Arhiv za 'Človek ljubi' kategorijo

Čakanje na jutri…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 15 Maj, 2009 avtor Človek

Pripravljalo se je na nevihto. Ležal je na postelji in gledal na plakat, ki ga je prilepil na to zeleno steno, ne toliko zaradi praznine, temveč zgolj zato, da bi jo videl zjutraj, ko se prebudi. In vsako noč se je poslovil na enak način.

S prstom je počasi polzel preko slike in na ustnicah se mu je pojavil nasmešek. Malce zaradi občutka, ki ga je podoživel, malce zaradi samega dejanja, ki mu ni bil blizu. Nikoli namreč ni pomislil, da je kaj takega mogoče. Vstal je, se nagnil skozi okno in opazoval dežne kaplje, ki so močile zemljo. V daljavi je slišal kikirikanje petelina, ki je že davno izgubil občutek za čas, saj je bila že temna noč in vse je spalo. Misli so mu tavale k njej in z odprtimi očmi je sanjaril samo o tem, kdaj jo bo ponovno videl. Zaprl je oči in skozi nos globoko vdihnil. Med okusom dvigajočega prahu je zaznal trohico njenega vonja in z levo roko si je pogladil brazgotinice, ki so jih ustvarili njeni nohti nedolgo nazaj. Včasih ga je bolelo, ker je ni ob njem, vendar se je spraševal, ali bi mogoče pogrešal pričakovanje, ki ga prinese vsako njuno snidenje. V glavi je slišal njen korak in vživel se je v sliko, ki ga je močno zaznamovala.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Puščavnikov beg pred lastnim odsevom

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 29 April, 2009 avtor Človek

Bila je to noč, ko je mlada lastovka iskala prvo stebelce za novo gnezdo, ki ga bo postavila pod nastrešek starega hleva, v katerem je še vedno dišalo po slami in teletih, čeprav jih je gospodar prodal že dolgo nazaj. Spala je ob njem in njeno tiho dihanje ga je vodilo v sen. Ni želel zapreti očesa, želel je čim dlje v sebi obdržati občutek, ki mu je polnil prsi s tako močjo, da se mu je v očeh zasvetila solza. Stiskala sta se na mali postelji, bil je odkrit in verjetno je bil mraz tisto, kar ga je prebudilo iz sna. Pogledal je okoli sebe, a ogrinjala so ovijala njeno telesce, ki je potrebovalo več. Pokril  se je s srajco, samo toliko, za občutek, saj mu niti ni bilo pomembno, le en pogled na njen miren obraz ga je napolnil s toploto.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Stara oguljena srajca in plašč

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 18 April, 2009 avtor Človek

Veter je odnašal smeti po cesti, a bilo je toplo. Želel je kamorkoli, samo stran od lastnih misli, ki so vedno znova premlevale vse možnosti, kako bi prišel do tja, da bi jo vsaj na kratko videl.

Nič ga ni zanimalo, tudi zabava mu ni dišala, edini predlog, ki ga je sprejel, je bilo prijateljičino vabilo na ogled novih oblačil, ki so jih ta dan pripravili na trgu. Mogoče si še kaj manjšega kupi, je razmišljal. Kočija je končno prispela in prijateljica ga je čakala notri. Vsakodnevni pogovori in hec, sta ga spravila v boljšo voljo. Kmalu so prispeli in odpravila sta se k prvemu trgovcu.

Kar naenkrat se pred njima ustavi kočija, iz katere stopi prijatelj, da bi ju pozdravil. Pogovor nanese na zabavo, na kateri danes igra. Kmalu se izkaže, da je to ta dogodek, kjer bo tudi ona. Hitro je pričel razmišljati, kako izrabiti priložnost in dogovorili so se, da jih prijatelj odpelje s seboj, ko se bo vračal s svojim glasbilom. Poslovili so se in srce mu je pričelo utripati. Veselil se je priložnosti, ampak njegova oblačila so bila vse prej kot primerna.

Stara oguljena srajca s strganim ovratnikom, sicer sveža, ampak neurejena, pač pravšnja za udobno preživljanje časa, seveda če ni slačil plašča, kjer se je tudi na telovniku poznalo, da je čas, da se poslovi od njega. Do doma ni imel časa oditi, da bi se primerno oblekel, pa vendar nekaj je potrebno storiti.

Z roko je segel v žep in na hitro preštel kovance. S seboj je imel skoraj vse, kar mu je še ostalo in tega ni bilo prav veliko. Ampak nekaj je moral storiti. Stopala sta od trgovca, do trgovca in v naglici iskala nekaj, kar v upanju še ni bilo preveč opaženo ali pa ni bilo narejeno ravno za vsakogar, bodisi po postavi, bodisi po kroju. Idej je že skoraj zmanjkovalo, časa pa še toliko bolj. Ni bilo časa čakati praznih prostorov za

pomerjanje zato je to počel kar

ssss

na ulici. Bilo mu je nerodno, ampak v glavi je imel samo eno. Njo.

Nakup je bil odpravljen in v glavi so se odvijali različni scenariji razvoja dogodkov, saj ji je rekel, da se ne bo udeležil, saj je stvar umaknjena predaleč, sam pa ni imel prevoza. Konja je prodal že davno, saj je imel občutek, da ga ne potrebuje. Predvsem pa ne zaradi zadnjih napak. V tem razmišljanju je začuti lakoto, ki ga spremlja že cel dan, saj še vedno ni nič jedel, čeprav je padala že noč.

