Arhiv za 'Človek razmišlja' kategorijo

Srečen sem, ko sem utrujen

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 15 Julij, 2009 avtor Človek

Vedno, ko sem utrujen, se začnem spraševati o smislu, o trenutni poti, doživljanju in preživljanju. Verjetno tako kot vsak med nami. Vendar to razmišljanje ni slabovoljno, žalostno ali kako drugače čustveno povezano, je popolnoma anemično in odtujeno. Umaknem se od vsega in vseh, skrijem se samemu sebi, da se ne bi prepoznal.

Velikokrat opazim, da sem razdvojen med svetovoma. Tistim sanjskim in tem, ki mu rečemo realnost. Sprašujem se, koliko smisla ima vse početje? Koliko so moja dejanja posebna in koliko sem poseben sam? Opažam, da me je povsod zadosti. Ravnokar sem si ponovno ogledal videospot, v katerem igram. Všeč sem si, ko se smejim. Pred tem sem končal in oddal kolumno, v mislih pripravljam osnutke za oddajo, ki se je ustavila v februarju in se ponovno vrača v septembru. Za nekoga iščem primeren obraz, obrazu pa poizkušam poiskati primeren kotiček, ki ga potrebuje. Pred kratkim sem se zopet preizkusil v ˝managerskih˝ vodah, pa vendar nisem obstal, ker očitno za nekatere preveč zaupam vase. Ali pa, ker mogoče vidim preveč naprej in me enostavno ne razumejo. To se je že nekajkrat izkazalo za resnico.

Ne pustim se ujeti, pa čeprav se mogoče samo ne zavedam, da sem ujet v svoje sanje, ki niso nič drugega kot le to. Ves čas ustvarjanja se vse skupaj vrti okoli dobrodelnega načina, sprašujem se koliko je to prav in do kdaj bo tako. Rad si rečem, da se še učim in da še ni pravi čas, pa vendar, ko pogledam okoli sebe, pričnem dvomiti. Ampak kaj sem brez sanj? Kaj sem brez tega, kar me zapolnjuje? Naj sprejmem igro, ki se ponuja v današnjem času, zaživim materialni svet in pozabim na vse, kar me je gradilo in kar me zapolnjuje? Kako naj to storim?

Mogoče pa samo nekaj počnem narobe. Tudi to je popolnoma mogoče. Mogoče svet okoli mene ni takšen, kot ga vidim in je zgolj moja slika izkrivljena. Bi se moral bolj sprostiti in pozabiti na perfekcionizem, ter pričeti stvari samo zaradi tega, da jih počnem, ker se tako edino trenutno lahko izide? Ampak ali ni to zgolj bližnjica? Koliko časa potem lahko to počneš? Pa vendar, koliko časa še lahko vztrajam v svojem svetu? Malenkosti so tisto, kar stvari gradijo. Konec koncev smo tudi mi narejeni iz najbolj malenkostnih ali najmanjših stvari, ki so postavljene s smislom in vsako njihovo odstopanje pomeni napako v obliki ali sistemu.

Vesel sem, ko sem utrujen. Vesel sem, ker se mi takrat pojavljajo vprašanja, ki jih v vsakdanu prehitro pozabim, ker se navežejo na nekaj drugega in se odtujijo od mene. Umirjen sem, ko sem utrujen, saj takrat zopet začnem razmišljati o sami poti, o križu in sebi, ki sem si takrat, ko nisem utrujen kar prehitro všeč. A premalo človeški. Čeprav niti nisem siguren, da vem kaj to točno pomeni. Všeč mi je, ko sem utrujen, ker se takrat pričnem spraševati, ali je trnje, ki stoji na poti dejansko tam, ali pa si ga postavljam sam. Zadovoljen sem, ko sem utrujen, saj takrat ne vem odgovora na to vprašanje, saj ga ne želim niti dobiti, ker se zavem, da so vprašanja odveč. Takrat se zavem, da vprašanja ne potrebujejo odgovorov, temveč, da ne potrebujem vprašanj. Vzhičen sem, ko sem tako utrujen, ker vem, da si samo takrat nimam česa očitati, saj takrat vem, da dajem vse od sebe in da je človek v ogledalu iskren v svojih obljubah, ne glede na uspeh. Saj le ta je stvar zornega kota, ki nekaterim pomeni veliko, za druge pa bo vedno premalo. A drugi so zgolj moje ogledalo, ki je včasih motno, drugič pa se v njej nasmiha oseba, ki me pozdravi. Srečen sem, ko sem utrujen.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Biblija in drevo spoznanja dobrega in zla

