Arhiv za 'Človek razmišlja' kategorijo

Razkrižja sprememb

Objavljeno v Človek razmišlja dne 17 Junij, 2013 avtor Človek

Hodil  je po zatemnjeni ulici in misli so mu tavale zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Veselil se je, ker se je dokončno znebil strahu, ki je toliko časa vladal v njem, zaradi tiste neljube dogodivščine, katera ga je skoraj pripravila, da je zasovražil celoten kontinent.

Za njim je bila dolga in boleča bolezen, katere se do nedavnega niti zavedal ni, bolezni, ki ga je skoraj potisnila čez rob. Veliko tega je bilo za njim in odločno je stopal v nov dan, v dan, kjer je uvidel, da med vsem drugim, se mora spremeniti, saj tisto, kar je preživel,  je pustilo grenko sled, ki je rezala njegovo ponovno čisto srce. Analiziral je vsak svoj prejšnji korak, vsako odločitev, vsako situacijo in iskal, kaj vse je v ozadju, da je bil tako prazen, da si je želel, da ga niti ne bi bilo. V vsem tem razmišljanju so mu v glavi odmevale besede, ki jih ni želel sprejeti, da volk dlake ne menja.

Pred očmi so se mu pojavile slike dekleta, ki ga je spozna pred tisto travmo, ki ga je za nekaj časa ugonobila, ki mu je takrat zaupala, da želi spremeniti življenje, da želi ven iz sveta, v katerem je takrat bivala. Bila je namreč ljubiteljica zabav, nočnega življenja in oboževalka telesa, včasih tudi kot model. Rekla, je, da je namreč ugotovila, da je tisti svet resnično prazen in da v njem ne vidi ničesar več in da si želi spremembe. Ko jo je gledal v oči, je v njih videl tisto iskrico, ki mu je govorila, da dekle ne laže. No vsaj zdelo se mu je tako. Po teh izrečenih besedah  so njene slike telesa in neutrudljivih zabav resnično izginile in mislil je, da ji je dejansko uspelo, da je bila njena želja po prehodu iz dekleta v žensko resnično tako močna, da ji je uspelo. In minilo je kar nekaj let je od tistega pogovora. A pred nekaj dnevi je tako na ulici opazil letake, na katerih je bila zopet ona, oziroma njeno telo. Slike niso bile namenjene kakšni poslovni prodaji ali bile neke resnično umetniške in kreativne, čeprav so bile estetske.

Ne glede da ni bila več dekle, da ni bilo več mladostniške iskrice, ki se na takšnih fotografijah opazijo, je bila seveda še vedno lepa. Za trenutek ga je prevzela žalost. Upal je, da je v vsem času resnično stopila na tisto pot, o kateri je govorila, da ji je uspelo zlomiti urok o volku in da ni čutila več potrebe po vračanju v tisti svet telesnosti, razkazovanju in praznosti, saj ni bila več mlado prazno dekle, ki bi to potrebovala, temveč odrasla ženska, ki svojo lepoto prikaže na drugačen način. Ni želel, da bi občutil to žalost, saj to le ni bilo prav, ker ni vedel kakšna je njena resnična zgodba in zakaj se ji to zopet dogaja. Mogoče se je motil tudi takrat, ko ji je verjel, saj se ni dodobra pozanimal, zakaj je izrekla tiste besede. Morda pa je bila za njo zgolj neprijetna izkušnja, ki jo je potrla in ujezila, pa zato ni več videla tistega čara, ki ga je videla prej.

Opazil je, da žalost ne izvira iz tistega kar je videl v njej, saj sedaj ni več sodil vsem povprek in se zmrdoval nad posameznikovimi odločitvami, saj je razumel, da ima vsak svojo pot in on ni zato tam, da bi kazal drugače, temveč pomagal, kadar je bilo to mogoče, oziroma želeno. Pa tudi ni več videl sveta po svoji podobi in želji, temveč kot pisano paleto posameznikov, ki si ustvarjamo bivanje veliko bolj polno in doživeto, zato je videl, da je resnično dobro, da ima vsak posameznik svojo pot.

Potrlo ga je namreč nekaj popolnoma drugega. Ta slika mu je pričela jemati pogum, ki ga je ponovno našel v sebi, saj je mislil, da tudi sam ne bo zmogel spremembe, ki  si jo je še tako želel. Na srečo pa vse skupaj ni dolgo trajalo. Posvetil se je nazaj k sebi in se spraševal, kaj ga dejansko moti, oziroma, kaj bi dejansko rad spremenil. Iskal je tako pomanjkljivosti in tiste stvari, za katere je čutil, da je prav da ostanejo. Bilo je to veliko malenkosti vendar le ena stvar je resnično izstopala, ki ga je privedla do bolezni in bolečine. Ugotovil je, da dejansko ne potrebuje velikih sprememb, saj pred tistim stanjem ni bil slab človek, bil je mladenič poln energije, zanosa in volje do življenja. Zato mu v življenju namreč nikoli ni šlo prav slabo, kljub padem in vzponom. In vedel je, da vendar volk dlako menja, samo nravi ne. In njegova nrav ni bila slaba, saj nikomur ni želel slabega, kaj šele namerno storil kaj žalega. In vedel je, da človek se spreminja, če želi, saj z vsako novo izkušnjo se nekaj novega nauči in s tem nikoli več ne more biti popolnoma tak, kot je bil poprej. Stopil je tudi v novo obdobje življenja, ko se mu je vse tisto moralo zgoditi, tako trdijo modreci, ki jim zaupa in tudi njegove izkušnje v preteklem obdobju so na njem pustile zareze v srce, ki so mu dale ponovno videti, kaj je tisto, kar mu je v življenju resnično manjkalo. In tega si je želel vedno, le vedel ni, kako vse skupaj deluje in kaj to je. Ljubezen namreč. Razmišljal je tako kot večina, da je to nekaj samoumevnega, da za vsakogar na tem svetu obstaja oseba in da ni potrebno nič storiti, saj slej ko prej najdeš tisto, kar iščeš in si lahko kar si. Vendar sedaj je vedel, da je bil daleč od resnice.

Predvsem kot moški, tega nezemeljskega daru ni videl kot takšnega, kot je. Poznal je občutek, vendar ni vedel kako ga izkazati in dajati. Ni vedel, da so sestavni deli ljubezni tudi sprejemanje, spoštovanje, spodbujanje in dajanje, da brez teh sestavin, ta občutek postane zgolj bolečina in ovira. To je bilo tisto, kar mu je manjkalo in ne sprememba. Ni bil kriminalec, ni bil človek brez hrbtenice, bil je načelen in moralen posameznik, ki je pozabil ljubiti in sprejemati sebe in končno tudi druge, kar je logična posledica.