Prijateljica, ki mu je nesebično stala ob strani v tej njegovi evforični norosti, mu je predlagala stojnico z bedri, ki so jo imeli postavljeno na robu. Časa za pravo večerjo ni bilo, saj se je prijatelj že vračal. Pred tem, pa sta se odločila, da z zabavo kar počasi pričneta in sta si privoščila požirek ali dva v gostilni na koncu ulice.

Ta pijača je na njegov prazni in še od prejšnje noči rahlo ranjen želodec delovala veliko močneje, kot je pričakoval. Kmalu so mu ugasnile še ostale misli in poleg Nje, ni mogel videti ničesar več. Kot bi bil začaran. Tega se je zavedel šele, ko so se že nekaj časa vozili in mu je prijateljica že tretjič rekla, če je z njim vse v redu.

Pot je trajala kar dolgo, saj so morali daleč od mesta in je vodila mimo visokih gora.

Prispeli so med prvimi, saj so nastopajoči še vedno pripravljali vse potrebno za posebno noč, sam pa se je takoj umaknil do točilnega pulta, saj je potreboval še malce dodatnega poguma. Tudi nocoj se je držal preverjenega recepta angleškega žganja iz brinovih jagod in grenčice, sestavljene po receptu prvotnih naseljencev Novega Sveta.

Noč se je počasi zbujala, glasba je postajala vedno glasnejša in zabava se je pričenjala. S prijateljico sta se nekajkrat zavrtela na plesišču, saj je pač ljubitelj glasbe in jo rad čuti na čim več načinov. Tudi s prilagajanjem telesa slišanemu. Dvorana je postajala vedno bolj polna. Odložil je kozarec in ko se je obrnil je stala pred njim. S prijateljico, ki sta nekaj govorili. Za trenutek mu je zastal dih. Treba se je bilo znajti, zato je na hitro zopet vdihnil, jo prijel za roko in vljudno s poljubom pozdravil.

Njen očarljivi nasmeh se je spremenil v skrivnosten nasmešek in odzdravila nazaj. Umaknil se je in odšel med množico, pozdraviti tiste, ki jih je v pričetku zgrešil. Glava je bila vedno bolj zmedena od alkohola in dejstva, da se ji ne sme preveč približevati, kaj šele dotakniti. Ker je prepovedan sad. Pa vendar bi jo najrajši pograbil, ukradel prvega konja in jo odpeljal nekam… Ampak kam? S konjem ne bi prišla daleč. In tudi romantični ˝odpeljal na konec sveta˝ z bolj kot ne praznimi žepi v mrazu izgubi svoj čar. Pa vendar.

Tako se je poizkušal zamotiti s pogovori, ki so mu bolj kot ne služili zgolj za krinko, da jo je lahko vsaj skrivoma malce pogledal. Nikamor se ni mogel vklopiti, zato je taval od družbe do družbe in praznil kozarce. Ves dgwčas sta se spogledovala, skrivoma, čeprav je ta skrivnost bolj kot ne ostala v očeh slepega človeka.

V nekem času, ga je zopet prevzela glasba in s prijateljico, ki mu je še vedno pomenila steber, pa čeprav je bila zaradi njegove nenasitne žeje tudi sama že rahlo na trhlih nogah, sta lovila bolj ravnotežje, kot ritem…

Tudi Njej je nekajkrat skrivoma poslal ta čarobni napitek, v želji, da bi se sprostila, saj je videl njeno neugodno situacijo v družbi, ki se je po večini nemo gledala za mizo.

Izzive s pogledi mu je vračala z enako mero, situacija pa je postajala vedno bolj napeta. Tako se je ˝nenaključno˝ v prehodu v množici zaletel v njo in mu je povedala, da se ne vrne z družbo ter ostane in mu nakloni nekaj trenutkov. Bil je presenečen, pa vendar ne močno, saj si je tega želel in kar nekako pričakoval. Videl jo je. Pa vendar se je družba zadržala še kar nekaj časa in tudi ko je odšla, glasovi, ki niso imeli česa gledati nakazovali na to, da je še vedno pod drobnogledom. Tako sta se vsakič ko sta stopila skupaj poizkušala s pogovorom, a glasba je bila glasna in stala sta narazen. Igra, ki zahteva izredno veliko samokontrole, kjer pa vpletanje pijače ni ravno najboljša ideja, če nisi vsaj malce ˝nor˝.

Energija, ki vleče, lepota, ki opaja stoji, oseba, ki si jo želiš stoji nasproti tebe v vsej svoji čarobnosti, a ostati je potrebno spodoben. Večer spogledovanja, privlačnosti in nedostopnosti se je počasi končal. Ni vedel ali prezgodaj ali ravno prav, saj ta igra človeka kar malo izmuči. Počasi so se odpravljali proti kočijam in sedaj je vedel, da je to zadnja priložnost, da dobi tisto, po kar je prišel. Da ji ukrade vsaj en poljub. Prijel jo je za roko in jo odpeljal za seboj, da bi pridobila vsaj nekaj trenutkov, dokler pridejo za njima. Zunaj je bilo mraz in pomladno vreme je prineslo tudi dež, zato sta se skrila pod napušč.

