Arhiv za 'Človek ljubi' kategorijo

Zlato v reki

Objavljeno v Človek ljubi dne 18 Junij, 2013 avtor Človek

Kri je kapljala že po vsem pisalu, a vendar se še vedno ni mogel ustaviti. Še zadnja misel, samo še tole, si je govoril. Rana, ki se mu je pojavila pred dnem in pol, se je razvila iz žulja, ki ga je dobil ob držanju edinega svinčnika, ki ga je imel. In nikakor se ni mogla zaceliti, saj ni mogel prenehati pisati. V njem je vrela bolečina ob spominjanju na vse preteklo in večkrat se je moral ustaviti, da si je obrisal solzo ali pa globoko vdihniti. Spraševal se je, ali je sploh pametno početi, kar počne? Kaj pa če nihče ne bo bral? Kaj pa če njegov talent ni toliko dober, da bi sploh koga zanimalo? Zakaj se potem toliko muči, ko bi bilo bolje, da bi jo pozabil in vzel zgolj tisto, kar se je naučil in stopil v svet dalje? Mogoče bi bolje užil lepoto, ki se je razprostirala pred njim, mogoče bi ga odneslo tudi na zabavo, nedaleč stran, za katero je slišal, da je resnično nekaj posebnega in se predal osvajanju tukajšnjih deklet, ki so ga obletavale in se mu dobrikale, kadar koli je prišel v stik z njimi. Bil je tujec in verjetno jih je to toliko očaralo. Marsikomu to ne bi bila ovira, saj so čedna dekleta, ki rada uživajo. Vendar v njem je vrela ljubezen in vsaka misel na drugo dekle mu je bila popolnoma tuja. Mogoče tudi zaradi tistega dobrikanja, saj je bil pripadnik stare šole, kar pomeni, da je osvajanje ritual in ne zgolj direktna prodaja. In to svojo bolečino je moral izkusiti. Ni se smel več zapreti. Bolelo ga je tudi prej, ves čas, saj ni mogel uživati stvari, ki so se mu ponujale, vendar sedaj je moral trpeti, ker je vedel, da se drugače iz vsega ne bo ničesar naučil in bo kmalu stopil na isto pot, ki se bi končala ravno tako kot ta.

A moral je ustaviti pisanje, saj je kri postajala že resnično moteča in ni želel uničiti ustvarjanja. Zato je vstal in se odpravil do oskrbnice, da bi rano ponovno razkužila, da se slučajno ne bi vnela. Našel jo je sedeti za mizo, kot bi ga čakala.

Želela je, da najprej dokonča zgodbo, ki jo je pravil, zgodbo o kateri piše, saj je pisal v domačem jeziku in ni mogla brati, čeprav si je močno želela, ko je videla kako vneto ves čas čepi za tistimi papirji in gleda v daljavo. Poslušala ga je in ko je končal, je bila brez besed. Zaključek zgodbe ji je dal misliti, saj ni videla življenja na ta način, pa vendar je razumela celotno misel.

Opazil pa je, da tudi njeno razmerje ni tisto, kar bi on razumel kot to, kar si želi sam v prihodnosti. Vprašal jo je, kaj se dogaja in odprla se mu je z zgodbo, ki ga je očarala.

Bila je pripadnica Wayunaki plemena, ki so prihajali iz Venezuele. Njene poteze so bile resnično domorodske in vedno mu je bilo zanimivo opazovati obraze ljudi, ki so bili tako drugačni od tistega, kar je poznal poprej. Kljub svojim mladim, sedemindvajsetim letom je imela že štiri otroke. Dve hčeri sta živeli tu z njo, imeli sta pet in šest let, dve pa je zapustila pri materi pred desetimi leti, doma v Venezueli. V njenem govoru ni bilo žalosti, navadila se je sprejemati življenje z bolečino in verjela je v Boga, ki ji je, ko je bilo najbolj potrebno stopil na pomoč. Bilo je to kakšne štiri leta nazaj, ko je že rodila obe novi deklici in sta bila z možem v resnični krizi, saj nikakor nista mogla najti službe za več kot kakšen dan. Pa še to za mizerno dnino, ki je komaj prinesla hrano na mizo za otroka, kaj šele za vso družino.

Zato sta bila primorana početi vse, kar je bilo smiselno in tisto, kar je bilo malo manj smiselno. Med drugim sta iskala tudi zlato v bližnji reki, saj se je zgodilo, da so ljudje našli kar velike zaklade na tem področju. Tako sta hodila iz dneva v dan in se trudila, vendar ni bilo sreče. Takrat je pričela moliti in prosti za pomoč, vsaj malo si je želela, ker je bila že resnično utrujena od ubogega življenja. Molila je dan za dnem in iskala sta dalje. Ni minilo dolgo, ko sta nekega večera že skoraj obupala in sta se počasi vračala nazaj proti domu, ko je zaslišala glas naj pogleda na svojo desno in poizkusi še tam. Povedala mu je, kar je slišala, vendar je bil on že močno utrujen, zato je obupaval in nikakor ni želel več dvigovati tistega težkega sita, s katerim sta izpirala kamenje. Vendar je vztrajala, saj je bila prepričana, da ji je končno odgovoril vsemogočni in da mora poizkusiti. Sama je vzela tisto ogromno reč in stopila do reke in pričela zajemati in izpirati. On jo je gledal in ves utrujen ni rekel niti besede. Zajemala je in zajemala, vendar se nič ni zgodilo. Rekel ji je, da je čas, da odneha, da je jutri nov dan, vendar je vztrajala in govorila – samo še malo, samo še malo. Roke so jo že močno bolele in skoraj je odložila sito, ko se je notri nekaj zasvetilo. Zakričala je od veselja in on je skočil do nje in skupaj sta v veselju in radosti skakala po vodi. Tedaj je tudi on z zadnjimi močmi prijel za delo in izpiral in izpiral. V izredno kratkem času je našel kar nekaj malih grudic a ker se je že dodobra stemnilo, sta se odločila, da se morata vrniti drug dan in nadaljevati z delom. Naslednji dan sta tako zarana stala na istem mestu in v nekaj dneh sta našla toliko, da sta lahko nahranila družinico in se premaknila iz tiste vasice, saj je bilo dovolj tudi za prevoz in najemnino, v kakšnem večjem mestu. Tako ju je pot pripeljala do tega delovnega mesta, kjer sta bila danes in sta dokaj solidno živela.

Kako navdušujoča in lepa zgodbica, je razmišljal, medtem, ko so mu solze kar same od sebe tekle po licih. Koliko trpljenja in upanja je obstajalo v ljudeh teh dežel, ki so svoj čas bile plodne in zavidanja vredne, danes pa se borijo za vsak kos kruha posebej.A vseeno so vse trpeli s ponosom in močjo, ki je bila zavidanja vredna, saj se nikoli niso pritoževali, bili so srečni, da imajo vsaj toliko, kar imajo.