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 3 Julij, 2009 avtor Človek

Danes je očitno dan vprašanj. Pravkar sem na balkonu zopet v roke prijel Sveto pismo. In kot po navadi, sem zopet pričel na začetku. Kot bi me nekaj tam močno motilo.

In prišel sem do stavka, ki mi vsakič sproti da misliti in me vedno bega. Zapisano je tako:

I Mojzesova, pogl. 2.3.

22 In veli GOSPOD Bog: Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, v kolikor ve, kaj je dobro in kaj hudo.

Kdo je MI? Mogoče zna kdo razložiti?

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,

Twittanje – I just don´t get it

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 3 Julij, 2009 avtor Človek

Račun za twitter imam odprt že kar nekaj časa, sem ter tja sem malo pogledal kaj dogaja, ampak nekako nisem padel notri. Niti ne vem, kaj danes ta aplikacija ponuja, vendar se mi je v samem pričetku zdela kot nek okleščen Facebok.

Aplikacija mi je dala občutek, kot recimo, da sediš v lokalu ali pač kjer koli in nekdo vstane in se nekaj zadere. Nekateri se odzovejo, drugim je pač vseeno. Pravijo, da gre za mikrobloganje. Hmm, zanimiva skovanka, ni kaj. Glede na to, da pač blogam, nekako ne vidim te povezave, saj je twittanje zgolj podajanje kratkih informacij, skoraj v obliki smsa. Večina ga tudi uporablja preko mobilnikov, kolikor mi je znano. In kako naj enačim blog, ki nastaja tudi po več ur, včasih celo nekaj dni, s tem, da vstanem in se zaderem, Britney ima pa dve nogi, recimo.

Ne rečem, verjetno se širijo tudi neke druge, pomembnejše informacije, pa vendar so zame le te preusmeritev nekam, kjer bom informacijo preveril, če me bo zanimala.

Ne vem, očitno nekaj ne razumem, ampak me pa dejansko zanima, kaj je štos tega fenomena in, ali je namenjen tudi komu drugemu, kot računalniškim zanesenjakom, ali po domače – Geekom?

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,

Razpravljanje o okusih

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 25 Junij, 2009 avtor Človek

De gustibus non est dispuntandum, pravi izvorni pregovor, ki nakazuje na svobodno odločanje posameznika in njegovo naklonjenost k določnim mislim in odločitvam. Pa vendar, ali je to res? Je v tem reku sploh smisel?

Okus, se pravi tisto, kar je posamezniku všeč, je posledica priučenega. V osnovi gre za navado, ki je skozi čas sprejeta na zavednem ali nezavednem nivoju. Lep prikaz vidimo v tem, da človek skozi obdobja spreminja svoja mnenja o tem dejavniku. Tako glede hrane, glasbe, oblačila, knjige, filme, pač skozi vse kar počne ali absorbira. Vsakdo izmed nas je to verjetno opazil, tako pri sebi in pri drugih. V puberteti je večina mladostnikov uporniška in se zateka k stvarem, ki jih kasneje v življenju popolnoma spremenijo ali pa pozabijo.

Če pogledam sam pri sebi, vem, da sem kot otrok sovražil čebulo in papriko. Pripravljeni na kakršen koli način. Veliko je bilo tudi drugih jedil, pa vendar naj omenim samo ti dve. Določene stvari so mi bile napačno predstavljene ali vsiljene in sem posledično do njih ustvaril odpor. In tako je pač to bilo. O tem nisem prav veliko razmišljal, dokler nisem opazil, da kar na enkrat vse te stvari uživam in da so mi celo zelo všeč.

