Arhiv za 'Človek v okolju' kategorijo

Pet mesecev prestolnice, javni prevoz in bizarnosti

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 23 Februar, 2009 avtor Človek

Danes sem malce pogledal ta svoj blog in sem opazil, da se na njem že nabira prah. Sicer sem pripravljal resnejši zapis, vendar je zahteven, zato se ga bom lotil, ko bom imel malo več časa. Sedaj ga primanjkuje.

No in kaj imam povedati po enem mesecu v novem delu prestolnice? Hmm, nekaj stvari se ponavlja. Kot sem imel doma, imamo tudi tukaj enako kljuko, tako, da sem se že dvakrat zaklenil ven, vendar nič posebnega, samo nekaj čakanja je bilo vpletenega. Končno je padla odločitev o javnem prevozu. Avtomibilskega zavarovanja nisem podaljšal, saj v tem ne vidim smisla, javni prevoz mi je všeč, edino kar mi ne ugaja je pomanjkanje nočnih voženj. Odločitev je padla na podlagi nekaj prejetih kazni, tehtnica pa se je prevesila, ko sem skoraj zbil že tretjo osebo, ki je nisem videl. Na srečo se je vedno izkazala dobra reakcija, saj bi bil vedno kriv sam. Očitno sem zelo zmeden človek. Glava je vedno polna nekih misli in ko me je zadnjič ustavil policist zaradi prevožene rdeče luči, sem rekel, ne ne, ta stvar očitno ni zame, saj nisem niti videl semaforja… Očitno je bilo v naših krajih lažje. Ali pa nisem bil toliko zamišljen. Ne vem, vem, da sem se pravilno odločil, preden bi se zgodilo kaj nesmiselnega.

Zaenkrat na avtobusih še nisem opazil nekih ˝čefurjev˝, o čemer sem poslušal in bral, preden sem prišel sem. Niti enkrat nihče ni poslušal kake glasbe, se neprimerno obnašal ali karkoli drugega. Opazil sem, da se po večini v mojo smer vozijo študentje in starejši občani. Veliko je žensk. Večina. Nekaj dni nazaj sem jih opazoval in razmišljal o tem, kam je izginila ženskost? Opazoval sem namreč lase. Nekdaj opevan del človeškega telesa, ki velja za eno najbolj subtilnih manipulativnih sredstev, je očitno postalo neke vrste zimsko pokrivalo, ki ne služi ničemer.

Ne bi se čudil, ko dekleta tudi drugače ne bi bila urejena, ampak zmotila me je predvsem počesanost oziroma pomanjkanje le te. In urccca ni bila zgodnja, nekje okoli enih popoldan. Vedno sem občudoval, vonjal, gladil, tudi česal ženske lase ali svoje ženske opazoval pri tem delu, mogoče tudi od tod takšno nerazumevanje. In to niso bile posameznice, lahko bi rekel, da je bilo nekje okoli osemdeset odstotkov takšnih, opazoval sem pa vsaj kakih dvesto oseb v celem dnevu. Čemu barvanje, friziranje in še kaj, če manjka osnova. Imelo me je, da bi malce povprašal, ampak že tako oblečen kot sem bil sem sedel sam, čeprav je bil poleg mene prost sedež v prepolnem prevoznem sredstvu, sem vedel, da bi vse skupaj izpadlo preveč bizarno. Mogoče bi me še napadle, hehe.

Preselil sem se v lep konec in mislim, da poleg strogega centra je to ti. moj del Ljubljane. Komaj čakam pomlad in sonce, saj je veliko sprehajališč, v daljavi skozi okno vidim hribe, ki me mogoče celo malce spominjajo na dom. Mirno je, a vseeno imam pri roki čisto vse, kar mi pade na pamet.

Moram priznati, da sem prekomerno zaposlen, saj trenutno sedim na petih stolih, kar pomeni, da preizkušam lastne zmogljivosti in relativnost časa. Utrujenost zvečer nekako uspava, ampak energije še ne primanjkuje, prej bi rekel ravno obratno. Mogoče me sem ter tja to ujezi, ker zamudim kakšno zanimivo stvar zaradi tega, ampak v vsaki vojni so žrtve.

Pa tudi dobro je veliko delati. Manj časa ostane za spremljanje bizarnosti, ki jih opžam okoli sebe, kamor seveda spada tudi podpiranje in zbiranje sredstev za rezanje spolnih udov nekih posameznikov, ki so za okolje in  človeštvo pomebni zgolj kot eksperiment. Seveda nimam nič proti njemu, a moram reči, da sem rahlo žalosten, ko vidim, kako so ljudje pripravljeni stopiti skupaj za idiotizme, za resnejše stvari pa jim nekaj visi. In kolikšna medijska podpora je bila temu posvečena. Še tisti, ki sem jih, recimo, resno jemal, so mi s to potezo zavezali usta in jih ne morem več hvaliti, ne da bi lagal.

Ampak kaj čmo. Svet okoli nas je takšen, ostane nam dvoje. Ali se na te stvari oziramo ali pa enostavno ignoriramo. Posameznik lahko stori bore malo, kritična masa pa je kljub krizi še vedno premajhna.