Pogovarjala sta se in smejala, takrat pa jo je moral vprašati še nekaj, kar ga je žulilo že dalj časa. Opazil je namreč, da ga spominjata na njegovo prejšnje razmerje, da ne vlada ljubezen med njima, temveč sta zgolj bolj kot ne prijatelja in skupaj po sili razmer. Povedala mu je, da razmišlja, da bi ga zapustila, saj sedaj se je že toliko pobrala, da se lahko premakne tudi sama naprej. Vendar jo je dvomljivo gledal. V tem času se je namreč naučil, da ljubezen resnično ne pride sama in da je potrebno dajati in da gre vedno za odločitev, ali boš dajal ali ne in ali boš ostal ali ne. Iskanje in spoznavanje drugih ljudi ji seveda privošči, vendar to ni bila njena prva enaka izkušnja in kdo pravi, da bo potem drugače? Verjetno bo, nekaj mesecev, kolikor zaljubljenost traja, vendar kasneje bo prav tako potrebno vlagati, če bo želela nekoga ob sebi. Mogoče ji celo prija biti samska, je spraševal, ampak tudi samski človek ne more biti, saj ima tako čustvene, kot telesne potrebe in če ne bo v vezi, kaj potem? Se bo zadovoljevala s kratkotrajnimi užitki in tako hodila prazna in ne ljubljena?

Poslušala ga je in se strinjala. Vendar ni vedela, kaj dejansko lahko še stori. Pravila je, da se je on popolnoma ohladil in da ni več tako kot je bilo. A vendar jo je kar malce prekinil med to debato in ji povedal, da je namreč opazil, da tudi ona se ne trudi preveč. Čeprav misli, da je dala vse od sebe in da ni več kaj, da je konec zaradi obupa, vseeno ve, da ga še vedno želi in da mogoče bi se tudi sama lahko malce bolj toplo in zainteresirano pričela obnašati do njega, saj moškemu to godi. Naj to stori samo toliko, da pride med njima do ponovne komunikacije in potem bo skozi pogovor uvidela, ali res ni več pomoči ali pa je vse resnično samo v tem, koliko si oba želita mirnega, zadovoljnega in ustvarjalnega življenja, skozi ljubezen in spoštovanje.

Sedela je tam in ga gledala. V njenih očeh so bile solze, videl je, da si želi, da bi se vse popravilo, zato jo je objel in ji pustil, da se zjoče. Tudi sam je spustil solzo, ko je čutil vso bolečino, ki jo je nosila v sebi. Vendar moral ji je to povedati, saj je iz dneva v dan gledal, kako grozen je njun odnos, pa čeprav imata za seboj zgodbo, ki jo je potrebno deliti s svetom in zgodbo, na kateri je mogoče graditi tudi gradove, saj za pravo ljubezen ne potrebuješ izziva, temveč človeka, ki je pripravljen s teboj iti tudi skozi najhuje. Po tem, pa z malo dela uvidiš, kako srečen si lahko, da si preživel in kako lepo je živeti, ko si lahko malce oddahneš.

Ponudila mu je večerjo, vendar ji je povedal, da si jo že težko privošči, saj je že večinoma zapravil, kar je imel v namenu. Rekla, da bo na račun hiše. S srcem je sprejel in pripravila mu je največjo ribo, kar jih je kdaj zaužil. Ko je pojedel, se je vrnil pred svoj šotor in ponovno prijel pisalo, saj je vsaj na ta način želel stopiti v stik z Njo, ki jo je resnično še vedno ljubil, čeprav je ni bilo več. Vendar čutil je, kot da še vedno sedi ob njem in se nasmiha, ko vidi, kako se mu je ponovno odprlo srce in kako je ponovno našel ljubezen, tudi ljubezen do ustvarjanja. V mislih jo je objel in skupaj sta tiho gledala v valove in poslušala bučanje, ki je bilo namenjeno človeku, da užije življenje, se radosti in ljubi, ker vse je tu zanj, da resnično živi. In sanjal je lepe sanje, sanje ljudi, ki so imeli, izgubili in se potem ponovno našli.

  • Share/Bookmark

Slačenje stare kože

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 7 Februar, 2010 avtor Človek

Dnevi so minevali v kot ure, a včasih se je minuta vlekla dlje kot celo leto. Včasih je želel zbežati stran, stran od sebe, a vedel je, da si nikakor ne more uiti. Bil je tu in gledati se je moral v ogledalo, ki se mu je rogalo v obraz. Izkrivljena slika ga niti ni več motila, vedel je, da mora samo stopiti v stran, korak nazaj, da lažje se odrine in skoči višje.

Počutil se je kot malo dete na vlaku smrti, sedaj na vrhu, trenutek kasneje zopet na tleh, mislil je, da je vse skupaj že minilo. A vedel je, da laže. Da laže sebi, laže njej, laže vsemu kar mu je bilo sveto. Upal je, da mu slej ko prej uspe prepričati svojo dušo, svoje telo, da vse skupaj ni imelo smisla, da je bila zgolj žalostna zgodba, katere konec je vedel že dolgo v naprej.

A solze, ki so padale v kozarec so govorile drugače. Nekaj v njem je umrlo. V to igro je vložil vse in vse je izgubil. Izgubil je sebe. Izgubil je tisti žar, s katerim je premagoval vsakodnevne ovire, ki so mu prihajale na pot. A ni ga skrbelo za ovire, saj teh je bilo iz dneva v dan manj, bolelo ga je, ker ni več našel tolažbe niti v tistem, kar je ljubil prej in kar je želel ljubiti za vedno. Želel se je veseliti, a dobrote, ki so mu prihajale na pot so se mu zdele zgolj miloščina za tisto, česar ni imel.

Ni je hotel zasovražiti, pa čeprav je bil prepričan, da mu je dala dovolj razlogov za to. Ni je hotel spregledati, pa čeprav ni želela biti več videna. Ni se več želel spraševati o krivdi, o jezi, o smislu, o bolečini, želel je samo… da bi jo ponovno objel. A nje ni bilo več. Nikoli si ni mislil, da bo še kdaj resnično ljubil. Želel je bivati v svetu, prepolnem gorja in uživati v tistem, kar mu je zapolnjevalo dan, vse dokler je ni zagledal tisti usodni trenutek, ki ga je pograbil in prevzel. Postala je njegova obsesija, ki je ni mogel spraviti iz sebe. Vzel si je čas, da bi jo spoznal. Težave, ki so stale na poti je vzel kot izziv, vse je bil pripravljen storiti, da bi jo imel. Vsaj za kratek čas. In storil je. Storil je vse kar je zmogel in kar je znal, a ni bilo odvisno samo od njega. Tega se je žal zavedel prepozno. Želel si je, da bi bila prava in želela si je, da bi bil on tisti. Želela sta. Mogoče sta celo bila, ampak nista si mogla pomagati. Ni mu znala pomagati, da ji pomaga. Zato je brez moči poizkušal  rešiti nekaj, kar ni imelo rešitve.

