Človek

Če sem vprejšnjem zapisu oz. komentarju v tej temi ostro kritiziral način oglaševanja nekega produkta, bo tokrat stvar drugačna.

Ampak najprej k osnovam.

Oglaševanje hrane ima prav tako svoje specifike, kot vsi elementi.

Sam okus je pogojen s čustvi in domišljijo. Eden od dokazov je bil ti. Tasting Game, kjer se je izkazalo, da če odmislimo videz hrane (preveza čez oči), posameznik redko ugane kaj poizkuša. Poizkus, ki so ga opravljali na Cambridgeu v pričetku prejšnjega stoletja najbolje opisuje W.D. Scott v knjigi The Psihology of Advertising iz leta 1908.

Osnova za oglas se določa kot povezovanje čustev, estetike in same hrane. Pri študiji oglasa Nabisco je bila uporabljena celo nota romantike, pri kateri je naknadna raziskava dokazala, da so ljudje v poizkušanju tega vafla celo podoživljali trenuke iz samega oglasa.

Na podlagi teh in še mnogih mnogih drugih poizkusov in testiranj so ugotovitve pokazale  enostavne rešitve.

Nikoli ne preobremenjuj oglasa za hrano (sicer to velja za vse produkte, vendar je pri hrani še toliko bolj pomembno, saj preobložena miza pokvari možnost vplivanja). Ljudem je pri hrani najprej najbolj pomembno kaj si o njej mislijo, šele potem je na vrsti okus. Sam oglaševalec pa mora biti previden in vedno paziti, da se hrana asociira s čistostjo in eleganco.

No na kratko toliko za danes o oglaševanju hrane in kot primer sem vzel oglas, ki je nastal 100 let po pisanju W.D.Scotta (še kako leto več pa Baudoinu ali Bernaisu) in dejansko vsebuje vse kar je potrebno…

Ne vem ali ta video dejansko je ali ni oglas, vendar če ga sami tako imenujejo, potem pa naj bo. Zabaven je v vsakem primeru.

občutki so orožje za doseganja ciljev v oglaševanju.

In kot vedno, Greenpeace dosega željeno na enostaven, kreativen način.

Oglas o globalnem segrevanju, na žalost nisem našel angleške verzije, vendar ne vem če je tekst tu sploh potreben… Odlično.

Vse države in turistične destinacije poizkušajo prodati svoje atribute potencialnim kupcem. Vendar le redki prepričajo.

Oglas za Barbados je dobro naravnan na točno določeno populacijo in poudarja atribute, ki so večinoma ignorirane, vsaj kar se Zahoda tiče. Pristnost in ne masovnost je danes redkost, ki bi načeloma lahko tudi Sloveniji prinesla tisto želeno dodano vrednost, ki nastaja.

Prizna, ta oglas mi je vzpodbudil zanimanje za Barbados…

poiskati nekoga, ki jo ima v rokavu? Biti inovaviten ali uporabljati neke že izdelane rešitve?

To so vprašanja s katerimi se verjetno ukvarja vsaka oglaševalska agencija in podjetje, ki potrebujejo rešitev za promoviranje nekega izdelka…

Da je samo oglaševanje lahko umetnost, sem omenjal že v tej temi, zanima me pa predvsem koliko dajejo posamezniki na izvirnost oz. noviteto?

Uporabiti tujo že izdelano rešitev jo rahlo preoblikovati za lastne namene je sigurno najlažja izbira, ki jo lahko stori posameznik. Vendar pa je to dobro? Kaj sporoča tako podjetje ali posameznik?

Meni osebno to sporočilo deluje nekako ponižujoče za okolje v katerem živim, ponižujoče do slovenskih ustvarjalcev. Zakaj? Ker mi želi dati nek občutek, kot da smo nesposobni sami nekega potrebnega razmišljanja, neke ideje in inovativnosti. Čeprav se dejansko kaže drugače. Po drugi strani pa se mi pojavlja vprašanje kakšno je to podjetje že v samem srcu poslovanja in kam je usmerjeno, saj če uporablja nek oglas ali idejo, ki je bila že izdelana, za ta namen, potem ne morem reči, da je ravno inovativno…

Zakaj sem sploh pričel o tem razmišljati? Ker sem včeraj dobil v roke nek časopis, kjer je bila na zadnji strani slika, oglas za podjetje Mobitel ali za njihovo ponudbo instant internet. Do sedaj sem imel dejansko redke pomisleke o njihovem oglaševanju, saj so se mi njihove kampanje vedno zdele izvedeno natančno in odlično (razen kakšnih manjših zadev kot tista šipa v enem od znanih oglasov, ampak pustimo to…). Takoj ko sem sliko vedel, za katero umetniško delo gre in kdo je avtor…

Zakaj so potem tokrat uporabili tujo idejo? Sicer je že res, da se ideja vsebinsko pokriva in se nanaša na instant, vendar ali nimamo kreativcev (od toliko šolanih in laičnih), ki bi znali bolje? Ne ciljam na to, da je bila ideja ukradena. V kolikor je bila kupljena za uporabo, pa dejansko ne vidim smisla, ker sigurno ni bila poceni.

