Arhiv za 'Človek se smeši' kategorijo

Angel v snegu

Objavljeno v Človek se smeši, Človek v okolju dne 5 Januar, 2010 avtor Človek

Ko sem stopil iz Julije, sta me zasneženi stari predel mesta in padajoči kristali tako prevzela, da se nekako kar nisem mogel ločiti od njih. Stopil sem čez cesto, da bi pri sosedu popil čaj, ali še kaj bolj sladkega, vendar so že pospravljali. Zato sem se odločil, da se odpravim na krajši sprehod.

Hodil sem počasi in si ogledoval prazno ulico, okoli mene samo snežinke in soj luči, ostanki praznovanj. Vsake toliko sem se ustavil, razširil roke in obraz nastavil nežni belini, da me je božala in nasmešek mi je ves čas prekrival obraz. Stopil sem dalje in tako hodil že kakšne pol ure, ko sem opazil, da nimam primerne obutve za daljše postopanje, zato sem se odpravil proti domu. Razmišljal sem, da vse kar pogrešam iz krajev od koder prihajam, je prečudovita zasnežena bela pokrajina, kjer v najlepšem času vidi oko samo eno barvo. Počasi sem prišel do doma in spomin mi se mi je ustavil pri otroških norčijah, ustvarjanju sneženega moža, kepanju in risanju snežnih angelov.

Za hip sem se ustavil in zopet sem se pričel smejati ideji, da komu bom pa škodil, če to storim sedaj? Pogledal sem okoli sebe. Še vedno me je obdajala praznina, še vedno sem bil sam. Vseeno sem imel čuden občutek, nek strah, pa vendar… Ulegel sem se in pričel risati z rokami in nogami. Počasi, čisto počasi. Na usta se mi je počasi prikradel nasmešek, ki se je kmalu spremenil v smeh in nisem mogel verjeti, da dejansko to počnem. Počutil sem se kot malo dete, počutil sem se svobodno. Naenkrat sem se ustavil in se zazrl v nebo. Bil sem potujoči angel, ki se vozi med zvezdami. Zaprl sem oči in pustil, da mi ta drobna darilca božajo obraz. Niti sanja se mi ne, koliko časa sem tako ležal, ko zaslišim glas.

˝Dober večer!˝

Odprl sem oči in nad menoj sta stala dva gospoda v uniformah.

˝Dober večer.˝ odzdravim z nasmehom.

˝Kaj pa počnete?˝ vpraša mlajši.

˝Mmm, počutim se svobodno˝, mu odvrnem z enakim nasmeškom kot prej.

˝Vstanite, prosim!˝ reče resno starejši možak.

Počasi vstanem, si otepam sneg z oblačil in se še vedno smejem samemu sebi in nastali situaciji.

˝Dokumente, prosim˝, nadaljuje starejši resno.

Z roko sežem v žep in pomolim osebni dokument. Mlajši vzame in si ga ogleduje.

˝Malo daleč ste od doma, gospod.˝ reče in me čudno pogleda.

˝Ma ne, to je moj prejšnji naslov, sedaj stanujem tu v tej hiši, samo začasnega prebivališča še nisem uspel urediti.˝ mu pokažem z roko.

˝Kje stanujete?˝ me zaslišuje starejši.

˝Tu, pred našimi vrati smo.˝ mu odgovorim in se še vedno smejim.

˝Ste vi v redu, ste vinjeni?˝ nadaljuje.

˝Ne, ničesar nisem pil, ničesar nisem zaužil, za trenutek sem se želel počutiti svoboden.˝

Nastala je mučna tišina. Mlajši fant se z dokumentom umakne nekaj korakov v stran in po plastični napravici prične nekoga nekaj spraševati.

˝Sem kaj storil protizakonitega?˝ vprašam gospoda, ki stoji ob meni.

˝Ne vem še.˝ mi odvrne. ˝Mogoče ste, mogoče niste.˝

˝Je ležanje pred lastnimi vrati nezakonito?˝ga resno vprašam.