Stopil je pred njo in jo gledal v oči. Za trenutek sta tako obstala, nato je stopil bližje, jo prijel okoli pasu in njune ustnice so se združile. Kemija, ki se je ustvarila, je odnašala um, nemoč telesa je izražalo drhtenje. Dokazovanje relativnosti časa so zmotili glasovi, ki so prihajali v najino smer.

Kočija je že pripeljala in notri so sedeli že prijatelj, ki jih je pripeljal, prijateljica in nov znanec, ki je bil že rahlo utrujen od zabave. Sedla sta notri in odpeljali so se v njeno smer. Odložili so jo na križišču in z nasmehom sta se pozdravila. Med vračanjem mu je hodilo po glavi to, da ne želi spati. Želel je da noč traja večno, saj ni želel prekiniti občutka, ki je še vedno trajal. Pa vendar so bili kmalu doma. Tako je ležal na postelji z odprtimi očmi in nasmeškom. Razmišljal ni veliko, užival je trenutek…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Immortal Beloved…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 23 Marec, 2009 avtor Človek

že nekajkrat sem si ogledal ta film, ki je posnet po biografskih zapisih in pismih, ki jih je Ludvig Van Beethoven namenil ženski, za katero ni znano kdo je. Pisma so našli po njegovi smrti v njegovi mizi, ob katerih je bila tudi njegova oporoka, v kateri zapušča vse svoje imetje in svojo glasbo.

Spodaj so prilepljena pisma v angleškem jeziku in v tem času jih dodajam kot poklon ljubezni, neuresničeni, boleči ljubezni, ki ne prizanese tudi tistim, ki jim je bilo dano, da se izrazijo na najlepši način, skozi glasbo.

Ps.: Ob branju priporočam predvajanje videa oz. skladbe v njem, ki se nahaja na dnu zapisa…

The First Letter

July 6, in the morning My angel, my all, my very self – Only a few words today and at that with pencil (with yours) – Not till tomorrow will my lodgings be definitely determined upon – what a useless waste of time – Why this deep sorrow when necessity speaks – can our love endure except through sacrifices, through not demanding everything from one another; can you change the fact that you are not wholly mine, I not wholly thine – Oh God, look out into the beauties of nature and comfort your heart with that which must be – Love demands everything and that very justly – thus it is to me with you, and to your with me. But you forget so easily that I must live for me and for you; if we were wholly united you would feel the pain of it as little as I – My journey was a fearful one; I did not reach here until 4 o’clock yesterday morning. Lacking horses the post-coach chose another route, but what an awful one; at the stage before the last I was warned not to travel at night; I was made fearful of a forest, but that only made me the more eager – and I was wrong. The coach must needs break down on the wretched road, a bottomless mud road. Without such postilions as I had with me I should have remained stuck in the road. Esterhazy, traveling the usual road here, had the same fate with eight horses that I had with four – Yet I got some pleasure out of it, as I always do when I successfully overcome difficulties – Now a quick change to things internal from things external. We shall surely see each other soon; moreover, today I cannot share with you the thoughts I have had during these last few days touching my own life – If our hearts were always close together, I would have none of these. My heart is full of so many things to say to you – ah – there are moments when I feel that speech amounts to nothing at all – Cheer up – remain my true, my only treasure, my all as I am yours. The gods must send us the rest, what for us must and shall be - Your faithful LUDWIG.

The Second Letter

Evening, Monday, July 6 You are suffering, my dearest creature – only now have I learned that letters must be posted very early in the morning on Mondays to Thursdays – the only days on which the mail-coach goes from here to K. – You are suffering – Ah, wherever I am, there you are also – I will arrange it with you and me that I can live with you. What a life!!! thus!!! without you – pursued by the goodness of mankind hither and thither – which I as little want to deserve as I deserve it – Humility of man towards man – it pains me – and when I consider myself in relation to the universe, what am I and what is He – whom we call the greatest – and yet – herein lies the divine in man – I weep when I reflect that you will probably not receive the first report from me until Saturday – Much as you love me – I love you more – But do not ever conceal yourself from me – good night – As I am taking the baths I must go to bed – Oh God – so near! so far! Is not our love truly a heavenly structure, and also as firm as the vault of heaven?

The Third Letter

Good morning, on July 7 Though still in bed, my thoughts go out to you, my Immortal Beloved, now and then joyfully, then sadly, waiting to learn whether or not fate will hear us – I can live only wholly with you or not at all – Yes, I am resolved to wander so long away from you until I can fly to your arms and say that I am really at home with you, and can send my soul enwrapped in you into the land of spirits – Yes, unhappily it must be so – You will be the more contained since you know my fidelity to you. No one else can ever possess my heart – never – never – Oh God, why must one be parted from one whom one so loves. And yet my life in V is now a wretched life – Your love makes me at once the happiest and the unhappiest of men – At my age I need a steady, quiet life – can that be so in our connection? My angel, I have just been told that the mailcoach goes every day – therefore I must close at once so that you may receive the letter at once – Be calm, only by a calm consideration of our existence can we achieve our purpose to live together – Be calm – love me – today – yesterday – what tearful longings for you – you – you – my life – my all – farewell. Oh continue to love me – never misjudge the most faithful heart of your beloved. ever thine ever mine ever ours

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Trpljenje, ki ustvari biser…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja dne 2 Marec, 2009 avtor Človek

Očitno pomlad ali pa kaj drugega resnično vpliva na moje dojemanje okolice. Celo v knjigah, ki niso leposlovne narave se mi pred oči prikazujejo tople besede, katere bi najraje pospremil z vonjem sveže odrezanih vrtnic.sss

Tako tudi v knjigi, ki je namenjena preučevanju simbolov in simbolizma poleg vseh drugih informacij naletim direktno na tisto, ki opisuje nekaj, kar bi enostavno lahko prilepil na prejšnjo objavo. Ali pa jo zgolj nadaljeval. Ampak mogoče bi bilo to že vse skupaj preveč, zato ostanem vsaj delno pri učenju.

