Angel v snegu
Objavljeno v Človek se smeši, Človek v okolju dne 5 Januar, 2010 avtor ČlovekKo sem stopil iz Julije, sta me zasneženi stari predel mesta in padajoči kristali tako prevzela, da se nekako kar nisem mogel ločiti od njih. Stopil sem čez cesto, da bi pri sosedu popil čaj, ali še kaj bolj sladkega, vendar so že pospravljali. Zato sem se odločil, da se odpravim na krajši sprehod.
Hodil sem počasi in si ogledoval prazno ulico, okoli mene samo snežinke in soj luči, ostanki praznovanj. Vsake toliko sem se ustavil, razširil roke in obraz nastavil nežni belini, da me je božala in nasmešek mi je ves čas prekrival obraz. Stopil sem dalje in tako hodil že kakšne pol ure, ko sem opazil, da nimam primerne obutve za daljše postopanje, zato sem se odpravil proti domu. Razmišljal sem, da vse kar pogrešam iz krajev od koder prihajam, je prečudovita zasnežena bela pokrajina, kjer v najlepšem času vidi oko samo eno barvo. Počasi sem prišel do doma in spomin mi se mi je ustavil pri otroških norčijah, ustvarjanju sneženega moža, kepanju in risanju snežnih angelov.
Za hip sem se ustavil in zopet sem se pričel smejati ideji, da komu bom pa škodil, če to storim sedaj? Pogledal sem okoli sebe. Še vedno me je obdajala praznina, še vedno sem bil sam. Vseeno sem imel čuden občutek, nek strah, pa vendar… Ulegel sem se in pričel risati z rokami in nogami. Počasi, čisto počasi. Na usta se mi je počasi prikradel nasmešek, ki se je kmalu spremenil v smeh in nisem mogel verjeti, da dejansko to počnem. Počutil sem se kot malo dete, počutil sem se svobodno. Naenkrat sem se ustavil in se zazrl v nebo. Bil sem potujoči angel, ki se vozi med zvezdami. Zaprl sem oči in pustil, da mi ta drobna darilca božajo obraz. Niti sanja se mi ne, koliko časa sem tako ležal, ko zaslišim glas.
˝Dober večer!˝
Odprl sem oči in nad menoj sta stala dva gospoda v uniformah.
˝Dober večer.˝ odzdravim z nasmehom.
˝Kaj pa počnete?˝ vpraša mlajši.
˝Mmm, počutim se svobodno˝, mu odvrnem z enakim nasmeškom kot prej.
˝Vstanite, prosim!˝ reče resno starejši možak.
Počasi vstanem, si otepam sneg z oblačil in se še vedno smejem samemu sebi in nastali situaciji.
˝Dokumente, prosim˝, nadaljuje starejši resno.
Z roko sežem v žep in pomolim osebni dokument. Mlajši vzame in si ga ogleduje.
˝Malo daleč ste od doma, gospod.˝ reče in me čudno pogleda.
˝Ma ne, to je moj prejšnji naslov, sedaj stanujem tu v tej hiši, samo začasnega prebivališča še nisem uspel urediti.˝ mu pokažem z roko.
˝Kje stanujete?˝ me zaslišuje starejši.
˝Tu, pred našimi vrati smo.˝ mu odgovorim in se še vedno smejim.
˝Ste vi v redu, ste vinjeni?˝ nadaljuje.
˝Ne, ničesar nisem pil, ničesar nisem zaužil, za trenutek sem se želel počutiti svoboden.˝
Nastala je mučna tišina. Mlajši fant se z dokumentom umakne nekaj korakov v stran in po plastični napravici prične nekoga nekaj spraševati.
˝Sem kaj storil protizakonitega?˝ vprašam gospoda, ki stoji ob meni.
˝Ne vem še.˝ mi odvrne. ˝Mogoče ste, mogoče niste.˝
˝Je ležanje pred lastnimi vrati nezakonito?˝ga resno vprašam.
˝Ne vem še, ali vas bomo odpeljali s seboj na kak preizkus alkoholiziranosti, mogoče česa drugega, ali ste doma, kjer trdite da ste in ali je dejansko vse v redu z vami.˝
Zopet se mi je vrnil nasmeh na obraz in spraševal sem se, kako je moralo izgledati to dejanje v njunih očeh. Pa vendar mi ni bilo mar, tisti trenutek se mi je zdelo prav.
Mlajši možakar pristopi nazaj in reče: ˝Se pravi nimate nikakršnega potrdila, da ste naseljen v tej hiši?˝
˝Ne, saj sem se nedavno vselil, imam pa notri pogodbo, če stopite z menoj.˝
Gospoda se spogledata in starejši mi nemo pokaže, naj odprem vrata. Iz desnega žepa v jakni izvlečem ključ, odklenem prostor in stopimo po stopnicah do mojih vrat. Povabim ju notri in pričnem z iskanjem pogodbe.
˝Bi mogoče čaj, verjetno vaju zebe?˝ jima ponudim.
˝Ne hvala.˝ odvrne starejši, ˝Samo pokažite dokument.˝
Vzamem pogodbo in mu jo podam. Nekaj časa si jo nemo ogleduje in občasno gleda mene, ki stojim pred njim še vedno z nasmeškom na ustih.
V roke mi poda pogodbo in reče: ˝V redu je. Tokrat vas ne bova nikamor vozila, vendar vas prosiva, da ostanete doma in ne počnete traparij na javnih mestih!˝
Želel sem ga vprašati, zakaj se mu zdi to traparija in zakaj potem ne aretirajo otrok, ki jih dnevno srečam v tem početju, vendar sta se že obrnila in stopila ven.
˝Lahko noč˝, pozdravita.
˝Srečno˝, se zasmejim.
In sedaj sedim tu, si zapisujem to zgodbo še vedno z nasmeškom na ustih in razmišljam, kako dejansko malo potrebno, da se počutimo srečne in kako lepa je zima, ko pada sneg. In nenazadnje tudi o tem, da moram na javno upravo, vendar ne tako kmalu, dokler ne bo resnično nujno.