Arhiv za 'Človek ljubi' kategorijo

Pogovori s Človekom …

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 12 Oktober, 2008 avtor Človek

Že kot mlad fante sem prelistal eno izmed knjižic, ki ima podoben naslov. Pa vendar, si sam ne morem nadeti maske vsemogoče intuicije, zato se raje pogovorim s seboj…

Tudi ta dan je bil hrib snežen, mrzel in vsi so se mu ogibali, a on je moral poizkusiti. Kot je poizkusil že nedolgo nazaj, kjer mu je hladen vrh opekel roko. Pa vendar se je z njega vrnil kot nič kolikokrat poprej, z dvignjeno glavo, nekje nad oblaki.

Jutro je bilo svetlo, v daljavi se je slišal krik vrane, ki je ujela svoj jutranji obed, njegov pogled je bil trpek. V njem je vladal strah pred ponovnim neuspehom, a glava v to ne verjame. Splezal bo, pa naj stane kar hoče. Edino če poizkusi lahko pride do tja.

Še vedno se je gibal previdno, saj se roka še ni popolnoma zarasla, vendar je kmalu po uspešnem vzponu dobil še večji zagon.

Z rokama je prijemal zdaj tu, zdaj tam, se upiral slabi misli in se prepustil njej, naj mu šepeta. Bolečine, ki so se kot praske zajedale v njegovo meso, so bile še bolj vzpodbujajoče. Vedno bolj je sopel in želja po osvojitvi je bila vedno večja. Gora se mu je predajala, ped za pedjo. Kar nekaj nevarnih prijemov ga je še čakalo, vendar ji je zrl v oko, ker se je ni bal in ker je vedel, da dela prav. A resnica ni samo ena. Ko je priplezal do vrha, se je svet pred njim odprl na svoj najlepši način. Čutil je, kot da bi tudi skala vračala toploto, ki je vela od njegovega telesa, s prsti je prepletal vejevje in poljubljal kamenje, ki je del nje. Za kratek čas se je počutil srečnega.

V daljavi je opazil nevihto, ki se je neizbežno bližala. Hitro je pospravil svoje stvar in se odpravil dol.

Ni še daleč sestopil, ko se je na vrhu že močno pričelo bliskati. Veter je nosil vse kar ni bilo pritrjeno. Pospešil je korak, a le da je uvidel, da mu ne bo uspelo. Ustavil se je. Stal je v breznu, premakniti se ni mogel nikamor.

Skril se je pod skalo, ki mu je nudila zavetje ravno toliko, da ga ni nosilo. Vse naokoli se je vihar razbesnel z vso svojo močjo, a njega ni bilo strah. Ne preveč. Prišel je do tja, kamor je želel in v to se je spustil zavestno. Tvegal je. Razmišljal je o tem, da kdor ne riskira, ne profitira…

Takrat skozi bučanje vetra razbere besede, ki so bile podobne človeškim. Mislil je, da nekdo potrebuje pomoč, zato se je odzval. Čakal je, a ni dobil odgovora. Mislil je, da se mu je samo zdelo, vendar takoj, ko je sprostil misli, je donelo iz ozadja. Še enkrat se je odzval in stvar se je ponovila. Rahlo ga je zmedlo.

Ko je slišal tretjič, je razumel.

Glas: ˝Si dobro?˝

Človek: ˝Kdo si ti?˝

Glas: ˝Pustiva to. Povej mi, si dobro?˝

Človek: ˝Pošteno? Ne vem. V meni je veliko občutkov, težko bi enostavno rekel kako sem…˝

Glas: ˝Se je zopet zgodilo isto?˝

Človek: ˝Ma niti ne. Ne vem. Mogoče. Upam, da ne.˝

Glas: ˝Zakaj plezaš tam, kjer veš, da je nevarno ali celo prenevarno?˝

Človek: ˝Zakaj? Kaj pa naj počnem? Drugače ne znam, očitno… Konec koncev ali ne drži, da kdor ne riskira, ne profitira?˝

Glas: ˝To velja v razumnem, mogoče poslovnem življenju, vendar tudi tam ne vedno. Ti pa se držiš tega z ideološkega vidika, to je nevarno…˝

Človek: ˝Zakaj je nevarno?˝

Glas: ˝Ker te lahko odnese preveč. Čustva niso igrača. Z njimi ne moreš delati na način – ko ne potrebujem, pospravim. To je nezdravo…˝

