Arhiv za 'Skupno' kategorijo

Realnost spomina

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 9 Januar, 2010 avtor Človek

Če dobro pomislim, sem kar primerno utrujen. Pekoče oči, ščemenje telesa, ukrivljena drža na neprimernem sedalu, so jasen znak, da bi moral v posteljo. Pa vendar še ni čas za to. Dve dolgi elektronski sporočili še čakata na moj odgovor in moram se ju še lotiti še nocoj. Prvo me sili, da se poglobim vase, drugo pa me je poiskalo, ker potrebuje moj svet. Obe mi na nek način laskata, vendar se pri drugem bojim, da ne rečem česa napak, saj ne bi želel, da moje besede prekomerno vplivajo na razplet dogodkov, kateri z menoj nimajo nič skupnega, razen tega, da sem nekoč nekaj zapisal, kar bi utegnilo priti prav. Prav tako pa vem, da skozi obe vprašanji rastem, saj moja resnica ni daleč od te.

A najprej se moram še malo posvetiti samemu sebi oz. mislim, ki mi že nekaj časa ne dajo miru, pa čeprav vem, da je nesmiselno izgubljati besede o nečem, kar so dorekli že drugi.

Sinoči sem imel zanimiv obisk, katerega sem čakal že predolgo. A vendar nedolgo nazaj nisem vedel, da je ta obisk nujen. V bližnji preteklosti so se namreč dogajale različne stvari, veliko novega sem spoznal o sebi, predvsem pa sem spoznal, da je spomin resnično nesmiselna stvar, saj ima toliko pomanjkljivosti, da je že prav smešno, ko pričnem ugotavljati kaj je resnica. A o vsem tem se že bral, vse to sem že vedel, a očitno nisem verjel, dokler nisem izkusil na lastni koži. Pravijo, da se človek samo tako dejansko nauči.

Veliko stvari se mi je dogajalo v preteklosti in veliko negativnega sem enostavno potisnil globoko v podzavest, da sem postajal sumnjičav v svoj obstoj, namesto, da bi dvomil v tisto, kar sem mislil, da je resnica. Očitno sem se zavedno želel zaščititi pred posledicami in sem stvari potiskal v nezavedno in le to se je počasi polnilo s strahovi in zamerami, za katere niti nisem vedel, da obstajajo. Spomnim se, da sem takrat, ko sem izvedel določene stvari zamahnil z roko in veliko dušno odpuščal, a počasi sem dojemal, da sem lagal drugim, predvsem pa sem lagal sebi. Bil sem ranjen in bil sem prizadet, vendar moj ˝jaz˝ si tega ni želel priznati, zato sem slabosti potlačil in ohranil zgolj lepe stvari. Slabe pa sem očital sebi, saj sem se imel vedno za tistega, ki odgovarja za svoje življenje. Seveda bo ta misel obstala, vendar jo moram popraviti s samimi dejanji.

In sedaj, ko sem končno prišel v čas, ko sem trdno odločen, da stvari pustim za seboj, sem se odločil soočiti z vsakim dogodkom posebej in vsako osebo iz oči v oči. Priznam, že dan v pričakovanju je bil težak, saj nisem vedel kaj naj pričakujem, kako bo oseba sprejela vprašanja, ki so ji bila namenjena, predvsem pa strah, da bom izvedel tudi stvari, katere bi me lahko potisnile še bolj nazaj, kamor pa si nisem želel.

Ko je prišla, sva oba takoj začutila neko napetost v zraku in poizkušal sem napeljati pogovor na običajne teme, da bi se oba sprostila, vendar je bilo vse brez uspeha. Med nama se je zgodilo veliko, v zadnjem času pa nič dobrega, predvsem pa še bolj uničujočega. Zato sem odvrgel rokavice in direktno udaril. Ne vem zakaj, ampak pri vsem skupaj se nisem čutil nekako vpleten, predvsem v čustvenem smislu, medtem, ko sem opazoval njo, kako se je sprehajala do pekla in nazaj. Na čase ji je bilo nerodno, na čase je postajala jezna, vendar v njenih očeh je bilo največ očitanja. Očitanja sebi in očitanja meni. Tako so tekle besede in kmalu se je pričelo dogajati tisto, o čemer razmišljam še vedno. Z obeh strani so prihajala vprašanja in z obeh straneh ni bilo odgovorov. Očitno nisem bil sam v tem dejanju, ko sem stvari tlačil globoko, očitno sva to počela oba. Dolgo časa sva poskušala eden drugemu pomagati poiskati odgovor in bolj sva se mučila, težje je bilo. Kot, da se stvari nikoli ne bi zgodile. Čez čas sva ugotovila, da stvar ne vodi dejansko nikamor in da tak ne bova rešila ničesar, zato sva se raje poslovila in si obljubila, da to ni končano, saj dokler bo obstajal dvom, nihče od naju ne bo svoboden. Resda je minilo nekaj let od teh dogodkov, vendar očitno obema niso dajali miru in ne glede na to, da sva si rekla prijatelja, sva vedela, da si zameriva in da laževa ne samo eden drugemu, temveč predvsem vsak sebi.

Ko je odšla, sem bil popolnoma presenečen, kako za vraga se nisem mogel spomniti nekih enostavnih stvari, katere sem bil pripravljen priznati, saj sem se toliko poznal in sem vedel, da sem dejanj sposoben. Zato sem v tem dvomu pričel iskati po zapisih in ugotovil, da je veliko stvari, ki so se mi dogajale tudi v ne tako oddaljeni preteklosti, za katere sem mislil sam, ali kdo drug, da so popolnoma drugačne. Sprožilci spomina so si zapisali zgodbo, ki me želi zaščititi, vendar namesto tega, sprejemam popolnoma drugačno zgodbo.