In zakaj je do tega prišlo? Ker so mi bila ta živila nekje na poti drugače in bolj primerno predstavljena. Mogoče primer izpade malce preveč enostaven, vendar te stvari pač takšne so.

Človek se gradi usmerjanju in informacijah, ki jih sprejema. Človek je tisto kar ve. In tako je tudi z okusom. Okus je priučena lastnost in ima zelo malo skupnega s svobodno izbiro. Če je lažje lahko tudi rečemo, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato je odziv na dražljaj zgolj reakcija, ki nastane na podlagi analitičnega zaznavanja tistega, kar so nam prikazali, kot dobro, ali pač v drugi obliki, kot slabo. Pa vendar več informacij posameznik ima, bolj zahtevna je njegova izbira.

In kje je potem smisel prvotnega pregovora? Se pravi okolje nas gradi, vzgaja in na podlagi tega se definira naš okus. In če ne razglabljamo o tem, kaj ti sporoča okolje, potem prepuščamo usmerjanje in izkoriščanje tistim, ki, kot je v človeški naravi, izkoriščajo vsako našo pomanjkljivost, za doseganje čim boljših lastnih rezultatov, s čim manj truda in vložka. Pa vendar se kdaj vprašamo, ali je to dobro? Kolikšna je naša dejanska socialna zavest? Koliko nam je mar za druge in za svoje okolje, če so današnja dejanja posledica preteklih ustvarjanj in kaj dajemo naprej?

De gustibus non est dispuntandum je očitna ˝politična beseda˝, ki slepi. O okusih je še kako potrebno razpravljati.

  • Share/Bookmark

Življenje naj ne bo roman, ki so nam ga dali…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 10 Junij, 2009 avtor Človek

…marveč roman, ki smo ga sami naredili. Novalis

Vse skupaj je zavil v papir in vrgel skozi okno. Niti sapice ni bilo, da bi odpihnila pesek, ki se je nabral na polici.

Še eno kratko obdobje je končano. Poskusil je in ni se obneslo. Prvotna misel ga je napeljala k spraševanju čemu tako, a kmalu se je zavedel ponovnega opozorila, da to ni njegova pot. Če je pogledal nazaj, je videl, da je bila siva, vedno bolj sizifovska pot, kjer je edina tolažba iluzija moči skozi energijo, ki ne prihaja od znotraj, temveč je odvisna od drugih. Tudi sam je na kratko padel vanjo, mogoče je verjel, da je to tisto, kar je čakal.

Pismo, ki ga je pričel pisati gospodarju je že nekajkrat raztrgal, saj ni vedel kako naj pove a ne zapre vrat, ki so se priprla. Spustil je pisalo.

Ideja, ki jo je podal mu je še vedno hodila po glavi. Ni vedel, zakaj je niso razumeli, vedno bolj mu je v glavi odzvanjal glas Nje, ko mu je govorila, da mogoče pa ne zna povedati.  Mogoče je imela prav.  Odgovora nima. Velikokrat ima prav. Mogoče jo kdaj ne razume takoj, ali težko sprejme povedano, pa vendar… Spoštuje jo.

Misli mu odtavajo k njej. Nasmešek se mu izriše na obrazu. Vsak dan jo je bolj občudoval, vsaka odločitev je upoštevala njeno senco, ki mu je sedla na srce. Večkrat jo je rad samo opazoval, vsak njen gib, vsako potezo na obrazu. Takrat se je počutil najbolje. Želel si jo je za vedno vtisniti v spomin, želel je sliko, ki mu bo prinašala lepe sanje in lepa jutra.

Tudi, ko mu je gospodar odklonil gostoljubje, je našla prave besede. Medtem, ko je njega misel na to spremembo postavljala veliko vprašanj o prihodnosti, je ona stala na drugem bregu. Ona se je veselila. Govorila mu je, da je bil smešen, ko je prevzel vlogo, saj to ni bil on. Najprej ni vedel ali se šali, vendar je kmalu dojel, da misli resno.