Ponovno je pomislil na tisto dekle s fotografij in nekako v sebi čutil, da mogoče tudi njej manjka tisto kot njemu in da verjetno, ko se bo resnično zavedela, bo ljubila sebe več kot zgolj telo, kot je kazalo sedaj. Mogoče si je tako samo želel, saj smo si vsi le ogledalo in slika samega sebe ponovno v kletki, kjer je bival toliko časa, ga je strašila bolj kot temna noč v tem velikem mestu.

Stopil je pod luč v kotu ulice in izvlekel cigaret, da bi si prižgal. Prižgal je ogenj in si ga ponesel bližje, ko je naenkrat zaprl pokrov in si iz ust vzel tisto razvado in jo prelomil na pol ter odvrgel v smetnjak. Počasi se je sprehodil nazaj proti hiši in razmišljal, koliko tega stoji še pred njim, kar mora razumeti, kar mora sprejeti in se naučiti, a veselil se je, da je zopet imel voljo in srce in da je zopet imel sanje in cilj, stvari, ki so nujne, da človek ne potone v temo in se resnično lahko  veseli prihodnjega dne. Nič več ni razmišljal, da je mogoče njegova pot v samskosti, ni se več bal, da njemu ljubezen ni usojena, temveč je gledal v pot, ki stoji pred njim in jo bo slej ko prej prehodil in prišel do tistega malega cilja, ki si ga je zadal, in to bo takrat, ko bo našel nekoga, ki bo v vsej sliki videl tudi sebe. Svojo pot je želel deliti, saj je želel resnično živeti in ne samo životariti.

  • Share/Bookmark

Pred usodo ne moreš zbežati…

Objavljeno v Človek razmišlja dne 4 Junij, 2013 avtor Človek

Po več kot treh letih obračam nov, na videz nepopisan list. Malce zarjavel, a z novo zgodbo in novim upanjem.

  • Share/Bookmark

Destino

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 April, 2010 avtor Človek

Večkrat razmišljam o tem, zakaj ne morem pisati. Ko me vprašajo o tem, zamahnem z roko, češ – nimam o čem. Da je moje življenje mirno, da mazohist v meni počiva in ne sili v samo-dokazovanje, kaj šele v ˝kreativno izlivanje na ekran˝. Pa vendar ali bi lahko bil jeziček na tehtnici resnice obrnjen popolnoma v drugo smer?

Načeloma bi lahko glasno razmišljal o vnovični preselitvi, ki zaokroži že peti premik nekje v letu in pol. Tako bi razglabljal o stvareh, ki jih ima vsak človek, ki se poigrava s pomanjkanjem sredstev in usklajevanjem potreb, da se le te, čim manj zapletajo v želje.  Tudi o lastnikih, o ponudbi, o načinih pridobivanja informacij, o barvi na parketu, o drgnjenju le tega na kolenih kot nor, o barvanju vrat, oken, o nespanju, o neprehranjevanju, o tem, kako zaradi tega hodiš naokoli kot v transu, a vseeno funkcioniraš… to se mi nekako vedno bolj zdi že preteklost, pa čeprav vse skupaj še ni dokončano.

Mogoče bi beseda prav tako nanesla na spoznavanje novih ljudi, novih obrazov, dotičnih pogledov in sanj, od tistih, ki živijo tukaj in sedaj, do tistih, ki še vedno upajo in vztrajajo, saj jim ne preostane veliko drugega. Ne v resničnem, ne v sanjskem življenju. Pa vendar, če bi razmišljal o tem, kdo ima prav, bi nekje v globini kmalu zaznal samokritiko, ki nakazuje na to, da mogoče imajo celo oboji prav. A vseeno se mi zdi, da mir na obrazu in toplina v očeh povesta več. In te ni nikoli dovolj, prav tako kot nekateri pravijo, da tudi prijateljev ni. Mogoče imajo tudi oni prav, premalo sem tu, da bi lahko sodil, premalo sem drugje, da bi lahko vedel.

O tem, da so knjige, ki so temeljile na ˝spoznavanju posameznika˝, zamenjale knjige, ki govore o ˝spoznavanju množice˝, bi prav tako lahko poizkusil ˝mantrati˝. Ampak kdo bi to dejansko bral? In zakaj bi? Kot prvo je še vedno premalo znanja, da bi to delo lahko opravljal sam s seboj, na drugi strani pa mi na žalost še ni stopila na pot duša, ki bi to zbegano bitje vzela resno in mu pokazala, da bistvo stoji nekje drugje, ali pa… In zopet, kdo bi vedel?

O svetu, ki globalno drvi v neko svojo smer? O upornikih, ki se s slabo izvedbo dobre ideje ponovno učimo na napakah, ki so jih pred nami storili že tisoči? O bolesti, ki najeda vsakodnevnega človeka? O izrojenosti lastne sinergije v množici komunikacij? O virtualnem in realnem, o združenju in delitvi? O Copy/Paste časih? O časih, ko je skrivenčenost dojemanja želja premagala nagon, na enak perverzen način, kot je premagala potrebo? A zopet, kdo bi to vedel? Kdo bi to bral?

Kaj pa tiste stvari, ki so včasih polnile strani mojega prekomernega javnega izlivanja? Naj pišem o prvi čudoviti podoknici, ki me je zadnjič v nepravem trenutku prestrašila in je nisem popolnoma užil kot to, kar je bila? O lepoti, ki me obkroža in jo vsakodnevno užijem na tisoče načinov, a je ne morem popolnoma doživeti, saj občutek, ki v tišini samega s seboj odkriva neželene posledice, katerih izvor je poznan, a vpliv na njih presega zavedno? Mogoče bi o tem lahko pisal, a to bi lahko pomenilo, da postanem plod lastne misli, ki utegne biti pretkano priučena? Kot  druge?

Ampak… kdo bi to vedel?

No, in če se vrnem k pričetku – zakaj ne morem pisati? Ker imam dejansko samo toliko za povedat, kot sem napisal danes. V samem bistvu čisto nič.

Mirno in toplo noč pa zaželim vsem vam, ki še vedno zaidete pogledati v misli Človeka, nekoga ˝tam na netu˝. 10X ;)

Denis

P.S.: Ta video pa sem našel nedolgo nazaj in ga želim deliti z vami, ker.. moram.

Walt Disney in Salvador Dali -  Destino

(ogled omogočen preko Youtuba)

YouTube slika preogleda

Vir.: Youtube, avtor: dReAdLoCkA

  • Share/Bookmark

The Dog in pričujoči psi

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 11 Marec, 2010 avtor Človek

Zadnjič sem si vzel čas, da grem na kavo in ker sem bil sam, sem se odločil, da si kupim tudi časopis. Ugotovil sem namreč, da moje ne spremljanje dogajanja v okolju delno vpliva na moje cilje in dejanja. Neki dogovori namreč vpletajo tudi osebo, ki se je znašla v nekih političnih igricah, katere govore o človeku, ki so ga pojedli neki psi, čivave, pudlji, ali nekaj takega, ne vem, nikoli nisem bil poznavalec kinologije. In ko sem se srečal s posrednikom me je debelo pogledal, češ kako ne vem, kaj se dogaja. Poleg te novice mi je na pladenj postavil tudi zgodbo o smukačici, ki so jo polomili, pa je vseeno uspela doseči cilj in še nekaj kratkih zgodb, ki so očitno švignile mimo mene.