˝Ne vem še, ali vas bomo odpeljali s seboj na kak preizkus alkoholiziranosti, mogoče česa drugega, ali ste doma, kjer trdite da ste in ali je dejansko vse v redu z vami.˝

Zopet se mi je vrnil nasmeh na obraz in spraševal sem se, kako je moralo izgledati to dejanje v njunih očeh. Pa vendar mi ni bilo mar, tisti trenutek se mi je zdelo prav.

Mlajši možakar pristopi nazaj in reče: ˝Se pravi nimate nikakršnega potrdila, da ste naseljen v tej hiši?˝

˝Ne, saj sem se nedavno vselil, imam pa notri pogodbo, če stopite z menoj.˝

Gospoda se spogledata in starejši mi nemo pokaže, naj odprem vrata. Iz desnega žepa v jakni izvlečem ključ, odklenem prostor in stopimo po stopnicah do mojih vrat. Povabim ju notri in pričnem z iskanjem pogodbe.

˝Bi mogoče čaj, verjetno vaju zebe?˝ jima ponudim.

˝Ne hvala.˝ odvrne starejši, ˝Samo pokažite dokument.˝

Vzamem pogodbo in mu jo podam. Nekaj časa si jo nemo ogleduje in občasno gleda mene, ki stojim pred njim še vedno z nasmeškom na ustih.

V roke mi poda pogodbo in reče: ˝V redu je. Tokrat vas ne bova nikamor vozila, vendar vas prosiva, da ostanete doma in ne počnete traparij na javnih mestih!˝

Želel sem ga vprašati, zakaj se mu zdi to traparija in zakaj potem ne aretirajo otrok, ki jih dnevno srečam v tem početju, vendar sta se že obrnila in stopila ven.

˝Lahko noč˝, pozdravita.

˝Srečno˝, se zasmejim.

In sedaj sedim tu, si zapisujem to zgodbo še vedno z nasmeškom na ustih in razmišljam, kako dejansko malo potrebno, da se počutimo srečne in kako lepa je zima, ko pada sneg. In nenazadnje tudi o tem, da moram na javno upravo, vendar ne tako kmalu, dokler ne bo resnično nujno.

  • Share/Bookmark

Kazen more bit, pa čeprav mogoče ne bo vzgojna…

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši, Človek v okolju dne 10 Oktober, 2008 avtor Človek

Ker že v pričetku ni bilo potrebno delat napak… Kot sem napisal v prejšnjem dnevniku, si dogodki nekako ne sledijo, saj manjka en dan.

Blog postaja zopet bolj oseben, očitno tisto kar trenutno potrebujem je pogovor s seboj, konec koncev se vrstijo zanimivi dogodki, s katerimi je potrebno dokaj hitro opraviti.

Včerajšnji dan je minil v hitrem tempu. Tudi idejno in kreativno je bil močan, predvsem ponoči. Misli o tem kaj bom počel so se razblinile, sprejel sem izziv, sedaj bo potrebno trdo delati. Upam, da nisem že čisto iz prakse in bom nalogo opravil na pošten način in pripomogel kolikor se da.

No ko smo po nastopu Sedefa praznovali še Markov rojstni dan in se kreativno zabavali, smo ob tem seveda spili še kak kozarec ali dva preveč. Zaradi neprilagojenosti okolju se je zgodilo kar se je moralo zgoditi. Ko sem se odpravil domov nisem imel občutka, da sem bil pijan ali da bi bilo kakorkoli kaj narobe z menoj. Zato sem sedel za volan, kar je bila velika napaka.0

Po kilometru vožnje, se je le ta končala. Prijazi državni uslužbenci so preizkusili mojo količino zaužitega alkohola in številka na je pokazala smer – arest. Jap, očitno sta bila kozarčka preveč…

Čuden občutek je bil, ko sem razmišljal, koga naj pokličem, da mi lahko premakne avto, saj ga sam nisem smel več. Na koga se lahko naslonim v takem trenutku? Poklical sem Jana, ki je brez obotavljanja priskočil na pomoč, za kar sem mu seveda neizmerno zahvaljujem. Jan hvala.