In kdo je avtor in kaj je original? Svetovno znana slika Warholova Campbell Soup, narejena leta 1962…

Kaj je poanta kopiranja? Tega nisem nikoli razumel in dejansko me zanima, če kdo ve za kakšne argument, zakaj bi to storil? Zakaj je ˝lastnik˝ rekel - ja, kopirajmo? Je pristaš Warhola in je to tribute? V tem primeru sem navdušen, vendar bi pričakoval omembo le tega…

Ali sem res prezahteven, kot mi nekateri očitajo? Ali res preveč kompliciram? Ne vem, zna biti res…

V prejšnji objavi sem našel dela Niklausa Troxler-ja, kot najboljšega grafičnega oblikovalca.

Danes dodajam oglas, ki bi ga sam zopet uvrstil med dela, ki so smiselna po sporočilu, narejena predvsem enostavna in uporabljajo določeno težo šoka.

Ali ga dejansko šteti v umetnost ali ne, se niti ne bi ubadal, objavljam ga glede na a izvedbo in samo idejo, ker se mi je vtisnil v spomin…

http://video.google.com/videoplay?docid=153969564007244345

V prejšnjem zapisu sem zapisal - Nekateri so celo mnenja, da če se na dvajseto stoletje ozremo kot celoto, lahko izpostavimo dve vrsti umetniških prizadevanj, ki sta nastali v tem obdobju: jazz in plakati.

To tezo zagovarjajo predvsem ljubitelji del Niklausa Troxler-ja, švicarskega grafičnega oblikovalca, ilustratorja in organizatorja koncertov.

Troxlerjeva dela so v osnovi konsistentna in kohezivna. Vsi plakati so iste velikosti, natisnjeni v istem ateljeju in imajo eno vodilno temo: jazz koncerte in festivale v Willisau. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da na Troxlerjevih plakatih vedno takoj prepoznamo avtorja, tudi če bi plakat videli brez spremnega besedila ali celo podpisa. Kar je še posebej neverjetno, ker Troxler pojme sodobnega oblikovanja in umetnosti vedno igrivo prestavlja s plakata na plakat, in tako ustvarja konsistentno raznovrstnost.

Prejel je številne nagrade, med drugim kulturno nagrado za osrednjo Švico (1982), dvaindvajset nagrad za švicarski plakat leta, številne nagrade švicarskega, ameriškega in evropskega združenja art direktorjev ter združenj tipografov iz New Yorka in Tokia.

Vir - Robert K. Brown, Reinhold-Brown Gallery, New York

Zgolj na kratko o avtorju samem, spodaj pa je nekaj njegovih del…

Je oglaševanje namenjeno zgolj samemu sebi ali pa mu uporaba različnih umetniških prvin in umetnosti same, lahko daje nekakšno vrednost?

V njih je uporabljena glasba, uporabljena je velikokrat igra, tiskani oglasi so lahko ročno slikani ipd… Nekateri so celo mnenja, da če se na dvajseto stoletje ozremo kot celoto, lahko izpostavimo dve vrsti umetniških prizadevanj, ki sta nastali v tem obdobju: jazz in plakati.

Deloma se lahko s tem tudi strinjam. S tem namenom bom dodal novo rubriko, kjer bom poizkusil objavljati oglase različnih vrst. Nekatere bom postavljal zgolj zaradi ideje, druge zaradi koncepta, tretje zaradi umetniške vrednosti, itd… Koliko pa bo ocena subjektivna, boste pa prikazali v komentarjih.

Prvi je oglas WW Phateon - Shadow-Play (What Hands Can Do), ki je bil predstavljen januarja letos. Za celoten projekt je bilo porabljeno 500 delovnih ur. V njem vidim hudo idejo, močan slogan, jasnost sporočila in seveda je izvrstno narejen… Zame vreden pozornosti…

Pa vam?