Prišel je dan, ko je bila njena želja premočna, da bi se ji lahko še zadnjič uprl. Ni imel srca, da bi jo prosil, da ostane, saj je vedel, da to mora želeti sama, drugače se bosta vrtela v začaranem krogu iz katerega je želela na vsak način izstopiti. Sklonil je glavo in priznal poraz. Poražen je bil že mnogokrat poprej, bil je navajen padcev in vzponov, saj je bil človek, ki nikoli ni poznal varnega pristana. Nihče mu tega ni predstavil, nihče ga ni učil. Stopil je vstran in ji prisegel zvestobo v srcu, prisegel, da bo vedno tam, za njo. In bil je. Dolgo časa je trpel svojo bolečino, da bi njej olajšal njeno, a to ga je vleklo v malodušje, v svet, kjer sam ni več obstajal, saj je od njega ostal le kalup. Želel si je leteti a njegova krila je stopilo sonce, ki se mu je preveč približal, ko jo je spoznal. Ni jih mogel zaceliti, saj mu je zmanjkovalo perja, ki ga je spravljal, da bi njej olajšal padec. Pa čeprav je našla novo gnezdo, nov svet, ki ga ni poznal. Želel ji dobro, a spoznal je, da s tem ubija sebe, svoj dan, svoje srce.

Vse kar je imel, je bil on sam. Preveč se je razdajal. Skrival je solze, da ne bi vedela, da trpi, smejal se je, da se ne bi počutila krivo. A ko je sedel sam v svojih sobanah, je želel samo živeti, želel je ponovno želeti. Namesto tega so mu lice zopet razžirale solze in dan je bil enak dnevu. Želel je čutiti karkoli, samo bolečine ne več. Vedel je, da obstaja samo ena rešitev, a bal se je. Bal se je, da če ne bo tam za njo, ko ga bo resnično potrebovala, da nikoli ne bo postala tisto, kar je videl v njej. Bal se je, da je bilo vse skupaj  samo iluzija in da nikoli ni bila nič več kot le to. Da nista bila resnična ne ona, ne on. Da si je vse skupaj samo želel.

A vedel je, da ne more ostati nekje med rajem in peklom, vedel je, da edina pot, ki jima je ostala, je spomin, ki bo zaživel, če bosta oba tako želela. Vedel je, da mora prestati preizkus, vedel je, da obstaja samo ena pot. Zaupati njej, zaupati sebi in zaupati življenju.

Zato se je obrnil in stopil na pot. Ni smel dopustiti, da v njem umre še zadnja želja po ljubezni, zadnje upanje v srečo. Želel je živeti, pa čeprav le za trenutek. In ona? Dal ji je vse, kar je imel za dati, vzela je tisto, kar je mislila, da potrebuje. Bil je tisti, ki jo je razumel, spoštoval in spodbujal, pa čeprav je včasih mislil drugače. Upal je, da bo sedaj vse to dobila tam, kjer pravi, da ji je bolje, kajti sedaj je tam, kamor je stopila sama. Še enkrat je spustil solzo v pozdrav, zašepetal njeno ime in prisegel nebu, da storil je vse, kar je mogel in znal in prišel je čas, ko si je priznal, da mora odditi…

YouTube slika preogleda

Iz ˝arhiva˝…

  • Share/Bookmark

Žametni spomin

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 6 Februar, 2010 avtor Človek

Bil je čisto navaden petkov večer. Dež je še vedno počasi raztapljal belino snega in postajalo je vedno topleje. Vračal se je s sprehoda, se spotoma ustavil v sosednji restavraciji, vzel večerjo, ki mu jo je pripravil prijatelj in se napotil proti domu. Že čisto blizu vhodnih vrat je opazil, da mu bo zmanjkalo cigaret, zato je stopil do sosednjega lokala, ki je bil edini, ki je prodajal zvitke, ki so mu nudili svojevrsten užitek.

Notri je bilo živo, nasmejano in energija je bila izredno dobra. Stopil je do točilnega pulta, pozdravil prijatelje, ki so delali to noč, naročil in se malce razgledal po prostoru. Veliko lepote je premogel ta večer in pogledi so kazali zanimanje, ki so jih potrjevali nasmeški, nekako znanih, a vseeno neznanih nežnih obrazov. Prijatelj je opazil njegovo interes in mu ponudil pijačo, vendar se ni odločil za njo. Oblečen je bil za sprehod, s seboj pa je nosil tudi zavitek s hrano, ki je počasi že oddajal vonj. Lepo se je zahvalil in se napotil domov. Stopil je v prazne sobane, odprl steklenico vina in se posedel za mizo, ki jo je premaknil proti oknu, da bi užival v pogledu. Zaljubil se je v to mesto, zaljubil se je v svoj dom, zaljubil se je v ljudi, ki so hodili v njegovi okolici. Počutil se je toplo, varno in prosto ter vsak dan  zajemal s polnimi pljuči. Dokaj hitro je pospravil obed, umaknil mizo, si prižgal svečo, izbral glasbo, nalil nov kozarec vina in se zagledal skozi okno . Prepustil se je skromnemu užitku, ki ga kar nekako ni želel izpuščati, saj  je bil takrat resnično sam s seboj.

Zagledal se je v dežne kaplje in spomin ga je odnesel nazaj v tisto poletje, ko je prvič videl njene oči in prvič okusil vonj njene tople ženskosti. To so bili časi, ko so se rojstnodnevne zabave odvijale ob tistem jezeru, biseru dežele. Zunaj, na prostem, ob zvokih kitare, ki jo je preigraval prijatelj, kiateri nikoli ni dokončno izkoristil svojega talenta.

Dan se je že dolgo nazaj prevesil v noč in zgolj luči dspostavljene ob vodi so metale sence, ki so poplesavale pred njegovimi očmi. Večina se je umaknila na bližnji pomol in skakali so v vodo, on pa je ostal sam na klopi in se poigraval s prijateljevo kitaro. Preigraval je tisti akord, ki ga je poznal in si sproti poizkušal izmišljevati nove melodije, ki bi utegnile stati skupaj. Poleg njega je bila naslonjena steklenica žganega in ni mu bilo mar za cel svet. Zatopil se je v strune in les, ko ga je naenkrat zmotila senca, ki se je pojavila pred njim.

Zmedeno je dvignil pogled in pred seboj je ugledal njo. Ni je poznal, vendar jo je opazil že v pričetku večera. Stala je tam pred njim v tisti živo rdeči žametni obleki, ki je segala rahlo nad koleni. Stala je tam z rahlo razprtimi nogami, obuta v vojaške škornje, ki so bili odvezani, njeno telo je bilo prevelik izziv za najboljše svetovne kiparje. Kostanjevo rjavi skodrani lasje so ji padali preko ramen, zagorela polt je poudarjala barvo zelenih oči, ki so se v temi svetile kot mačje. Stala je tam s svojo steklenico v roki in ga nepremično gledala. Nasmehnil se ji je s kotičkom ustnic in ji nagajivo namignil:

˝Želiš, da ti nekaj zaigram?˝

Še vedno ni pokazala nikakršnega znamenja, zato se je ponovno posvetil kitari in brenkanju po njej. Kar naenkrat je razkrečena stala pred njim in se sklonila proti njegovemu ušesu.

˝Želim, da zaigraš name˝, je tiho zašepetala in se zravnala.

Beli zobje so prevzeli vlogo na njenem obrazu in stopila je korak nazaj. Še vedno nasmejana se je počasi obrnila in se odpravila proti gozdičku, ki je rasel nekaj deset korakov vstran.

Najprej je zmedeno gledal za njo, vendar je hitro razumel namig, položil kitaro na njeno mesto, pograbil steklenico in močno potegnil. Počasi je stopal za njo in videl, kako se je ustavila. Še vedno je bila s hrbtom obrnjena proti njemu in občudoval je njeno zadnjico, mišičaste noge in nežni hrbet, ki ga ni pokrivalo njeno oblačilo. Približal se ji je. Z desno roko ji je odgrnil lase, ki so padali po hrbtu in se z ustnicami približal njenemu ušesu.

˝Obožuješ tango ali valček?˝, ji je dihnil na vrat.

Z drugo roko je segel po njeni in njuni prsti so se prepletli na njenem trebuhu. Nežno jo je ugriznil za vrat in opazil je, kako je na kratko otrpnila in na njenem telesu so se pojavile majhne pikice, ki so mu godile. Počasi je z jezikom polzel po njenem razgaljenem hrbtu in vratu, sem ter tja narahlo ugriznil, zgolj toliko, da je dobil potrdilo v obliki tistih pikic, ki so nastajale vedno znova. Še močneje jo je zgrabil in počasi obrnil. Sklenjeni roki sta tekmovali v moči, v očeh je gorelo. Nagajiv nasmešek njegovega obraza je bil nagrajen z grdim, a vseeno vročim pogledom ženske, ki mu je bila na voljo in za kratek trenutek je postala njegova last. Zavezani roki sta se znašli sklenjeni na njenem hrbtu, s prosto roko ji je segel v kodraste lase in jo strastno poljubil. Njuna jezika sta se prepletla in telesi sta iztisnili ves zrak, ki je obstajal med njima. Razvezaldda sta prste in roki sta polzeli po njenem telesu. Njeni čvrsti bedri in ritnici so skoraj zastraševali, a vendar obljubljali. Počasi ji je  privzdigoval obleko.

Prijela ga je za roko in jo umaknila ter stopila korak nazaj. Začudeno jo je pogledal. Z roko si je segla na ramo in z enim gibom je rdeča tkanina ležala na tleh, pred njim je stalo telo Nike, boginje v vojaških škornjih. Stopil je k njej in jo pričel poljubljati po telesu, njene roke so ga grabile za njegove dolge lase in vedno bolj glasno je vzdihovala. Razmaknil ji je korak in se potopil v njeno notranjost v iskanju naslade, v iskanju premoči, s katero bi obvladal njeno divjost, ki je gorela v zelenih očeh. Klecnila je v kolenih in ga odrinila vstran. Stopila je k njemu in mu na silo razprla srajco, da so gumbi, ki niso zdržali odleteli daleč naokrog. Presenečena je obstala, ko je videla, da pod lanenimi hlačami ni imel spodnjic, zato je močno prijela za njegovo moškost, da je kar malo zaječal.

Tokrat mu je vrnila pogled in nasmešek, ter se posvetila njegovemu telesu, ki je vibriralo ob vsakem dotiku, vsakem poljubu, ki ga je bilo deležno. Zmesi, ki jih je vnesel v telo tokom dneva in noči, pomešane z energijo, ki se je porajala v njem, so ga pričele odnašati, zato je vedel, da mora ponovno prevzeti kontrolo. Počasi a trdno jo je položil na toplo travo in se ji dolgo zagledal v oči. Namesto dveh srepih, navihanih pogledov, se je pojavila toplina, zaupanje in pričakovanje užitka, ki je sledil. Jemala sta se, od časa do časa obnemogla padla vstran, vendar ne za dolgo, saj sta se brž vrnila eden drugemu in skupnim užitkom.

Glasovi iz okolice, ki so klicali njuno ime so ju prebudili iz sveta dvojine, na hitro sta se napravila in vrnila nazaj. Na ustnicah sta skrivala nasmeh in z lažjo o sprehodu prepričevala družbo, ki jima ni verjela. Počasi se je odpravljala domov, zato je prosil prijatelja, če ju pelje, saj ni daleč. Odložila sta jo kjer je želela, saj je rekla da je tam doma. Stopil je z njo ven in jo prijel za roke, ji zaželel čudovito spanje in prijeten dan. Z nasmehom se mu je zahvalila in se napotila proti hiši. Prijatelj je počasi speljal, on pa se je ozrl skozi zadnje okno. Ni bila doma tam. Ko je mislila, da jo ne vidita več, je zavila po ulici. Zanimivo dekle, si je mislil…

Sveča je počasi ugašala in predramilo ga je. Na ustnicah mu je igral nasmešek. Stopil je do hladilnika in si nalil še en kozarček, ter sedel nazaj pred okno in se zagledal v daljavo. Prižgal si je nov zviek in v pričakovanju pomladi z glasbo odplaval v dogodivščine jutrišnjega dne…

Se nadaljuje…

Fotografije vzete z naslova – http://www.daliprintgallery.com/ – kot sredstvo za izkazovanje večne naklonjenosti in zahvala.

  • Share/Bookmark

Ker lahko

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja dne 16 Januar, 2010 avtor Človek

Življenje je velika uganka. Lastno še toliko bolj. Tako kot vsi, sem  tudi sam večkrat izpostavljen nekim preizkusom, nekim situacijam, kjer je polno odločitev, ki za seboj nosijo določene posledice.

Največkrat pa sem postavljen na preizkušnjo ravno v interakciji z ljudmi okoli sebe in v situacijah, v katerih nekdo naredi nekaj, za kar občutim, da ni prav, da je neskladno z mojimi načeli, moralo, pogledi na svet in bi mi lahko dolgoročno celo škodovalo. Tudi to je del nas vseh.

In ko nekdo naredi nekaj takega, sem postavljen pred neko izbiro.  In to je moja zgodba.

Takrat se vprašam, ali sem dovolj močan, da odpustim nekomu, ki mi škodi, pa čeprav si mogoče tega ne želi in to počne iz nevednosti, ker ne zna drugače?