Nato so me pretipali, saj veste tista slika z rokami na avtu in me pospravili v interventno vozilo. Vožnja se je pričela. Prvič sem sedel znotraj marice in opazoval sem njeno plastično brezrobo izdelavo, lučkla izza mreže mi je svetila naravnost v oči, edina trdna stvar znotraj pa je bila deska, na kateri sem sedel.

Vožnja je minila hitro in pošteno povedano izredno prijetno, veliko bolj nežno kot na kakšni troli. To se mi je zdelo lepo. Ko smo prispeli na tovarniško, je sledil še en pregled, ddati sem moral vse predmete, prav tako pas in čevlje. Nataknil sem plastične copate in počasi podrsaval med policistoma, ki sta me spremljala. Ne vem kaj so si mislili, ampak na mojem obrazu je ves čas stal nasmešek, saj se mi je vse skupaj zdelo zanimivo, saj je bila nova izkušnja in predstavljal sem si da sem v nekem filmu…

Prispeli smo do celice, ki niti ni tako majhna, v bistvu je večja od sobe v kateri sem sedaj. Notri stoji na betonskem podstavku neka blazina, ki je oblečena v plastiko, na njej pa oddjea in trije kosi posteljnine, dva večja in en manjši. Vzglavnika ni. Kak meter od postelje stoji umivalnik, tisti s pritiskom na vrhu. Ob njem je pregrada, za njo pa kovinski WC na štrbunk.

Soba je bila svetla in gorela je močna luč, za katero so mi povedali, da bo ostala prižgana. Ne vem točno zakaj, rekel bi, da zaradi psihološkega učinka. Ampak moja morala je zdrava. Naredil sem zgolj napako, saj je konec koncev moja vozniška čista in prazna. Iz hlač in rekleca sem si naredil vzglavnik, ki sem ga oblekel v en kos posteljnine, drgugega sem položil na plastiko, tretjega pa sem sem si pripravil kot prevezo čez oči. g

Tako sem se ulegel in poslušal zvok, ki je bil podoben prepihu, ampak konstanten in v dveh tonih. Zato sem malo vstal in pregledal sobo ali je mogoče kje kakšna odprtina, vendar nisem našel nič. Zato sta možni samo dve opciji, ali je zvok prihajal s hodnika ali pa iz zvočnika.

Ulegel sem se nazaj na hrbet, prektižal roke na prsih in si pokril oči. Kot v krsti. Zaspal sem v minuti in nič mi ni bilo jasno, ko me je paznik prebudil ob pol desetih. Za seboj sem moral pospraviti posteljnino v vreče namenjene za to, odvrgel copate v koš za smeti in dobil nazaj svoje predmete. Policist me je vprašal, če vem kje sem in pošteno sem mu odgovoril, da ne. Seveda sem vedel, da sem v zaporu, ampak kje je ta zapor pa ne, saj interventno vozilo nima oken. Policist mi je dal navodila za javni prevoz in naslov, če bom koga klical.

Klical nisem nikogar. Razmišljal sem o njej in ji zaželel lepo jutro. Odpravil sem se peš. Bilo je lepo jutro in sprehod mi je koristil. Vendar sem čez nekaj časa opazil, da hodim v napačno smer, zato sem šel do prve avtobusne postaje in poklical taksi.

En teden v novem mestu, pa že spoznavam vse, še tisto, kar si mogoče niti nisem želel. Včerajšnja noč bo zahtevala še obisk prisodniku, ki mi bo naložil dodatno delo, da se pokesam za svoje dejanje. Ampak kesal se ne bom. Naredil sem napako in se naučil. Taksi je primerna alternativa, saj ne glede na to kako se bom počutil, tisti, ki jim bom odgovarjal ne vidijo skozi moje oči.