Zato sem se odločil, da ta dan bom pa kupil ČASOPIS! Televizijski sprejemnik tukaj imam, vendar več kot gumba ON/OFF ne uporabljam in tam se mi vedno prikaže eno in isto – Viasat History. Naravnost obožujem ta kanal, ki prikazuje pomembne zgodovinske dogodke na popoln način, skozi zgodbe posameznikov, odigrane prizore in sestavljanke ohranjenega video zapisa.

Tako vstopim v trafiko (vedno mi je bil zanimiv ta naziv, a nikoli si nisem vzel časa, da povprašam, kolikšen je ta promet, ki ga opevajo) in prijazni znanki, pri kateri kupujem tobačne zvitke, naročim dve škatlici rdečih in ČASOPIS. Gospa me gleda in reče:

˝Kateri časopis pa?˝

Vprašanje me udari kot strela z jasnega. Saj res, komu zaupati? Verjetno so eni rdeči, drugi zeleni, tretji rumeni, čisto črnega pa dddejansko nisem opazil.

˝Tistega, ki je najbolj aktualen in ki pove največ!˝ Zmagoslavno odvrnem.

Odgovor še bolj zmede ta prijazni obraz, ki prične naštevati. Naslovi so mi še vedno znani, nekateri delajo, drugi ne, nekateri so slovenski, drugi štajerski in tako naprej. Ves čas naštevanja se ogledujem naokoli, kjer me iz papirnate gmote gledajo neznani obrazi, plastificirani ovitki svetlikajo svetlolasa dekleta in kričijo -  vzemi me.

Zmeda postaja vse večja, saj sta se za menoj pojavila še dva moška, ki čakata na svoj nakup. In takrat ga zagledam. Tam v kotu, sramežljivo gleda proti meni in mi obljublja, da me ne bo razočaral, kot me nikoli ni. Spomin na stare čase, mladost in brezskrbnost prebudi v meni tisti žar, ki ga dobi mladenič, ko mu po desetih minutah uspe odpeti modrc brhke dekline, ki počasi že izgublja potrpljenje in naravno vlažnost.

˝DYLAN DOG-a, mi dajte!˝ napol zakričim.

Teta me zmedeno gleda, mlajši moški za menoj se prične smejati. V tem času nas je bilo že pet v vrsti.

˝Ste siguren?˝ mi odvrne. ˝To ni ravno časopis.˝

Pogledam okoli sebe v obraze, nekateri nasmejani, drugi že dokaj jezni, se obrnem proti prodajalki in kratko razložim:

˝Fikcija je fikcija. A vendar v tem stripu bom našel veliko več inovativnosti, umetnosti in domišljije, kot v vseh teh nebulotičnih kosih dreves, ki vas vsak dan obkrožajo…˝ mirno odvrnem.

Plačam in stopim ven. V bližnji kavarni naročim kavico, odprem izdelek, ki kljubuje in se smeji vsem slovenskim ˝marketašem˝, ki prisegajo na konstantno ponavljanje in tedenske izdaje. Preberem uvodni del in zopet se znajdem v svojem svetu, svetu stran od masovnega posiljevanja, v svetu, kjer konec nikoli ni pomemben, v svetu, kjer je zgodba čisto vse. Pa čeprav samo v hrvaškem jeziku.

Vrnil sem se v svet zgodb, vrnil sem se v svoj svet.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Izbral sem, sedaj me mora izbrati tudi ona

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 4 Februar, 2010 avtor Človek

Horace Walpole je nekoč dejal:  ˝Življenje je tragedija, za tiste , ki čutijo in komedija za tiste, ki mislijo.˝

Vsak človek je sestavek nekega znanja, ki ga je prejel preko vzgoje in kasneje skozi lastno spoznavanje in dojemanje sveta. Moje prvo srečanje z ljubeznijo ali s sobivanjem, se tako prične z mojo družino.

Rojen sem bil posameznikoma, ki sta me kar dolgo časa nekako preslepila s svojim ravnanjem, saj v naši družini nikoli ni bilo krega, nasilja ali močnejših debat, vedno se je vedelo, kako stvari stoje. Če sem se moral komu smiliti sem se lahko naslonil na mati, če sem kaj ušpičil, je ukrepal oče. Odraščanje v takšni skupnosti je v meni pustilo neko iluzijo o resnični ljubezni, kjer je vedno vse tako kot mora biti.

Tako sem kot mlad fant na svojem zidu zbiral črtice, ki so bile posledica zaljubljanja zdaj v to, drugič v drugo dekle. Imel sem poln mošnjiček in prazno glavo. Vendar sem kmalu dojel, da nekaj ni v najboljšem redu, da v celotni sliki ˝za vedno˝ nekaj ne deluje. Naslednja stopnja vzgoje se po navadi nanaša na okolje, ki pa je bilo pri meni več ali manj okrnjeno, oz. več ali manj povezano s strogimi športnimi udejstvovanji in knjigami. Le ženske okoli mene so mi nekako vedno delale nekakšne preglavice. Še od tistega  dne v prvem razredu osnovne šole naprej, ko sem dobil prvi ukor, zaradi nespoštovanja, takrat še tovarišice učiteljice, ker sem jo prijel za prelepo zadnjico. Doma so z ene strani sledile čestitke in odobravanje izbire, z druge pa seveda klofuta in klevete. Mešana nagrada za mešane občutke, bi temu rekel.

Kot sem že načel, okolje samo je dodajalo nek pečat, vendar največji je prišel skozi samoizobraževanje zaradi nenehnega iskanja resnice v zapisani besedi. In seveda glasbi. Tako sem nekje v, recimo temu, študijskih letih spoznaval gospoda Junga in slovenskega veljaka Trstenjaka, ki sta mi prva odprla oči o sami zaljubljenosti in dogajanju okoli tega fenomena. Dejala sta, da le tisti, ki je naiven, tisti, ki ni izkusil veliko življenja se zaljublja na veliko, predvsem pa na prvi pogled. Ljubezen na prvi pogled po njunem velja za duševno motnjo in nezmožnost ocenjevanja realnosti okolja, v katerem se posameznik nahaja. Postajalo mi je jasno, da nekaj na tem mora biti, saj sem se res zaljubljal kot po tekočem traku in hitro je popuščalo. Bila je to droga, od katere sem bil svoj čas odvisen. Vsak ima svojo, pač. Ko sem se sprijaznil s to resnico in očitno moja glava ni bila več tako prazna, kar o mošnjičku ne bi trdil, se je vse skupaj postavilo na drugi tir.