To me je nemalokrat postavilo v situacije, kjer sem krvavel in sem se dolgo pobiral. Ampak kaj lahko naredi človek, ko se zopet znajde tam? V situaciji, ki ga spravi na kolena, mu razblini vse iluzije in postavijo tisto osebo popolnoma v nek drugačen aspekt, na prvi vtis izredno negativnega. Naj se maščujem? To je verjetno tisto, kar vsak najprej pomisli. In načinov je veliko. Od mehkejših, kot je to, da želiš nekomu nazaj slabo, da skozi jezo in užaljenost, uničiš preteklost, prihodnost in stike ne glede na to, da se s to osebo kot posameznika mogoče potrebujeta zaradi česa drugega. Lahko  pa jo potolčeš s prezirom. Temu sam rad rečem mehko maščevanje, saj gre za maščevanje na osnovi psihe, ki je tako dolgoročno kot kratkoročno hujša od fizičnega maščevanja, o katerem nikoli ne izgubljam besed, saj to ni del mene.

Kot druga izbira pa ostane odpuščanje. Odpustim lahko zaradi več razlogov. Od tega, recimo, da sem imel oz. imam osebo pristno rad, do konec koncev nekega ˝filozofskega˝ ali ˝duhovnega˝ pogleda, saj je to največje dejanje, kar jih človek lahko naredi in se v tem primeru postavim na ˝božjo˝ stran.   Le ta odpušča vse, predvsem neznanje iz katerega izvirajo vse naše napake in strahovi.

Ko se znajdem v situaciji, ki me, kot radi rečemo, ubija, mi jemlje življenjsko energijo, se je najlažje zateči k enostavnemu izhodu – pustimo času čas in tako se razreši veliko stvari. Ampak tega nikoli nisem mogel, ker preveč cenim čas. Zame je življenje tukaj in zdaj, jutri je nov dan in nov svet.

A moram biti iskren. Ni lahko. Nikoli. Vedno sta dve plati iste medalje in tako je tudi tukaj. V meni se pojavi vprašanje – zakaj? Zakaj to potrebujem? Zakaj si želim, da mi je najhuje? In zakaj se mi to ponavlja? A po drugi strani pa stalne besede želijo meso in si rečem - ali nisi ti tisti ˝človek˝, ki pravi ˝bring it on?˝ Ali nisi ti v svojih izrekih tisti ˝močni človek˝, ki zmore? In to obračanje kovanca se nadaljuje z vprašanji kot so – kaj pa ti misliš da si? Se v svojih očeh res vidiš, da si nekaj ˝več˝? In ravno take situacije me delajo takšnega.

Sem zaradi tega vzvišen? Očitno da, pa čeprav si ne želim biti. Vendar vem kaj me je pripeljalo do tega. Enostavno sem ponosen, ker verujem. Ker vztrajam. Ker se ne dam. Ker sem tolikokrat padel, da se sam sebi čudim, kako imam sploh še kakšno kost celo, a še vedno se poberem in iz vsake situacije se vrnem še močnejši. In to mi daje to moč in zato včasih nekdo dobi občutek, da z viška gledam na tiste, ki tega ne počno.

Vendar me ta ˝moja vzvišenost˝ nikoli ne vodi na slabo stran. Nikomur ne ubijam sanj, ljudem, ki jih poznam, vedno stojim ob strani, tudi takrat, ko se večina odloči, da je njihovo početje nesmisel, da si nečesa ne zaslužijo. Na njihovo stran stopim, ko jim vsi obrnejo hrbet, saj želim, da vztrajajo. Pa čeprav je boleče za vse. In trudim se, da ne obsojam.

Toda včasih me moj ˝kompleks˝ močno zaduši. In to sovražim. Sovražim, ker me postavlja v dvome ali je to kar počnem – prav. Tega pa enostavno ne smem. Jaz ne smem dvomiti. Moje življenje je preveč odvisno od moje vere, saj nimam zaledja, ne znam užiti ugodja in miru in to ni lahko. Jezusov kompleks pravijo tisti, ki postavljajo diagnoze. Da, priznam. In tukaj je moj križ. Zavedanje.

Kaj pa če nisem Jezus? Kaj pa če me enkrat dokončno zlomi? Napovedano mi je bilo. Diagnoza, ki so mi jo postavili na različnih testiranjih je govorila o veliki potrebi po tveganju, primerjano z golobi, ki se spustijo globoko v brezno in jih večina ne preživi. Naziv sem v letih že pozabil, vendar so mi rekli, da upajo, da bom znal ob pravem trenutku odpreti krila. Tudi v različnih kolenih družinskega drevesa so korenine, ki so me označevale za ˝potencial˝. Potencial tistega, ki se bo nekoč dokončno zlomil. Rekli so mi, da ravno tisti, ki odražajo največ neke notranje moči, tisti, pri katerih ki nikoli ne posumiš, pridejo do določene točke, ki je dokončna in namerno ne odprejo več kril.

Velikokrat sem bil, zaradi različnih del, ki sem jih opravljal, podvržen različnim strokovnjakom in različnim analizam. Veliko smo se pogovarjali. Največkrat bolj ˝teoretično˝, saj sam sebe nisem toliko poznal, da bi vedel kaj drži in kaj ne. Zato sem jih tudi vprašal, kako se človek lahko izogne tej točki? Odgovori so bili vedno enaki. Najdi cilj, postavi ga tako visoko, da ga nikoli ne boš mogel doseči.

A v meni so ostala vprašanja. Kaj pomeni uspeh, ko ga nimaš s kom deliti? Kaj mi je pomagalo, ko sem prišel domov s pomembnih in dobrih, ugodnih razgovorov, ko so se stvari odprle na vseh področjih in nisem imel komu reči, da sem resnično vesel? In da tam ni bilo nikogar, ki bi bil iskreno vesel zame in z menoj? Ko nimaš koga objeti in zajokati, ker si srečen? In vsega tega nimaš, ker si golob. Golob, ki rad zapira krila. In najhuje je, da se ne moreš ustaviti, ker tak pač si. Ker ne moreš reči, nehal se bom gnati, nehal si bom želeti, nehal bom padati. Enostavno ne morem.

Včasih vseeno na silo poizkušam, čeprav nekako  globoko v sebi vem, da nisem pripravljen.  To se zgodi predvsem takrat ko vidim, kako si drugi zaželijo, kako bi bili z nekom tam in počeli to,  meni pa v glavi odzvanja, pismo ne, to ni to. Jaz tega ne morem.  Nisem še tam, da bi si lahko z nekom delil,  da bi  lahko nekomu dal, ker še nimam dovolj. Nisem še tam, da bi nekam šel, saj nimam časa, saj nisem še tam, kjer želim biti. Nikoli nisem bil na nekem ˝dopustu˝ deset dni, vedno sem v tem videl izgubo. Nekoč sem delal sedem let in v teh sedmih letih sem se  na dopust odpravil za malo dalj časa, vendar sem se vrnil po štirih dneh. In do nedavnega se mi je vse skupaj  zdelo  zelo bizarno, saj nisem vedel, kaj za vraga počnem tako velikega? Razumel bi, ko bi bil umetnik, znanstvenik, nekaj, karkoli, kar bi imelo neko rdečo nit. Tega dejansko nisem videl.