Zato sedaj vem, da moram pisati, saj si želim, da bi bil nekoč svoboden in da bi bil nekoč Jaz in ne tisto, kar si samo predstavljam, da sem. In sedaj vem, da kljub vsemu, je soočenje vedno samo koristna stvar, čeprav je v tistem trenutku izredno boleča in neprijetna nadloga.

  • Share/Bookmark

Najlepši ples

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 6 Januar, 2010 avtor Človek

Snežinka potrebuje tudi do ene ure, da pade na zemljo.

Zbudim se. Sem na oblaku. Oblak hiti dalje, proti nekemu drugemu mestu, ves svet je pred mano. Ljudje pod menoj se zapirajo v hiše, lučke gorijo. Tam osamjen pes laja na našo družbo tu v oblaku, pa čeprav mu čisto nič nočemo. Pa prav lep pes je bil. Obrnem se, da bi povedala prijateljici, vendar ta je že odletela. Huh, kako hitro odhajajo, sem si mislila, a meni je tukaj še vedno lepo. Zraven mene sedi kremža, venomer se nekaj cmeri in hlipa. Bilo je točno nad cerkvijo, od koder je zopet zvonilo, ko mi je prekipelo:

˝Pa kaj se cmeriš, nesreča mala? Kaj je narobe, da motiš moj preljubi mir in razgled?˝

˝Bojim se˝

˝Česa se pa bojiš, meketalo?˝

˝Bojim se, da bom kmalu na vrsti. Ampak jaz še nisem pripravljena!˝

Malce se presedem, saj me nemir prične najedati in jo pogledam še bolj postrani.

˝Nisi pripravljena na kaj?˝

˝Nisem pripravljena na konec!˝

Presedem se ponovno, da se umirim.

˝Ampak ali veš kakšen je konec?˝ jo vprašam?

˝Ne ne vem, ampak ga ne želim še, to vem.˝

˝Ampak kaj sploh imaš sedaj?˝

˝Sedim tu in lepo mi je gledati lučke in ljudi, pa sama nisem…˝

˝Če se ne motim, pa me popravi prosim, sediš tukaj in jadikuješ in se smiliš sama sebi in se bojiš nečesa, kar sploh ne veš kaj je… Pa veš kakšen občutek je padati?˝

˝Kaj me sprašuješ takšna vprašanja? Saj sama veš, pusti me!˝

˝Da tudi mene je strah, priznam. Lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. Tudi jaz dvomim. Pa vendar to je najina usoda. Mi dve sva ustvarjene za to, da se spustiva z oblakov, narediva nekaj dobrega za Mati Zemljo, vmes pa koga ujeziva, ali pa mu polepšava dan.˝

˝Oh, kako lepo in oh in sploh ˝oslajeno˝, mene ni nič manj strah. Zakaj pa ne bi mogla ostati večno na oblaku?˝

˝Ne vem, ali lahko ostaneš za vedno na oblaku. Vem pa to, da so vse moje prijateljice že odšle in vse tiste druge, ki so bile pred menoj tu, so že odšle. Tako, da kar nekako sklepam, da drugega izhoda ni…˝

˝Mogoče bi pa poizkusila?˝

Sedem bližje in jo objamem.

˝Ne boj se…˝

V tem trenutku naju je zajel veter in ponesel proti tlom. Lebdim. Gledam okoli sebe in vidim malo snežinko, kako se je zaprla vase in kriči. Obrnem se proti vetru, da me odnese proti njej.

˝Razpri se˝, ji rečem

˝Kaaaaj, ne slišiiim teeee!˝

˝Razpri se, bo lažje!˝ zakričim!

˝Ne upaaaaaam.˝

˝Verjemi mi. Podaj mi stranico!˝

Počasi se je odprla in zlepili sva se. Lebdeli sva nekje nad vasjo a vseeno dovolj visoko, da sva videli daleč.

˝Kako se počutiš˝ jo vpršam.

˝Lepo je.˝ mi mirno odvrne.

Pustim jo pri miru in si ogledujem tla pred seboj. Sem ter tja naju zagrabi veter. Tokrat gor, drugič dol. Časa bo očitno na pretek. Ogledujem si hiše iz katerih se vali dim, tam stoji otrok, ki je piškot iz katerega se kadi. Okrašena drevesa se svetijo, pes leži. Moj pogled je oddaljen a čustva so blizu. Lepo je lebdeti in se predajat vetru, a misel na konec me vsake toliko prebudi, da se zdrznem.

Pogledam za starimi prijateljicami. Tam eno je pravkar povozil avto, druga se v krčih brani izginiti v rumeni tekočini, ki jo spušča nesramni pijanec za voglom, tretja pa je pravkar izginila skozi mogočnost dimnika. Že skoraj me pograbi žalost, ko začutim, da se je mala kremžica odlepila in leti po svoje. Vesel krik slišim iz njenih ust, veter jo nosi sem ter tja in se zaletava v druge, nič hudega sluteče snežinke.