Zakaj sploh raziskovati simbole? No recimo tako. Dnevno se srečamo z nešteto znaki, znamenji in drugimi slikovno besednimi zaznamovalci okolja. Na cestah nas recimo usmerjajo prometni znaki. Logo je znak proizvajalca. Na uradnih zapisih zapišemo svoj ˝znak˝. Sama umetnost je polna simbolike in simbolizma, pa tudi mitologija je ubesednjen simbol. Simbol je poln afektivnosti in dinamike, ki se ne da vedno do konca zajeti v misli ali besede. Sam simbol pa ima dve obvezni sestavini. Vidno zunanjost in prikrito resničnost. Po vidni zunanjosti slutimo globok notranji pomen.

Anton Trstenjak v svojem razmišljanju o človeku kot simboličnem bitju prične z besedami – Človek je bitje znamenj. Edino človek je simbolično bitje, ker edini simbole dojema in razlaga, njihove posamične dele postavlja skupaj tako, da ga nagovorijo in mu nekaj pomenijo.

No naj ne bom predolg, saj bo tisti, ki ga simboli zanimajo globje že poiskal le te, danes bom iz knjige Einführung in das Symbolvertändnis, avtorja Alfonsa Rosenberga prepisal zgolj en odstavek, ki se mi zdi skoraj prelep za razumevanje…

Biser je pojem za okroglo, mehko, svetleče, popolno. To je ssssposebna, iz morja porojena dragocenost. Njegova mati je školjka, iz katere trdote in tudi varovalne temnine je izstopil kot iskra svetlobe. Toda ta čista podoba je zasenčena s trpljenjem. Biser v bistvu povzroči tujek, ki je prodl v školjko in ga le ta obdaja s plastmi tenko nanešenega apna. V teh apnenih slojih svetloba mavrično spreminja barvo. Biser je potemtakem neskončno mila svetloba, ki je prešla v stalnost. Zato je v ozadju njegove čistosti in lepote vedno trpljenje.

Biser je simbol spreminjanja trpljenja v veselje in lepoto.

Nič ni bolj romantičnega od same narave…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Lepota v čistih očeh…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 26 Februar, 2009 avtor Človek

Skozi oblake je prodiral prvi žarek. Še vedno je bilo hladno, saj se zima ni končala, a dnevi so postajali daljši. Veselil se je pomladi, ki je prinašala novo življenje.

Stopil je skozi vrata in se odpravil proti mestu. Ogledoval si je obraze, vendar danes ni videl v njih ničesar. Vsakdanji negotovi pogledi so bili že stalnica, ki ga je spremljala na vsaki poti, nagli koraki in nemir so bili del  ljudi, ki jih je srečeval. Danes jim niti ni namenjal veliko pozornosti, saj je bil malce odsoten, pravega razloga niti ni bilo. Imel je občutek, kot da nekaj pričakuje, ampak sanjalo se mu ni kaj.

Zaželel si je kavice v starem delu, vendar mu danes vreme ni bilo naklonjeno. Ko je prišel do kavarne so oblaki prekrivali nebo in veter je pihal, da je odnašalo časopise po ulici. Odločil se je, da se sprehodi do prijateljice, ki ima trgovinico na trgu in ki je vedno nasmejana, kot da ne bi bila s tega sveta. Poznata se že več kot desetletje, a nikoli ni izvedel ničesar o njej. Vedel je samo zunanje stvari. Ampak vedno, kadar sta se srečala sta se skupaj nasmejala običajnim, vsakdanjim stvarem in vedno je bilo vprašanje, kaj bosta našla danes.

Vendar danes je ni bilo tam. Bil je ravno čas kosila, zato je trgovinica samevala z zaprtimi vrati. Popravil si je ovratnik na plašču in stopil naprej. Usmeril se je proti reki. Rad je gledal vodo, saj ga je pocccmirjala. V daljavi je zagledal postavo, ki se je vozila na kolesu. Prihajala je vedno bližje in obris je dobival podobo, ki mu je postajala všeč. Bilo je dekle. Peljala se je počasi, kot da se vozi zaradi vožnje same in ne zaradi poti. Kmalu je prišla že dovolj blizu, da je videl njen nežen obraz in tople oči, v katere se je zazrl in obstal kot vkopan. Vrnila mu je pogled in se odpeljala mimo. Obrnil se je za njo, kot bi bila magnet in jo še vedno opazoval. Čez kake pol kilometra se je nenadoma ustavila. Še vedno je gledal v njeno smer in stal na mestu. Opazil je, da nekaj ogleduje kolo in da je očitno nekaj narobe. Srce mu je pričelo hitreje biti in stopil je proti njej. Skoraj bi že pričel teči, vendar se je previdno ustavil, saj je ni želel prestrašiti. Ko je prišel bližje je previdno pozdravil in vprašal, če potrebuje pomoč.

