po drugi strani, ker sam nisem pristaš telefonskih pogovorov. Ampak obstaja vez, ki deluje na nekem ˝višjem˝ nivoju. Čutimo se. Kako? No še preden sem zadnjič napisal to objavo   je zazvonil telefon. Očeta so zanimale tiste klasične stvari, nato je predal slušalko materi, ki je rekla samo - kako pa kaj ljubezen? In se pričela smejati s tistim svojim nalezljivim smehom, ob katerem ne moreš ostati resen. Izrekla je še par pomirjujočih, materinskih in par ženskih besed in tako sva končala pogovor.

Ne rečem poredko, ampak nikoli ni preveč, zato  ej vidva tam doli, RAD VAJU IMAM!

No tako, pa sem spet doma. Štirje dnevi morskega zraka so končani, prav tako poizkus hedonizma… Bilo je doživeto. Mogoče o samem dogajanju še kaj napišem, zaenkrat samo zgodbica za Njo, za lepo sokolico…

Kaže, da bo nevihta. Zadnji pregreti škržat še vedno neumorno poizkuša ohladiti svojo bit, veter, ki pridobiva na moči, gluši ušesa.

Ni tišine. Ni miru. Ravno tisto, kar potrebujem. Točno tisto, kar se dogaja v meni. Kako primerno, se nasmehnem.

Slike niso jasne. Zdaj že nekaj časa ne. Običajen vrtiljak s tistim znanim koncem, ko se konča, se ustavi.

A zanimivo, ta vožnja se še pričela ni, pa je živela. Pa bi se sploh mogla pričeti? Ne vem. Nisem sodnik lastnih čutov, sem zgolj gospodar, čigar njivo prekriva plevel.

˝Saj si navajen tega˝ me zmoti globok glas nekje iz ozadja. ˝Dolgo časa je minilo od zadnjega sejanja in plevenja tvojih njiv in prav rad se sprehajaš po zapuščenih brazdah s semeni v žepu in motiko na rami…˝

Ne zmenim se za glas, sedem med poraščeno zemljo in žuželke mi gomazijo po telesu. A vseeno je. Zmenim se zgolj za petje ptic, ki se oglašajo v daljavi. Veliko je lepih, nekaj je naravnost čudovitih in v daljavi opazim nekaj božanskega, nedosegljivega. Njeno petje bi verjetno lahko primerjal zgolj z angelskim petjem, a kaj, ko ga nikoli nisem doživel. A vem, da je bilo več kot zemeljsko.

Poslušam jo. Nekaj mističnega a tako človeškega je v njenem glasu, da težko sproti dojemam. Niti opazil nisem kdaj sem segel po motiki in da mi semena drsijo med prsti.

Želja, da bi posejal vsaj en mali del je bila vedno večja. Samo eno zrno, ki bi dalo klas in le ta bi jo pripeljal bližje, mogoče čisto k meni. Tega sem si želel.

Trdno zagrabim motiko, zamahnem in na mestu, kamor se je bi moralo svetleče jeklo zarezati v prst, je stal kamen. Motika se razleti v tisoče koškov. Za trenutek otrpnem. Tudi veter se za hip ustavi, prisluhnem tišini, ki je nastala v meni. Počasi pospravim semena v žep in nebogljeno sedem na tla.

In zopet se oglasi tisti znani glas:

˝Veliko novega dela si si nakopal, kdaj boš imel čas odstraniti kamenje, kopati njivo in hraniti to prečudovito ptico?˝

˝Vzelk si ga bom!˝, mu trdno odvrnem.

˝Pa se ne bojiš, da te njena lepota in vabljivo petje ne odneseta nekam, v nekaj, kar ne boš razumel?˝ me zbada dalje. ˝Lahko preneseš vse to?˝

˝Bojim, seveda se bojim. Bojim se tako močno, da ravno v tem vidim edino pot. Edino upanje je, da si odkrito priznam…˝ prestrašeno odvrnem.

˝Lepo,˝ mi odgovori. ˝Rad imam to drznost. Pa si siguren, da bo ona sploh izbrala tvojo njivo? Misliš, da sploh potrebuje tvojega zrnja? Lepa je. Za take je klasja vedno dovolj.˝ me nadalje zbada dvomljivec.

˝Pa kaj bi rad ti zlobnež?˝ se razburim. ˝Da nikoli več orjem teh gredic, pozabim na petje, na njivo nanosim novega kamenja in nikoli več ne okusim sadov, ki jih prinaša močna želja garaška roka?˝

Utrujen in zasopel sedem na tla: ˝Verjetno imaš kar prav. Lažje bo.  Bolečina posušenega žita me nikoli ne doleti več. In tudi trud nikoli ne postane zaman… Pa vendar…˝

V trenutku se misel ustavi. Opazil sem, da je petje utihnilo in prelepa ptica je razširila krila in odleti. Tiho molčim in opazujem.