Malce se ustrašim za njo, zato na ves glas zakričim:

˝Počakaj, ti kepica mala, počakaj, kam se ti mudi?˝

A bila je že predaleč in njene besede so bile nerazumljive. Zazrla sem se predse in opazila, da bom kmalu pri tleh. Pričela sem se ozirati kam naj pristanem. Tam cesta, tu hiša, tam reka, tu mlin. A tam za mlinom pa stoji polje. Na polje se podam, tja med druge srečne zvezde, pridružim se jim, da bomo mogočne in velike, da, na polje se podam. Ujela sem veter in ponesel me je točno tja, kamor sem si želela.

Sedaj ležim tu, v družbi prijateljic in gledam v nebo, kako prihajajo nove za nami in kako počasi prekrivamo tla, ki postajajo mrzla. Počasi me bodo prekrile druge in skupaj bomo ostale do pomladnega sonca, ko nas bo njihova toplina pobožala in spremenile se bomo v vodo, ki bo odtekla. In naslednje leto se bomo vrnile. Upam, da se bom spomnila, kako lepo je leteti in upam, da ponovno srečam kremžico, da jo zopet poprimem za roko, ko naju postane strah. In lepa pot naju bo zopet čakala…

  • Share/Bookmark

Ogledalo na steni pove

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 4 Januar, 2010 avtor Človek

Minilo je že več kot ducat dni od takrat in vračal sem se na pravi tir. Po sedmih dneh me je prva resna zaužita hrana najprej zašibila, nato pa mi je pričela vračati v življenje, ki se je pred tem na kratek čas ustavilo. Ostanki nečednih surovin, ki sem jih vnašal, počasi zapuščajo telo, le misel sem ter tja še vedno zapeče kot pik strupene kače.

Razočaranje je minilo, počasi se naseljuje ravnodušnost, ki jo sem ter tja pretrga premočna misel, neprijetna ovira,  ki mi prepreči, da bi vsako novo situacijo užil v njeni popolnosti. A vendar obrazi okoli mene dobivajo prijeten priokus. Zaznavanje lepote, ki me obkroža, se počasi prebuja in veliko razmišljam o strahu, oziroma njegovi osnovi. O njenih, katerih sem bil sprožilec sam, in svojih, ki so nastali na osnovi neke neresnične želje, ki je predolgo obstajala. Ubadam se z mislijo, česa se človek še vedno boji, čeprav razume, da je bila slika zgolj iluzija, ki si jo je ustvaril in poustvarjal sam. Vse dosedanje neprijetne izkušnje me želijo povleči s seboj v malodušje, v zavračanja lastnega jaza in samega sebe skozi druge. Pa vendar, ko je glava čista in ko nevednost izgine, strah izgubi svojo moč.

V tem času, ko me je kot v praznem sodu premetavalo sem ter tja, sem ugotovil, da si ničesar ne morem očitati, saj nikomur nikoli nisem želel slabega.  Zavedam se, da so bila moji strahovi in  dejanja posledica moje preteklosti, in le to sem se vedno trudil pustiti za seboj. Nekaterih stvari se človek pač ne zave, dokler ni postavljen v situacijo, ki prebudi v njem vse tisto, kar je pozabil. Pozabil zaradi bolečine, ki mu je bila prizadejana in je ne želi podoživljati, ali pa si je na podlagi selektivnosti uma zapomnil zgolj lepši del. Očitam si izgubo samokontrole in besede izrečene, predvsem pa predajanje moči drugim. Ta kontrola lastnega neukega jaza je tisto, kar sem v lastnih očeh vedno občudoval. Predvsem zaradi temperamenta, ki mi je bil prirojen in kasneje skozi okolje, tudi priučen.

Kaj me je torej potegnilo v brezno nesrečnega časa? Zakaj je želja prerasla v obup, ki je bil osnovan na osamljenosti v prazničnih dneh? Odgovor je bil že ves čas na dlani. Vsi si želimo biti sprejeti, želimo si biti del nečesa večjega, kot smo mi sami. Želimo si biti ljubljeni in posebni, pa čeprav je ljubiti občutek, ki nima zemeljske osnove. In zavrnitev je vedno udarec tej želji, saj sem opazil, da se mi je pričelo pojavljati vprašanje, ali sem sploh vreden? In to vprašanje me je ves čas sililo v napačno smer. Oklepal sem se nečesa, kar ni bilo tam. Ni mi uspevalo biti jaz, jaz ki sem ga skrivoma občudoval. Tisti jaz, ki verjame v ljubezen, tisti jaz, ki se le te ne boji. Zato sem se pričel spraševati kam za vraga sem usmeril energijo, tisto energijo, ki bi me uspela vrniti v svet, ki je resničen, poln dobrih in lepih ljudi, ki sem jih nekako pozabil in nenamerno spregledal.

In tako sem se spomnil, da vse kar moram storiti je prekiniti ta odtok, preusmeriti odliv v svojo smer in stvari postaviti tja kamor sodijo, pod lastno kontrolo. Moje življenje je moja last in moja energija je namenjena meni. Odpustil sem si. Tako si vračam pogled v oči in si pripravljam novo jed, saj jutri bo nov dan, ki ga bo potrebno izkoristiti v vsej njegovi veličini. In znova spoznavam, da je življenje šola, katera se resnično nikoli ne konča. A predvsem se zopet zavedam, kako lepo je biti človek.

  • Share/Bookmark

Zbogom leto zaživele ljubezni

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 31 December, 2009 avtor Človek

Veliko sem razmišljal o tem, kako se posloviti od starega leta, kako voščiti, kaj povedati. In potem sem ugotovil, da nimam besed, ki bi opisale preteklo leto, saj je bilo zopet tako polno, močno, čustveno, ljubeče, boleče, hladno, toplo… bilo je resnično veliko vsega.

To leto zame ni trajalo dvanajst, temveč devet mesecev. Toliko časa sem imel na razpolago spoznavati njo in ravno toliko časa sem imel raziskati sebe. Bila je moje ogledalo, bila je točno tisto, kar sem v življenju potreboval, da me je postavilo na pravi tir. Pred njo je sem bil zgolj list v vetru, zgolj senca, ki jo je ugašalo sonce. In svet bil je hladen.

Veliko umazanije sem vlekel za seboj in če mi ne bi stopila na njo, bi jo verjetno vlekel še dolgo časa, verjetno za vedno. Njene težke besede so takrat delovale kot goreče železo in so rezale skozi moje telo, skozi mojo dušo, moje oči. Bil sem oseba, ki je čakala. Nikoli me ni tolažila, nikoli me ni resnično sprejela. In tako je moralo biti, saj tega nisem počel niti sam. Bil sem slep. Nisem vedel, da mi toliko stvari leži na duši, nisem si niti zamišljal, da je moja preteklost kalna voda, katero sem zanemaril z zamahom z roko in lepimi spomini.  A le ta me je čakala v bližini in me ni nikoli spustila iz svojih krempljev. Želel sem si biti sprejet in ljubljen, vendar se mi niti sanjalo ni, kaj naj bi to bilo. Bil sem človek misli, nikoli človek duše. Spoznavanje lastnih napak mi je jemalo smisel, naselila sta se žalost in strah. Pa čeprav sem si govoril drugače. Našel sem nov dom in mislil, da sem našel svet. Vendar vem, da sem samo upal, da senca izgine. A vendar je ostajala. V meni se je budil gnus do samega sebe. Bila je ogledalo, ki mi je odsevalo tako dobro kot slabo. Spoznal sem stvari, katerim nisem vedel izvora. Prisila me je, da sem se soočil sam s seboj, s preteklostjo, o kateri sem bil prepričan, da vem vse. Vendar me je očitno zavedla selektivnost lastnega spomina, da se nisem znal prebuditi. Bil sem kot list v vetru, ki ga je odnašalo zdaj sem zdaj tja. Dušil sem se v laži samemu sebi.

Ne vede me je spodbujala, da razširim krila, da poletim, kadar sem stal kot ubogo pišče, ki se je skrilo pred vremenom. V vsem tem je našla v svojem srcu še ljubezen, a počasi sem se vedno bolj zapiral vase in jo odrival. Nisem znal drugače. Razočaranja so postala vsakdan. Ko pada, lije. In lilo je. Lile so solze iz mojih oči, lila je kri iz mojega srca, ko sem se zavedel, da te bom izgubil. Ranil sem te in bolelo me je. Želel sem se boriti, vendar nikakor nisem našel razloga, za koga, za kaj. Še tisto, kar sem nekoč mislil, da sem, se mi je na koncu izkazalo za neresnično. Brez cilja sem stal na ulici in čakal kdaj me bo napadel neznanec, ali pomočil pes. In bolj sem se želel vsega skupaj otresti, globlje sem tonil. Zajel me je tok, pozabil sem se mu prepustiti. Želel sem se mu upreti, a zdelo se mi je nemogoče.

Vendar je ostala tam. Pogledala me je v oči in čeprav me je ljubila in vedela, da me morda ubije, je zbrala pogum in mi zadala še zadnji udarec, s katerim sem dojel, da nimam več kaj izgubiti. Končno sem izgubil vse. In takrat, ko se nisem mogel več skrivati, sem se odprl in se zavedel.

Najina zgodba je bila kot vihar, ki je očistil duši, je bila kot balon, ki ga je zajel ogenj.

Veliko je že bilo povedanega, veliko lepega, čustvenega, na čase premočnega a nikoli ni bilo laži.

Zato se ti želim iz srca zahvaliti za to kar si, za vse,  kar si mi dala in na koncu za to, da si me osvobodila. In ker je poleg tebe obstajala vedno še ena ljubezen, se ti želim zahvaliti z njo, z glasbo. Teh devet pesmi sem sestavil, ker opisujejo najin čas, vsak mesec, vsak občutek. Teh devet pesmi sem sestavil zato, da bi ti povedal vse. Vse kar sem želel pa nisem uspel ali znal. In nikoli ne bom…

Hvala ti za lepo leto, leto spoznanj. Zaradi tebe se veselim prihodnjega, ki kot upam, bo leto dejanj.

Prav tako pa ta zapis in te pesmi poklanjam čisto vsem, ki so kdaj želeli ljubit, pa niso znali, ali pa niso razumeli. Vsem tistim, ki še vedno upajo in verjamejo v ljubezen, v čas, ko dva postaneta eno, ko si sam sebi premalo. Pa tudi vsem tistim, ki ste in boste ˝padli˝, da se boste lahko pobrali, tistim, ki ste pripravljeni poklekniti in priznati, Človek sem, samo Človek sem.

Vsem nam pa zaželim močno in ljubljeno leto 2010.

denis

Ps.:

Umetnikom se zahvaljujem za uporabo njihovih besed, njihovih del, saj edino z njimi sem lahko povedal, kar sem imel povedati edino z vami sem lahko dal sebe. Hvala za lepo ozadje mojega življenja.

Poslušaj online.

Shrani in poslušaj.

  • Share/Bookmark

Pravljica sodobnosti

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 29 November, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 07.11.2008…

˝Nikoli si nisem mislila, da bom ustvarila kariero s petjem˝ je leta 1979 odgovorila Carrie v intervjuju za Britain´s Blues & Soul magazine, ˝čeprav sem si tega želela že kot majhna deklica, samo priznati nisem upala˝.

Vendar je bila želja, pa čeprav skrita, dovolj močna, da se je leta 1977 pesem ˝I gotta keep dancing˝ pojavila na vrhu Top 100 Pops in 50 R&B Hits. Starejša sestra klaviaturista Grega Phillinganesa, ki je tisti čas soustvarjal s Steviem Wonderjem, je svojo glasbeno pot pričela s pisanjem pesmi za takrat priznane The Whispers in South Shore Commission, med drugimi. Tako jo je nekoč med ustvarjanjem čisto po naključju slišal peti ˝Soul man˝ DJ Rogers, ki jo je povabil k sodelovanju z Whisperers kot spremljevalni vokal in njena pevska pot se počasi prične. Demo pesem ˝Fairytales˝ sliši Dick Griffey, ki je pravkar ustvaril svojo novo založbo Soul Train in brez oklevanja ponudi pogodbo Lucasovi. Za prvenec ˝Simply Carrie˝ tako k sodelovanju povabi brata Phillinganesa, saksofonista Ernia Wattsa and Hanka Redda, kitarista Jaya Graydona, klaviaturista Clarenca MacDonalda, ter člana pihalne zasedbe Oscarja Brashearja in Georga Bohannona. Aranžma albuma sestavi sam Jerry Peters (Earth Eind and Fire), spremljevalni vokal pa posodijo Carolyn Willis, D.J. Rogers in Walter & Scotty, del sestave The Whisperers.

Carrie od takrat vedno bolj sodeluje s skupino in mlada pevka dobi priložnost pri skoraj vseh otvoritvenih pesmih ter se vedno bolj zapisuje v srcih in umih oboževalcev, ki jo počasi sprejmejo. Takratne balade, s katerimi je bilo še vedno možno polniti plesišča se pohitrijo, ples prevzema množice in ˝Dance With You˝ postane njen novi hit, ki se zavihti med prvih trideset takratnih R&B hitov celega sveta.

Z albumom “Portrait Of Carrie” nastane še nekaj nalezljivih pesmi kot so ˝I gotta get away from your love˝ in ˝It´s not what you got (but how you use it)˝, vendar pevka kmalu doživi frustracijo, saj se njen naslednji album ˝Street Corner Symphony˝ ne prime tako dobro, kot so pričakovali. Najbolj jo razžalosti dejstvo, da so ravno za to delo vložili največ glasbene globine in njen povratek k ˝črnim koreninam˝ in pravemu ritem in bluesu. Pa vendar to Carrie postavi v popolnoma drugo sliko glasbenega ustvarjanja in poslušalci jo sprejmejo kot nekaj več in ne samo plesno usmerjen vokal, ki zna ustvarjati s svojo energijo. Tako se leta 1985 vrne z njenim najbolj prodajanim in poznanim hitom, oživljeno klasiko ˝Hello Stranger˝, delo znamenite Barbare Lewis iz leta 1963.

Carrie Lucas je v sedmih letih ustvarila vsega skupaj šest albumov in znotraj njih je nastalo kar nekaj danes že kar ˝zimzelenih˝ hitov plesne glasbe ti. Disca, glasbe, ki je na svoj način spremenila svet in postala podlaga za različne žanre, ki še vedno kraljujejo svetovnim plesiščem. Tako kot vsaka noviteta, glasba, ki je bila na pričetku osovražena, kasneje priljubljena in na koncu spremenjena, je pustila pečat na generaciji, ki počasi izginja, pa vendar se očitno najdemo novi ˝pristaši˝, ki si sem ter tja radi požvižgavamo zgodovino, mogoče tud za to, da bi lažje prepoznali prihodnost.

Carrie Lucas – I Got To Keep Dancing

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Dance With Me

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Hello Stranger

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Men

YouTube slika preogleda

The Whispers – And The Beat Goes On

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Spokojnost starodavnih zidov

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 28 November, 2009 avtor Človek

Razmišljal sem o tem, ali je svet virtuale postal pregrob, prepoln, človeški, vse preveč človeški. Vse preveč je misli, vse preveč je mnenj, vse preveč je znakov, slik, posnetkov, vsega je dovolj, le smisla je malo. Ideja demokratičnosti je skozi nepotrebnost izražena v popolnost. Zato sem raje prenehal s tem početjem.

Opazil sem, da se ob selitvi ni spremenil le prostor okoli mene, temveč sem drugačen tudi sam. Kot bi se vse okoli mene nekako umirilo in sem se spravil s tem tokom. Obkrožil sem se z drugačnimi ljudmi. Ljudmi ki prihajajo od daleč, od vsepovsod, ljudje, ki živijohth življenje popolnoma v nasprotju s tistim, kar so me učili. Ljudje, ki jim ni potrebno več verjeti, ker enostavno so. So tisto, kar so želeli biti, so tisto, kar si človek niti ne upa želeti. In so resnični. Bolj resnični kot vsa igra malih ljudi, ki si nadevamo maske, da bi si priborili pot do njih. Vendar oni vedo za te maske, in te prisilijo odvreči še zadnjo tančico, s katero bi želel skriti svojo navidezno napako. Počasi podajajo roke in počasi jih sprejemam.