No, kot zaključek naj povem, da še vedno veliko berem. Nekaj prebranega me je napolnilo, nekaj pa popolnoma zbegalo. Prvo se je dotaknilo mojega ˝verskega˝ aspekta, kjer sem izvedel, da nekje v samem bistvu verujem v isto kot Lao Tse. Druga knjiga pa me je zbegela, saj sem namesto odgovora našel nova vprašanja, saj v njej z zelo zamahjnjeno z roko piše, da sta svetloba in zvok eno in isto. Sedaj pa moram raziskovati še to, heh.

  • Share/Bookmark

Retro, snowboard, kidanje in počitek…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 3 Februar, 2009 avtor Človek

Končano. Soba je primerna za bivanje, slike so obešene, stene so zopet zelene in imam novo lučko. Retro, leseno, štirikotno. Moram priznati, da imam pleskanja, vrtanja, izvijanja in zavijanja vsaj za kakih pol leta dovolj, saj me boli rama, pa kot opažam, se z vsakim premikom nekatere stvari izgubijo ali založijo. Vsega še nisem uspel privleči do sem, saj niti ne vem, kam bom vse skupaj stlačil, mislim predvsem na srajce, ki jih je dnekje okoli 40, če se ne motim. Mogoče bom izbral zgolj tiste, ki jih resnično mislim uporabiti, ostale pa bom nesel v hrambo. Pa tudi papirji v škatlah še vedno niso tu.

Selitev mi je vzela zopet veliko časa in energije, vendar ne toliko, kot mi jo je za nekaj ur vzela informacija, da se je naš podnajemnik enostavno izselil, ne da bi plačal ali kaj prej povedal. Pogodbo sicer imamo, ampak vprašanje je, kaj se dejansko splača ukreniti, ali se splača ubadati in zapravljati še več energije in živcev, glede na to, da se te zadeve lahko zavlečejo. Vendar, ko sem izvedel, da ga ni več, sem bil dejansko žalosten, saj nisem pričakoval, da imam takšno karmo in privlačim v življenje tudi takšne ljudi. Predvsem sem kot vedno iskal razlog, zakaj je bilo to dobro in ko sem čez kaki dve uri uvidel, da jih je lahko dejansko kar nekaj, me je ta napad žalosti minil, čeprav mi finančno to nič ne olajša situacije, kjer sem se znašel. Namreč ostal mi je dolžan kar nekaj denarja. Ampak, kaj moremo, nekako bom že stisnil in stopil dalje. V tem duhu se je tudi izbira cenejše naselitve izkazala kot pravilna odločitev, saj bi v nasprotnem primeru dejansko bil priseljen na vrnitev, ki pa seveda ne pride v poštev.

Sostanovalcev še vedno nisem spoznal, saj še vedno nisem nikogar videl, razen enega fanta, ki je v spodnjem nadstropju. Res je, da nimamo skupnih prostorov, razen kuhinje in kopalnice, vendar tudi to je na nek način dobro, saj nikoli ni vrste in čakanja. Je pa zanimivo. Mogoče si jutri vzamem čas in potrkam na vsa vrata, da vidim, čigavi so čevlji na stojalih. In kdo ima kolo na podstrešju in zakaj imajo vsi na vratih oznake, ki pripadajo določenim ˝krujem˝, predvsem RŠ-ju in K4… Prejšnji stanovalec mi je sicer povedal, da so prijatelji in da so se seveda izredno razumeli in ker mi je bil po prvem vtisu zelo odprt človek, mu verjamem. Pa čeprav je živel v prostoru, v katerega bi z previdnostjo parkiral celo kolo. Vendar je wievbil priporočen iz izredno zaupanja vrednega vira, ki se mu ponovno tukaj zahvaljujem. Thanks bejba, hehe. Nekdo očitno tudi ˝boarda˝, saj so poleg čevljev tudi eni ˝strupeni˝ bootsi, se pravi še ena skoraj skupna točka, saj sem sam tudi že skoraj postal fan te discipline, če bi se recimo letos še kdaj podal na ta pota, oz., če bi sploh vedel, kje imam vse stvari.

Zaenkrat vse kaže odlično, kljub temu, da nas je močno zamedlo in da sem kot pravi heroj poizkusil brez kidanja pobegniti z dvorišča, kar pa se ni obneslo, zato bom vrtalnik in ostale zadeve vrnil jutri, ko bo dež odgnal belino, ki je danes prikazala idilo. No, kot rečeno, je tudi ta selitev končno za menoj, tako da se sedaj lahko vrnem k ustvarjanju, kreativnosti in delu, ki ga dejansko že pogrešam. Pa čeprav se je vmes nabralo tudi nekaj nepotrebnih in meni osebno nepomembnih stvari, ampak živimo v skupnosti in smo podvrženi določenim pravilom, zakonom ali dogovorom, ki jih ne smemo kršiti, če jih ne moremo enostavno odplačati. Ne moremo vsi kar ustvarjati denarja.

Za danes zgolj toliko, samo da se oglasim, sedaj pa grem preveriti, kako nas bo zopet izkoristila kakšna korporacija ali pa, kako nas želijo žaliti gospoda, ki igra golf v kroksih. Bizarno, mar ne?

Ps.: Skoraj bi pozabil zahvalo Poki, ki me je sinoči popeljala do poceni nakupa retro kul lučke.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Nova selitev, nov predel prestolnice…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 28 Januar, 2009 avtor Človek

No, našel sem nov prostor, za odlaganje telesa. Sledil sem občutku in se odločal na podlagi tistega, kar se je nahajalo v ˝ponujenem˝.

Pred očmi sem imel seveda dve misli. Ali dati več in oditi čisto na svoje, ali dati veliko manj in ˝preživeti˝. Oboje je imelo svoje pluse in minuse, vendar je prevladala, kako naj se izrezim, duša, ki pravi, naj ostanem na ˝poti˝. Pač bo potrebno vzeti v roko bor mašino, pa kak penzl, kladu, mal pošraufat, pa bo…  Ampak to z veseljem počnem…

Če bi šel čisto na svoje, bi to avtomatično pomenilo več dela, ki bi ga moral opravljati in manj dela, ki ga želim opravljati. Se pravi bi moral skreniti s poti. A to se mi je že večkrat zgodilo v življenju, da nisem vztrajal pri svojem, pa naj bo še tako idealistično, ali ˝neumno˝.dd

Ne rečem, da mi je žal časa, ki sem ga poklonil določenim službam, saj sem se seveda veliko tam tudi naučil. Ampak včasih se vprašam,  kaj bi bilo, če ne bi upošteval svoje okolice? Mogoče bi sedaj že živel od tistega, kar želim ustvarjati, po drugi strani pa, ali je to res?

Če pomislim, da, ko sem bil mlajši, sem imel veliko manj možnosti zaradi  uveljavljanja avtoritete, ne glede na dela, ki sem jih opravljal. Določeni ljudje imajo pač s tem težave in ne sprejemajo misli preveč mladih, saj ˝ka pa mulc ve˝…Pa tudi ˝nategnejo˝ te hitreje, ker si manj vajen vseh poskusov in pravil igre…

Ne vem, odločil sem se seveda vztrajati, skozi trnje v gramoznico, ali kako gre že pregovor, hihi… Bomo videli…

In kot očitno kaže, bom nekje v pol leta spoznal že celo Ljubljano, saj se selim že v tretji, popolnoma nasprotni del mesta.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Srbi me pesek v očeh…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 26 Januar, 2009 avtor Človek

Kadilci smo marginalizirani, kaznovani, ožigosani in še marsikaj drugega, oblastniki pravijo, da vse za naše dobro.

Nastalo je cel kup pravilnikov, oglaševanje je prepovedano, trošarnine se pod pretvezo škodljivosti višajo, na cigaretah so ZELO sporni zapisi… Ampak raja je tiho, saj gre za ˝naše dobro˝… In to temo smo že večkrat PREŽVEČILI.

No in če smo ravno pri žvečenju, sugestiji in učenju, naj vam pokažem, kaj sem danes videl v prodajalni. Ker sem bil bizarno presenečen, sem jih ovekovečil, mogoče nisem edini…

df

sca

avsdad

dvs

Da, to so žvecilci oz. teaserji za Vaše male otroke…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Danes je 301.220.08 – novoletna želja…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 30 December, 2008 avtor Človek

Ura je 04:28. Še en dan je preživet, še eno jutro je pred menoj. Vsa vprašanja so še vedno prisotna, odgovori so daleč.

Trenutno se lahko napotim zgolj v ˝smiselno spanje˝ ali bolje rečeno -  ˝normalno˝ doživljanje jutrišnjega dne, ampak, ali bo to dovolj?

Vsak dan mine v spraševanju, ali je to – to? Je to tisto, kar naj bi življenje bilo? Je to tisto kar si želim?

Ne vem, v tem stanju lahko rečem samo to, kar sem rekel prijateljici:

Naš cilj ne sme biti cilj, naš cilj mora biti naša pot… Verjeti v to ni lahko, ampak… tu manjka cel kup, saj sem dojel šele takrat, da … rakija dela svoje… hehehe

Človek pri človeku, podobne misli, čuti podobno, a ne razume enako…

Opomba samemu sebi – spoštuj tiste, ki se svobode boje, in daj tistim, ki darila žele… Tvoj smisel ni v uresničevanjui drugih, tvoj smisel je v iskanju sebe…

Vse skupaj nekako pripelje do časovnega razmaka v neki majhni namišljeni sobani, kjer čas kaže – 06.22. Khm…

Zaključek večera?  Igra ni zapletena… ampak, kdo jo sploh še hoče igrati?

Danes bo novo jutro in zopet se podredim. Se podredim okolju, sprejmem uveljavljene norme in živim tiho, da kdo me ne opazi..

Bojim se biti to kar sem, ker bojim se biti sam… In ne zato, ker bi se bal Boga, temveč zato, ker vem kako verjeti v sebe…

Kaj me definira takšnega kot sem? No tudi besedilo pesmi, tistega, našega, ˝nepotrebnega˝ housa, ki vseeno pravi:

YouTube slika preogleda

Ultra Nate – Free

Where did we go wrong?

Where did we lose our faith? My brother is in need,

but can he depend on me? Do you think if one of you tried,

maybe you could find - a better friend than any other

If you gave more than you took - life could be so good

Come on and try – Nows the time —– Chorus

Cause youre free… To do what you want to do.. Youve got to live your life Do what you want to do

Chant Do what you want…. Do what you want to do…

Are we all strangers

Does anyone really care

Deep down were all the same

Trying to hide our pain

You think you can never trust another

cause theyre all out to get ya

We have to live in this world together

If we open up our hearts

Love can finally start

Come on and try

Nows the time

Chorus

Chorus

Cause youre free… To do what you want to do.. Youve got to live your life Do what you want to do

Chant Do what you want…. Do what you want to do…

Bridge when youre down and youre

Feeling bad

Everybody has left you sad

Feels like no one will pull you through

Its your life whatcha gonna do

Make that change lets start today

Get outta bed get on your way

Dont be scared your dreams right there

You want it reach for it

Chorus

Cause youre free… To do what you want to do.. Youve got to live your life Do what you want to do

Chant Do what you want…. Do what you want to do…

V nekakšnem kratkem okvirju, hvala vsem ljudem, ki se nahajate okoli mene, hvala, ker me dopolnjujete in mi pomagate na moji poti ter ustvarjate to, kar postajam… Upam, da sem sam v korist tudi vam.

srčno in močno leto 2009 nam želim vsem,

denis

  • Share/Bookmark

Prva ljubljanska polnočnica

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 25 December, 2008 avtor Človek

Božični večer je bil hladen, večerja, ki si jo je pripravil mu ni teknila, mogoče niti ni bil lačen. To je bil njegov prvi božični večer v tem mestu.

Oboževal je cerkve. Njihovo arhitekturo, okrasje, vonj po kadilu in misel, da verni ljudje nosijo oznanilo, pa čeprav sam ni bil vernik. Ne te, ne katere druge ustanove. A nocoj se je slavilo rojstvo. Rojstvo novega upanja, mogoče.

Kljub temu, da ni bil razpoložen za kakršno koli interakcijo z ljudmi, se je odločil, da se bo udeležil obreda, v upanju, da začuti vsaj del skupnosti v kateri je lebdel.

Na pot je stopil zgodaj, saj je pričakoval, da se bo v hramu nabrala množica, vendar ne tako zgodaj, da bi morebiti ujel sedež. Sedeti ni želel, sedenje je namenjeno tistim, ki jih stanje utrudi. Njega po navadi ni. Rad je čutil celotno telo. V danem trenutku neke ideologije je celo nekje v kotičku misli upal, da ga bo vsaj za trenutek predal.

Glavni vhod je bil zaprt, zato so vstopali s strani. Bil je pol ure prezgoden a v notranjosti se je že trlo ljudi. Našel je popoln prostor zelo blizu oltarja in si ogledoval freske in ornamente znotraj te velike zgradbe. Nekaj stvari mu je bilo všeč, večina pa preveč plastičnih in modernih, kar nikoli ni odobraval. Še vedno je verjel, da ima vsaka stvar svoj prostor in čas in da nekatere stvari je potrebno ohranjati na način kot so nastale, ne glede na trenutne vzgibe. Zgodovina ostaja in se ponavlja.

Ljudje so množično hodili za oltar ogledovati postavljene jasli, vendar se s tem ni želel obremenjevati, ogledoval si je raje obraze okoli sebe. Kmalu se je obred pričel.

V center pozornosti je stopilo nekaj mož, ki so bolj spominjali na vojaške generale, kot na ljudi z duhovnim namenom. Poleg njih so mladi farani nosili novodobne sveče, a za njimi je sedelo kar nekaj ljudi v civilni opravi, moški in ženske. Spraševal se je kaj počno tam, saj tja niso niti pod razno sodili, saj so kvarili občutek nečesa večjega, višjega.

K mikrofonu je stopil zdaj ta, zdaj oni, a slišal ni nikogar. Iz zvočnikov nekje v ozadju je bilo komaj razpoznati besedo ali dve v vsakem stavku in tudi verniki so bili bolj kot ne zbegani, saj so zdaj vztajali eni, nato drugi, a očitno ne ob pravem času. Oče v četrti klopi je že trdno spal, tudi gospa mesto za njim je zaprla oči. Glasba osemnajstega stoletja priznanega skladatelja je prihajala iz zvočnikov, svetleče orgle so nemo molčale. Nerazumljivost samega obreda so mu zbegala dekleta v civilnih oblačilih, ki so nekje iz prvih vrst klopi stopala na oder in brala iz Knjig.

Vse skupaj se je odvijalo v duhamornem tonu, niti prilika o rojstvu, upanju in ljubezni do človeka, ki je bila edina razumljiva, ni dajala vtisa, da bi bili vsaj za delček sekunde veseli tega dogodka. Otrok je zaspal v naročju očeta, mlad par, ki je prišel v družbi staršev se je držal za roko. V prostoru je zadišalo kadilo in obred je vodil zdaj en, zdaj drugi.

Zaprl je oči in v sebi iskal vsaj delček tistega, kar je po navadi našel v podobnih situacijah, vendar razen močno udrihajočega srca ni našel ničesar. Ponovno je odprl oči in iskal poglede okoli sebe, želel je zagledati vsaj eno oko, v katerem bi našel iskrico tistega o čemer so govorili, a obrazi so bili nemi, oči povešene. Le tu in tam se je kak parček stiskal in se nasmihal.

Vse skupaj se je že bližalo koncu, zato se je odločil izstopiti preden se množica vsuje skozi mali prehod stranskega vhoda. Zunaj je pokalo od veselja, kuhano vino je teklo v potokih, nekdo je pravkar uriniral pred vhod božjega hrama. Na glavo si je poveznil čepico, roke globoko potisnil v žepe plašča in s hitrim korakom stopil po ulici.

Tudi letos je sveti duh ostal nekje drugje.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

Zasneženi duhovi…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 1 December, 2008 avtor Človek

Zvečerilo se je. Sneg je čedalje močneje naletaval. Vklopil si je tisti stari gramofon in na mizo pred okno postavil zadnjo francosko rezino ter si nalil kozarec.

Oblekel je obleko in si nadel kravato, tako se je pač počutil. Tako se tam velikokrat počuti. Kot, da bi se vanj za tisti čas naselil nek stari duh, ki kraljuje v ledenih zidovih.

Bil je izredno dobre volje, saj se je prodalo še eno umetniško delo prijatelja, pa čeprav so vsi menili, da tokrat temu ne bo tako. Sedel je za mizo in prijel kozarec. Nasmihal se je ideji, kako bi bilo videti z druge strani, če steklo ne bi bilo samo enosmerno, saj se je razprostiralo preko cele stene. Slika se mu je zdela še bolj bizarna, saj je na oknu nalepljen tudi ogromen plakat, na katerem je sam, v eni izmed svojih vlog. Niti ni vedel, kdaj točno so to postavili, vendar ko ga je prvič videl, mu je bilo čisto vseeno. Navadil se je že ideje, da je svet oder ali dandanes trg in čisto nič ga ni več presenečalo. Razen sam sebe.

Vzel je vilice in ponesel prvi grižljaj proti ustom. Gledal je skozi okno na ulico in opazoval snežinke. Vedno se je dobro počutil v tem dvorcu, čeprav to ni njegov dom. Svojega doma sedaj niti nima. Sedaj nima ničesar.

Zazrl se je v padajočo lepoto in začutil nek čuden sssnemir  v prsnem košu in grlo je postalo suho. Nejasne misli so mu dajale občutek, da mora ta trenutek z nekom deliti. Niti sanjalo se mu ni s kom, bil je namreč sam. Ta nenadna potreba po tem početju ga je počasi prevzemala. Po glavi so mu pričele hoditi različne rešitve in v rokah se je znašel telefon. Pred očmi so se prikazovali različni obrazi, tako tistih, ki jih je zavrnil, kot tistih, ki so zavrnile njega. Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj jih zavrača, marsikaj pa je ostalo tudi neizrečeno. Zavračal pa je vse. Že kar nekaj časa se je zapiral pred ljudmi in tudi ven je hodil večinoma zaradi dela ali takrat, ko ni več zdržal samega sebe.

Misli so mu begale sem ter tja, zato je vstal in odložil telefon. Dovolj je imel tega sentimentalnega napada, ki mu je načenjal energijo. Ogrnil je plašč, si nadel rokavice in baretko ter stopil ven. Na ulico. Na zrak. Na sprehod. Oboževal je sprehode, saj človek takrat lažje in bolj čisto razmišlja. In ta večer je bil popoln za to.

Zunaj je bilo topleje, kot pred dnevi, ko je pihal veter in še ni bilo snega.

Ulica je bila prazna, snežinke okoli njega so se svetile v oranžni barvi, ki so jo oddajale luči bližnjih hiš, v cerkvi je zvonilo. Usmeril se je proti pokopališču in z roko je segel po belini, da si ustvari kepo, s katero si bo krajšal čas. Ponesel jo je k ustom in okusil, samo zato, da bi se vsaj za trenutek vrnil v tisti čas otroškosti, ko nas še ni bilo. Zamišljen kot je bil, je nekje zavil s ceste in se znašel na plani, ki vodi v gozd, na vrhu hriba. Gledal je v dolino, tišina okoli njega je bila preglasna.

Pogledal je po hribu navzdol in pomislil, kako se je kot otrok zabaval ob valjanju. Na ustnicah mu je zaigral nasmešek, ampak pogledal je svoja oblačila. Vendar pa še preden je uspel dokončati misel, opazil, da ne stoji več na istem mestu, ter se mu sneg lepi na obraz, za srajco, v ušesa in je že skoraj povsod. Smejal se je kot deček, ki je pravkar ukanil sestrico. Na srečo se je prvi del hriba kmalu končal, zato se je ustavil na poti. Bil je ves premočen in vroč. Sedel je in se še vedno smejal, delno samemu sebi, delno situaciji.

Razmišljal je, kje se je vse skupaj izumetničilo in kaj je tisti trn, ki ga trenutno bode. Nekje v času se je izgubil. Večino je pripisoval slabi karmi, svoji preteklosti in grbi, ki jo zaradi tega nosi. Vendar ni verjel, da je to resnica. Ni se imel za slabega človeka, saj stvari ni počel s slabim namenom, temveč zgolj z željo po užitku slehernega dne.

Počasi ga je pričelo zebsti. Naglo je vstal in se odpravil nazaj. Stopal je hitro in kot bi mignilo je stal gol in premražen sredi tople sobe. Na mizi je še vedno stala načeta rezina in poln kozarec. Oblekel je drugo obleko in si nadel novo kravato. Sedel je nazaj za mizo in ponesel v usta grižljaj slaščice, ki pa mu ni več teknila.

xx

Prijel je kozarec in ga na dušek izpraznil. V trenutku je začutil, kako mu je telo napolnila toplota in čistost alkohola mu je segala v glavo. Nalil si je še enega in se zopet zagledal skozi okno.

A glava je bila prazna.

Sveča na mizi je počasi dogorevala. Steklenica na mizi se je počasi izpraznila. Legel je na posteljo in opazoval sence, ki so jih ustvarjali oboki. Še enkrat se je ozrl skozi okno. Sveča je ugasnila in tema je zavzela prostor. Ostal je samo še čas. Zaprl je oči.

Zjutraj je bil nov dan.

Radovljica, 29.11.2008

  • Share/Bookmark

Zeitgeist, znanilci nove dobe?

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 13 November, 2008 avtor Človek

Bolečine v vratu in zgornjem delu ramenskega obroča zahtevajo počitek in sprostitev. Zato sem si v teh dneh vzel čas za pregled filmov, ki sem si jih pripravil za podobne priložnosti, ki po navadi pridejo s kakšnimi prehladi, vendar tudi sedanja situacija zahteva enako.

Tako sem si sinoči vzel čas in pogledal Zeitgeist Addendum, dodatek prvemu delu opozarjanja na krivičnost monetarnega sistema. Seveda si mnenja nisem želel takoj ustvariti, kot vedno, sem stvar najprej prespal.

Venus Project mi ni neznanka. Za Jacqua Fresca, ki v dokumentarcu podaja rešitve na sedanje težave sem slišal že veliko prej, tudi ˝njegov˝ dokumentarec Future By Design, ni šel mimo mene.

Vedno, ko smo imeli filozofske razprave za šankom, so se moje misli končale na enak način. Sedanja situacija na svetu ni dobra, a nikoli nisem bil pristaš  rušenju brez nove ideje.

Jacque in ostali ustvarjalci dokumentarca zatrjujejo, da je mogoče ustvariti svet izobilja. Vsega okoli nas je na pretek. Skupaj z znanjem, ki ga človeštvo ima in z vsemi tehnološkimi sredstvi, ki so na voljo, bi lahko ustvarili nov svet, če bi se tja usmerili.

A tukaj se pojavljajo vprašanja. To, da je energije v izobilju človeštvo ve že več kot stoletje. Od Tesle naprej. In vendar tisti, ki so to lahko skrivali ali preprečevali uporabo njegovih izumov so še danes tu. Kaj jih bo sprečilo, da tudi sedaj ne pokažejo svoje iznajdljivosti in moči in ne zatrejo tudi tega gibanja? Fresco tu ponuja teorijo ˝kritične˝ mase. Ampak kaj je v današnjem času kritična masa? Koliko ljudi nikoli ne bo izvedelo za to idejo? Koliko ljudi bo idejo sploh razumelo in koliko ljudi je dejansko zmožno ˝spremeniti˝ smisel njihovega obstoja?

Zmotijo me besede o ˝svobodi˝. O ukinitvi vseh inštanc reda, o sobivanju in smislu kreacije. Konec ideologij in prevlada tehnokracije, kateri sem bolj kot ne naklonjen že ves čas svojega bivanja. Ampak tudi tehnokracija je sistem, vendar ga tu ne pojmujejo kot takega. Ampak to ne gre zameriti, ideja sama mogoče niti ni dokončna.

Tisto, kar me najbolj bega pri vsem skupaj, je vprašanje, ki je po mojem razmišljanju krivo za ˝nesmisel˝ vseh dosedanjih sistemov. To vprašanje je enostavno – Kaj pa Človek? Imam občutek, da tudi tokrat manjka ta majhna a najbolj pomembna neznanka v celotni zgodbi.

Skeptik kot sem, imam občutek, da Jacque izvira ˝preveč˝ iz sebe. Tako kot ljudje to radi počnemo. Našel je težavo in našel je rešitev. A uganka je po mojem preveč zapletena za enostavno rešitev. Kako spremeniti človeka? Predvsem tistega, ki v svojem početju ne vidi nič slabega, oz. vidi ravno obratno. Kako ˝odvzeti˝ posamezniku njegovo vero, ko pa jih vsak dan zraste nekaj novih? Kako zaupati človeku, ki ga vodijo goni in čigar um je naravnan na ˝frkvenco˝ današnjega sveta? Kako spremeniti nekaj, o čemer vemo še vedno premalo?

Ja, sužnji smo. Tudi sam sem o tem že razmišljal in pisal, pa vendar, smo lahko kaj drugega? Ljudje smo ovce, kot pravijo ustvarjalci dokumentarca, ampak ali je to dejansko umetno ustvarjeno?

Na veliko vprašanj nisem dobil odgovorov. Mogoče jih imajo a jih niso poudarjali, mogoče jih še nimajo in jih bo človeštvo še našlo. A ne glede na vse, ideja drži. A ideja nosi v samem srcu tudi IDEOLOGIJO.

Kakorkoli že, projektu sem se pridružil in sem ter tja razmišljam, kako bi tudi sam lahko pripomogel k nečemu, kar mi je bližje od sedanjega. Vsaka stvar ima svoj prostor in čas in čas je za spremembe in REVOLUCIJA je očitno tu.

http://video.google.com/videoplay?docid=7065205277695921912

P.S.: Zaradi vseh dnevnih nepomembnih opravil vse prevečkrat pozabljam, da človeštvo dejansko stoji pred najbolj zanimivim obdobjem svojega obstoja. Veselimo se.

  • Share/Bookmark

Kazen more bit, pa čeprav mogoče ne bo vzgojna…

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši, Človek v okolju dne 10 Oktober, 2008 avtor Človek

Ker že v pričetku ni bilo potrebno delat napak… Kot sem napisal v prejšnjem dnevniku, si dogodki nekako ne sledijo, saj manjka en dan.

Blog postaja zopet bolj oseben, očitno tisto kar trenutno potrebujem je pogovor s seboj, konec koncev se vrstijo zanimivi dogodki, s katerimi je potrebno dokaj hitro opraviti.

Včerajšnji dan je minil v hitrem tempu. Tudi idejno in kreativno je bil močan, predvsem ponoči. Misli o tem kaj bom počel so se razblinile, sprejel sem izziv, sedaj bo potrebno trdo delati. Upam, da nisem že čisto iz prakse in bom nalogo opravil na pošten način in pripomogel kolikor se da.

No ko smo po nastopu Sedefa praznovali še Markov rojstni dan in se kreativno zabavali, smo ob tem seveda spili še kak kozarec ali dva preveč. Zaradi neprilagojenosti okolju se je zgodilo kar se je moralo zgoditi. Ko sem se odpravil domov nisem imel občutka, da sem bil pijan ali da bi bilo kakorkoli kaj narobe z menoj. Zato sem sedel za volan, kar je bila velika napaka.0

Po kilometru vožnje, se je le ta končala. Prijazi državni uslužbenci so preizkusili mojo količino zaužitega alkohola in številka na je pokazala smer – arest. Jap, očitno sta bila kozarčka preveč…

Čuden občutek je bil, ko sem razmišljal, koga naj pokličem, da mi lahko premakne avto, saj ga sam nisem smel več. Na koga se lahko naslonim v takem trenutku? Poklical sem Jana, ki je brez obotavljanja priskočil na pomoč, za kar sem mu seveda neizmerno zahvaljujem. Jan hvala.

Nato so me pretipali, saj veste tista slika z rokami na avtu in me pospravili v interventno vozilo. Vožnja se je pričela. Prvič sem sedel znotraj marice in opazoval sem njeno plastično brezrobo izdelavo, lučkla izza mreže mi je svetila naravnost v oči, edina trdna stvar znotraj pa je bila deska, na kateri sem sedel.

Vožnja je minila hitro in pošteno povedano izredno prijetno, veliko bolj nežno kot na kakšni troli. To se mi je zdelo lepo. Ko smo prispeli na tovarniško, je sledil še en pregled, ddati sem moral vse predmete, prav tako pas in čevlje. Nataknil sem plastične copate in počasi podrsaval med policistoma, ki sta me spremljala. Ne vem kaj so si mislili, ampak na mojem obrazu je ves čas stal nasmešek, saj se mi je vse skupaj zdelo zanimivo, saj je bila nova izkušnja in predstavljal sem si da sem v nekem filmu…

Prispeli smo do celice, ki niti ni tako majhna, v bistvu je večja od sobe v kateri sem sedaj. Notri stoji na betonskem podstavku neka blazina, ki je oblečena v plastiko, na njej pa oddjea in trije kosi posteljnine, dva večja in en manjši. Vzglavnika ni. Kak meter od postelje stoji umivalnik, tisti s pritiskom na vrhu. Ob njem je pregrada, za njo pa kovinski WC na štrbunk.

Soba je bila svetla in gorela je močna luč, za katero so mi povedali, da bo ostala prižgana. Ne vem točno zakaj, rekel bi, da zaradi psihološkega učinka. Ampak moja morala je zdrava. Naredil sem zgolj napako, saj je konec koncev moja vozniška čista in prazna. Iz hlač in rekleca sem si naredil vzglavnik, ki sem ga oblekel v en kos posteljnine, drgugega sem položil na plastiko, tretjega pa sem sem si pripravil kot prevezo čez oči. g

Tako sem se ulegel in poslušal zvok, ki je bil podoben prepihu, ampak konstanten in v dveh tonih. Zato sem malo vstal in pregledal sobo ali je mogoče kje kakšna odprtina, vendar nisem našel nič. Zato sta možni samo dve opciji, ali je zvok prihajal s hodnika ali pa iz zvočnika.

Ulegel sem se nazaj na hrbet, prektižal roke na prsih in si pokril oči. Kot v krsti. Zaspal sem v minuti in nič mi ni bilo jasno, ko me je paznik prebudil ob pol desetih. Za seboj sem moral pospraviti posteljnino v vreče namenjene za to, odvrgel copate v koš za smeti in dobil nazaj svoje predmete. Policist me je vprašal, če vem kje sem in pošteno sem mu odgovoril, da ne. Seveda sem vedel, da sem v zaporu, ampak kje je ta zapor pa ne, saj interventno vozilo nima oken. Policist mi je dal navodila za javni prevoz in naslov, če bom koga klical.

Klical nisem nikogar. Razmišljal sem o njej in ji zaželel lepo jutro. Odpravil sem se peš. Bilo je lepo jutro in sprehod mi je koristil. Vendar sem čez nekaj časa opazil, da hodim v napačno smer, zato sem šel do prve avtobusne postaje in poklical taksi.

En teden v novem mestu, pa že spoznavam vse, še tisto, kar si mogoče niti nisem želel. Včerajšnja noč bo zahtevala še obisk prisodniku, ki mi bo naložil dodatno delo, da se pokesam za svoje dejanje. Ampak kesal se ne bom. Naredil sem napako in se naučil. Taksi je primerna alternativa, saj ne glede na to kako se bom počutil, tisti, ki jim bom odgovarjal ne vidijo skozi moje oči.

Okolje okoli mene je dobilo svojo pravo podobo, turbulenca se nadaljuje, stvari se postavljajo na svoje mesto, o njej vem vedno manj. Razmišljam o tajmingu in tem, kako izbiram osebe, katere si želim. Sprašujem se o tem vzorcu, ki me spremlja. Razmišljam o lastni fiksaciji, realnosti in tistemu, kar stoji na poti. Tudi danes si bova ostala daleč. Čeprav želim, vseeno spoštujem,  razumem in ne želim, da bi bilo kar ni.

Danes bom ostal doma. Verjetno. Zgodaj je še…

  • Share/Bookmark

Sonce, Cabernet, Hranitelj in Mesto žensk…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 7 Oktober, 2008 avtor Človek

Lep dan je bil zopet. Jutranje vstajanje brez budilke je vedno bolj natančno, ne glede na razliko v nadmorski višini in količini večkrat predihanega zraka. Obvezna cigareta, kava, banana in telovadba, prezračim sobo in se odpravim na delovno mesto. V bistvu nataj v posteljo ampak ne bomo dlakocepili.

Že ob odprtju oči mi je kot kamen na nogo padla ideja za novo kolumno, ki mi je že malo jemala energijo, saj nikakor nisem mogel najti nekaj, kar bi bilo tisto, kar sem želel. Še sinoči ne. Pa čeprav sem se trudil in sem vedel da s trudom počnem ravno tisto, kar ne bi smel in si retrosugestivno ustvarjam zid, nisem mogel pozabiti na njo, saj se rok izteka. Seveda je sledilo obvezno skoraj zmedeno sporočilo.

Štiri ure razmišljanja in brkljanja po netu je obrodilo sadove, konec koncev stvar poznam že od prej. Edino kar me je na koncu skrbelo je bilo to, da sem mogoče malo stvar prekomerno raztegnil in upal sem, da se talano spregleda in dejansko se je. Zmedena sporočila so se nadaljevala.

Ko sem končal se mi je zahotelo malo zanimivosti, umetnosti in ljudi, zato sem se odpravil v Narodni muzej, da bi pogledal stvaritve Alana Hranitelja, ampak prej sem se na kratko ustavil še na Vesti, da pogledam ekipo kaj počne. Kot vedno, tam cel kup Šare in dobre volje in nekako mi je padlo na pamet, da bi se poizkusil še kot snemalec in vse ostalo kar paše in sem želel združiti prijetno s koristnim, zato sem vzel kamero in se odpravil na razstavo z namenom, da ustvarim še prispevek.Zmedena sporočila so se preselila na drug pripomoček.

Ampak lej ga zlomka, Alan je Gospod. Z resnično velikim G. Lahko bi posnel nek del in določene segmente, ampak sam nisem nikoli navdušen nad tem, ker sem želel narediti primeren prispevek, konec koncev mi je delo te osebe všeč, zato sem se dogovoril, da se pogovorijo z njim o morebitnem sodelovanju, sam pa sem si šel pogledat inštalacije, da se bom bolje pripravil. In imel sem kaj videti.

Če kaj obožujem je to domišljija, krativnost in perfekcionizem. In v teh delih najdem prav vse. Odličen je do takšne mere, da sem sedaj v dvomih, ali sem to sploh sposoben pravilno prikazat. Ampak s tem se bom ubadal, ko bom videl ali se bo gospodu sploh dalo ubadati.

Ker je bil delovnik že skoraj za mano, sem se vsedel še malo na tervinoaso lokala, kamor je sijalo sonce, ki me neverjetno spremlja tudi tu. Ampak v ta lokal ne bom več velikokrat zašel, ne glede na notri dela cimra in da stoji nasproti opere. Prehladen Cabernet in topla voda v povezavi z obupno postrežbo ne odtehtata 3,7 EUR za dcl pijače. Predvsem pa ne steklenica Vina Koper, kot je pisalo na računu, ker vemo koliko stane v trgovini, kaj šele v diskontu… Zmedena sporočila se nadaljujejo z enakim tempom.

Vrnil sem se domov in si prvič skuhal kosilo. Sicer nisem preveč kompliciral, ker to razmere ne dovoljujejo, zato je padel klasični dunajec in pire krompir, malce blitve in korenčka, kos lalalalalalala (hmm, dobro nas je ˝opral˝ ta Frutek ja…). Zmedena opravičila so se prenehala.

Danes perem celo prvo žehto in končujem z delom, ki sem ga moral dokončat še doma. Vmes sem izvedel da naša Anka tekmuje. Prijetno me je presenetila zato jo miljavžent odstotno podpiram in seveda apliciram na vse da store enako in ji stisnejo eno petico  – Anka Bulovec (je na koncu strani).

No to je bil nov dan, jutri si greva s Katjo ogledat Ello, v četrtek pa na otvoritev Mesta žensk. Huh, kako se tako mesto lepo sliši…

  • Share/Bookmark