Človek: ˝Zakaj je nezdravo?˝

Glas: ˝Del čustev je bolečina. Vsak človek ima nekje mejo in čez čas postane na njo imun. Pomisli, kakšen človek bi bil brez čustvene bolečine?˝

Človek: ˝Popoln?˝

Glas: ˝Ali nor…˝

Človek: ˝Ampak a ne pravijo, da…˝

Glas: ˝Pusti to, kaj pravijo, bi rad šel na ˝tisto stran˝? ˝

Človek: ˝Hmm, ne, pošteno povedano, zaenkrat še ne…˝

Glas: ˝Hehe, zaenkrat… Zakaj potem želiš bolečino?˝

Človek: ˝Pa kdo pravi, da jo želim?˝

Glas: ˝Ja kaj pa potem počneš? ˝

Človek: ˝Jaz ne grem na najslabše, jaz vedno upam na najboljše… samo izteče se ne vedno…˝

Glas: ˝Pa si mogoče kdaj pomislil na kak manjši, nižji, manj kompliciran hrib?˝

Človek Glas: ˝Sem. Ampak vidiš v tem je problem. Tudi na manjšem hribu se lahko spotakneš in padeš, zato, kje je razlika?˝

Glas ˝Trdiš, da je vsaka pot nesmiselna?˝

Človek: ˝Trdim, da je vsaka pot vredna svojega truda…˝

Glas: ˝Ne razumem te…˝

Človek: ¨Poglej. Sedaj sedim tu, pod to skalo, spodaj ne piha več, lahko bi se spustil in odkorakal proč. Ampak čemu? Gori mi je bilo lepo in dobil sem občutek, da zna biti še lepše, kaj vem, zanima me…˝

Glas:˝In kaj če se vreme ne popravi, ali če strele uničijo vrh?˝

Človek: ˝Potem bomo šli pa nazaj k tistemu, da bo verjetno bolelo… Ampak nikoli ne bo tako bolelo, kot bi bolelo obžalovanje…˝

Glas: ˝Zakaj obžaluješ?˝

Človek: ˝Mogoče ker sem se premalokrat potrudil, ko bi se lahko in mi tisti občutek ni bil potem všeč… Ne vem, enostavno je, ali stvar storiš ali ne. Prav in narobe ne obstaja…˝

Glas: ˝Se pravi tako? Tu v svoji luknjici boš sedel…˝

Človek: ˝In čakal na prvi žarek, ki bo dal upanje na nov dan… In tako bo šlo dalje, pa čeprav se zgodijo tvoje besede… ˝

Glas: ˝Trma, trmasta… Kako človeško… Pa daj, čakaj, jaz te pozdravljam… S Človekom. ˝

Človek: ¨S Človekom.˝

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Najlepše perje je najbolj oddaljeno…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 14 Julij, 2008 avtor Človek

No tako, pa sem spet doma. Štirje dnevi morskega zraka so končani, prav tako poizkus hedonizma… Bilo je doživeto. Mogoče o samem dogajanju še kaj napišem, zaenkrat samo zgodbica za Njo, za lepo sokolico…

Kaže, da bo nevihta. Zadnji pregreti škržat še vedno neumorno poizkuša ohladiti svojo bit, veter, ki pridobiva na moči, gluši ušesa.

Ni tišine. Ni miru. Ravno tisto, kar potrebujem. Točno tisto, kar se dogaja v meni. Kako primerno, se nasmehnem.

Slike niso jasne. Zdaj že nekaj časa ne. Običajen vrtiljak s tistim znanim koncem, ko se konča, se ustavi.

A zanimivo, ta vožnja se še pričela ni, pa je živela. Pa bi se sploh mogla pričeti? Ne vem. Nisem sodnik lastnih čutov, sem zgolj gospodar, čigar njivo prekriva plevel.

˝Saj si navajen tega˝ me zmoti globok glas nekje iz ozadja. ˝Dolgo časa je minilo od zadnjega sejanja in plevenja tvojih njiv in prav rad se sprehajaš po zapuščenih brazdah s semeni v žepu in motiko na rami…˝

Ne zmenim se za glas, sedem med poraščeno zemljo in žuželke mi gomazijo po telesu. A vseeno je. Zmenim se zgolj za petje ptic, ki se oglašajo v daljavi. Veliko je lepih, nekaj je naravnost čudovitih in v daljavi opazim nekaj božanskega, nedosegljivega. Njeno petje bi verjetno lahko primerjal zgolj z angelskim petjem, a kaj, ko ga nikoli nisem doživel. A vem, da je bilo več kot zemeljsko.