Iz dneva v dan mi je bližje tisti stavek, da vem, da nič ne vem, pa čeprav se počasi zavedam, da vedenje ni nujno, da poiščeš sebe. Ta novi svet mi je v zelo kratkem času postavil mejnik v razmišljanju o prioritetah, o dajanju in sprejemanju, o realnosti in navidezni sliki iluzije, ki sem jo nosil s seboj vse predolgo. Ali pa ravno prav. Prepričal me je o pravi vrednosti časa, o vrednosti energije, ki je kljub navidezni neomejenosti vse preveč omejena, če drugače ne, pa s samo usmeritvijo. Odprl sem oči in pogledal okoli sebe, razgledal po sadovih dosedanjega dela in ugotovil, da je bila vse skupaj samo izkušnja. Izkušnja, ki ni pustila priokusa, izkušnja, ki je zgradila visok zid, s katerega se vidi izredno daleč.

Z novim domom sem po dolgem času pridobil tudi plastično informativno škatlo, iz katere vrejo nepomembne informacije, kjer je igra plešočih marionet bolj tragična od vsake grške tragedije, pa čeprav je ta nastala iz duha glasbe. Pa vendar me je le ta zopet usmerila v razmišljanje o tem, kaj lahko storim za svoje okolje. V zelo zanimivem času se nahajamo, a občutek imam, da so to le priprave na tisto, kar šele prihaja. Pred časom sem mislil, da bo tisti, ki bo želel obstati moral imeti trdne noge, a sedaj vem, da sem se zmotil. Obstal bo tisti, ki bo to želel. In ni prav veliko takih. In dobro je tako. Težko, močno, ampak dobro. Ni srečen tisti, ki se smeje, srečen je tisti, ki vedno nosi enak nasmešek. On razume.

Pod krilo se mi je vrnila golobica, prhutanje njenih peruti daje pogum. Želi si leteti, pa čeprav mogoče ne ve točno kam. Ve samo to, da visoko in daleč. In to je dovolj. Dovolj, da ve, da tgggo potrebuje. Vsakič ko odleti iz gnezda se spokojnost prostora spremeni v pričakovanje na ponovno snidenje, ko bo srce vztrepetalo ob pogledu na skriti smehljaj neokrnjene duše. In vsakič, ko bo poletela, jo bom dvignil pod nebo, da ji bo lažje, pa čeprav le za trenutek. Daje mi veliko, veliko več, kot sem kdaj pričakoval. A vzamem le toliko kot potrebujem, ker želim jemati še dolgo. In v srcu nosim skrito željo, da ji vrnem nazaj. Da bom skala ko bo potrebovala odriv, da bom mah, ko bo želela ležati. A predvsem si želim, da dam ji samega sebe.

Zazrem se skozi okno s čudovitim razgledom. Prečudovite strukture zgradb iz časov, ko so gradili z namenom, postajajo moj dom. Ulica je redko prazna, pa vendar nikoli prepolna. V njej je duh spoštovanja in delnega strahu, strahu pred mogočnostjo in zavedanjem, da nekatere stvari vseeno ostajajo, kljub resnici, ki pravi, da je edina stalnica – sprememba. In to je tisto, kar me vedno znova navdušuje in vedno znova daje upanje. Da je potrebno videti le korak dlje od trenutnega stanja, da kljub instantnemu doživljanju vsakdana, nekatere stvari preživijo. In živijo. Le opaziti jih je potrebno.

Pozdravljen Človek, lepo te je ponovno srečati…

  • Share/Bookmark

Utrinki in dela letošnjega poletja…II – v znamenju mem coutura

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 11 September, 2009 avtor Človek

Poleg snemanja videospota, ki je na srečo vseh prejel zelo veliko pohval, tako s strani občinstva, kot tudi s kritične strani, sem del časa poklonil tudi prijateljema, ki sta odprla nov butik v prestolnici.

Erik Maj Potočnik in Matjaž Plošinjak, dvojec pod imenom mem couture, sta se odločila za nov korak in poleg Rašice na Gosposvetski odprla svojo prodajalno, kjer bodo na voljo oblačila (na mojo žalost) za nežnejši spol, unikatna in predvsem posebna.

Seveda smo celoten dogodek izpeljali brez kakršnih koli sredstev, zgolj reference vseh sodelujočih so nam omogočile sodelovanje s podjetji, ki so nas založila z vsem potrebnim za ta poseben trenutek, ki za njiju pomeni velik korak, čeprav se jima odpirajo nove poti v New Yorku. Ampak o tem kdaj drugič. Zato se tudi tukaj zahvaljujem Kavarni Zvezda za izvrstne črno bele sladice, ki so se skladale s celotno sliko, Evianu za Jean Paul Gaultier steklenice, ki so dodale detajl, Pullus-u za izvrstna vina in nenazadnje Dekor Designu za luči, brez katerih bi bil prireditveni prostor verjetno kar v temi. In seveda hvala Marku za Jonasov mikrofon, še eno piko na i.

Concept je tokrat sodeloval brez celotne ekipe, saj sta ustvarjalca imela že svoje ideje za glasbo in Zois je svoje delo opravil odlično, medtem ko je ob sami otvoritvi Laura Zafred s svojim glasom dodala tisto magično točko sami prireditvi. Pred otvoritvijo sta mi bili v veliko podporo Irena (Pokahontas) in Tara, na dogodku pa še nekaj prijateljev s strani slavljencey. Na samo prireditev odzvalo veliko število ljudi, veliko znanih in malo manj znanih obrazov, predvsem pa ogromno medijev, ki so v čakanju zaradi zamujanja verjetno izgubili kar nekaj živcev.

Prav veliko več o samem dogodku težko povem, saj sem bil prezaposlen z dobrim počutjem gostov, zato le nekaj foto utrinkov.

Fantoma pa v prihodnje želim še veliko uspehov in naj se čim več žensk opogumi in poizkusi nekaj novega, mogoče bolj ekstravagantnega in popestri naše okolje.

Foto by Petra Nusdorfer za Žurnal

pogled od zunaj - detajl

pogled od zunaj - detajl

darilna pentlja pred vhodom - detajl

vedno prisotni g. Bitenc

Pullus - detajl

pevka Irena Javševec - Regina

oblačilo mem couture

Več na: Žurnal

Foto by Aleš Oblak

obiskovalci Maja Lazar, Miro Misljen, Manja Plešnar

gneča pred trgovino

mlada slovenska ustvarjalca Matevž Faganel, Tea Bauer

lepotica, model, miss alpe adria international in soblogerka v oblačilih mem couture - Tara Zupančič

sladice kavarne Zvezda - detajl

Foto by Ljubo Bratina

odlična Laura Zafred

mem couture - Matjaž Plošinjak in Erik Maj Potočnik

model v oblačilih mem couture - Tena Rebernjak

  • Share/Bookmark

Dotik porumenelega listja

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 8 September, 2009 avtor Človek

Tisti večer se je po dolgem času odpravil na sprehod. Potreboval je čiste misli, saj ga je okolje utrujalo s svojim vsakodnevnim rutinskim vzdihovanjem in navidezno  utrujenostjo.

Listje je počasi že spreminjalo barvo in vedel je, da se je končalo poletje in z njim je odšel tudi obraz, ki mu je zapolnjeval dušo preteklega časa. Z mirnim korakom je stopal po poti, na kateri ni srečal nikogar, saj je pred kakšno uro še močno deževalo, pa tudi pozno je bilo. Celo sosedov pes, ki je po navadi skakal na ograjo, se tokrat ni zmenil zanj. Bil je popolnoma sam. Tako kot se je tudi počutil.

V misli si je priklical željen obraz, pod prsti je začutil svilnat pramen njenih dišečih las, ki so mu se ne dolgo nazaj prekrivale prsi, ko mu je polagala glavo na razbijajoče srce, ki je za trenutek živelo zgolj za njo. Danes je v njih odmevala praznina, ki jo je želel zapolniti s spomini. Spomini bežnega dotika sreče, bolečine in občasne topline.

Veter je pridobival na moči, zato je ogrnil  plašč in stopil hitreje, kot da bi želel nekam priti. Pa vendar je kot že nekajkrat poprej zgolj taval. Brez cilja in brez upanja.book.bins.leaves.jpg

Njena slika s solznimi očmi ni hotela nikamor, čeprav je želel, da bi jo videl nasmejano, srečno, kot takrat, ko jo je prvič prijel za roko. Takrat se mu je zdelo, da je resničnost obstajala samo skozi uresničevanje bežnega pogleda in sprehoda po prazni ulici.

Ni vedel, da jo je tako močno začutil. Velikokrat je želel oditi, pozabiti in zamahniti z roko, a njen pogled ga je vlekel nazaj. Močno, močneje kot tisoče rok, ki so grabile za zadnjo bil umirajočega sveta.

Prišel je do drevesa, na katerem sta bili vrezani začetnici njunih imen, čeprav jih ni zapisal on. Srce mu je pričelo močneje biti in kmalu je bila pred njim v vsej svoji čistosti in brezčasni milini.

Na sebi je imela prelepo belo obleko in v nosnicah zaznal parfum, ki ji ga je podaril ob priložnosti. Na polnih ustnicah ji je igral nagajiv nasmeh. Za trenutek je obstal. Znašel se je v pasti lastnih misli, premočne želje, ki se je poigravala z njim in ga potiskala v svet, ki ni več obstajal. Podala mu je roko in ga prijazno pozdravila. Vedel je da ni resnična, a bilo mu je vseeno. Kot lačen otrok, ki si zeli drobtinice, pa čeprav ve, da se ne bo nasitil. Želja je bila močnejša od razuma. Želel si je ponovno začutiti trenutek, a misli mu je predramil šum listja in veter je utihnil.

Obraz je izginil in zbegalo ga je. Na vse načine je si želel priklicati podobo nazaj, a videl je, kako odhaja. V slovo je spustila porumeneli list in stopil je ponj. Sklonil se je, nabral še nekaj odpadlih rastlin in z njimi na cesto napisal njeno ime, obkroženo s srcem. Umaknil je korak v stran in nepremično strmel vanj. V očesu se mu je utrnila solza.

Takrat je zopet zapihalo, veter je pričel pometati po poti in izbrisal je njeno ime. Nepremično je strmel v sliko in praznina se je vrnila hitreje kot grom, ki je odmeval v daljavi. Obrnil se je in se odpravil proti domu.

Na poti je vzel ključ, s katerim je tisti dan zaklenil srce in ga vrgel v pisani gozd. Odvrgel ga je točno tja, kamor nihče ne zahaja in kjer je izginila njena podoba.

  • Share/Bookmark

Utrinki in dela letošnjega poletja…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 4 September, 2009 avtor Človek

Danes sem se prvič zavedel, da je poletja resnično konec. Hlad, ki je sedel na mesto narekuje toplejša oblačila, sonce le še nežno boža.

Nek občutek, kot neka rahla žalost se mi useda na srce. Bilo je lepo poletje. Veliko novega sem se naučil, veliko čustvenega doživel, preizkusil na različnih novih področjih in spoznal zanimive ljudi. Morje sem videl ravno za vzorec, kot kratko spogledovanje s prelepo znanko, ki po popiti pijači odide iz prostora. Pa vendar, bilo je kratko in sladko, o tem si še zapišem.

Tako sem to poletje tudi prvič nastopil v videospotu, ki je bil v celotni domeni soblogerja Luka, ki se je po mojem mnenju odlično odrezal in sestavil izredno zanimiv in kvaliteten izdelek za skupino Firefly. Glasba sicer ni iz mojega predvajalnika, pa vendar gre kos kar v uho.

Spoznavanje s samim snemanjem in ustvarjanjem videospota je bila zanimiva izkušnja, ki zahteva predvsem veliko poslušnosti in potrpežljivosti. Sama igra se mi zdi po eni strani veliko lažja, saj ne vsebuje govora, po drugi strani pa sem bil kar nekajkrat postavljen pred preizkušnjo, ko sem moral zgolj z mimiko prikazati režiserjevo idejo. Zaplete se predvsem v trenutkih, ko je potrebno odigrati nekaj, kar nikoli nisi začutil ali doživel v življenju in takrat je potrebno uporabiti vso domišljijo, da se poistovetiš z občutkom ali dogodkom, ki je namenjen prikazu…

Vse skupaj smo posneli v treh dneh, na treh lokacijah in kot rečeno, je bilo veliko čakanja, predvsem zaradi maske, ki je bila v domeni Daše. Vsebina samega spota se naslanja Wildovo delo, Slika Doriana Graya, zato sva bila s soigralko Nino Wabra dosti podvržena veliki meri staranja in prilagajanja delu.

No in tako je bila včeraj v Ljubljanskem klubu SubSub uradna premiera spota in koncert skupine Firefly in po vtisu prisotnih je paket odličen.

Za danes samo na kratko, toliko, da se spomnim na zelo zanimivo preživet čas, na nove čudovite ljudi, polne idej in upanja, s katerimi bomo sodelovali tudi v prihodnje, v projektu, za katerega pričenjam živeti in za katerega iščem vse možne poti, da zaživi in zasveti, kot mu je bilo namenjeno.

Za konec pa še spot:

Firefly – In My World

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kolumna – Cassius in zvok nasilja…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 21 Avgust, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 22.11.2008…

Če se še malo zadržim pri francoskih ustvarjalcih, potem naikakor ne morem mimo znanega dvojca, ki se skriva za sposojenim imenom – Cassius. Philippe Cerboneschi in Hubert Blanc-Francard, bolje znana kot Philippe Zdar in Boom Bass, sta kmalu po uspehu Daft Punka vzklila na lestvicah takratnega svetovnega mainstreema.

Philippe Zdar tako leta 1988 sproducira album takratne vzhajajoče hip-hop zvezde MC Solaarja, nekaj let kasneje pa glasbeno vez nadgradita še s skupnim projektom La Funk Mob.

Odkrivanje prvih elektronskih zvokov ju je pripeljalo du njunega prvega skupnega ustvarjanja v letu 1995, z naslovom Foxxy. Po odcepitvi dua k projektu Motorbass se je leta 1996 dvojec le ustalil, kar je dokončno obrodilo tudi skupno ime Cassius, pod katerim delujeta še dandanes.

Po tem uvodu preživita večino časa kot remixerja za skupini Air in Daft Punk, dokler v letu 1999 ne izdata prvi singel, imenovan CASSIUS 1999. Plošča ju je dobesedno lansirala med prvake, skladba pa se je zasidrala na sedmem mestu UK Top 40. Kmalu za tem sta izdala prvi album z naslovom 1999, na katerem se nahajata tudi singla Feeling For You in La Mouche.

V letu 2002 izide njun drugi album z naslovom Au Reve. V sodelovanju z Jocelyn Brown nastane močan disko izdelek z naslovom I´m a woman. In tudi tokrat jima uspe veliki met, in The sound of violence, s Stevom Edwardsom na vokalu, zopet postane velik hit in dvojec se močno zasidra v svetu mainstreema.

Po tem času se duo prične bolj posvečati nastopom in naslednji singel z naslovom Toop Toop izzide šele v letu 2006. V istem letu pa ustvarita še zadnji album 15 again, ki je še bolj vokalno in eksperimentalno podprt kot vsa prejšnja sodelovanja.

Inovativnost teh dveh ustvarjalcev pa se ne konča zgolj pri sami glasbi. Na promocijski turneji zadnjega albuma se odločita in objavita ˝a cappello˝ singla Toop Toop in povabita svetovno skupnost k sodelovanju v obliki remiksov. Do konca leta prejmeta preko štiristo različnih pesmi, zato se odločita in ustanovita Cassius Workshop project. Tam dajeta na uporabo svoja dela po kosih in so na voljo vsakomur za razvijanje v poljubno smer.

Cassius, funk, elekronika in francoska revolucija v novi preobleki…

Cassius – 1999

YouTube slika preogleda

Cassius – Feelings For You

YouTube slika preogleda

Cassius – The Sound Of Violence (Narcotic Thrust Edit)

YouTube slika preogleda

Cassius – I’m A Woman

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,