Prihajale so prve resnejše veze in z njimi prva poglabljanja v posameznika, s katerim pričneš deliti svoj čas, svoje sanje, misli in ustvarjaš skupne, včasih kratkoročne, drugič dolgoročne cilje. Namesto zaljubljenosti sem pričel spoznavati kaj naj bi bila to ljubezen. Vendar že po prvem takšnem poizkusu mi je zopet postalo jasno, da tudi tukaj nekaj ni v redu in da obstaja še nekaj, kar se moram naučiti. A vseeno sem poizkusil ponovno. Tudi tokrat nisem našel tistega, kar sta imela starša. One dva nista imela težav. Pri nas je bilo vse gladko in jasno, sem si mislil. Zato je sledilo soočenje, ki me je prvič postavilo na realna tla.

To je bil že čas, ko pridni fantje in dekleta dokončajo fakultete, medtem ko sem se sam raje odločil, da bom opravil šolo življenja, saj je bilo bolj zanimivo in tudi več sem zaslužil.

Šok, ki sem ga doživel ob spoznanju, da idealna veza, ki je nastala samo v mojih očeh, ni bila tako idealna, temveč je temeljila na kompromisih in občasnim, a tudi močnim sporekanjem, v odsotnosti mene in sestre. Njuna naloga ni bila lahka, vendar je bila osnovana na pristnem dojemanju in sprejemanju drugega kot posameznika. V tistih letih mi to še ni bilo popolnoma jasno, zato se je tudi naslednji poizkus prav tako izjalovil. A kmalu, sem to čarobno formulo vedno bolj dojemal, predvsem, ko sem se začel zavedati lastnih pomanjkljivosti in lastne nepopolnosti.

V tem času sem se nisem oslonil na novega partnerja, temveč sem izbral žival, ki je bila že tam. Žival, ki me je naučila spoznavati sebe. To je bil moj maček Stric Muc. V sobivanju z njim sem dojel, kaj dejansko si želim od partnerja in kaj moram nekako iskati. Mačke so popolni individualisti. Njihovo življenje se ne odvija v odvisnosti od nas, razen v prehranjevanju, pa tudi to dejansko ne, saj so sposobne biti prelepe in takšne kot so, tudi na ulici. A vendar kljub svoji samostojnosti znajo dojemati toplino in bližino, znajo uživati v drobnih a bistvenih stvareh. Takrat mi je prvič postalo jasno, da se bo moje iskanje končalo, ko bom našel osebo, ki bo živela svoje življenje in bo dovolila meni živeti svojega. Združilo naju bo sprejemanje in spoštovanje kot osebe in partnerja, ki bova tam eden za drugega takrat, ko se bova potrebovala. Takrat sem se zavedel, da moja sopotnica ne sme biti oseba, ki mi bo sledila, a dobro sem vedel, da tudi jaz ne bom sledil njej, saj imam svoje cilje in svoje želje. Vendar pa bova morala imeti kar nekaj skupnih poti, katere naju bodo združevale tudi na nivojih, kjer se bova dopolnjevala. In skupaj bova ustvarila več. Tako na čustvenem, kot materialnem nivoju. Venomer se bova dopolnjevala in rasla.

Vendar se je kmalu pojavilo vprašanje, kako najdeš takšno osebo, če se ne zaljubiš? Naslednje vprašanje pa je bilo, ali ni takšno življenje prazno, če ni zaljubljenosti? In kmalu sem dobil oba odgovora. Ko enkrat veš, kaj si želiš, potem samo izbereš. Izbereš si tisto, za katero si v danem trenutku prepričan, da je prava in na tem pričneš graditi. Seveda, če te izbere tudi ona. Vendar ta izbira nikoli ne sme temeljiti na strahu pred biti sam. Tako brez nesmiselnih kemičnih procesov in brez slabih navlak pričneš opazovati osebo, njene različne lastnosti, dobre in slabe, prednosti in napake. In ko to svojo izbiro preizkusiš na čim več nivojih, tudi spolnem, in če njene napake uvidiš kot pomanjkljivosti, ki niso usodne in z njimi lahko živiš, takrat se osebi odpreš in se ji popolnoma predaš. Takrat dovoliš energiji da steče, takrat dovoliš kemiji, da zadene. Takrat se zaljubiš. Ker ljubiš.

Stvar je dobivala na smislu, potrjevala so jo različna branja in kmalu se mi je ponudila priložnost, ki se je končala nedolgo nazaj. Našel sem osebo, ki je ustrezala nekim kriterijem, izbral sem jo, izbrala me je in pričelo se je spoznavanje. Le to je trajalo kar dolgo časa in počasi sem se pričel odpirati in sproščati počasi sem se pripravljal, da se bo zgodilo vse, kar je potrebno. A vendar nikoli ni prišlo do tega. Zato, namesto, da bi stvar rasla je več ali manj stala na neki mrtvi točki. Sprejemanje, ki sem ga prakticiral nikakor ni prišlo z druge strani. Vedno bolj sem se zavedal, da je temu tako in umikanje je postajalo neizbežno. Nisem vedel čemu, a očitno je bilo nekako prav, saj se je vsa stvar izjalovila in pričelo se je razhajanje. Po končani vezi  sem izgubil veliko energije za misli, kaj za vraga je manjkalo v formuli, ki je izpopolnjena do konca in šele pred dnevi sem spoznal, da sem storil še zadnjo napako pri ustvarjanju lastne pravljice. V vsem dogajanju nisem niti pomislil, da ta oseba vidi vse skupaj na popolnoma drugačen način. Takrat sem dojel, da ne glede na to, da izberem in da sem izbran, je pomembno predvsem tudi to, da oseba na drugi strani razume, da nekateri ljudje naravnost obožujemo individualnost posameznika in želimo to tudi nazaj in da nikoli ne zahtevamo, da nam nekdo sledi, saj tudi mi ne bomo sledili.

Sedaj ko pišem ta uvid, razmišljam, ali sem še kaj pozabil in nekako skrivno upam, da je bil to še zadnji nauk v zgodbi iskanja ˝tiste prave˝. Sedaj preostane samo še spoznavanje naprej in razumevanje, da smo si različni in da imamo vsak svojo pot, pa čeprav se nam včasih prekrižajo.

Ali je imel Horace potem prav? Da in ne. Tudi ljudje, ki razmišljajo, tudi ljubijo, samo to počno na drugačen način. Zato doživljajo svet najprej kot tragedijo, kasneje pa kot komedijo. Nikoli ni samo eno, vedno sta jing in jang.

  • Share/Bookmark

Pogled skozi okno

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 21 Januar, 2010 avtor Človek

Zunaj ponovno naletava sneg in hlad je zopet močno pritisnil. Od takrat sem dolgo časa obstajal zgolj skozi vsakodnevno prepričevanje in razčiščevanje s samim seboj, kaj, zakaj in kako. Včasih je bilo hitro razumljivo in gladko, drugič pa je bolečina preklala telo, na kratek čas zlomila in kot težka očetova palica učila, da nikoli več ne ponovim te napake.