Ampak kaj to pomeni? Kdo potem on je? Zakaj to ne bi mogel biti on? Resda je to poizkusil že prej in se ravno tako ni obneslo, ampak kaj to točno pomeni. Razmišljal je o tistem, da je vsak lahko karkoli si želi. In zakaj se potem ni vživel? Ni mogel videti dlje od svoje ideje, za katero je vedno bolj prepričan in jo vedno bolj vlači po kotičkih misli? Je res toliko prepričan v vsebino svojih misli? Ga je mogoče zbegalo, da ni pričakoval tega, kar je dobil? Ali pa je dejansko naredil napako, ko je spreminjal vsebino svojih misli in čeprav na kratko, zašel s poti? Sam je videl največ smisla v zadnjem vprašanju, saj ve, da to ni njegova pot. Mogoče mu je blokada nekje  v ozadju samega sebe, stopila na prste, ker je zašel s cilja, ki si ga je zastavil dolgo, dolgo nazaj in ki ga vedno zapolni.

Takrat je bil mlajši, pa vendar se še danes strinja z upornim dečkom, ki se je odločil, da bo delal tisto, kar si želi. Predvsem pa delati nekaj v  kar verjame, v nekaj kar je dobro, vsaj v svoji osnovi. In njegova starost mora najti način, da zapolni mladost. In cilj vidi jasno, samo očitno se mu pot včasih zdi prestrma in se v strahu in utrujenosti odloči za bližnjico, ki pa se mu vedno bolj izkazuje kot opozorilo.

Pa vendar to ni bil izgubljen čas. In tega je vesel. Spoznal je nekaj izrednih posameznikov, s katerimi so si podali roke, mogoče pa spletejo še kaj drugega. Nikoli se ne ve.

Človek dela napake, zato da se uči, pravijo. Nekateri uniformirani obrazi celo trdijo, da se človek ne more učiti iz tujih, temveč zgolj iz lastnih. V njegovem primeru bo to kar držalo.

Stopil je do gramofona in pritisnil na gumb.

I’m running through the fields

Laughing dreaming

I’m driving through the mountains

Breathing a new life

Chorus:

I don’t mind what people say

No, I won’t look back for another day

Wanna shed my skin and walk away

I don’t mind what people say

No, I won’t look back for another day

Wanna shed my skin and walk away

YouTube slika preogleda

Adrenalin, ki ga je povzročila misel na nesigurnost jutrišnjega dne, mu je ponovno narisal nasmeh. In pomislil je na Njo.

  • Share/Bookmark

Čas ni denar…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 Junij, 2009 avtor Človek

Čas je denar je rek, ki v današnjem času prosperira še bolj, kot kdaj koli prej.

Pa to drži?

Niti ne. Ker vsako stvar, ki jo izgubimo lahko najdemo ali pridobimo nazaj,

a izgubljeni čas se ne vrne nikoli.

Čas ni denar, to nas žele prepričati tisti, ki ne vedo, kaj pomeni življenje…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,

Dan po krizi, I. del

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 6 Maj, 2009 avtor Človek

Odgrnil je odejo in poizkušal vstati. V glavi se mu je še vedno vrtelo. Divja noč, ki je kraljevala v praznovanju včerajšnjega podpisa pogodbe med voditeljema obeh držav sej je končala v prekrokano jutro. Vsi so se veselili, a on je pil iz žalosti. Tri leta trajajoča vojna je pogoltnila vse dobro, tako na eni, kot na drugi strani. Spomin se mu je vsakič sproti vračal na tiste dogodke, ko so pričeli z razdvajanjem ljudi. Na tiste, ki so upali in tiste, ki so že zdavnaj obupali. Mogoče niso vedeli kaj se bo zgodilo, mogoče niso želeli vedeti. A on je prepričan, da so ustvarili želeno. Svetsf ni bil ne slabši, ne boljši, svet je vedno samo bil. Nikoli se ni želel postavljati na nikogaršnjo stran, saj ni videl smisla. Zato se je izogibal medijem, gledal drugam in poizkušal užiti trenutke, ki so mu bili dani. Vse dokler se ni zgodilo. Vsi so vedeli, vsi so pričakovali a nihče ni storil ničesar, da bi ustavil neizogibno. Vojna je morala priti, revolucije so nujne. Misli so mu odtavale na tisti dan…