Molčala je in ga milo pogledala, zato je stopil h kolesu, a bi pogledal, kaj se je zgodilo. Počena je bila sprednja zračnica in rezerve seveda ni imela s seboj. Skomignila je z rameni in se želela posloviti, ko ji je predlagal, da jo pospremi del poti, saj ni imel nikakršnega cilja in mu bo v veselje. Privolila je in prijel je kolo in odpravila sta se nazaj proti mestu. Pričel jo je spoznavati in jo skrivoma opazoval. Delovala je uglajeno, na čase kar malce prestrašeno. Kmalu sta prišla do mostu. Podala mu je roko in poslovila sta se. Še nekaj časa je gledal za njo in se odpravil proti domu. Ni si mislil veliko.

Naslednji dan se je zopet odpravil proti reki. Ni vedel ali samo zaradi nje ali zaradi tega, ker se mu včeraj ni uspelo pogovoriti z reko. Sedel je na klop in si prižgal cigareto. Opazoval je valove in poslušal dddžuborenje. Ni ostal dolgo, saj je bilo še vedno zelo hladno. Danes ni prišla. Niti je ni pričakoval. Naslednjih nekaj dni je imel veliko dela, zato je skoraj pozabil na tisti dogodek, dokler je tisti dan ni zagledal pred seboj. Tokrat brez kolesa. Ker sta imela čas sta odšla v tisto domačo kavarno, kjer je vedno dišalo po svežih slaščicah in kjer se je vedno dobro počutil. Sedela sta za mizo in zopet jo je poslušal in opazoval, medtem ko mu je zaupala že veliko stvari. Izvedel je že veliko o njej, med drugim tudi to, da ne živi samskega življenja. Vendar ga to ni motilo. Ugajala mu je njena odkritost in milina, ki jo je čutil, ko je govorila.

Tako sta se sem ter tja srečala in vsakič se je končalo z lepim pozdravom in prijetnim počutjem. Postajala mu je vedno bolj všeč, pa čeprav si tega ni želel, saj je vedel, da sanja v prazno. Spoznaval je njen svet domišljije, njene sanje, njene tihe misli in njene čiste želje za življenje. Tako sta nekega dne sedela na klopi ob reki in med pogovorom ji je ušlo, da se boji, da bi ji postal všeč. V trenutku ji je priznal, da čuti enako in nastala je napeta situacija. Razložila mu je, da ne more, ne sme, da to ni prav, saj ni samska in on jo je razumel. Ni ga bolelo. Kmalu sta se poslovila in ostal je sam.

Razmišljal je o vsem, kar se je zgodilo in o situaciji ki je nastala in upal je, da ne bo pobegnila v stran. Tega si ni želel, saj mu je njena družba ugajala in konec koncev raje trpi, če je potrebno ob njej, kot da se njuno poznanstvo konča še preden se je dodobra pričelo. Pripravljen je bil na vse. Ni mu bilo toliko do uveljavljanja svojega, saj ni želel vplivati na njo, ker se mu je zdela čista. Čista duša, ki bi ga razočarala, ko bi storila prehitro potezo. Pripravljen ji je bil dati ves čas na svetu, naj ostane takšna kot je, pa čeprav v objemu drugega. On to lahko, ker on to mora. Ker on verjame v čistost in lepoto, ker mu je površnost postala že tujka.

Minilo je nekaj dni, preden se je zopet odpravil k reki. Sedel je na tisto klop in gledal v vodo. Vsako minuto se je nestrpno obračal in opazoval, ali se bodo njune poti ponovno križale. In prišla je. Sedla je poleg njega, kot da se ne bi nič zgodilo in bilo mu je prav. O tistem nista govorila več, čeprav so mu misli hodile tudi tja. Želel si je marsikaj, ampak ni želel pokvariti tistega kar ima. In imel je. In hodil je vsak dan k reki in se oziral, kdaj bo prišla, če bo prišla. In bilo mu je toplo.

  • Share/Bookmark

Želim vam čim bolj zaljubljen dan!

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 14 Februar, 2009 avtor Človek

Danes je ti. dan zaljubljencev. Mnenja glede tega ˝novo ustanovljenega˝ praznika so deljena, nekateri ga obožujejo, drugi se zgražajo nad njegovo komercializacijo. In kdo ima prav?

Seveda gre za novo prinešeni praznik, prav tako kot nova oblika božiča, ali pa noči čarovnic ipd… Ljudje se vedno delijo na dva pola in tu seveda ni nič drugače. Nekateri obsojajo iznajdljivost prodajalcev, ki je seveda na prvo žogo, ampak kaj pa danes ni? Zanimivo se mi zdi, da se posameznik obremenjuje s tem, da nekdo hoče zaslužiti, čeprav sam vsak dan dela na tem, da bi sam naredil enako.

Nekateri posamezniki se zmrdujejo, češ da bi se ljudje morali ljubiti vsak dan, ne samo enkrat na leto in bi si prav tako morali to ljubezen izkazovatiff vedno sproti.