Okolje okoli mene je dobilo svojo pravo podobo, turbulenca se nadaljuje, stvari se postavljajo na svoje mesto, o njej vem vedno manj. Razmišljam o tajmingu in tem, kako izbiram osebe, katere si želim. Sprašujem se o tem vzorcu, ki me spremlja. Razmišljam o lastni fiksaciji, realnosti in tistemu, kar stoji na poti. Tudi danes si bova ostala daleč. Čeprav želim, vseeno spoštujem,  razumem in ne želim, da bi bilo kar ni.

Danes bom ostal doma. Verjetno. Zgodaj je še…

  • Share/Bookmark

Kava, vino, leča in nauki…

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 6 Oktober, 2008 avtor Človek

No, naj razblinim vse črnoglede misli, ki sem jih zasedil v prejšnji temi in komentarji povezanimi z njo.

Nikakršna depresija ali temne misli me ne obkrožajo, prej bi rekel ravno obratno. Stric Muc je v tem času že na njivi, sicer se baje zadržuje več ali manj v hiši in sam zase, ampak prehranjevalnih navad ni spremenil, tako da bo vse v redu z njim, edino no ja, kaj naj rečem, ma ja, pogrešam to kosmato bitje…

Kaj dogaja? Veliko. Še vedno nisem odprl škatel, sem pa danes spoznal nekaj novega:

Me je zaje***ala leča, pa sem jo želel poštimat, vmes je kava grozila, da bo šla čez đezvo, zato sem jo na hitro prijel. Odprl sem hladilnik, da vzamem še mleko, pa je padlo ven vino, ki sem ga želel ujet, ampak sem namesto tega polil svežo kavo poroki in steni. Stena je čista, roka pa rdeča in peče.

Nauk: Jeb**o, te pralne stenske barve pa res delujejo…

  • Share/Bookmark

Tukej, v kolk pa pr´ r´t me j´ zagrab´vo.˝

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 12 September, 2008 avtor Človek

Čudne situacije so mi vedno najbolj zanimive. Ena takšnih je ta:

Bil je lep poletni dan in staro mestno jedro je bilo živahno. Užival sem na delovnem mestu in opazoval goste na drugi strani, ki so sedeli v kavarni, kjer sem stregel.

Kadar sem si privoščil cigaret, sem najraje sedel na drugi strani kolovoza, poleg kipa Dobrotnice Josipine. Josipine Hočevar. Tiste gospe, ki je dajala denar, da so v staro mesto pripeljali vodovod in dajala je denarce za šolanje tistih, ki niso imeli sredstev.

Poleg njenega kipa je zastekljen vodnjak, v katerega je najlepši razgled ko se zvečeri in se notri prižgejo luči. Nad tem zastekljenim vodnjakom je manjši betoski nazidek, nek temelj, postavljen v pol krogu, visok do kolena. No in tu sem najraje sedel in tako je bilo tudi tistega dne.

Lepo v miru opravljam svojo potrebo, ko zagledam starejšo ženico, ki se mi približuje. Starejša občanka, kakšnih 75-80 let, sključena, manjše postave, belih las in ne preveč živahne narave. Pač babica.

Gospa počasi pride do mene, me pogleda in reče: ˝Me je zagrabiv´, jebemo!˝

Malce presenečen nad situacijo, verjetno s telečjim pogledom rečem: ˝Pa je hudo?˝

Gospa: ˝Ne ne, se zgodi n´č tac´ga, tukej, v kolk pa pr´ r´t me j´ zagrab´vo.˝

Nisem vedel kaj naj storim, saj mi je mama tiščala svoje kolke  v pregled, v približnem položaju – njen kolk, moj obraz in situacija je postajala napeta. Razmišljal sem o tem kaj je prav in kaj pametno, ampak časa ni bilo veliko saj so me prekinile besede:

˝Dej me mau zmasirej!˝

Če sem imel prej telečji pogled, no tukaj ga verjetno nisem imel več. Zakaj se morajo take stvari dogajati meni?