Zunaj je odjeknil prvi strel. Yvaine je bila že pokonci in z začudenjem je stala pred vrati in ga gledala. Hitro je vstal, se oblekel in ji rekel, naj se čim prej pripravi, ker morata oditi. Takoj. V roke je vzel telefon, vendar so bile linije mrtve. Nikogar ni mogel poklicati, da bi izvedel kaj točno se dogaja, niti ni mogel preveriti kaj se dogaja z ljudmi, ki so mu blizu. Tudi TV in internet sta bila mrtva. Sedaj mu je postalo jasno, da gre čisto zares. Stekel je v klet po puško, ona pa je pakirala in nosila v avto. Večkrat je premleval ta scenarij v glavi, zato je vedel kam točno mora iti. Ona ni vedela nič o tem. Ponovno je pogledal skozi okno, kjer je pričel vladati kaos, ljudje so panično bežali sem ter tja, na cesti sta ležali dve trupli. Vedel je, da morata najti čim več živil, predvsem konzerv,zato sta morala nekako priti do največjega nakupovalnega centra. Iz garaže je zapeljal na ulico in močno pritisnil na plin. Zapeljala sta z glavne ceste, saj so se že pričele ustvarjati kolone, ljudje so bežali, čeprav niso vedeli kam. Končno sta prispela do trgovin, kjer se je že pričelo ropanje in ljudje so grabili vse kar je prišlo pod roko. Varnostniki so kričali, policisti so pretepali dva mlada fanta, ženska, ki je izgubila otroka je kričala, mož je udaril ženo, ki je histerično krilila z rokami. Nič ni želel videti, vedel je kaj mora storiti. V daljavi se je slišalo vedno več strelov… Kmalu sta bila že na poti in zanimalo jo je kam gresta. Povedal ji je svoj načrt, ona pa ni mogla verjeti, da misli resno. Vendar jo je bilo toliko strah, da mu je zaupala. Hitrost vozila je komaj prilagajal makadamski poti, po kateri sta vozila, ko se je naenkrat pred njima pojavilo podrto drevo. Hitro je obrnil in odpeljala sta preko njive in prispela sta v vas. Cesta je bila zapuščena, v cerkvi je zvonilo. Še bolj je pritisnil na plin, ko je kar naenkrat počilo.

Zavrtelo ju je in ko sta se ustavila je pogledal proti njej. Bila je vsa v krvi in nemo je gledala. Tovornjak, ki se je zaletel v njiju je stal na mestu, na šipi se je videla kri. Hitro je stopil na njeno stran, vendar vrat ni mogel odpreti, zato je razbil okno, da bi jo izvlekel. Položil jo je na tla in opazil, da njeno dihanje postaja vedno bolj plitvo. Ozrl se je okoli sebe in opazil, da je voznik tovornjaka hodil proti njima, zato mu je kričal, naj mu pove kje naj najde zdravnika. Povedal mu je, da ga ni v vasi, da je bolnišnica nekaj kilometrov stran v mestu. Pogledal je avto, ki je bil še vedno vozen, zato jo je previdno položil na zadnji sedež in odpeljal.

Prispela sta do bolnišnice kjer se je že trlo ljudi, ranjenih in prestrašenih. Kričeč se je zrinil do operacijske sobe, ni se oziral na psovke in poizkuse, da bi ga ustavili in jo položil nasac eno izmed miz. Po nekaj urni operaciji mu je pristopil zdravnik in mu povedal, da so naredili vse kar so lahko, vendar je kritično in ne more ostati, saj ni bilo več prostora in vedno več ljudi je prihajalo. Vzel jo je v naročje, pograbil nekaj zdravil obvez, ter jo nesel proti avtu.