Ampak kdo so ti ljudje? Če malo osvežimo že osnovno poznavanje psihologije, se hitro zavemo, da nas motijo tiste stvari, ki so v nas in nas na le te opozarjajo. Če je oseba dejansko nad tem in ne potrebuje opozarjanja na to dejanje, se s tem ne obremenjuje, ravno obratno, še lažje zapade v kolektivno in se počuti domače. Ker vsaj ta trenutek ni več osamljena v svojem početju.

Pa se vrnimo k potencialnem izkoriščanju prodajacev na ta dan. Samo dejanje ni čisto nič drugačno, kot v vsakdanu, ali kot v vsakem osebnem prazniku. Tudi ko ima nek otrok rojstni dan, in mu starši ali darovalci kupijo neko igračo, so v devetdeset odstotkih prepeljani žejni čez vodo. Jasno je,  da ravno pri igračah in teh trivialnih malenkostih so marže najvišje, to ve prodajalec in to ve kupec. Zavajajo nas vsak dan tudi z različnimi pikami, točkami zvestobe, poceni mobilniki in vsemi drugimi inštrumenti, kjer vsako kupljeno blago preplačamo in nekomu ustvarjamo dobiček. Tako danes ta svet deluje in pač tako to je, zato ne vidim razloga za zgražanje nad zgolj eno navadno marketinško akcijo, ki je za moje pojme še premalo izkoriščena.

Ljudje smo radi zavedeni. S strani drugega spola, s strani učiteljev, s strani medijev, s strani staršev, pač katere koli inštance, ki nam predstavlja določen del avtoritete v določenem trenutku. In tukaj se pojavi razumevanje nad zgroženostjo. Seveda, ljubezen še vedno velja za ˝sveto˝ in v nas se oglaša nek arhetipsko moralni opomnik, da ona pa le ni tako lažna in enostavna, da bi jo lahko prodajali.

Pa to res drži? Koliko ljudje sploh ljubimo in kaj ljubezen je? Ali ljudje sploh ljubimo osebo, ali zgolj ljubimo idejo o njem? Ali ni ljubezen pogojena s tem, da nas privlačijo napake drugega, ki jih imamo sami, ampak jih ne upamo izražati? Ali je ljubezen sredstvo ali cilj? Ali je ljubezen realno čustvo ali zgolj podaljšek zaljubljenosti? Koliko je posameznik pripravljen žrtvovati sebe za ljubezen? Smo še vedno, tako kot je opevano v liriki in prozi, pripravljeni dati življenje za ljubljeno osebo? Ali pa smo končno prišli do točke, kjer obvelja naravna klasifikacija, da je edina prava ljubezen materinska?

Človek pač ljubi druge, ker posledično zaradi tega lažje prenaša sebe. Zato vedno znova išče prostor, kamor bi to čustvo usmeril. In prav je tako, saj naj bi bila važna pot in ne cilj.

In na koncu, zakaj bi se obremenjevali z nečim, kar izvira iz nas?

Zaljubljeno valentinovo vam želim.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Vihar ujet v trenutku…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 29 December, 2008 avtor Človek

Morje je bilo mirno in zgolj nekaj razbitin je nakazovalo,da je se včeraj divjala nevihta, ki je obljubljala potop vsega živega. Sedel je na palubi svoje barke in v misli želel priklicati dogodke zadnjih dni, ki jih je na nek način želel pozabiti, po drugi strani pa se jih je oklepal kot utapljajoči se naključnega kosa lesa, katerega je prinesla voda. Je bila to usoda, da se mu ni zgodilo enako kot mnogim, ki danes stoje na pomolu in objokujejo svoje ladje, ali pa zgolj naključje, da je prav on zašel v zaliv, ki ga je obvaroval hudega. V glavi mu je se vedno zbijalo in uničen želodec mu je govoril, da nekaj ne dela prav. Hudičeva ognjena voda, ki mu je sinoči zopet prevzela um je puščala posledice. Že skoraj si je prisegel, da ne bo več pil, pa vendar, bi se zgodilo kar se je, če ne bi? Se vedno je nosil njen vonj, ki ga ni želel sprati, saj to je vse kar mu je ostalo. In to ne prvič.

Spomin je počasi dobival obraze, ki so prešerno nazdravljali, se smejali ter sem ter tja zapeli. Maske so počasi padale in vzdušje je proti jutru postajalo nevzdržno, le njen okajeni smeh ga je zadrževal. Kot začaran ni mogel umakniti pogleda z njenih velikih sijočih oči, ki so zgolj iskale pozornost vsakdanje praznine. Preglasna glasba je onemogočala normalen pogovor, a do tega mu niti ni bilo. Zato si je ogledoval gibanje teles v tej zapuščeni pristaniški podrtiji, kamor so se zgrinjali različni osebki, verjetno z enakim razlogom. Kozarec v rokah se ni želel sprazniti, pa čeprav ni več videl v čem je smisel. Mogoče ga tudi ni bilo. Nekajkrat sta se spogledala in razmišljal je o tem, zakaj je zavil v to hudičevo mesto, čeprav je vedel, da bo tam. Bil je prepričan, da je vse skupaj pustil za seboj in da je bila preteklost zgolj flirt, ki ni nosil nikakršne teže. V to je bil popolnoma prepričan, saj je vedel kje stoji. Vstal je in se odpravil proti pomolu. Zunaj je veter že pričel s svojo godbo in vedel je, da mora spraviti barko čim dlje od priveza, preden bo prepozno. Obrnil se je in krenil proti čolnu, ko je kar na enkrat stala pred njim.