Pogledal sem babico in rekel: ˝Kje pa vas boli gospa?˝

Gospa mi je pokazala in spravil sem se na delo. Moram priznati zanimiva izkušnja drugačnega telesa, na njo še nisem pripravljen, pošteno povedano, ampak gospa se ni dala motiti in mi je vmes dala kar nekaj napotkov. Na koncu se je zahvalila in, kot je rekla, olajšano odšla…

Zanimiva izkušnja in še danes mi ni najbolj jasno, zakaj moram biti jaz tisti, ki babicam na trgu masira zadnjice?

Selavi…

  • Share/Bookmark

Ko nimaš vpliva, se prepusti toku in upaj, da ni premočan…

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši, Človek v okolju dne 21 Julij, 2008 avtor Človek

Sem človek, ki je pripadnik miselnosti mind over matter. To pomeni, da se sami vedno odločimo za to, kaj bo na nas vplivalo in kaj pač ne bo. Sicer sem odprt za vse možne opcije, ki lahko vplivajo na nas same in na okolje, tudi za astrologijo in druge vede, ki se ukvarjajo z različnimi energijami.

Moram priznati, da kar se tiče različnih občutkov, mi vedno bolj uspeva popolna kontrola, ampak pri stvareh, ki se dogajajo okoli mene, pa sem bolj kot ne list v vetru.

In ta vikend (ja še vedno sem nekako v vikendu, saj sem šele maloprej prišel domov), sem bil primer čisto enostavnega malega lističa v hurikanu.

Najprej se je zapletlo v soboto pri email komuniciranju z našo ˝režiserko˝ Ireno pri Plati (režiserka je v oklepajih, ker sama pravi da to ni, ampak zame naziv ni važen, važno je kaj kdo dejansko dela in to ona počne). Ker se je pač zgodilo, da mora nujno nekam na snemanje in da ne bova snemala studijskega dela za oddajo, naj bi vseeno prišel tja in prevedel intervju. V odgovor sem ji napisal, da to pa ne in prilepil smileta, kar se je izkazalo za nesporazum, saj je mislila da mislim resno in se smejem, ker se pač lahko…In tako je rekla, da ni več v LJ in da ne bom mogel do materiala. Vendar sem to izvedel šele kasneje, ko sem bil že na poti, zato sem se odločil raziskati druge opcije, kaj bi v prestolnici počel. Opravim samo en klic in dogovor pade. Gremo na psy trance event. Kul si mislim, šara pa le bo.

Beri naprej

Beri več »

  • Share/Bookmark

Ko se zaveš, da se ne zavedaš…

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 17 Marec, 2008 avtor Človek

Včeraj se mi je zgodila ena taka bolj nevsakdanja zadeva, ki mi je dala misliti.

Tako kot po navadi sem šel na kosilo v Avguština, restavracijo kjer pač kosim, in medtem ko sedim in čakam pride do mene natakar, sicer znanenc, ki tam streže in reče:

˝Ti stari, maš mogoče za posodit sedež za dojenčka, tisti za v avto?˝

Mislim, da sem zopet dobil tisti ˝znani pogled˝, ki ga dobi kokoš, preden jo ˝naskoči˝ pes in zaprepadeno sem vprašal:

˝A ti jaz delujem, kot da imam otroke?˝

Me čudno gleda in pravi:

˝Ja valjda, a mar nimaš?˝

Še bolj začudeno izdavim:

˝Ne, nimam, a me ti hecaš?˝

˝Ne, ne hecam te, resno sem mislil, da si že oče, pač tako mi deluješ˝, mi odvrne in se poslovi.

Tisto kosilo sem pojedel hladno, saj sem za vsak grižljaj porabil 5 minut, ker sem moral razmisliti, kaj za vraga se dogaja…

Prišel sem do zaključka, da bo očitno potrebno spremeniti imiđ ali pa nekaj drugega storiti v podobno smer… :lol:

WTF? :shock: ???