Bila je še vedno pod vplivom anastezije, zato je celo pot prespala in se zbudila šele dolgo za tem, ko sta že bila v koči. Odprla je oči in a spregovoriti ni mogla. Bila je vsa v povojih in negibno je ležala. Z vprašujočimi očmi je zrla v strop neznanega prostora. Vstopil je v hišo in videl, da se je prebudila. Dal ji je malo vode in jo nežno pobožal. Očital si je in to se mu je videlo. Pa vendar je bil vesel, da je živa. Bila sta visoko v gorah, imela sta hrane za nekaj mesecev in vedel je, da jima bo uspelo. Vsakodnevno jo je po zdravnikovih navodilih pregledoval in previjal rane, vendar še Vsak dan je bilo snega več, a njene rane se niso celile. Kmalu jima je tudi pričelo zmanjkovati hrane in vojni še ni bilo videti konca. Vsaj tako je slišal na starem radiu, preko katerega je spremljal novice z nekega neznanega kanala. Vsak dan se je bal najhujšega, saj jo je vedno bolj bolelo, ponoči je kričala, a sredstev proti bolečinam je zmanjkalo že davno. Bil je že na robu obupa in razmišljal je, kaj naj stori, saj mora dobiti živež, a ne upa je pustiti same…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Kriza je na strani posameznika…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 11 April, 2009 avtor Človek

Blogati ali ne, je bilo vprašanje, ki sem ga zopet prejel, zaradi manjšega števila objav in ker sem slišal, da so nekateri prenehali.

Seveda bom pisal dalje, sem odgovoril. Pa saj količina zapisov ni ravno nek pomemben podatek. Ko bi vsaj bilo več tistih, ki bi pisali samo takrat, ko bi imeli kaj povedati in ne zgolj zaradi tega, ker imajo preveč časa, so za to plačani ali pa si zgolj polnijo ego za vsako ceno, bi bil svet blogerstva po mojem mnenju veliko bolj zanimiv. Ampak takrat bi zamrl blogos, platforma za ustvarjanje puhlic in potencialno rumenega, ki ga nadzira pač nekdo iz tistih voda.

Tako bom samo na kratko zapisal oris dogajanja, podrobnosti pa takrat, ko bo prišel njihov čas. Nekaj zadev vmes nisem objavil, ker za to nisem prejel dovoljenja in ker bi mogoče komu lahko tudi škodovala.

Samo življenje poteka po ustaljenih turbulentnih poteh, podpisana so nova sodelovanja, ki bodo prinesla nove izzive, veliko razmišljanja, iznajdljivosti, pregovarjanja, dogovarjanja in prepričevanja, vse v duhu doseganja cilja, ki se marsikomu zdi utopičen v času ˝krize˝. Ampak o tem ne razmišljam. Kriza je na strani posameznika, vsak se z njo ubada na svoj način, zame je to ena od postavk, na katero moram zgolj računati. Ravno tako kot recimo na konkurenco ali na samoiniciativnost zaposlenih.

dd

Mogoče se sliši pretenciozno, ampak tako pač delujem. Tam kjer marsikdo vidi težavo ali pomanjkljivost, jaz vidim priložnost. Priložnost za testiranje okolja, samega sebe in svojih zmogljivosti.

Še vedno se umikam vsakodnevnim slabim novicam, oz. o njih izvem po različnih kanalih mnogo kasneje, včasih celo, ko so že minila. V mojem svetu ni rumenega, ni zgražanja, je kvečjemu tisto, kar je vredno občudovanja in pozornosti. Od lepega ženskega telesa, njenih oči in čudovitega nasmeha, do pozabljenega vezanega predmeta z imenom knjiga. Je svet, kjer so se stvari gradile iz kvalitetnih materialov, ker so se delale s srcem in je svet, ki išče nove poti za razumevanje in dojemanje.

V tem času so se zgodile mnoge reči, mnoga sodelovanja so se očitno iztekla, mnogi odnosi prekinili ali spremenili in vse je del dozorevanja. Vse je del poti, katere edini cilj je rast, krepitev in nadgradnja. Nikjer ni ostal slab priokus, nobenih vrat, upam, nismo zaprli, mnoga so se odprla sama. Veliko misli je postalo še bolj jasnih, nekatere potrebujejo zgolj še čas, da jim slede.