Poslušam jo. Nekaj mističnega a tako človeškega je v njenem glasu, da težko sproti dojemam. Niti opazil nisem kdaj sem segel po motiki in da mi semena drsijo med prsti.

Želja, da bi posejal vsaj en mali del je bila vedno večja. Samo eno zrno, ki bi dalo klas in le ta bi jo pripeljal bližje, mogoče čisto k meni. Tega sem si želel.

Trdno zagrabim motiko, zamahnem in na mestu, kamor se je bi moralo svetleče jeklo zarezati v prst, je stal kamen. Motika se razleti v tisoče koškov. Za trenutek otrpnem. Tudi veter se za hip ustavi, prisluhnem tišini, ki je nastala v meni. Počasi pospravim semena v žep in nebogljeno sedem na tla.

In zopet se oglasi tisti znani glas:

˝Veliko novega dela si si nakopal, kdaj boš imel čas odstraniti kamenje, kopati njivo in hraniti to prečudovito ptico?˝

˝Vzelk si ga bom!˝, mu trdno odvrnem.

˝Pa se ne bojiš, da te njena lepota in vabljivo petje ne odneseta nekam, v nekaj, kar ne boš razumel?˝ me zbada dalje. ˝Lahko preneseš vse to?˝

˝Bojim, seveda se bojim. Bojim se tako močno, da ravno v tem vidim edino pot. Edino upanje je, da si odkrito priznam…˝ prestrašeno odvrnem.

˝Lepo,˝ mi odgovori. ˝Rad imam to drznost. Pa si siguren, da bo ona sploh izbrala tvojo njivo? Misliš, da sploh potrebuje tvojega zrnja? Lepa je. Za take je klasja vedno dovolj.˝ me nadalje zbada dvomljivec.

˝Pa kaj bi rad ti zlobnež?˝ se razburim. ˝Da nikoli več orjem teh gredic, pozabim na petje, na njivo nanosim novega kamenja in nikoli več ne okusim sadov, ki jih prinaša močna želja garaška roka?˝

Utrujen in zasopel sedem na tla: ˝Verjetno imaš kar prav. Lažje bo.  Bolečina posušenega žita me nikoli ne doleti več. In tudi trud nikoli ne postane zaman… Pa vendar…˝

V trenutku se misel ustavi. Opazil sem, da je petje utihnilo in prelepa ptica je razširila krila in odleti. Tiho molčim in opazujem.

˝Prav si imel…˝ izdahnem s solzo v očesu. ˝Zopet si imel prav…˝

A glas v daljavi molči. Tudi nevihta se prične umirjati. Topel mir se je spustil nad dolino. Počasi vstanem, pospravim polomljeno motiko in krenem skozi polje. Z roko sežem v žep in na tla nežno položim nekaj semen. Kdo ve, mogoče pa se kdaj zgodi, da to prelepo božansko bitje potrebuje zavetje in tukaj ga bo lahko našla. In prišel jo bom poslušat in njive bodo zopet cvetele…

A do takrat moram popraviti motiko…

  • Share/Bookmark

Ptice niso ustvarjene za kletke

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 4 Maj, 2008 avtor Človek

Rad imam misli, tako tistih pomembnih, kot tudi običajnih ljudi. Vsak nam lahko nekaj pove, če mu le prisluhnemo.

Nekatere so lepe nežne, polne čutenj in darežljivosti, druge pač močne, temne in resnične.

In danes sem odprl tisto staro oguljeno beležko, v katero sem zapisoval vse, kar se mi je zdelo pomembno. Marsikaj najdem notri. Telefonske številke, ki verjetno ne obstajajo več, vtisi doživljanj nekega kraja ali dogodka, ˝samonapotki˝ in tudi misel, katere avtorja sem na žalost pozabil…

Vsake toliko se moram se opomniti, da nekatere

ptice niso ustvarjene za kletke.

Njihovo perje je le

preveč svetleče.

In ko odletijo,se delček tebe,

ki ve da niso

za v kletko, razveseli.