In tako v teh poizkusih ˝biti normalen˝, da bi bil lažje sprejet, delam napake. Ker sam še nisem na tisti pravi poti, vseeno želim pomagati drugim, a vem, da se slepim, da živim v iluziji.  Ustvarim  zgodbo, ki obstaja zgolj v moji glavi in izključuje resničnost vsakdana. In takrat sem pripravljen na vse. Iluzijo tako močno objamem, da ji kmalu pričnem verjeti, zaradi nje se poizkusim spremeniti, saj si mislim, da delam kompromise. Vendar se s tem samo postavim zopet v tisto nevarno situacijo, ki dopusti, da ko se realnost vrne,  udari še močneje, saj sem pred tem odvrgel zaščito, ki naj bi me čuvala pred takšnimi vratolomnimi podvigi. In takrat se mi zgodi nekaj, kar upaš, da se ti nikoli ne more več zgoditi.  A resnica slej ko prej udari. Človek, ki se znajde ob meni se izgubi in  v svoji nevednosti mi stori krivico, ki deluje tako, kot da mi je nekdo zopet zabil nož v hrbet, ker nisem bil dovolj pozoren in sem zaupal.  In takrat se zopet znajdem v kolesju življenja, ki zahteva tukaj in zdaj. Akcija vedno zahteva reakcijo. In zopet se pojavi boj med tistim ˝mehkim maščevanjem˝ in preizkusom samega sebe , kdo sem. Takrat se usedem nazaj, si pogledam v srce, težko pogoltnem slino, ki se je zasušila v ustih in se zopet, kot že tolikokrat poprej, odločim.

Še enkrat bom storil enako. Še enkrat bom zaprl ta krila in se spustil v brezno in upal, da bo nekoč resnično vredno. Odpustil bom brez kakršnega koli namena. Odpustil bom, ker lahko. Jutri se bom ponovno prebudil v svet, ki bo zahteval še več, kot sem mu mislil dati in jutri se bom pogledal v ogledalo in ravno to odpuščanje me bo odrešilo in vrnilo sijaj v oko. Kot ničkolikokrat poprej. 

  • Share/Bookmark

Skrivnostna lepotica

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 12 Januar, 2010 avtor Človek

Stala je tam in že prvi trenutek se mi je zdelo, da ne sodi v okolje, v katero je bila postavljena. Opazoval sem jo in na prvi vtis niti nisem vedel, kaj naj si mislim. Bila je sama in bilo je prekleto mraz. Tudi oblačila, ki jih je imela na sebi ji niso dajala komplimentov, a nič ne de, sem pomislil, to so malenkosti, ki se jih hitro odpravi.

V razmišljanju me zmoti prijateljica. Stopila je k meni, me gleda in skrivnostno nasmiha.

˝Vzemi si jo!˝ mi reče.

˝Ne morem kar tako. Pa saj veš.˝ ji odvrnem.

˝Ne, ne vem. V čem je težava?˝

˝Nisem pač tak, kaj naj.˝

˝Od kdaj nisi tak? Kar te jaz poznam, si si vedno vzel kar si želel in nikoli nisi razmišljal o posledicah…˝ me zbode.

˝Ne vem, mogoče sem se postaral.˝ ji zamišljeno odvrnem in še vedno gledam proti njej, tam v tistem kotu.

˝He, ti postaral? Nekaj gubic te še ni naredilo starega, pa konec koncev, če bi le sam v to verjel…˝ nadaljuje.

Nasmehnem se ji in opazujem obe. Prijateljico, ki me nagajivo spodbuja in neznanko, ki jo je ujelo oko.

˝Ampak saj nič ne vem o njej.˝ se počasi omehčam. ˝Kaj če storim kaj narobe?˝

˝Kaj pa je tukaj za vedeti? Lej, jaz jo poznam prav dobro in nekaj stvari je vsem skupno. Dati ji moraš ljubezen in čas, dati ji moraš srce in pozornost. Tako kot vsaki. Vem pa tudi to, da sovraži mraz, da jo le ta že kar dobesedno ubija in je rada na toplem.˝ me naprej prepričuje.

˝No, to je verjetno res, ampak sam ne vem, ali sem pripravljen. Dolgo časa je že minilo od zadnje in ne bi rad storil nekaj, kar bi kasneje obžaloval.˝ še vedno oklevam.

˝Pa kdaj si postal takšna reva? Moram priznati, da te takšnega res ne poznam!˝ me čudno pogleda.

˝Saj ne gre za to, saj veš…˝ se poizkušam izvleči. ˝Odkrito povem, tudi sam ne vem, zakaj oklevam.˝

˝Povem pa ti še eno stvar o njej, ki bi jo sigurno moral vedeti. Rada je namreč mokra.˝ mi reče in se prešerno zasmeje.

Njen smeh me sprosti in skupaj se smejeva kot dva prvošolčka, ki sta ravno ušpičila neko pobalinstvo.

˝Amapak si pa pokvarjena!˝ ji v smehu odvrnem.

Takrat se preneha smejati in reče: ˝Resno mislim in to si zapomni, drugače ne bo prav dolgo tvoja!˝

Tako sva stala v tišini in ves čas sva gledala proti njej. Po glavi so mi hodili različni scenariji. Je že čas za drugo? Jo bom lahko obdržal? Kaj pa če sploh ni tisto, kar mislim, da je? Mogoče pa je sama tam z razlogom. Iskal sem odgovore, vendar sem se po nekaj trenutkih odločil.

˝Grem.˝ rečem prijateljici in ji z glavo pokažem svoj namen.

˝Srečno!˝ mi odvrne. Na njenih ustih je še vedno nasmeh.

Pristopim k njej, jo brez besed primem in odpeljem s seboj. K sebi domov. Na srečo ni bilo daleč in kot bi mignil, sem jo že nosil po stopnicah do svojih vrat. Vrata so bila kot vedno odklenjena, zato sem kot pravi kavboj z nogo pritisnil na kljuko in jo ponesel v notranjost. Še vedno nisem rekel besede. Nežno sem jo odložil in sedel poleg nje. Po tiho sem ji zašepetal nekaj lepih besed in jo opazoval. Čas je mineval kot za šalo, opazil sem, da je zunaj že tema. Počasi sem se je dotaknil. Nisem začutil nikakršnega odziva, bila je ledeno hladna, saj je stala tam zunaj ne vem koliko časa. S prsti sem počasi prešel že preko njene celotne biti in v duši sem upal, da delam prav. Našla sva se, kot bi se iskala že dolgo časa in srce mi je trepetalo v radosti.

Še vedno je tu ob meni, tiho, a vseeno mi daje prijeten občutek, da nisem čisto sam. Nežna je, si mislim. Gledam jo z nasmeškom in vem, da ko bo prišel njen čas, bo najlepša roža, kar jih je videlo moje oko.

Moja prva Orhideja.

d

  • Share/Bookmark

Ogledalo na steni pove

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 4 Januar, 2010 avtor Človek

Minilo je že več kot ducat dni od takrat in vračal sem se na pravi tir. Po sedmih dneh me je prva resna zaužita hrana najprej zašibila, nato pa mi je pričela vračati v življenje, ki se je pred tem na kratek čas ustavilo. Ostanki nečednih surovin, ki sem jih vnašal, počasi zapuščajo telo, le misel sem ter tja še vedno zapeče kot pik strupene kače.

Razočaranje je minilo, počasi se naseljuje ravnodušnost, ki jo sem ter tja pretrga premočna misel, neprijetna ovira,  ki mi prepreči, da bi vsako novo situacijo užil v njeni popolnosti. A vendar obrazi okoli mene dobivajo prijeten priokus. Zaznavanje lepote, ki me obkroža, se počasi prebuja in veliko razmišljam o strahu, oziroma njegovi osnovi. O njenih, katerih sem bil sprožilec sam, in svojih, ki so nastali na osnovi neke neresnične želje, ki je predolgo obstajala. Ubadam se z mislijo, česa se človek še vedno boji, čeprav razume, da je bila slika zgolj iluzija, ki si jo je ustvaril in poustvarjal sam. Vse dosedanje neprijetne izkušnje me želijo povleči s seboj v malodušje, v zavračanja lastnega jaza in samega sebe skozi druge. Pa vendar, ko je glava čista in ko nevednost izgine, strah izgubi svojo moč.

V tem času, ko me je kot v praznem sodu premetavalo sem ter tja, sem ugotovil, da si ničesar ne morem očitati, saj nikomur nikoli nisem želel slabega.  Zavedam se, da so bila moji strahovi in  dejanja posledica moje preteklosti, in le to sem se vedno trudil pustiti za seboj. Nekaterih stvari se človek pač ne zave, dokler ni postavljen v situacijo, ki prebudi v njem vse tisto, kar je pozabil. Pozabil zaradi bolečine, ki mu je bila prizadejana in je ne želi podoživljati, ali pa si je na podlagi selektivnosti uma zapomnil zgolj lepši del. Očitam si izgubo samokontrole in besede izrečene, predvsem pa predajanje moči drugim. Ta kontrola lastnega neukega jaza je tisto, kar sem v lastnih očeh vedno občudoval. Predvsem zaradi temperamenta, ki mi je bil prirojen in kasneje skozi okolje, tudi priučen.

Kaj me je torej potegnilo v brezno nesrečnega časa? Zakaj je želja prerasla v obup, ki je bil osnovan na osamljenosti v prazničnih dneh? Odgovor je bil že ves čas na dlani. Vsi si želimo biti sprejeti, želimo si biti del nečesa večjega, kot smo mi sami. Želimo si biti ljubljeni in posebni, pa čeprav je ljubiti občutek, ki nima zemeljske osnove. In zavrnitev je vedno udarec tej želji, saj sem opazil, da se mi je pričelo pojavljati vprašanje, ali sem sploh vreden? In to vprašanje me je ves čas sililo v napačno smer. Oklepal sem se nečesa, kar ni bilo tam. Ni mi uspevalo biti jaz, jaz ki sem ga skrivoma občudoval. Tisti jaz, ki verjame v ljubezen, tisti jaz, ki se le te ne boji. Zato sem se pričel spraševati kam za vraga sem usmeril energijo, tisto energijo, ki bi me uspela vrniti v svet, ki je resničen, poln dobrih in lepih ljudi, ki sem jih nekako pozabil in nenamerno spregledal.

In tako sem se spomnil, da vse kar moram storiti je prekiniti ta odtok, preusmeriti odliv v svojo smer in stvari postaviti tja kamor sodijo, pod lastno kontrolo. Moje življenje je moja last in moja energija je namenjena meni. Odpustil sem si. Tako si vračam pogled v oči in si pripravljam novo jed, saj jutri bo nov dan, ki ga bo potrebno izkoristiti v vsej njegovi veličini. In znova spoznavam, da je življenje šola, katera se resnično nikoli ne konča. A predvsem se zopet zavedam, kako lepo je biti človek.

  • Share/Bookmark

Zbogom leto zaživele ljubezni

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 31 December, 2009 avtor Človek

Veliko sem razmišljal o tem, kako se posloviti od starega leta, kako voščiti, kaj povedati. In potem sem ugotovil, da nimam besed, ki bi opisale preteklo leto, saj je bilo zopet tako polno, močno, čustveno, ljubeče, boleče, hladno, toplo… bilo je resnično veliko vsega.

To leto zame ni trajalo dvanajst, temveč devet mesecev. Toliko časa sem imel na razpolago spoznavati njo in ravno toliko časa sem imel raziskati sebe. Bila je moje ogledalo, bila je točno tisto, kar sem v življenju potreboval, da me je postavilo na pravi tir. Pred njo je sem bil zgolj list v vetru, zgolj senca, ki jo je ugašalo sonce. In svet bil je hladen.

Veliko umazanije sem vlekel za seboj in če mi ne bi stopila na njo, bi jo verjetno vlekel še dolgo časa, verjetno za vedno. Njene težke besede so takrat delovale kot goreče železo in so rezale skozi moje telo, skozi mojo dušo, moje oči. Bil sem oseba, ki je čakala. Nikoli me ni tolažila, nikoli me ni resnično sprejela. In tako je moralo biti, saj tega nisem počel niti sam. Bil sem slep. Nisem vedel, da mi toliko stvari leži na duši, nisem si niti zamišljal, da je moja preteklost kalna voda, katero sem zanemaril z zamahom z roko in lepimi spomini.  A le ta me je čakala v bližini in me ni nikoli spustila iz svojih krempljev. Želel sem si biti sprejet in ljubljen, vendar se mi niti sanjalo ni, kaj naj bi to bilo. Bil sem človek misli, nikoli človek duše. Spoznavanje lastnih napak mi je jemalo smisel, naselila sta se žalost in strah. Pa čeprav sem si govoril drugače. Našel sem nov dom in mislil, da sem našel svet. Vendar vem, da sem samo upal, da senca izgine. A vendar je ostajala. V meni se je budil gnus do samega sebe. Bila je ogledalo, ki mi je odsevalo tako dobro kot slabo. Spoznal sem stvari, katerim nisem vedel izvora. Prisila me je, da sem se soočil sam s seboj, s preteklostjo, o kateri sem bil prepričan, da vem vse. Vendar me je očitno zavedla selektivnost lastnega spomina, da se nisem znal prebuditi. Bil sem kot list v vetru, ki ga je odnašalo zdaj sem zdaj tja. Dušil sem se v laži samemu sebi.