Poleg novih poslovnih izzivov pa je pomlad odprla tudi tisto staro razbrazdano srce. Včasih se ustrašim, da preveč. Polno že skoraj pozabljenih občutkov, polno novih, neznanih, prevzema telo in um, včasih sreča, drugič boj. Zaenkrat je pot sladka in še vedno posejana s trnjem, pa vendar so te noge prehodile že marsikatero pot in stopala so že utrjena. Čakanje sprejemam kot preizkušnjo moči duha, pa vendar po drugi strani ni tako zahtevna naloga, kot se mi včasih zdi. Konec koncev je občutek tisto, kar želim, in ta je prisoten vedno. V mislih in telesu.

Življenje je še vedno polno, svet v spreminjanju in zgodovina se pozablja.

  • Share/Bookmark

Zakaj ne naredimo spremembe ali sreča je na strani hrabrih…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 19 Marec, 2009 avtor Človek

Včeraj je prijateljica potrebovala rahlo ˝brco˝ v rit, pa sem seveda priskočil na pomoč. Njena težava je namreč splošna, skupna večini ljudi, predvsem tistim, ki ostanejo v kalupu lastnih vzorcev in enoličnega življenja do konca, čeprav seveda nezadovoljna.

Rekla je: ˝Veš, jaz ne bi tega kar delam danes počela do konca življenja. Saj imam plane, vendar jih nikakor ne morem uresničiti.˝

Na hitro sem ji rekel, da smo vsi ljudje enaki, vsi imamo želje, težava je v uresničevaju le teh.  Zato sem potrepljal starejšo gospo pri semaforju, ter ji rekel, če ji lahko to potrdi. Seveda, tudi ta gospa, stara okoli 70 let je še vedno imela cilje, čeprav je uresničitev le teh daleč od realnega.

Pa me je vprašala kaj lahko stori. Poskusil sem ji razložiti brez ˝strokovnih˝ besed, kot bom tu naredil enako.

Človekovo dojemanje sveta je sila enostavno. Pred vsako spremembo njegova odločitev koleba med prihodnostjo, ki je neznanka in preteklostjo, ki pomeni varnost, saj ga je kolikor toliko varno pripeljala do točke na kateri stoji sedaj. To velja v vseh situacijah, od partnerskih vez, do služb in konec koncev do poletov na luno.

Vsakič ko želimo storiti nekaj novega, predvsem drastičnega se v nas eeeepojavi strah, ki nas na nek način paralizira in v misli se nam prikrade tisto preteklo, vendar zaradi selektivnosti spomina nerealno. Takrat se nam prikažejo zgolj pozitivne slike preteklosti, ki odločitev še bolj otežujejo. Miselni proces se giba med skokom v brezno in med mehko posteljo toplega doma. Tako kot vsako jutro, ko je treba vstati. In ker smo v osnovi bitja, ki počno stvari na liniji najmanjšega odpora, se v primeru, da nam je dovoljeno ostati še kako urico v postelji, raje odločimo za njo, kot pa da bi z veseljem skočili v ledeno jutro, ki lahko prinese nove težave ali pa nove dogodivščine. Vendar ker ne vemo ali nas čaka lepa dogodivščina ali dan prežet z grozotami, se tehtnica raje prevesi nazaj v preteklost.

To je miselni proces.

Pa vendar naše telo potrjuje to dogajanje. Kadar se človek odloči, da bo storil nekaj, česar ni vajen in kjer ni v prepričan rezultat, se iz nadledvične žleze sprosti večja količina adrenalina. Ta pospeši delovanje srca, ki posledično poveča pretok krvi, potenje in druge aktivnosti (kot rečeno se ne bomo spuščali v stroko), in možgani dobijo signal, da se nekaj dogaja in da obstaja nevarnost. Enak dogodek se zgodi, ko človek želi seči z roko v ogenj. Takrat se sproži alarm, ki zablokira analitično mišljenje in človek prične razmišljati nagonsko, kar pomeni, da bo roko kar hitro potegnil ven iz ognja, saj gre za samoohranitveni refleks. In tako se človek umakne iz situacije, telo se počasi umiri in funkcije se vrnejo na običajno delovno raven. Nekako podobno se zgodi v vseh primerih srečanja z novostmi, vendar so po navadi razlogi v ozadju drugačni. A v vsakem primeru je paralizator enak in gre za strah. Strah pred novostjo, zavrnitvijo, izgubo, čimer koli pač.