Vendar pa je kraj, kjer živiš potem,

ko odidejo, še bolj temačen.

Eh…

…verjetno te samo pogrešam…

  • Share/Bookmark

Tvoje pesmi, moje sanje

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 21 Februar, 2008 avtor Človek

Bila si rosno mlada. Včasih se mi zdi, da celo premlada, da bi v tebi lahko videl vse, kar si ponujala. A ravno ta svežina in sijaj v očeh sta me prepričala.

Krhko telo, mladih a vseeno ženskih oblin, se je kar topilo v mojih rokah in poletno cvetje ni nikoli lepše dišalo.

Ljubila si me in čutil sem te na tisoče načinov. V noči, ko te ni bilo ob meni, sem te iskal v mislih, ki so bile edina tolažba praznega prostora v katerem je odmevalo.

Odmeval je tvoj smeh in tvoje petje, s katerim si mi dajala moč neustavljivo željo po še. Ne vem, čigave besede so opisale dejstvo, da ni nič lepšega, kot slišati žensko petje v svojem brlogu, a vem, da je imel prav.

Nek omamljajoč občutek spokojnosti se naseli v duši in nasmešek izdaja ugodje. Lepo je videti ljubljeno osebo srečno.

In tako je mineval čas in najini občutki so bili vedno bolj resnični in lepi. Vse dokler…

… se nisem izgubil. V svetu, kateremu nisem bil kos, ne glede na to, koliko sem se trudil. Nič nisem skrival pred teboj, a storiti nisem mogel ničesar. Nisem se našel, saj niti nisem vedel, kje naj pričnem iskati. Vse je bilo nekako neresnično, kot neke vrsta mora, ko želiš pred nekom ubežati, a ugotavljaš, da tečeš na mestu. Bolelo je. Bolelo je oba. Pričela sva se odtujevati, a nič ni bilo mogoče storiti. Bila si cvet, ki je potreboval ljubezen in skrb, a jaz ju nisem našel niti za sebe.

Občutek praznine ni mogla zapolniti niti bolečina spoznanja, da sem te potiskal v roke drugemu. Nisem obžaloval, nisem bil ne presenečen in ne žalosten, saj me sploh ni bilo. Bil sem neka lupina, ki je brezciljno tavala po neskončnih sipinah puščave, kjer nič ne preživi. Odrival sem te stran, saj nisem želel, da izgubljaš čas ki ti je dan, v nečem, kar ne obstaja. Dolgo, mogoče predolgo si se upirala. Mogoče bi bilo bolje, če bi odšla že prej. Mogoče. A kdo bi vedel.

In tako si nekega dne resnično odšla. Nič nisem čutill, saj ni bilo nič drugače. Praznina ne more biti ne večja ne manjša, praznina samo je. Minevali so dnevi in meseci, pogled je bil vedno bolj prazen kot ne in tako sem v tavanju skozi čas in iskanju usode nekje sam sebe zopet srečal. Niti ne vem kje, niti kako, vendar stvari so me dohitele.

Sve su velike ljubavi tužne, je misel, s katero sem iskal tolažbo, a to ni bila resnica. Nič žalostnega nisem našel v tem, ravno nasprotno, našel sem srečo, ki se je skrivala v ozadju.

Našel sem prostor, kamor se zatečem v tihi noči in poslušam tvoje petje, ki mi vsakič znova prinese mir v srce in nasmešek na obraz. Nobena žalost ni večna in nikakršno spoznanje zanemarljivo. Nekje v krutosti vsakdana je percepcija vse, kar preostane…

In čas zopet teče dalje…

  • Share/Bookmark

C’est La Vie

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 12 Februar, 2008 avtor Človek

Čustva so zanimiva stvar. Človek jih premore veliko, a razume zelo malo. Nemalokrat se zgodi, da zamenjamo njihov pomen in se izgubimo v toku, ki uniči pristnost, ki nastaja.

V strahu pred samim seboj in izgubo kontrole, ki je bila vedno zgolj samo iluzija in nikoli resničnost, se zapremo vase, kot školjka in globoko v sebi mislimo, da čutimo mir. Da smo naredili prav.

A človek je neuravnovešeno bitje. V tem svojem zaprtem svetu, se ne oddaljimo samo od osebe, ki nas je prestrašila, temveč tudi od sebe in od tistega, kar bi lahko bili. Lahko bi bil ljubljen in ljubil. In to je zgodbica o tem.