Zadnjič sem ob vstopu v stanovanje prvič začutil toplino v srcu. Toplino, ki jo lahko primerjam samo z občutkom doma. Tega občutka nekako ne poznam najbolje. Ali pa sem ga v vseh letih že pozabil. Počasi ga spreminjam, mu deloma dodajam lasten pečat, slike preteklosti na stenah so zamenjale nove. In prvič sem na zid obesil svojo sliko. Večkrat sem se ujel v pogled na tej fotografiji in velikokrat sem ga poizkusil ponoviti, vendar mi nikakor ni uspelo. Do danes. Počasi sem se vrnil v stari tir, svet okoli mene je umirjen, se odvija s tempom, ki mu ga ukazujem sam.

Stvari, ki so mi še nedavno burile domišljijo sem skrbno pospravil, za spomin, če bi ga še kdaj potreboval. Mogoče čez leta tudi le ta zbledi, saj sem vedno rad živel in ustvarjal nove. Mož, ki je stopil v moje čevlje je dober človek. In to me je pomirilo in vesel sem za njo. Bil sem divjak, bil sem orkan, ki je lomil in s tem uničeval vse okoli sebe, pa čeprav sem vedel, da to ni prav, da si tega ne zasluži. Očitno so uzde, ki so mi jih natikali do sedaj bile prešibke, da bi umirile, kar je bilo potrebno umiriti. A vendar spoznavam. Spoznal sem se nazaj.

Na moji stari poti so se pojavile različne resnice in kar nekaj sem jih pobral, za spomin in kot željo po boljšem jutri. Nikoli si nisem mislil, da se bom v tako kratkem času naučil toliko. O sebi. Veliko lažje je stopiti v brezoblični del vsakdana, ko veš kdo si in kam si namenjen. Ko se kljub svojim napakam sprejmeš in se imaš rad in si želiš, da ti teh napak nikoli več ne bi bilo potrebno skrivati.

Pogled skozi okno je postal religija, h kateri se v meditaciji zatekam predvsem v večerih. Takrat si samo želim in takrat samo obstajam. Obstajam v svojem svetu, polnem pogledov, nasmeškov in želenih romanc, ki se nikoli ne odvijejo. Pa čeprav je za njih potreben samo korak. Morda pa je še vedno preveč mraz.

Spoznal sem, da moja samo uresničitev ne bo prišla od zunaj, da mora priti od znotraj, zato se naprej žrtvujem sanjam, ciljem in vsem, kar mi okupira duha, da ne razglabljam preveč o stvareh, ki niso potrebne razglabljanja. Še vedno nisem v stiku z realnostjo, ki stoji na vsakem koraku, še vedno vidim več, kot mi želijo prodati. Okoli mene je ogromno lepega, čistega, okoli mene je svet, ki je poln trpljenja, iluzij, zlomljenih kopij in nepotrebnih vojn, vendar še vedno ostajam na poti, kjer je najmočnejša vojna, ki jo bijem vsak dan, vojna s samim seboj.

In vsak dan ima smisel.

  • Share/Bookmark

Ker lahko

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja dne 16 Januar, 2010 avtor Človek

Življenje je velika uganka. Lastno še toliko bolj. Tako kot vsi, sem  tudi sam večkrat izpostavljen nekim preizkusom, nekim situacijam, kjer je polno odločitev, ki za seboj nosijo določene posledice.

Največkrat pa sem postavljen na preizkušnjo ravno v interakciji z ljudmi okoli sebe in v situacijah, v katerih nekdo naredi nekaj, za kar občutim, da ni prav, da je neskladno z mojimi načeli, moralo, pogledi na svet in bi mi lahko dolgoročno celo škodovalo. Tudi to je del nas vseh.

In ko nekdo naredi nekaj takega, sem postavljen pred neko izbiro.  In to je moja zgodba.

Takrat se vprašam, ali sem dovolj močan, da odpustim nekomu, ki mi škodi, pa čeprav si mogoče tega ne želi in to počne iz nevednosti, ker ne zna drugače?

To me je nemalokrat postavilo v situacije, kjer sem krvavel in sem se dolgo pobiral. Ampak kaj lahko naredi človek, ko se zopet znajde tam? V situaciji, ki ga spravi na kolena, mu razblini vse iluzije in postavijo tisto osebo popolnoma v nek drugačen aspekt, na prvi vtis izredno negativnega. Naj se maščujem? To je verjetno tisto, kar vsak najprej pomisli. In načinov je veliko. Od mehkejših, kot je to, da želiš nekomu nazaj slabo, da skozi jezo in užaljenost, uničiš preteklost, prihodnost in stike ne glede na to, da se s to osebo kot posameznika mogoče potrebujeta zaradi česa drugega. Lahko  pa jo potolčeš s prezirom. Temu sam rad rečem mehko maščevanje, saj gre za maščevanje na osnovi psihe, ki je tako dolgoročno kot kratkoročno hujša od fizičnega maščevanja, o katerem nikoli ne izgubljam besed, saj to ni del mene.

Kot druga izbira pa ostane odpuščanje. Odpustim lahko zaradi več razlogov. Od tega, recimo, da sem imel oz. imam osebo pristno rad, do konec koncev nekega ˝filozofskega˝ ali ˝duhovnega˝ pogleda, saj je to največje dejanje, kar jih človek lahko naredi in se v tem primeru postavim na ˝božjo˝ stran.   Le ta odpušča vse, predvsem neznanje iz katerega izvirajo vse naše napake in strahovi.

Ko se znajdem v situaciji, ki me, kot radi rečemo, ubija, mi jemlje življenjsko energijo, se je najlažje zateči k enostavnemu izhodu – pustimo času čas in tako se razreši veliko stvari. Ampak tega nikoli nisem mogel, ker preveč cenim čas. Zame je življenje tukaj in zdaj, jutri je nov dan in nov svet.

A moram biti iskren. Ni lahko. Nikoli. Vedno sta dve plati iste medalje in tako je tudi tukaj. V meni se pojavi vprašanje – zakaj? Zakaj to potrebujem? Zakaj si želim, da mi je najhuje? In zakaj se mi to ponavlja? A po drugi strani pa stalne besede želijo meso in si rečem - ali nisi ti tisti ˝človek˝, ki pravi ˝bring it on?˝ Ali nisi ti v svojih izrekih tisti ˝močni človek˝, ki zmore? In to obračanje kovanca se nadaljuje z vprašanji kot so – kaj pa ti misliš da si? Se v svojih očeh res vidiš, da si nekaj ˝več˝? In ravno take situacije me delajo takšnega.