  • Share/Bookmark

Ko slišiš ˝travo rast˝…

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši, Človek v okolju dne 26 Februar, 2008 avtor Človek

Pomlad je dejansko tu. Ljudje se zaljubljajo kot muhe na dreku, in tako je na novo zaljubljena tudi ena mojih prijateljic. Pod vplivom kemičnih reakcij, ki se odvijajo v njenih možganih in telesu, vlada evforija, ki ji dejansko ne da miru.

Vse lepo in prav, vesel sem za njo. Vendar ponavljajoče poslušanje o tem prinaša v človeku ˝svojevrstne reakcije˝.

Ena od teh je bila sinočnja, ko smo pred dvorcem (hmm, ja ta stavba ima dejansko uradno tak naziv), v starem mestnem jedru, pili pivo in čebljali o tem in onem.

V določenem trenutku sedijo za mizo Človek, in prijateljici, ena od teh je tista ˝novozaljubljena˝. Recimo ji A.

A:Meni se trga. (smeh)

V:Ja, fino je biti zaljubljen. Jaz se spomnim, da se imela včasih dejansko probleme z zaznavanjem okolice. Dogajalo se mi je, da nisem vedela, kaj je spodaj, kaj zgoraj, kje je nebo in kje zemlja.

A: A ni noro, kaj se nam takrat dogaja? (smeh)

V: Ja, res je tako kot pravijo, da slišiš travo rast.

Človek v miru pije pivo, razmišlja o njemu lastnem pogledu na kemične reakcije, ki se sprožajo v teh situacijah, in kateri dražljaji prinašajo takšno evforično in skrivenčeno zaznavanje okolice, odloži kozarec in mirno reče:

Č: Take a fuckin´ Trip and little White Columban powder, if you cannot wait, and not only, you will hear the grass, you´ll fuckin´ become one…

Človek vzame kozarec in pije dalje, ter opazuje, kako ga prijateljici napadata in prepričujeta o njegovi zmoti. A to mu ni pomembno, saj večer je topel, v mestnem jedru se sliši zgolj glasba, ki jo je izbral sam in občuduje pomlad…

  • Share/Bookmark

Sniffin´ arround

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 24 Februar, 2008 avtor Človek

Ok, marsikdo bo seveda sedaj mislil, da se mi je čisto ˝odtrgalo˝, ampak, to so tisti, ki me ne poznajo, drugače bi bili v to že prepričani…

Sicer je res, da je sobota zvečer in je za večino ljudi verjetno bolj primerno viseti marsikje drugje, kot pa doma, a kaj ko je doma najlepše. No ja, ni čisto tako, vendar je jutri zopet deloven dan, tako da, drugega nič ne preostane, kot znajti se sam.

Tukaj se moram zahvaliti Stricu Mucu, da nikoli nisem sam in da občasno dobim kako idejo kaj početi. In danes je bilo to – vohljanje…

Ko sem se vračal iz kopalnice, sem opazil muca na omarici, ki ja pač nekaj vohljal. Ta prijatelj me pač vedno spremlja ob večjih ali manjših premikih in dostikrat poizkuša napasti iz zasede.

No ampak to ni poanta tega zapisa. Nekaj časa ga tako opazujem, kako vohlja po vrečki, v kateri se nahajajo ostanki barv, čopiči in podobne reči. Med opazovanjem razmišljam, kako mora biti zanimivo njihovo življenje, ki ga zaznavajo na dokaj drugačen način kot mi. Takrat mi pride na misel ideja vredna Arhimeda: vohljal bom tudi sam.

Tako sem sledil temu kosmatincu in počasi poizkušal zaznavati stvari okoli sebe skozi vonj. Čisto počasi in s predanostjo…

Ne morem reči, da sem kaj prida ˝novega izvedel˝, saj se mi je v nosu na tisti najnižji točki pojavljal enak okus, okus po prahu. Nekako mi ni uspelo preko tega, čeprav samega prahu biti ni toliko, da bi bil vizuelno opazen… Kmalu (ok, zdelo se mi je kmalu), sem z aktivnostjo prenehal, saj nisem doživel nikakršnega razsvetljenja, razen takrat, ko sem zagledal uro na ekranu, ki je označila dolžino tega početja. Vse skupaj je trajalo skoraj eno uro in moram priznati, da si nisem niti predstavljal, da lahko čas tako hitro mine, na tako ˝neizviren˝ način.