Že prvi dotik je obetal. Nisem se zavedal ne kaj, ne zakaj, a dejansko niti nisem razmišljal. Bilo mi je vseeno. Vse kar sem si želel, je bilo vedeti, da se bo jutri vse ponovilo in da ne bo zaman. Vse skupaj se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in čas je bil najmanj pomembna stvar, s katero bi se ukvarjal.

Tvoja topla dlan na mojih prsih je iskala utrip, pa čeprav si že spala.

Kdo si, me je zanimalo? Zakaj se ob meni počutiš varno, pa čeprav me ne poznaš, ali pa veš o meni zgolj stvari, ki bi se jih marsikdo sramoval? Zakaj me sprejemaš, čeprav niti sam ne vem, če si želim biti sprejet?

Nisem želel kvariti trenutka, vendar misli so švigale hitreje, kot sem jih lahko zaznal. Vonjal sem tvojo kožo in priprl oči. Želel bi te ljubiti, a prebuditi te iz sna, bi bil greh. Zato sem zrl v strop in čakal na spanec, ki ga ni bilo od nikoder. In tako so minevale noči. Nekakšen delirij nenaspanosti je odmeval v meni, stvari so se čez dan odvijale počasi, kot slina, nekega žejnega konja, ki stoji sredi posušene trave in zre v daljavo, čakajoč dežja.

In tako sem čakal sam. Čakal, da se srce umiri, da dihanje pojame, pa vsaj za trenutek, ki nikoli ni hotel priti. Spraševal sem se, Te ljubim? NIsem našel odgovora. Kako naj to vem? Je to tisti občutek, ki mi prsi dela težke, kot bi mi nek ne željen obiskovalec naložil svinca na dušo in zlival vodo v ljubezni željno grlo? Zakaj trpim, če ljubim, sem se spraševal.

Ljubimca sva, me je morila vest, ki je kot stara ženica na oknu, ki opazuje dogajanje na polni ulici, vedno čakala na pravi trenutek, da mi primaže klofuto dve, in že sem bil priseben. Ne želi si, česar ne moreš imeti. Ne išči bolečine sredi prečudovitih belih poljan, vzdihni in užij trenutek, ki ti je naklonjen in odidi. A oditi nisem mogel. Mogoče ker nisem želel. Mogoče ker nisi želela ti. A to nisem vedel. Vendar sem čutil. Ampak ali sem čutil prav? Je um, ki ga je zameglila tančica nesmiselne naslade, ki je na čase spominjala otrokovo veselje ob kepici sladoleda, sploh zmožen zaznavati resnico? Sem to sploh še jaz? Pa vendar, kaj si želiš? Me želiš celega, ali po delih, kot sestavljanko, ki je ne boš nikoli dokončala?

Ne glede na vse, sem sprejel. Pozabil sem. Ob vsakem snidenju in novem dotiku sem se znašel v vrtincu, ki je odnašal, pa čeprav sem vedel, da se ne bo končalo kot želim. A kako bi se, ko nisem vedel kaj dejansko to je. Želel sem biti eno, vsaj na kratko in to sem dobil. Kdaj sem si zaželel več?

Gledal sem ti v oči, kot bi v njih pisala usoda celega sveta, a ta pogled mi ni bil namenjen. Mogoče ne zaradi tega, ker nisem bil pravi, mogoče ne zaradi tega, ker ti nisi bila prava, mogoče vse skupaj ni bilo pravo. Ali pa je bilo namenjeno točno tako kot se je zgodilo. Vprašanja v glavi so bila kot neznosna tišina osebe, ki ti je blizu a se oddaljuje, in iščeš pravi izraz, da bi ji pokazal pot nazaj. A besede od nikoder.

Želel sem ustaviti čas, a čas je ustavil mene. Vse kar je ostalo je bil vonj in topel zrak tvojega dihanja na mojem ušesu, ko sva združena iskala naslade in izpolnitve, kot dva ljubimca, ki se poslavljata. In to sva bila. Vedno bi lahko bilo zadnjič. In bilo je zadnjič. Zadnjič sem ti prislonil ustnice na tvoje uho, ki me je vedno znova premamilo in zapeljalo v skušnjavo kot neka harpija, ki je čakala na mornarje. Zadnjič sem se ti zagrizel v vrat in se opijal s tvojo kožo, kot pijanec, ki ne najde utehe. Zadnjič sva prepletla prste in zadnjič sem te objel.

A še mnogokrat me bo grela misel nate, ki si mi za kratek, skoraj neobstoječ trenutek pomenila vse.

In nikoli ti nisem rekel, da te ljubim. In nikoli ti ne bom, ker ne smem.

Au revoir, mon Dieu.

  • Share/Bookmark

Strah, strast in deževni večer

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 13 November, 2007 avtor Človek

Najino poznanstvo je postajalo že neka čudna agonija. Občasno dobivanje v različnih družbah po lokalih in nekih druženjih se nikakor ni razvilo v nekaj več. Igrala sva igro neulovljivega, spogledovala, se ˝naključno˝ dotikala a nikoli nisva stopila čez mejo dovtipov in namigovanja.

Nisem želel storiti prvega koraka, saj sem vedel, da si to želiš. Želel sem, da ti pade tista krona z glave in priznaš, da čutiš enako.

Beri naprej…

Beri več »

  • Share/Bookmark

Nežnost spomina…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 11 November, 2007 avtor Človek

Hmm, ne vem zakaj mi hodijo te stvari zadnje čase po glavi. Mogoče so srečanja zadnjega časa privlekla na dan te spomine, katere sem se odločil zapisati. Nekaj čudovitega najdem v teh spominih, zato me jih ni sram deliti s svetom. So poklon osebam, ki so jih povzročile in če bi bil pesnik, bi pisal v rimah. :)

Beri naprej…

Beri več »

  • Share/Bookmark

Ustnice, ki nikoli niso razočarale…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 8 November, 2007 avtor Človek

Ko sem prejel vabilo, nisem bil siguren, ali se bom odzval. Resda je bila moja najboljša prijateljica, vendar v majhnem prostoru s preveč ljudmi v bloku se nikoli nisem počutil najbolje.

Vendar tisti dan, sem se premislil, saj sem vedel da boš tam tudi ti. Konec koncev je prijateljica obeh. Pa tudi vsebina moje glave in telesa po dveh neprespanih nočeh in glasnega ozvočenja mi je še vedno dajala preveč energije, da bi se umiril.

Koliko je že tega, kar sta se najini telesi prvič zlili? Pet, šest? Ne vem, ne štejem. Vsi tisti prizori in neprimerna mesta so mi šinila skozi glavo.

Beri dalje… Opomba – da ne bi bilo nepotrebnih zapletov, obveščam, da je vsebina rahlo erotične narave in mogoče ni primerna za mladoletne osebe… Beri več »

  • Share/Bookmark

Je ljubezen utopija, ki se jo kupuje za denar?

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 12 Avgust, 2007 avtor Človek

Želel sem zgolj podati mnenje na Fetalijevo pisanje, kjer trdi, da žensko lahko kupimo, a se je malce raztegnilo vse skupaj.

Moje izkušnje so drugačne. Denar seveda igra neko vlogo. Vendar ne tolikšno, da bi jo izpostavljal. Seveda je odvisno od tega o kakšnih ˝ženskah˝ govorimo. Sam se bom ubadal s tistimi, za katere menim ˝da so prave˝. Vsaj v mojih očeh.

Kolikor sem dojel so bolj nagnjene k ambicijam, kot si sam omenil. Seveda nobena noče ob sebi lenuha in hloda, kot si se izrazil, vendar to ne pomeni takoj denar. Mislim, da gre prej za neko ˝spoštovanje˝ do partnerja.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Španske romance na moj način…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 16 April, 2007 avtor Človek

To pisanje se nanaša na blog lasnika leilaindino, kjer sem se preveč vživel in povedal veliko več, kot ju verjetno zanima… Zato bom nadaljeval razmišljanje kar tukaj…

Kdor ne pozna zgodbe, je čisto enostavna. Pač nek fant pričakuje otroka s svojo punco, s katero živi v ˝idiličnem˝ razmerju, dokler se ne pojavi Femme Fatale, ki mu življenje postavi na glavo. Svojo deklico začne zanemarjati, ji lagati, da si ukrade trenutke, ki jih preživlja z novo izbranko na wcju… Stara zgodba iz španskih nanizank z novimi vlogami…

Beri več »

  • Share/Bookmark