Tako to pač poteka v nas in je sila enostavno. Ne samo, da smo miselno naravnani k stalnicam in rutini, celo naše telo je ustvarjeno na ta način, da nam ne dovoljuje prevelikih skokov v neznano.

Ko se odpravimo storiti nekaj kar želimo, so dejansko vsi proti nam. In vse kar nam ostane je volja in zaupanje (ali vera), v tisto, kar mislimo, da je prav. A le ta mora biti izredno močna, točno tako velika, kot jo potrebujemo, da damo roko v ogenj.

No tako na čisto kratko, brez prevelikih strokovnih stvari, saj tiste ne zanimajo nikogar. Tiste ki pa jih, pa vedo kje poiskati…

Zato tudi velja Audaces Fortuna Iuvat!!!

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Navdih velikih besed in praznih misli…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 16 Marec, 2009 avtor Človek

Me sprašujejo, zakaj ne pišem. Ne vem, res ne vem. V bistvu ni nikakršnega razloga proti, ampak očitno tudi za ne. Mogoče sem padel ven, mogoče tudi ne.

O čem naj pišem? O življenju? Razpotju, kjer kaže, da se bom očitno prodal? Ampak ali nisem nedolgo nazaj zatrjeval, da tega ne storim? Pa gre res za prodajo? Ne vem. Vem le to, da se stvari spreminjajo, obračajo in da vzrtajati v ideji brez realnega izhoda ni ravno smiselno. Kdo mi bo sodil?

Pa vendar gre za močan izziv,  dejansko tako močnega, da se utegne zgoditi tisti – Be carefull what you wish for… Ampak to pomeni skreniti s poti, ali pa pot malce preoblikovati. Konec koncev kdo pravi, da so poti že začrtane? Vse skupaj je moja pot, polna preobratov in nikoli stalnica. Mogoče je to dobro, mogoče ne. Komu to mar.

Edina stalnica, ki me spremlja sedaj, je sedenje na klopi. Še vedno zahajam gledati v tisto reko in še vedno v pričakovanju gledam v njeno smer. Zadnjič je bila še posebaj lepa, ko sem jo ugledal. Pa čeprav vidno utrujena. Njene male gubice okoli oči so me dddkmalu ponesle v moj svet domišljije, kamor tako rad zaidem, da se ne izgubim. Nisem se je dotaknil. Ne želim, ali ne upam si. Da ne izgine. Kot privid, ki obstaja, dokler se ga ne zaveš. Ampak si pa želim. Želim si, da bi bila resnična, da bi se njen životec stisnil okoli mojega telesa, ko bi vesela priskakljala ali pa žalostno stopala. Pa vendar upam, da naju loči samo čas in le tega imam.

Veliko ljudi ne vidim več. Pa čeprav so bili dolgo časa del mene in jaz njih. Ostali so tam, vendar nikoli pozabljeni, kaj šele nedosegljivi. Zato jih povabim. Da jih vidim, da jih čutim. Ker jih potrebujem in ker me potrebujejo.

Razmišljam veliko. Vendar ne o svetu, ne o okolju, temveč o delu. O tistem, kar so mi naložili na pleča. O posledici velikih besed. Od mene zahtevajo, da postanem tisto, kar si želim. Da odločam in odločim. Čutim, da bi bil lahko kos izzivu, pa venar zaenkrat še nisem našel rešitve. A čas se izteka. Rešitev obstaja. Tu ni dvoma. Če jo ne najdem jaz, jo bo nekdo drug. In takrat bom vedel, da se usmerim drugam. Kamor koli.

Okolje v katerem se nahajm je čudovito. Tako tisto, kjer živim, kot tisto, kamor zahajam. Spoznavam veliko, učim se dovolj, vsak dan ima nek smisel. Vsaka ura težo. In tako se oglasim zopet, ko bo mimoidoči potreboval kovanec, ki mi ostane, ko kupim žeton za avtobus. In se odpeljem.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,