˝Zakaj si prišel? Vedel si, da bom tu, zakaj?˝

Ni ji odgovoril, saj niti ni vedel odgovora. Zaužita pijača mu je zbegala misli in vse kar je v tem trenutku vedel je to, da si je zeli. Gdddledala ga je direktno v oči in tudi sam jih ni spustil. Položil ji je roko na obraz in se preden je uspela se karkoli reci so se njune ustnice združile in vročica mu je prevzela telo. Umaknil se je le toliko, da bi ji pogledal v oči. Veter je postajal vse močnejši in spomnil se je na barko. Prijel jo je za roko in povlekel za seboj. Ni mu ugovarjala in ni se branila. V trenutku je dvignil sidro in odvezal čoln, saj se je mudilo. Mudilo zaradi nevihte mudilo zaradi nje. Usmeril je proti odprtemu morju in stopil k njej. Bila je gola in počasi se je dotaknil njenega belega telesa, ki je vroče vrelo in se odzivalo že ob najrahlejšem dotiku.

Poljubljal jo je na mestih, ki so vodila v nebesa, poljubljal jo je na mestih, ki so nosila spoštovanje. Zunaj je besnelo in veter je zibal barko in dobil je občutek, da ju bo prevrnilo. Vendar se ni mogel ustaviti. Sedaj je bila ona vse in vse je bilo tisto kar si je želel. Njeno globoko dihanje ga je spodbujalo k iskanju nedorečenega in nikoli si ni mislil, da obstaja kaj lepšega kot igra dveh teles, ki želita naslade. Obležala sta drug ob drugem in neukročene misli mu niso pustile zapreti oči. Morje se je umirilo in lahno zibanje jo je popeljalo v sen, a on je ostal buden. Obrnil je čoln proti pristanu in sedel na robu postelje vse dokler nista prispela do priveza, kjer je legel nazaj k njej in jo opazoval še naprej. Narahlo ji je gladil zdaj lase, zdaj druge dele telesa, narahlo, da je ne prebudi. Kmalu bo dan in moral bo na kopno. Zibanje barke je uspavalo tudi njegovo utrujeno telo a ne za dolgo, saj je moral na pot. Ko je tako zopet sedel na robu postelje ni vedel, ali jo vidi zadnjič ali jo bo mogoče še kdaj ugledal. Vedno je bilo odvisno od nje. Vedel je, da tako mora biti in vedel je, da drugače ne gre.

Ropotanje s sosednje barke ga je prebudilo iz sanjavosti in zavedel se je, da bo moral odriniti. Teža v trebuhu je popuščala, glavobol je ostal. Stopil je v kajuto, kot da je mislil, da ga bo čakala tam. Razgrnil je rjuhe in utrujeno stopil na zrak, pospravil mreže in odvezal čoln. Počasi je razprl jadra in veter ga je ponesel proti modri globini, brezciljno a z nasmeškom na ustih. Danes mu je vseeno za ulov, danes je imel njo. In vse kar mu je ostalo je spomin in morje pred njim.

A bilo je toplo.

  • Share/Bookmark

Pogovori s Človekom III…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 21 Oktober, 2008 avtor Človek

Nadaljevanje drugega dela.

Minil je deveti dan. Želel je stopiti še korak nižje, ko se je od nekod pojavilo sonce. Topli žarki so mu ogreli obraz in premražene ude, sedel je na skalo in se ozrl proti gori.

Vrh je bil še vedno odet v megleno tišino in nič ni kazalo, da se bo kmalu spremenilo. Iz nahrbtnika je vzel oblačila, si postavil vzglavnik in se ulegel, da bi užil toplino, ki mu je bistrila misli. Bil je utrujen in zaspan, zato je zamižal, da si odpočije.

Komaj je zaspal, ko je na licu začutil mokroto in sunkoma je odskočil. Prestrašena žival ga je gledala v oči in tako sta obstala za trenutek ali dva. Počasi je stegnil roko proti njenemu obrazu, vendar je odskočila. Še enkrat se je ozrla in odšla.

Sedel je in gledal za njo. Lahkotno je skakljala preko skal, ki so vodile v dolino. Predramilo ga je in se ozrl proti svojemu cilju. A tam še vedno ni sprememb.

Razmišljal je, kako prav bi mu prišel glas, da bi se pogovoril. Napenjal je ušesa, da bi slišal, se oziral okoli sebe in se prestavljal,  zdaj sem, zdaj tja.

Nič. Ostal je brez glasu in brez gore. Pospravil je stvari, vstal in stopil po poti, kjer je maloprej skakljala drobcena žival, ki mu je ukradla sen. Brez misli je lahkotno stopil na pot. Prenehal je razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo in stopal korak za korakom.