A vseeno, sem prišel do nekega zaključka. Več časa bo potrebno posvečati tudi temu čutu, ki je očitno zanemarjen. Sicer ne vem, koliko je to smiselno za življenje v okolju, kjer vladajo izpušni plini, a vseeno, nek zaključek moram narediti. Sicer bi bil lahko zaključek tudi ta, da bi bilo potrebno generalno čiščenje brloga, a to je že skoraj utopično razmišljanje, saj se aktivisti in aktivistke za to početje zadnje čase neradi odločajo…

  • Share/Bookmark

Zločin pod prisilo ali Svoboda za vse? II. del

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši, Človek v okolju dne 21 Februar, 2008 avtor Človek

Pred časom sem pisal o mravljah, s katerimi smo iskali nek ˝konsenz˝ za sobivanje v skupnih prostorih, avtonomno a svobodno .

Potem je za nekaj časa postalo rahlo mraz. Mislil sem, da je vdora na ozemlje glave stanovanja, Strica Muca, končno konec, a zmotil sem se. Le te so očitno nekje skrite čakale, da se njihove ˝bojne vrste˝ izpopolnijo in namnožijo, sedaj pa so udarile spet, z vso močjo.

A tokrat je stvar rahlo bolj zakomplicirana in za prevlado na lastnem ozemlju bi potreboval dejansko pomoč ali soglasje skupnosti stanovanj, ki živimo skupaj pod eno streho. Ugotovil sem namreč, da ta problem ni zgolj moj, temveč je to problem celotnega ozemlja naše stolpnice. Po pogovoru s sosedom, se je izkazalo, da so agresorji na vseh področjih, tudi na njegovih tleh.

To je tisto, kar stvar zaplete. Dialog z mravljami bo v tem primeru verjetno malce težje vzpostavljen, saj je njihovo ozemlje že večje kot moje, se pravi so oni postali – velesila.

Po odgovor sem se poizkusil nasloniti na strica makjavelija. On v tem primeru priporoča tudi povezovanje, v kolikor mi to povezovanje v bodoče ne bo škodilo. Ideja je realna, a ravno v tem se trenutno nahaja problem. S skupnimi močmi bi nas 170 ljudi, 300 psov in 2 mački (v bistvu je en muc, upam :lol: ), lahko premagali invazijo malih šestnogihstipalpnaglavi anarhistov, vendar bi to pomenilo uporabo biokemičnega orožja, kar pa ni lahka odločitev.

Kaj naj storim?

Boj ˝prsa na prsa˝ žal ni prinesel želenih učinkov, uporaba ˝lahkega pehotnega kemičnega orožja˝ ni kazala efektivnih učinkov, saj je zgolj za kratek čas onesposobila te strnjene vrste teh neomajnih napadalcev.

Dilema, ki se je pričela z manjšim priseljevanjem in občasnim odtujevanjem življenjsko pomembnih surovin, očitno postaja redna praksa.

Sporočilo, z naslovom ˝Strnimo moči˝, se je nekaj časa že zadrževalo na mojem ekranu, vendar nisem imel srca (ali jajc), da bi pritisnil ˝Natisni˝.

Nekako še vedno verjamem, da bomo z obiskovalci našli neko skupno stališče in zadevo rešili na bolj demokratičen način, a po drugi strani pa nekako komaj čakam, da se napis, podoben mojemu, pojavi v veži bloka na oglasni deski.