Sem zaradi tega vzvišen? Očitno da, pa čeprav si ne želim biti. Vendar vem kaj me je pripeljalo do tega. Enostavno sem ponosen, ker verujem. Ker vztrajam. Ker se ne dam. Ker sem tolikokrat padel, da se sam sebi čudim, kako imam sploh še kakšno kost celo, a še vedno se poberem in iz vsake situacije se vrnem še močnejši. In to mi daje to moč in zato včasih nekdo dobi občutek, da z viška gledam na tiste, ki tega ne počno.

Vendar me ta ˝moja vzvišenost˝ nikoli ne vodi na slabo stran. Nikomur ne ubijam sanj, ljudem, ki jih poznam, vedno stojim ob strani, tudi takrat, ko se večina odloči, da je njihovo početje nesmisel, da si nečesa ne zaslužijo. Na njihovo stran stopim, ko jim vsi obrnejo hrbet, saj želim, da vztrajajo. Pa čeprav je boleče za vse. In trudim se, da ne obsojam.

Toda včasih me moj ˝kompleks˝ močno zaduši. In to sovražim. Sovražim, ker me postavlja v dvome ali je to kar počnem – prav. Tega pa enostavno ne smem. Jaz ne smem dvomiti. Moje življenje je preveč odvisno od moje vere, saj nimam zaledja, ne znam užiti ugodja in miru in to ni lahko. Jezusov kompleks pravijo tisti, ki postavljajo diagnoze. Da, priznam. In tukaj je moj križ. Zavedanje.

Kaj pa če nisem Jezus? Kaj pa če me enkrat dokončno zlomi? Napovedano mi je bilo. Diagnoza, ki so mi jo postavili na različnih testiranjih je govorila o veliki potrebi po tveganju, primerjano z golobi, ki se spustijo globoko v brezno in jih večina ne preživi. Naziv sem v letih že pozabil, vendar so mi rekli, da upajo, da bom znal ob pravem trenutku odpreti krila. Tudi v različnih kolenih družinskega drevesa so korenine, ki so me označevale za ˝potencial˝. Potencial tistega, ki se bo nekoč dokončno zlomil. Rekli so mi, da ravno tisti, ki odražajo največ neke notranje moči, tisti, pri katerih ki nikoli ne posumiš, pridejo do določene točke, ki je dokončna in namerno ne odprejo več kril.

Velikokrat sem bil, zaradi različnih del, ki sem jih opravljal, podvržen različnim strokovnjakom in različnim analizam. Veliko smo se pogovarjali. Največkrat bolj ˝teoretično˝, saj sam sebe nisem toliko poznal, da bi vedel kaj drži in kaj ne. Zato sem jih tudi vprašal, kako se človek lahko izogne tej točki? Odgovori so bili vedno enaki. Najdi cilj, postavi ga tako visoko, da ga nikoli ne boš mogel doseči.

A v meni so ostala vprašanja. Kaj pomeni uspeh, ko ga nimaš s kom deliti? Kaj mi je pomagalo, ko sem prišel domov s pomembnih in dobrih, ugodnih razgovorov, ko so se stvari odprle na vseh področjih in nisem imel komu reči, da sem resnično vesel? In da tam ni bilo nikogar, ki bi bil iskreno vesel zame in z menoj? Ko nimaš koga objeti in zajokati, ker si srečen? In vsega tega nimaš, ker si golob. Golob, ki rad zapira krila. In najhuje je, da se ne moreš ustaviti, ker tak pač si. Ker ne moreš reči, nehal se bom gnati, nehal si bom želeti, nehal bom padati. Enostavno ne morem.

Včasih vseeno na silo poizkušam, čeprav nekako  globoko v sebi vem, da nisem pripravljen.  To se zgodi predvsem takrat ko vidim, kako si drugi zaželijo, kako bi bili z nekom tam in počeli to,  meni pa v glavi odzvanja, pismo ne, to ni to. Jaz tega ne morem.  Nisem še tam, da bi si lahko z nekom delil,  da bi  lahko nekomu dal, ker še nimam dovolj. Nisem še tam, da bi nekam šel, saj nimam časa, saj nisem še tam, kjer želim biti. Nikoli nisem bil na nekem ˝dopustu˝ deset dni, vedno sem v tem videl izgubo. Nekoč sem delal sedem let in v teh sedmih letih sem se  na dopust odpravil za malo dalj časa, vendar sem se vrnil po štirih dneh. In do nedavnega se mi je vse skupaj  zdelo  zelo bizarno, saj nisem vedel, kaj za vraga počnem tako velikega? Razumel bi, ko bi bil umetnik, znanstvenik, nekaj, karkoli, kar bi imelo neko rdečo nit. Tega dejansko nisem videl.

In tako v teh poizkusih ˝biti normalen˝, da bi bil lažje sprejet, delam napake. Ker sam še nisem na tisti pravi poti, vseeno želim pomagati drugim, a vem, da se slepim, da živim v iluziji.  Ustvarim  zgodbo, ki obstaja zgolj v moji glavi in izključuje resničnost vsakdana. In takrat sem pripravljen na vse. Iluzijo tako močno objamem, da ji kmalu pričnem verjeti, zaradi nje se poizkusim spremeniti, saj si mislim, da delam kompromise. Vendar se s tem samo postavim zopet v tisto nevarno situacijo, ki dopusti, da ko se realnost vrne,  udari še močneje, saj sem pred tem odvrgel zaščito, ki naj bi me čuvala pred takšnimi vratolomnimi podvigi. In takrat se mi zgodi nekaj, kar upaš, da se ti nikoli ne more več zgoditi.  A resnica slej ko prej udari. Človek, ki se znajde ob meni se izgubi in  v svoji nevednosti mi stori krivico, ki deluje tako, kot da mi je nekdo zopet zabil nož v hrbet, ker nisem bil dovolj pozoren in sem zaupal.  In takrat se zopet znajdem v kolesju življenja, ki zahteva tukaj in zdaj. Akcija vedno zahteva reakcijo. In zopet se pojavi boj med tistim ˝mehkim maščevanjem˝ in preizkusom samega sebe , kdo sem. Takrat se usedem nazaj, si pogledam v srce, težko pogoltnem slino, ki se je zasušila v ustih in se zopet, kot že tolikokrat poprej, odločim.

Še enkrat bom storil enako. Še enkrat bom zaprl ta krila in se spustil v brezno in upal, da bo nekoč resnično vredno. Odpustil bom brez kakršnega koli namena. Odpustil bom, ker lahko. Jutri se bom ponovno prebudil v svet, ki bo zahteval še več, kot sem mu mislil dati in jutri se bom pogledal v ogledalo in ravno to odpuščanje me bo odrešilo in vrnilo sijaj v oko. Kot ničkolikokrat poprej. 