Vedno bolj se je oddaljeval, vedno bolj poskočen je postajal korak. Misli so zamenjale vsebino in sonce je sijalo vedno bolj. Sprenevedanje je stvar preteklosti…

Ko je prispel v dolino, se je še zadnjič ozrl za skrivnostjo, ki je ostala tam gori, ji pomahal v slovo in ji rekel adieu…

  • Share/Bookmark

Pogovori s Človekom II…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 16 Oktober, 2008 avtor Človek

Nadaljevanje I. dela…

Tako je čakal še tri dni. Sam s svojimi mislimi. Okoli njega je svet spreminjal obliko in megla mu je skrivala pogled na goro. V spomin si je poizkušal priklicati trenutke in dobival je občutek, da bo slika zbledela, čeprav si tega ni želel. Še vedno je bila edina pot ffnavzdol, še vedno mu je ostajal umik.

Želel je izginiti, pozabiti. Pa vendar si je tega vrha želel že dolgo in že nekajkrat poprej, a je misel zaradi dobrega razloga opustil. Mogoče je razlog obstajal tudi sedaj, a sedaj ga ni videl.

Ko se je četrti dan prevesil v noč, sej je zopet oglasil tisti znani glas, ki se pojavi, kadar ga potrebuje.

Beri naprej…

Glas: ˝Dober večer!˝

Človek: ˝O, lejga. Smo spet ˝tam˝?˝

Glas: ˝Očitno, saj se še vedno nisi premaknil… Kaj kaniš ukreniti?˝

Človek: ˝Ne vem. Veliko mi ne preostane..˝

Glas: ˝Kaj pa ti preostane?˝

Človek: ˝Lahko odidem in se poizkusim vrniti. Lahko ostanem in upam. Lahko odidem in pozabim. Lahko odidem in poizkušam preplezati drugo goro… ˝

Glas: ˝No, pa bi lahko kar tako odkorakal drugam?˝

Človek: ˝Lahko. Kar se tega tiče, je situacija dokaj enostavna. Veliko je še gora, ki bi jih želel spoznati, verjetno je med njimi tudi takšna, ki želi biti osvojena z moje strani. Bilo bi pametno pogledati naokrog.˝

Glas: ˝Potem vztrajaš v tem samo zaradi trme? Te tvoje potrebe po izpolnitvi?˝

Človek: ˝Ne, niti najmanj. Ne gre za trmo. Ne verjamem v naključja. Verjamem v smisel in odgovore. In tukaj ga nimam. Če bi vedel, da sem se zgolj zaplezal , ker je ona želela, da se, bi razumel. Bilo bi, kot je že velikokrat bilo. Ampak nekako ne čutim tega. Ne verjamem…˝

Glas: ˝Ali pa samo nočeš verjeti…˝

Človek: ˝Tudi to ima smisel. Konec koncev sem zgolj človek in ljudje to radi počnemo. Ampak se mi zdi, da ne…˝

Glas: ˝Zakaj?˝

Človek: ˝Ne vem natančno. Glede na to, da sem že kdaj prej idealiziral, lahko primerjam in ugotovim, da temu ni tako. Ni slepote, ne jemlje mi energijo. Prej ravno nasprotno.˝

Glas: ˝Pa ne boš rekel, da je tako velik izziv – ta nedosegljivost?˝

Človek: ˝Izziv? Ne. Ne gre za izziv. Ne gre za tekmo. Ne gre za samo osvajanje tega vrha, gre za spoznanje, kaj je za njim… Mogoče je bolj težava v otroški zvedavosti…˝

Glas: ˝Ampak do sedaj še nisi doživel veliko lepega tam. Kaj če tega ni?˝

Človek: ˝Resnica je, da gori do sedaj še nisem doživel veliko. Nekaj malega, kar sem okusil, pa je bilo več, kot sem pričakoval. Mogoče ker nisem pričakoval.˝

Glas: ˝Si videl že kak znak, da se zna zjasniti?˝

Človek: ˝Ne. Če pa sem, pa ne verjamem…˝

Glas: ˝Pa saj je samo gora…˝

Človek: ˝Res je. Vendar če gledam tako, potem so vse samo gore. Ene višje, druge nižje, nekatere poraščene, spet druge kamnite. Če gledam tako, potem obvelja tvoja. Ampak, kakšen postane človek, ko ne želi več?˝

Glas: ˝Svoboden?˝

Človek: ˝Mogoče. Ne vem. Vem pa, da sigurno osamljen…˝

Glas: ˝Zdi se mi, da iščeš izgovore…˝

Človek: ˝Zdi se mi, da bi rad, da te usekam…˝

Glas: ˝Hehe, bojevitosti ti pa ne zmanjkuje… Te mogoče to žene?˝

Človek: ˝Tudi mogoče…˝

Glas: ˝In kaj sedaj?˝

Človek: ˝Ja. In kaj sedaj?˝

f

Glas je utihnil. Človek je ostal sam s svojimi mislimi, ki jih je sem ter tja zmotil krik kake ptice ali pok vej v gozdu. Sestop je bil že suh in prehoden, spustiti se bi bilo lahko. Zeblo ga ni več, a ni se znal odločiti. Sprehodil se je malo naokoli in opazoval, kako se dolina umiva v sončnih žarkih, opazoval kapljice na iglicah dreves, sedel sedaj na ta ali oni kamen. Kmalu je spoznal, da se je vmes kar malo oddaljil od skrivališča. Malce se je ustrašil, zato se je zazrl proti vrhu, kjer je še vedno kraljevala megla. Opazoval je za žarkom, vendar je bilo vse temno. Stopil je še dva koraka nižje in se zopet ustavil…

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark