Arhiv za 'Človek v okolju' kategorijo

The Dog in pričujoči psi

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 11 Marec, 2010 avtor Človek

Zadnjič sem si vzel čas, da grem na kavo in ker sem bil sam, sem se odločil, da si kupim tudi časopis. Ugotovil sem namreč, da moje ne spremljanje dogajanja v okolju delno vpliva na moje cilje in dejanja. Neki dogovori namreč vpletajo tudi osebo, ki se je znašla v nekih političnih igricah, katere govore o človeku, ki so ga pojedli neki psi, čivave, pudlji, ali nekaj takega, ne vem, nikoli nisem bil poznavalec kinologije. In ko sem se srečal s posrednikom me je debelo pogledal, češ kako ne vem, kaj se dogaja. Poleg te novice mi je na pladenj postavil tudi zgodbo o smukačici, ki so jo polomili, pa je vseeno uspela doseči cilj in še nekaj kratkih zgodb, ki so očitno švignile mimo mene.

Zato sem se odločil, da ta dan bom pa kupil ČASOPIS! Televizijski sprejemnik tukaj imam, vendar več kot gumba ON/OFF ne uporabljam in tam se mi vedno prikaže eno in isto – Viasat History. Naravnost obožujem ta kanal, ki prikazuje pomembne zgodovinske dogodke na popoln način, skozi zgodbe posameznikov, odigrane prizore in sestavljanke ohranjenega video zapisa.

Tako vstopim v trafiko (vedno mi je bil zanimiv ta naziv, a nikoli si nisem vzel časa, da povprašam, kolikšen je ta promet, ki ga opevajo) in prijazni znanki, pri kateri kupujem tobačne zvitke, naročim dve škatlici rdečih in ČASOPIS. Gospa me gleda in reče:

˝Kateri časopis pa?˝

Vprašanje me udari kot strela z jasnega. Saj res, komu zaupati? Verjetno so eni rdeči, drugi zeleni, tretji rumeni, čisto črnega pa dddejansko nisem opazil.

˝Tistega, ki je najbolj aktualen in ki pove največ!˝ Zmagoslavno odvrnem.

Odgovor še bolj zmede ta prijazni obraz, ki prične naštevati. Naslovi so mi še vedno znani, nekateri delajo, drugi ne, nekateri so slovenski, drugi štajerski in tako naprej. Ves čas naštevanja se ogledujem naokoli, kjer me iz papirnate gmote gledajo neznani obrazi, plastificirani ovitki svetlikajo svetlolasa dekleta in kričijo -  vzemi me.

Zmeda postaja vse večja, saj sta se za menoj pojavila še dva moška, ki čakata na svoj nakup. In takrat ga zagledam. Tam v kotu, sramežljivo gleda proti meni in mi obljublja, da me ne bo razočaral, kot me nikoli ni. Spomin na stare čase, mladost in brezskrbnost prebudi v meni tisti žar, ki ga dobi mladenič, ko mu po desetih minutah uspe odpeti modrc brhke dekline, ki počasi že izgublja potrpljenje in naravno vlažnost.

˝DYLAN DOG-a, mi dajte!˝ napol zakričim.

Teta me zmedeno gleda, mlajši moški za menoj se prične smejati. V tem času nas je bilo že pet v vrsti.

˝Ste siguren?˝ mi odvrne. ˝To ni ravno časopis.˝

Pogledam okoli sebe v obraze, nekateri nasmejani, drugi že dokaj jezni, se obrnem proti prodajalki in kratko razložim:

˝Fikcija je fikcija. A vendar v tem stripu bom našel veliko več inovativnosti, umetnosti in domišljije, kot v vseh teh nebulotičnih kosih dreves, ki vas vsak dan obkrožajo…˝ mirno odvrnem.

Plačam in stopim ven. V bližnji kavarni naročim kavico, odprem izdelek, ki kljubuje in se smeji vsem slovenskim ˝marketašem˝, ki prisegajo na konstantno ponavljanje in tedenske izdaje. Preberem uvodni del in zopet se znajdem v svojem svetu, svetu stran od masovnega posiljevanja, v svetu, kjer konec nikoli ni pomemben, v svetu, kjer je zgodba čisto vse. Pa čeprav samo v hrvaškem jeziku.

Vrnil sem se v svet zgodb, vrnil sem se v svoj svet.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Moji čevlji so moja stvar

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 11 Januar, 2010 avtor Človek

Razmišljam o bizarnosti današnjega dogodka, ki mi nikakor ne gre iz glave. Načeloma ne maram biti siten ali žaljiv, vendar pa tudi ne dopuščam, da mi nekdo po nepotrebnem jemlje energijo, zbuja neke slabe občutke zaradi stvari, kadar mu nič nočem, ali pa če nisem naredil nič napačnega.

Hodim po poljanski, pridem do semaforja, na katerem gori rdeča luč. V približno enakem času se zraven ustavi starejši gospod, ata po domače. V rokah drži vrečko, v kateri ima špecerijo. Celotna slika kaže na običajnega upokojenca, ki se vrača iz trgovine domov. Čez nekaj trenutkov opazim, da me podrobno opazuje, vendar se za njegov ogled ne zmenim, saj sem zaradi svojega občasnega stila oblačenja navajen, da komu padem v oko. Ravno  se hočem obrniti proti njemu, da bi ga prijazno pozdravil, kar po navadi v takšnih situacijah storim, me pogleda v oči in reče:

˝Fine čevlje imate.˝

Presenečeno se na pol obrnem in prijazno izustim: ˝Ja hvala lepa gospod.˝

Gospod si me še vedno ogleduje in očitno brez razmišljanja vpraša:

˝Vam je kaj nerodno, da nosite čevlje, ki stanejo toliko, kolikor znaša moja celotna pokojnina?˝

Za trenutek sem dobil občutek, kot da bi me nekdo udaril z opeko po glavi. Mislim, da mi je v tistem delcu sekunde skozi misli šinilo neomejeno število odgovorov, a očitno je bil samo en pravi.

˝ Zanimivo vprašanje. Povejte mi, a pa vam ni nič nerodno, da v mladosti niste naredili več, kot očitno ste?˝

Možakar me zaprepadeno pogleda. V tem času se  ravno vklopi zelena luč. Stopim čez prehod in se na koncu ozrem in vidim, da je ostal tam.

Sedaj sedim tu in še vedno ne morem doumeti celotne situacije. Nisem želel biti žaljiv. Ne vem, zakaj gospod ne dobi dovolj, ne vem koliko sploh dobi, pa vendar, kaj sem kriv jaz? Zakaj bi se moral sam počutiti slabo, zaradi nečesa, kar mi ni bilo podarjeno, pa tudi, kaj potem če mi bi bilo? Sem sam odgovoren za svet? Sem, za lastnega, ravno tako kot vsak drug za svojega. Ali bi želel, da bi bilo drugače? Da, bi, ampak sam ga ne bom spremenil in to vem jaz, in mislim, da se tega zaveda tudi možakar.

Ne vem, mogoče si včasih nekatere stvari resnično preveč jemljem k srcu, vendar njegov pogled, ko je ostal tam, mi ni bil všeč.  Enostavno ne gre iz glave. Verjetno tudi za to, ker sem si dovolil, da me je sprovociral. Vendar pa sem prepričan, da to ni bil njegov namen. Eh…

  • Share/Bookmark

Angel v snegu

Objavljeno v Človek se smeši, Človek v okolju dne 5 Januar, 2010 avtor Človek

Ko sem stopil iz Julije, sta me zasneženi stari predel mesta in padajoči kristali tako prevzela, da se nekako kar nisem mogel ločiti od njih. Stopil sem čez cesto, da bi pri sosedu popil čaj, ali še kaj bolj sladkega, vendar so že pospravljali. Zato sem se odločil, da se odpravim na krajši sprehod.

Hodil sem počasi in si ogledoval prazno ulico, okoli mene samo snežinke in soj luči, ostanki praznovanj. Vsake toliko sem se ustavil, razširil roke in obraz nastavil nežni belini, da me je božala in nasmešek mi je ves čas prekrival obraz. Stopil sem dalje in tako hodil že kakšne pol ure, ko sem opazil, da nimam primerne obutve za daljše postopanje, zato sem se odpravil proti domu. Razmišljal sem, da vse kar pogrešam iz krajev od koder prihajam, je prečudovita zasnežena bela pokrajina, kjer v najlepšem času vidi oko samo eno barvo. Počasi sem prišel do doma in spomin mi se mi je ustavil pri otroških norčijah, ustvarjanju sneženega moža, kepanju in risanju snežnih angelov.

Za hip sem se ustavil in zopet sem se pričel smejati ideji, da komu bom pa škodil, če to storim sedaj? Pogledal sem okoli sebe. Še vedno me je obdajala praznina, še vedno sem bil sam. Vseeno sem imel čuden občutek, nek strah, pa vendar… Ulegel sem se in pričel risati z rokami in nogami. Počasi, čisto počasi. Na usta se mi je počasi prikradel nasmešek, ki se je kmalu spremenil v smeh in nisem mogel verjeti, da dejansko to počnem. Počutil sem se kot malo dete, počutil sem se svobodno. Naenkrat sem se ustavil in se zazrl v nebo. Bil sem potujoči angel, ki se vozi med zvezdami. Zaprl sem oči in pustil, da mi ta drobna darilca božajo obraz. Niti sanja se mi ne, koliko časa sem tako ležal, ko zaslišim glas.

˝Dober večer!˝

Odprl sem oči in nad menoj sta stala dva gospoda v uniformah.

˝Dober večer.˝ odzdravim z nasmehom.

˝Kaj pa počnete?˝ vpraša mlajši.

˝Mmm, počutim se svobodno˝, mu odvrnem z enakim nasmeškom kot prej.

˝Vstanite, prosim!˝ reče resno starejši možak.

Počasi vstanem, si otepam sneg z oblačil in se še vedno smejem samemu sebi in nastali situaciji.

˝Dokumente, prosim˝, nadaljuje starejši resno.

Z roko sežem v žep in pomolim osebni dokument. Mlajši vzame in si ga ogleduje.

˝Malo daleč ste od doma, gospod.˝ reče in me čudno pogleda.

˝Ma ne, to je moj prejšnji naslov, sedaj stanujem tu v tej hiši, samo začasnega prebivališča še nisem uspel urediti.˝ mu pokažem z roko.

˝Kje stanujete?˝ me zaslišuje starejši.

˝Tu, pred našimi vrati smo.˝ mu odgovorim in se še vedno smejim.

˝Ste vi v redu, ste vinjeni?˝ nadaljuje.

˝Ne, ničesar nisem pil, ničesar nisem zaužil, za trenutek sem se želel počutiti svoboden.˝

Nastala je mučna tišina. Mlajši fant se z dokumentom umakne nekaj korakov v stran in po plastični napravici prične nekoga nekaj spraševati.

˝Sem kaj storil protizakonitega?˝ vprašam gospoda, ki stoji ob meni.

˝Ne vem še.˝ mi odvrne. ˝Mogoče ste, mogoče niste.˝

˝Je ležanje pred lastnimi vrati nezakonito?˝ga resno vprašam.

˝Ne vem še, ali vas bomo odpeljali s seboj na kak preizkus alkoholiziranosti, mogoče česa drugega, ali ste doma, kjer trdite da ste in ali je dejansko vse v redu z vami.˝

Zopet se mi je vrnil nasmeh na obraz in spraševal sem se, kako je moralo izgledati to dejanje v njunih očeh. Pa vendar mi ni bilo mar, tisti trenutek se mi je zdelo prav.

Mlajši možakar pristopi nazaj in reče: ˝Se pravi nimate nikakršnega potrdila, da ste naseljen v tej hiši?˝

˝Ne, saj sem se nedavno vselil, imam pa notri pogodbo, če stopite z menoj.˝

Gospoda se spogledata in starejši mi nemo pokaže, naj odprem vrata. Iz desnega žepa v jakni izvlečem ključ, odklenem prostor in stopimo po stopnicah do mojih vrat. Povabim ju notri in pričnem z iskanjem pogodbe.

˝Bi mogoče čaj, verjetno vaju zebe?˝ jima ponudim.

˝Ne hvala.˝ odvrne starejši, ˝Samo pokažite dokument.˝

Vzamem pogodbo in mu jo podam. Nekaj časa si jo nemo ogleduje in občasno gleda mene, ki stojim pred njim še vedno z nasmeškom na ustih.

V roke mi poda pogodbo in reče: ˝V redu je. Tokrat vas ne bova nikamor vozila, vendar vas prosiva, da ostanete doma in ne počnete traparij na javnih mestih!˝

Želel sem ga vprašati, zakaj se mu zdi to traparija in zakaj potem ne aretirajo otrok, ki jih dnevno srečam v tem početju, vendar sta se že obrnila in stopila ven.

˝Lahko noč˝, pozdravita.

˝Srečno˝, se zasmejim.

In sedaj sedim tu, si zapisujem to zgodbo še vedno z nasmeškom na ustih in razmišljam, kako dejansko malo potrebno, da se počutimo srečne in kako lepa je zima, ko pada sneg. In nenazadnje tudi o tem, da moram na javno upravo, vendar ne tako kmalu, dokler ne bo resnično nujno.

  • Share/Bookmark

Nalepka nas gleda – rešitev uganke

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 25 Julij, 2009 avtor Človek

Pred kratkim sem pisal o ˝Očesu˝, ki nas skrbno spremlja z različnih koncev in tako sem še malo iskal in dobil naslednji odgovor:

Vprašanje da odgovor, biti odprt v svobodno mišljenje-znanje, ne od prepričanj in javnega mnenja.

“So long as people do not care to exercise their freedom, those who wish to tyrannize will do so: for tyrants are active and ardent and will devote themselves in the name of any number of gods, religious and otherwise to put shackles upon sleeping man” Philosophical Dictionary, Voltaire, BiblioBazaar, 2007

Gre za ozaveščanje ljudi o našemu pravemu obstoječemu “Bogu”, ki se skriva pred našimi očmi. Mi ga poiskušamo razkriti. Ker ima ta naš “Bog” pod kontrolo vse informacije, ki jih brez razmisleka požremo, ne moramo kar takoj povedati kaj ali kdo to je. Ta “Bog” je  priskrbel, da čim slišiš resnico jo takoj zavržeš za neumnost. Oko je prvi korak do ozaveščanja. Upam, da ti bo oko dalo vprašanja, ki jih boš hotel raziskovati.

No, verjetno si vsak misli svoje, sam nimam nekega prav specifičnega mnenja, saj mi odgovor ni povedal nič novega, predvsem pa me niti ni presenetil.

Gre pa dejansko za nek način promocije in sicer:

Ob tej priložnosti vas lahko povabimo v Galerija Jakopič – MGML , kjer si lahko ogledate kratki film, kjer se  oko  predstavi. Še cel mesec razstavlja AVA študenskih del, kinodvoranca na koncu galerije,  naslov filma: Pinocchio 5:37. No tako, pa je ˝misterij˝ zaključen. Če koga zanima, naj si gre zadevo ogledati, če bo kaj zanimivega, pa seveda naj to deli še z nami. Mene niso prepričali.

  • Share/Bookmark

Nalepka nas gleda – kdo ve za kaj gre?

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 29 Junij, 2009 avtor Človek

Najprej sem videl prvo, ampak nisem fotkal, sem šel dalje, se mislil, da je nek otrok prilepil pač nekaj… Ko sem čez tri dni videl drugo, sem jo posnel takoj in se vrnil k prvi. In danes sem naletel še na tretjo, čisto na drugem koncu Ljubljane.

Je še kdo opazil te znake? Verjetno gre za gverilsko oglaševanje, pa vseeno, za koga ali kaj?

d

ddd

dfr

dddddd

Ps.: Na eni slikci je napisan mail, vendar nisem še prejel odgovora – inf.love@gmailcom…

  • Share/Bookmark

Kot bi umrl in se zbudil… v PEKLU!!!

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 21 Maj, 2009 avtor Človek

Včeraj sem malo rovaril po trgovinah in v eni izmed njih mi je najprej vzelo sapo, kar je povzročilo nenaden padec pritiska in ko sem mislil, da bom kar konec vzel, me je rešila Poka. Pokahontas je na mojo žalost bila priča dogodku, ki me je zaznamoval in tistih dni ne bom več takšen kot sem bil.

In kaj se je zgodilo? V eni izmed trgovin sem zagledal tole:

ss

sc

vs

dqa

Slike so slabe, saj v šoku nisem bil sposoben boljših, celo sam aparat se je ugašal pred pričajočo grozo, ki ji ni bilo ne konca ne kraja. Bilo je kot bi gledal pisane grobove, bilo je hujše kot vsaka nočna mora, ki me je kdarkoli doletela. In kasnejeje sem jih srečal še v mestu, saj jih prodajajo v Peku, v starem delu mesta!!! Konec je, vam rečem. Konec mora priti kmalu, saj nam drugega ne preostane.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , , , , , , ,

Samo v Sloveniji

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 30 April, 2009 avtor Človek

Opažam, da postajam kot nek japonski turist, ki za vsako traparijo pritiska na sprožilec fotoaparata, z edino razliko, da sem jaz še vedno ˝na telefonu˝. Spodnja serija nosi naziv – Samo v Sloveniji ali točneje – Samo na Gorenjskem..

ss

sss

da

dsa

Očitno se je nekje zataknilo. Ampak narisano pa je.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Kje je zavarovana Cerkev?

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 27 April, 2009 avtor Človek

Ko sem zadnjič videl ta napis na stopnicah, sta se mi pojavili dve vprašanji – kje je zavarovana Cerkev in kje je Bog, če ne čuva vernikov niti na vhodu v svoj hram?

saca

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,

Trenutek svobode na deževen dan…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 26 April, 2009 avtor Človek

Ura je nekje okoli dveh zjutraj. Ulice so prazne. Počasi hodim in se približujem semaforju. Na bencinski črpalki nekaj deset metrov stran stoji policijska patrulja. Pritisnem na tipko in na ekranu se izpiše devetdeset sekund.dd

Gledam okoli sebe, nikjer žive duše, cesta je popolnoma prazna, ulica prav tako. Ledeno mraz je, dežuje, pozabil sem dežnik in zebe me. Komaj čakam, da sedem v vozilo. Pa vendar se številke na semaforju obračajo izredno počasi. Najrajši bi stekel čez cesto, samo vem, da bom prejel kazen, saj ne bo prvič.

Država me je zaščitila pred lastnim razmišljanjem, pred lastno izbiro. Sam nisem sposoben oceniti tveganja. Nisem sposoben. Ker sem nebogljen. Ali pa imam premalo v žepu, da bi si privoščil delček svobode, preko zastopnika mojih pravic kot človeka ali preko plačila na račun odprt pri določeni ustanovi. Svoboda je na prodaj.

Zelena je. Stečem čez. Preživel sem. Sedim v avtomobilu. Moker in premražen. Avto je vžgan, vendar ne speljem. Razmišljam. Razmišljam o besedi svoboda, ki se vsakodnevno izkaže zgolj kot beseda, ki koristi krajšanju časa pred semaforjem, ko pada dež…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Ukradi mi kolo! Prosim!

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 15 April, 2009 avtor Človek

Ljudje smo res čudna in zanimiva bitja, vendar nekateri so pa res… Eh mislim, da slike povedo več kot tisoč besed…

ss

ssscs

aasdvds

FAIL blog, anyone?

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,