˝Prav si imel…˝ izdahnem s solzo v očesu. ˝Zopet si imel prav…˝

A glas v daljavi molči. Tudi nevihta se prične umirjati. Topel mir se je spustil nad dolino. Počasi vstanem, pospravim polomljeno motiko in krenem skozi polje. Z roko sežem v žep in na tla nežno položim nekaj semen. Kdo ve, mogoče pa se kdaj zgodi, da to prelepo božansko bitje potrebuje zavetje in tukaj ga bo lahko našla. In prišel jo bom poslušat in njive bodo zopet cvetele…

A do takrat moram popraviti motiko…

Grem delati ali se grem zabavat? Oboje, s srcem. Danes bom imel priložnost govoriti z legendo, ki je sigurno sokrivec za moj način življenja, Stevom Silk Hurleyem, da pa je stvar še bolj zanimiva, sem se dogovoril, da bomo tokrat speljali intervju z vsemi tremi akterji iz Čikaga.

Pripravil se nisem, ker se nisem želel, želim jih vprašati tisto kar čutim. In to glasbo čutim, vedno sem jo. Vesel sem, ker smo tokrat uspeli postaviti uro intervjuja pred njihovim začetkom, tako bom dejansko nekaj tudi imel od tega. Morje, muska, babe in še kaj, here I come. Če me bo kdo iskal sem na Disconavtici, na house floru (nikjer drugje, edino to je tisto kar potrebujem in ne vem, kdaj sem to pozabil)  kjer bom đuskal na tole:

THE WORD IS LOVE!!!

See yaaaaaaaa

Prijatelj je rejec pasemskih angleških buldogov. In ker ima novo leglo, mi rekel, če lahko povem naprej.

Hej, zakaj pa ne. Konec koncev gre za neke šampione (neke sem napisal, ker se sam na to ne spoznam), vendar kot sem videl, ima kar nekaj pokalov in seveda priznanj, tudi mednarodnih. Drugače pa je Miran (prijatelj rejec, ki se sicer s to dejavnostjo ukvarja že 18 let), eden redkih na tem ozemlju, ki jih profesionalno vzreja, predvsem prvake.

Meni so ti psi taki smešni, zabavni. Enega bi kar imel, vendar mi ga ne pustijo imet. Vasja, naša šefica, njegova žena,  mi je rekla, da za psa je potrebno pač biti odgovoren, to ni muc, ki ga lahko ˝pustiš samega˝ tudi cel dan… Seveda, to je verjetno res, ampak poleg dobermana bi dejansko imel zgolj še buldka, ker bi se mu vedno smejal. Hehe. Ta nežna, zabavna žival non stop sopiha in mi ni jasno, kako so jih vzgajali za ˝krotenje˝ bikov, če sem prav razumel.

Tako, dragi moji, povem vam naprej, novo leglo išče nove, očitno odgovorne lastnike, ki bi ljubili in spoštovali to malo zanimivo žival. Seveda, da ne bo pomote, so psi naprodaj, ampak če boste povedali, da sem vas poslal jaz, vam bodo dali popust

Več o nagradah in ostalem pa si lahko pogledate na tej strani:

Easy Rolling

Še nekaj sličic teh nagubanih debeluhov

Ps.: Za več podatkov se lahko obrnete seveda na moj mail ali pa na kontakt na strani Easy Rolling…

PPS.: Ker sem prej pozabil, dodajam naknadno. Cena takega psa je tam nekje okoli 1500 Eur, za resne kupce pa obstaja veliko načinov plačila, tudi seveda obročno. Vse se da dogovoriti.

Na hitro in z veseljem, evo:

Ta nagnusnost je neestetska in nezdrava. Grozno. To bi bilo potrebno prepovedati z ustavo, ker žali človeško dostojanstvo. V primeru, da pa to starš kupi  otroku, pa bi morala ukrepati tudi socialna služba!!!

Ne vem,na podlagi česa se ljudje odločijo za takšne stvari, vendar tu nekaj ne štima. In ne samo, da stvar kupijo, še celo debatirajo o nekih originalih in ponaredkih? Kakšen original? Česa?Pa saj je tista poceni varianta original, ker je že tam vrednost presegla (če je toliko kot pravijo 10-15 eur) 1500% maržo…

Odpadek na nogi, to je očitno trenutni trend…

Jest ne vem več, to je preveč zame…

Ampak novi časi, nove podobe.Izkaz pripadnosti skozi objekt. Simbol. Upam, da bo tej simboliki, ki je izražena na znački sledilo čimveč ljudi in svet bo postal veliko lepši. Ha, ha.

Opravičujem se za slabo kvaliteto posnetka…

Danes sem jo spet slišal. Pesem, ki me je ob določenem času zaznamovala in po mnenju nekaterih celo najbolje opisovala.

Dogajalo se je že v prejšnjem tisočletju, ko sem bil v četrtem letniku srednje šole. Spomnim se, da sem ravno končal izpostavljanje v gledališču Tone Čufar in v kulturnem društvu Javornik, zato mi je postalo dolgčas.

Navadil sem se na to, tam pa pač nisem več našel primernega mesta zase.

Zato mi je porodila ideja, da bi naredil nekaj ˝za našo šolo˝, preden se poslovimo. Vse samo zato, da bi bil čim manj pri pouku, kjer… mi je bilo zopet dolgčas.

Tako sem stopil do profesorice slovenskega jezika in ji predlagal, da naredimo neko igro, saj sem vedel, da je na šoli še nekaj učencev, ki so igrali kje drugje ali pa so bili celo primerni za to, pa še niso poizkusili.

In dogovorila sva se. Ko sva se odločala o tem, kaj bi igrali je seveda debata največ krožila okoli Linharta, saj je Radovljica seveda ˝Linhartovo mesto˝. In res je. Tipično ˝Linhartovo mesto˝, kjer v duhu zgodovine vsi nosijo oblačila tistega časa in je vse tako doživeto. Hmm, mogoče malo pretiravam. Ne nosijo ravno vsi. V bistvu ne nosi nihče. Ok, razen mene… Ampak to so malenkosti, pustimo to…

Odločila sva se za Županovo Micko. Vendar sva stala pred težavo. Sama igra je jezikovno zahtevna, saj govorica tistega časa predstavlja problem celo poklicnim igralcem, kaj šele mlademu Jeseničanu…

Zato sva se odločila, da jo prirediva. Na ˝sodoben način˝. Tekst sva ponovno spisala v žargonu nas mladih in izbrala ekipo.

Fina druščina smo bili. Ko smo podeljevali vloge, sem glavno vlogo Micke na zavrnil, ne glede na to, da so bili moji kraki zavidanja vredni. Predvsem za ženski spol.

Tako sem se odločil za Tulpenheima, seveda pa so se takoj pojavila natolcevanja, da je stvar nesmiselna, saj mi ne bo potrebno igrati in mi ne bo izziv. Ampak ker so bile to polresnice, sem ostal pri njem.

Vloge so bile razdeljene, bralne vaje za nami in pričele so se tiste prve odrske. Pač običajne vaje, babe in alkohol, kot se za teater spodobi. No in tako se je zgodilo, da je bilo slednjega neki dan malce preveč, kar je pomenilo popolno sprostitev človeka, katerega ˝osvobojeni ego˝ ni primeren za širšo okolico. Med pavzo smo namreč poslušali glasbo in iz zvočnikov je prihajal komad, ki sem ga slišal tudi danes. Seveda oder ne sme biti prazen, zato ga je bilo potrebno zapolniti. V tistem efektu nisem niti najbolje vedel kaj dogaja, zato je to toliko bolje vedela profesorica, ki je bila seveda hkrati tudi režiserka.   Ko me je videla na odru početi karkoli sem že počel, se ji je utrnila misel, da bi to vpeljala v samo predstavo.

Seveda je ponudba padla ob pravem času. Ko je človek okajen, je pač dovzeten za marsikatero idejo, ki jo naslednji dan obžaluje. Ampak obljub se ne prelamlja. Tako smo tudi ta del vključili v samo igro, ki smo jo odigrali samo nekajkrat, saj se je šolanje kmalu končalo in tako smo odšli vsak svojo pot.

Kako je vse skupaj izpadlo se mi niti ne sanja. Sicer je profesor Rupel (ja, bratranec ˝tistega˝ Rupla) vse skupaj posnel, vendar mi še do danes ni uspelo dobiti kopije. Mogoče je sploh ne želim videti in si želim vse skupaj ohraniti v spominu kot pogled skozi lastne oči, oči od tam zgoraj.

In ti spomini bodo vedno prišli na plan. Vsakič, ko bo v glavi zvenelo besedilo in kjerkoli me bo ujela melodija, ki mogoče pomeni resnico ali pa tudi ne…

Obstajajo filmi, ki so namenjeni zgolj zabijanju časa in obstajajo filmi, ki imajo neko težo, sporočilnost in globino.

Danes razmišljam o kvalitetnih dialogih ali monologih. In ker smo zadnjič ravno o tem debatirali, sem prav poiskal del, ki mi je dal misliti takrat in večkrat pomislim na ta del…

Filma The Storm Of  The Century, delo Stephena Kinga, je že idejno sam po sebi nekaj posebnega, dialog Robbiem in ˝Legio˝ (demon, ki se v tej sceni prikazuje kot Robbieva mati) pa je eden boljših prikazov, kaj naj bi pekel bil.

Mati je sinu zamerila, ker je ni obiskal na smrtni postelji in sedaj govori skozi demona, ki sedi zaprt v ječi:

(podnapisov nisem našel v SLO jeziku, na žalost):

Mother:

Robbie, why?|Why didn’t you come to me?

Why did you let me to die with strangers?

Why did you leave me|to die alone?

Down in hell. I’m waiting for you.

Robbie:

You stop…!

Mother:

I’ll be waiting for you in hell, Robbie.

And when you get there, I’m going to eat your eyes… over and over, again, because you know, hell is in repetition…

Pekel je v ponavljanju… Kako zemeljsko, pa vseeno tako metafizično in resnično. To velja vsaj zame, ker nisem človek rutin in me vsakršno ponavljanje postavlja v nek apatičen odnos do sebe in okolja…