Ali gre zgolj za vprašanje o prelaganju odgovornosti na druge ali pa za neko ˝notranje˝ prepričanje o ˝neškodovanju˝, se še nisem odločil. :mrgreen:

Resnica pa je sigurno nekaj – nikoli si nisem mislil, da me bodo toliko zaposlovale – mravlje… :lol:

  • Share/Bookmark

Dvigala in življenjske situacije

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 13 Januar, 2008 avtor Človek

Dvigala so taka zanimiva stvar. So uporabna, saj nam pomagajo pri naši poti k lenobi, čeprav če priznam, si ne predstavljam, da bi do osmega nadstropja nosil posteljo ali kaj podobnega.

V samem dvigalu pa se obdajamo z mešanimi občutki. Včasih srečam koga, ki ga že nekaj časa nisva videla, se na hitro dogovoriva za kavo, ali pa izmenjava tel. Številki, ker se nisva že dalj časa srečala.

Ampak večinoma je zretje v menjajoče se številke na ekranu. No če sem sam, mi prav pride ogledalo na steni, ki ga doma dostikrat pozabim pozdraviti, zato me odreši kake nerodne situacije z ajvarjem ali makovimi zrni med zobmi. Da o kakšnih črtah narejenih s pisalom ne govorim.

V teh dveh naših dvigalih smo počeli že marsikaj, tudi kaj neprimernega v dvoje. Jah včasih tudi mi pademo pod vpliv filmov in poizkusimo kako traparijo.

A vseeno od vseh dogajanj je najhuje, če te dajejo vetrovi. Bog ne daj, da nisi sam v dvigalu, saj ni hujše nočne more za vse prisotne, kot je vožnja kakih tri minute v zaprti konzervi, kjer diši po gnilih jajcih ali čem še hujšem, da ne jemljem apetita.

No na srečo, se mi nikoli ni zgodilo, da bi zadihal skozi zadnjično odprtino, ko0 so bili prisotni drugi, se je pa enkrat zgodilo nekaj podobnega.

Ne spomnim se točno kaj sem jedel, ampak bil je ciklonski dan. Tako komaj stopim v ta zaklet prostor, me začne pritiskati. Ura je bila ravno tam okoli štirih popoldan, ko se večina vrača domov iz službe, tako sem vedel, da spodaj čaka množica.

Pritisk v trebuhu in proti izhodu je bil vedno hujši, nogi sem imel že prekrižani, stiskal sem tako, da sem že postajal bled. Vedel sem, da bom težko zadržal, zato sem pogledal v katerem nadstropju sem, in poizkušal pritisniti enega nižje, da bi se ustavil in skočil ven, da rešim situacijo. Ampak kakorkoli sem poizkušal z levo roko pritisniti tiste male gumbe, sem zgrešil, uspelo mi je ujeti šele prvo nadstropje.

Bilo je prepozno. Nekje med drugim in prvim mi je ušlo. Sprostil sem se kot se redkokdaj v življenju. Dvigalo se je počasi ustavljalo v prvem nadstropju, in takrat sem se zavedel, da se zna zgoditi, da kdo vstopi. Odprl sem vrata in stopil ven eno nadstropje višje, od koder se vidi v vežo.

Imel sem prav. Na dvigalo je čakalo kakih deset ljudi in ko so odprli vrata, sem zaslišal krike in klice po preživetju, nek ata je ugibal o crknjenem polhu na strehi dvigala, medtem ko je starejša ženica klicala po odrešitelju. Sosed, ki se ne sramuje svojega porekla, pa mi je ˝pozdravil˝ celo familijo, predvsem pa se je navduševal nad mojo materjo in interakcijo z njo.

Malo sem se odločil počakati, saj so v spodnjem nadstropju zračili kemično-biološkemu orožju podobno orožje. Smejal sem se sam sebi in bil vesel, da mi je uspelo pobegniti s kraja nesreče, mogoče pa tudi sam ne bi preživel še kako nadstropje v tistem ozračju. To sklepam po reakcijah čakajočih…

Ja, ta dvigala znajo biti kar nerodna reč…

  • Share/Bookmark