  • Share/Bookmark

Moji čevlji so moja stvar

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 11 Januar, 2010 avtor Človek

Razmišljam o bizarnosti današnjega dogodka, ki mi nikakor ne gre iz glave. Načeloma ne maram biti siten ali žaljiv, vendar pa tudi ne dopuščam, da mi nekdo po nepotrebnem jemlje energijo, zbuja neke slabe občutke zaradi stvari, kadar mu nič nočem, ali pa če nisem naredil nič napačnega.

Hodim po poljanski, pridem do semaforja, na katerem gori rdeča luč. V približno enakem času se zraven ustavi starejši gospod, ata po domače. V rokah drži vrečko, v kateri ima špecerijo. Celotna slika kaže na običajnega upokojenca, ki se vrača iz trgovine domov. Čez nekaj trenutkov opazim, da me podrobno opazuje, vendar se za njegov ogled ne zmenim, saj sem zaradi svojega občasnega stila oblačenja navajen, da komu padem v oko. Ravno  se hočem obrniti proti njemu, da bi ga prijazno pozdravil, kar po navadi v takšnih situacijah storim, me pogleda v oči in reče:

˝Fine čevlje imate.˝

Presenečeno se na pol obrnem in prijazno izustim: ˝Ja hvala lepa gospod.˝

Gospod si me še vedno ogleduje in očitno brez razmišljanja vpraša:

˝Vam je kaj nerodno, da nosite čevlje, ki stanejo toliko, kolikor znaša moja celotna pokojnina?˝

Za trenutek sem dobil občutek, kot da bi me nekdo udaril z opeko po glavi. Mislim, da mi je v tistem delcu sekunde skozi misli šinilo neomejeno število odgovorov, a očitno je bil samo en pravi.

˝ Zanimivo vprašanje. Povejte mi, a pa vam ni nič nerodno, da v mladosti niste naredili več, kot očitno ste?˝

Možakar me zaprepadeno pogleda. V tem času se  ravno vklopi zelena luč. Stopim čez prehod in se na koncu ozrem in vidim, da je ostal tam.

Sedaj sedim tu in še vedno ne morem doumeti celotne situacije. Nisem želel biti žaljiv. Ne vem, zakaj gospod ne dobi dovolj, ne vem koliko sploh dobi, pa vendar, kaj sem kriv jaz? Zakaj bi se moral sam počutiti slabo, zaradi nečesa, kar mi ni bilo podarjeno, pa tudi, kaj potem če mi bi bilo? Sem sam odgovoren za svet? Sem, za lastnega, ravno tako kot vsak drug za svojega. Ali bi želel, da bi bilo drugače? Da, bi, ampak sam ga ne bom spremenil in to vem jaz, in mislim, da se tega zaveda tudi možakar.

Ne vem, mogoče si včasih nekatere stvari resnično preveč jemljem k srcu, vendar njegov pogled, ko je ostal tam, mi ni bil všeč.  Enostavno ne gre iz glave. Verjetno tudi za to, ker sem si dovolil, da me je sprovociral. Vendar pa sem prepričan, da to ni bil njegov namen. Eh…

  • Share/Bookmark

Realnost spomina

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 9 Januar, 2010 avtor Človek

Če dobro pomislim, sem kar primerno utrujen. Pekoče oči, ščemenje telesa, ukrivljena drža na neprimernem sedalu, so jasen znak, da bi moral v posteljo. Pa vendar še ni čas za to. Dve dolgi elektronski sporočili še čakata na moj odgovor in moram se ju še lotiti še nocoj. Prvo me sili, da se poglobim vase, drugo pa me je poiskalo, ker potrebuje moj svet. Obe mi na nek način laskata, vendar se pri drugem bojim, da ne rečem česa napak, saj ne bi želel, da moje besede prekomerno vplivajo na razplet dogodkov, kateri z menoj nimajo nič skupnega, razen tega, da sem nekoč nekaj zapisal, kar bi utegnilo priti prav. Prav tako pa vem, da skozi obe vprašanji rastem, saj moja resnica ni daleč od te.

A najprej se moram še malo posvetiti samemu sebi oz. mislim, ki mi že nekaj časa ne dajo miru, pa čeprav vem, da je nesmiselno izgubljati besede o nečem, kar so dorekli že drugi.

Sinoči sem imel zanimiv obisk, katerega sem čakal že predolgo. A vendar nedolgo nazaj nisem vedel, da je ta obisk nujen. V bližnji preteklosti so se namreč dogajale različne stvari, veliko novega sem spoznal o sebi, predvsem pa sem spoznal, da je spomin resnično nesmiselna stvar, saj ima toliko pomanjkljivosti, da je že prav smešno, ko pričnem ugotavljati kaj je resnica. A o vsem tem se že bral, vse to sem že vedel, a očitno nisem verjel, dokler nisem izkusil na lastni koži. Pravijo, da se človek samo tako dejansko nauči.

Veliko stvari se mi je dogajalo v preteklosti in veliko negativnega sem enostavno potisnil globoko v podzavest, da sem postajal sumnjičav v svoj obstoj, namesto, da bi dvomil v tisto, kar sem mislil, da je resnica. Očitno sem se zavedno želel zaščititi pred posledicami in sem stvari potiskal v nezavedno in le to se je počasi polnilo s strahovi in zamerami, za katere niti nisem vedel, da obstajajo. Spomnim se, da sem takrat, ko sem izvedel določene stvari zamahnil z roko in veliko dušno odpuščal, a počasi sem dojemal, da sem lagal drugim, predvsem pa sem lagal sebi. Bil sem ranjen in bil sem prizadet, vendar moj ˝jaz˝ si tega ni želel priznati, zato sem slabosti potlačil in ohranil zgolj lepe stvari. Slabe pa sem očital sebi, saj sem se imel vedno za tistega, ki odgovarja za svoje življenje. Seveda bo ta misel obstala, vendar jo moram popraviti s samimi dejanji.

In sedaj, ko sem končno prišel v čas, ko sem trdno odločen, da stvari pustim za seboj, sem se odločil soočiti z vsakim dogodkom posebej in vsako osebo iz oči v oči. Priznam, že dan v pričakovanju je bil težak, saj nisem vedel kaj naj pričakujem, kako bo oseba sprejela vprašanja, ki so ji bila namenjena, predvsem pa strah, da bom izvedel tudi stvari, katere bi me lahko potisnile še bolj nazaj, kamor pa si nisem želel.

Ko je prišla, sva oba takoj začutila neko napetost v zraku in poizkušal sem napeljati pogovor na običajne teme, da bi se oba sprostila, vendar je bilo vse brez uspeha. Med nama se je zgodilo veliko, v zadnjem času pa nič dobrega, predvsem pa še bolj uničujočega. Zato sem odvrgel rokavice in direktno udaril. Ne vem zakaj, ampak pri vsem skupaj se nisem čutil nekako vpleten, predvsem v čustvenem smislu, medtem, ko sem opazoval njo, kako se je sprehajala do pekla in nazaj. Na čase ji je bilo nerodno, na čase je postajala jezna, vendar v njenih očeh je bilo največ očitanja. Očitanja sebi in očitanja meni. Tako so tekle besede in kmalu se je pričelo dogajati tisto, o čemer razmišljam še vedno. Z obeh strani so prihajala vprašanja in z obeh straneh ni bilo odgovorov. Očitno nisem bil sam v tem dejanju, ko sem stvari tlačil globoko, očitno sva to počela oba. Dolgo časa sva poskušala eden drugemu pomagati poiskati odgovor in bolj sva se mučila, težje je bilo. Kot, da se stvari nikoli ne bi zgodile. Čez čas sva ugotovila, da stvar ne vodi dejansko nikamor in da tak ne bova rešila ničesar, zato sva se raje poslovila in si obljubila, da to ni končano, saj dokler bo obstajal dvom, nihče od naju ne bo svoboden. Resda je minilo nekaj let od teh dogodkov, vendar očitno obema niso dajali miru in ne glede na to, da sva si rekla prijatelja, sva vedela, da si zameriva in da laževa ne samo eden drugemu, temveč predvsem vsak sebi.

Ko je odšla, sem bil popolnoma presenečen, kako za vraga se nisem mogel spomniti nekih enostavnih stvari, katere sem bil pripravljen priznati, saj sem se toliko poznal in sem vedel, da sem dejanj sposoben. Zato sem v tem dvomu pričel iskati po zapisih in ugotovil, da je veliko stvari, ki so se mi dogajale tudi v ne tako oddaljeni preteklosti, za katere sem mislil sam, ali kdo drug, da so popolnoma drugačne. Sprožilci spomina so si zapisali zgodbo, ki me želi zaščititi, vendar namesto tega, sprejemam popolnoma drugačno zgodbo.

Zato sedaj vem, da moram pisati, saj si želim, da bi bil nekoč svoboden in da bi bil nekoč Jaz in ne tisto, kar si samo predstavljam, da sem. In sedaj vem, da kljub vsemu, je soočenje vedno samo koristna stvar, čeprav je v tistem trenutku izredno boleča in neprijetna nadloga.

  • Share/Bookmark

Spokojnost starodavnih zidov

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 28 November, 2009 avtor Človek

Razmišljal sem o tem, ali je svet virtuale postal pregrob, prepoln, človeški, vse preveč človeški. Vse preveč je misli, vse preveč je mnenj, vse preveč je znakov, slik, posnetkov, vsega je dovolj, le smisla je malo. Ideja demokratičnosti je skozi nepotrebnost izražena v popolnost. Zato sem raje prenehal s tem početjem.

Opazil sem, da se ob selitvi ni spremenil le prostor okoli mene, temveč sem drugačen tudi sam. Kot bi se vse okoli mene nekako umirilo in sem se spravil s tem tokom. Obkrožil sem se z drugačnimi ljudmi. Ljudmi ki prihajajo od daleč, od vsepovsod, ljudje, ki živijohth življenje popolnoma v nasprotju s tistim, kar so me učili. Ljudje, ki jim ni potrebno več verjeti, ker enostavno so. So tisto, kar so želeli biti, so tisto, kar si človek niti ne upa želeti. In so resnični. Bolj resnični kot vsa igra malih ljudi, ki si nadevamo maske, da bi si priborili pot do njih. Vendar oni vedo za te maske, in te prisilijo odvreči še zadnjo tančico, s katero bi želel skriti svojo navidezno napako. Počasi podajajo roke in počasi jih sprejemam.

Iz dneva v dan mi je bližje tisti stavek, da vem, da nič ne vem, pa čeprav se počasi zavedam, da vedenje ni nujno, da poiščeš sebe. Ta novi svet mi je v zelo kratkem času postavil mejnik v razmišljanju o prioritetah, o dajanju in sprejemanju, o realnosti in navidezni sliki iluzije, ki sem jo nosil s seboj vse predolgo. Ali pa ravno prav. Prepričal me je o pravi vrednosti časa, o vrednosti energije, ki je kljub navidezni neomejenosti vse preveč omejena, če drugače ne, pa s samo usmeritvijo. Odprl sem oči in pogledal okoli sebe, razgledal po sadovih dosedanjega dela in ugotovil, da je bila vse skupaj samo izkušnja. Izkušnja, ki ni pustila priokusa, izkušnja, ki je zgradila visok zid, s katerega se vidi izredno daleč.

Z novim domom sem po dolgem času pridobil tudi plastično informativno škatlo, iz katere vrejo nepomembne informacije, kjer je igra plešočih marionet bolj tragična od vsake grške tragedije, pa čeprav je ta nastala iz duha glasbe. Pa vendar me je le ta zopet usmerila v razmišljanje o tem, kaj lahko storim za svoje okolje. V zelo zanimivem času se nahajamo, a občutek imam, da so to le priprave na tisto, kar šele prihaja. Pred časom sem mislil, da bo tisti, ki bo želel obstati moral imeti trdne noge, a sedaj vem, da sem se zmotil. Obstal bo tisti, ki bo to želel. In ni prav veliko takih. In dobro je tako. Težko, močno, ampak dobro. Ni srečen tisti, ki se smeje, srečen je tisti, ki vedno nosi enak nasmešek. On razume.

Pod krilo se mi je vrnila golobica, prhutanje njenih peruti daje pogum. Želi si leteti, pa čeprav mogoče ne ve točno kam. Ve samo to, da visoko in daleč. In to je dovolj. Dovolj, da ve, da tgggo potrebuje. Vsakič ko odleti iz gnezda se spokojnost prostora spremeni v pričakovanje na ponovno snidenje, ko bo srce vztrepetalo ob pogledu na skriti smehljaj neokrnjene duše. In vsakič, ko bo poletela, jo bom dvignil pod nebo, da ji bo lažje, pa čeprav le za trenutek. Daje mi veliko, veliko več, kot sem kdaj pričakoval. A vzamem le toliko kot potrebujem, ker želim jemati še dolgo. In v srcu nosim skrito željo, da ji vrnem nazaj. Da bom skala ko bo potrebovala odriv, da bom mah, ko bo želela ležati. A predvsem si želim, da dam ji samega sebe.

Zazrem se skozi okno s čudovitim razgledom. Prečudovite strukture zgradb iz časov, ko so gradili z namenom, postajajo moj dom. Ulica je redko prazna, pa vendar nikoli prepolna. V njej je duh spoštovanja in delnega strahu, strahu pred mogočnostjo in zavedanjem, da nekatere stvari vseeno ostajajo, kljub resnici, ki pravi, da je edina stalnica – sprememba. In to je tisto, kar me vedno znova navdušuje in vedno znova daje upanje. Da je potrebno videti le korak dlje od trenutnega stanja, da kljub instantnemu doživljanju vsakdana, nekatere stvari preživijo. In živijo. Le opaziti jih je potrebno.

Pozdravljen Človek, lepo te je ponovno srečati…

  • Share/Bookmark