Ne vede me je spodbujala, da razširim krila, da poletim, kadar sem stal kot ubogo pišče, ki se je skrilo pred vremenom. V vsem tem je našla v svojem srcu še ljubezen, a počasi sem se vedno bolj zapiral vase in jo odrival. Nisem znal drugače. Razočaranja so postala vsakdan. Ko pada, lije. In lilo je. Lile so solze iz mojih oči, lila je kri iz mojega srca, ko sem se zavedel, da te bom izgubil. Ranil sem te in bolelo me je. Želel sem se boriti, vendar nikakor nisem našel razloga, za koga, za kaj. Še tisto, kar sem nekoč mislil, da sem, se mi je na koncu izkazalo za neresnično. Brez cilja sem stal na ulici in čakal kdaj me bo napadel neznanec, ali pomočil pes. In bolj sem se želel vsega skupaj otresti, globlje sem tonil. Zajel me je tok, pozabil sem se mu prepustiti. Želel sem se mu upreti, a zdelo se mi je nemogoče.

Vendar je ostala tam. Pogledala me je v oči in čeprav me je ljubila in vedela, da me morda ubije, je zbrala pogum in mi zadala še zadnji udarec, s katerim sem dojel, da nimam več kaj izgubiti. Končno sem izgubil vse. In takrat, ko se nisem mogel več skrivati, sem se odprl in se zavedel.

Najina zgodba je bila kot vihar, ki je očistil duši, je bila kot balon, ki ga je zajel ogenj.

Veliko je že bilo povedanega, veliko lepega, čustvenega, na čase premočnega a nikoli ni bilo laži.

Zato se ti želim iz srca zahvaliti za to kar si, za vse,  kar si mi dala in na koncu za to, da si me osvobodila. In ker je poleg tebe obstajala vedno še ena ljubezen, se ti želim zahvaliti z njo, z glasbo. Teh devet pesmi sem sestavil, ker opisujejo najin čas, vsak mesec, vsak občutek. Teh devet pesmi sem sestavil zato, da bi ti povedal vse. Vse kar sem želel pa nisem uspel ali znal. In nikoli ne bom…

Hvala ti za lepo leto, leto spoznanj. Zaradi tebe se veselim prihodnjega, ki kot upam, bo leto dejanj.

Prav tako pa ta zapis in te pesmi poklanjam čisto vsem, ki so kdaj želeli ljubit, pa niso znali, ali pa niso razumeli. Vsem tistim, ki še vedno upajo in verjamejo v ljubezen, v čas, ko dva postaneta eno, ko si sam sebi premalo. Pa tudi vsem tistim, ki ste in boste ˝padli˝, da se boste lahko pobrali, tistim, ki ste pripravljeni poklekniti in priznati, Človek sem, samo Človek sem.

Vsem nam pa zaželim močno in ljubljeno leto 2010.

denis

Ps.:

Umetnikom se zahvaljujem za uporabo njihovih besed, njihovih del, saj edino z njimi sem lahko povedal, kar sem imel povedati edino z vami sem lahko dal sebe. Hvala za lepo ozadje mojega življenja.

Poslušaj online.

Shrani in poslušaj.

  • Share/Bookmark

Dotik porumenelega listja

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 8 September, 2009 avtor Človek

Tisti večer se je po dolgem času odpravil na sprehod. Potreboval je čiste misli, saj ga je okolje utrujalo s svojim vsakodnevnim rutinskim vzdihovanjem in navidezno  utrujenostjo.

Listje je počasi že spreminjalo barvo in vedel je, da se je končalo poletje in z njim je odšel tudi obraz, ki mu je zapolnjeval dušo preteklega časa. Z mirnim korakom je stopal po poti, na kateri ni srečal nikogar, saj je pred kakšno uro še močno deževalo, pa tudi pozno je bilo. Celo sosedov pes, ki je po navadi skakal na ograjo, se tokrat ni zmenil zanj. Bil je popolnoma sam. Tako kot se je tudi počutil.

V misli si je priklical željen obraz, pod prsti je začutil svilnat pramen njenih dišečih las, ki so mu se ne dolgo nazaj prekrivale prsi, ko mu je polagala glavo na razbijajoče srce, ki je za trenutek živelo zgolj za njo. Danes je v njih odmevala praznina, ki jo je želel zapolniti s spomini. Spomini bežnega dotika sreče, bolečine in občasne topline.

Veter je pridobival na moči, zato je ogrnil  plašč in stopil hitreje, kot da bi želel nekam priti. Pa vendar je kot že nekajkrat poprej zgolj taval. Brez cilja in brez upanja.book.bins.leaves.jpg

Njena slika s solznimi očmi ni hotela nikamor, čeprav je želel, da bi jo videl nasmejano, srečno, kot takrat, ko jo je prvič prijel za roko. Takrat se mu je zdelo, da je resničnost obstajala samo skozi uresničevanje bežnega pogleda in sprehoda po prazni ulici.

Ni vedel, da jo je tako močno začutil. Velikokrat je želel oditi, pozabiti in zamahniti z roko, a njen pogled ga je vlekel nazaj. Močno, močneje kot tisoče rok, ki so grabile za zadnjo bil umirajočega sveta.

Prišel je do drevesa, na katerem sta bili vrezani začetnici njunih imen, čeprav jih ni zapisal on. Srce mu je pričelo močneje biti in kmalu je bila pred njim v vsej svoji čistosti in brezčasni milini.

Na sebi je imela prelepo belo obleko in v nosnicah zaznal parfum, ki ji ga je podaril ob priložnosti. Na polnih ustnicah ji je igral nagajiv nasmeh. Za trenutek je obstal. Znašel se je v pasti lastnih misli, premočne želje, ki se je poigravala z njim in ga potiskala v svet, ki ni več obstajal. Podala mu je roko in ga prijazno pozdravila. Vedel je da ni resnična, a bilo mu je vseeno. Kot lačen otrok, ki si zeli drobtinice, pa čeprav ve, da se ne bo nasitil. Želja je bila močnejša od razuma. Želel si je ponovno začutiti trenutek, a misli mu je predramil šum listja in veter je utihnil.

Obraz je izginil in zbegalo ga je. Na vse načine je si želel priklicati podobo nazaj, a videl je, kako odhaja. V slovo je spustila porumeneli list in stopil je ponj. Sklonil se je, nabral še nekaj odpadlih rastlin in z njimi na cesto napisal njeno ime, obkroženo s srcem. Umaknil je korak v stran in nepremično strmel vanj. V očesu se mu je utrnila solza.

Takrat je zopet zapihalo, veter je pričel pometati po poti in izbrisal je njeno ime. Nepremično je strmel v sliko in praznina se je vrnila hitreje kot grom, ki je odmeval v daljavi. Obrnil se je in se odpravil proti domu.

Na poti je vzel ključ, s katerim je tisti dan zaklenil srce in ga vrgel v pisani gozd. Odvrgel ga je točno tja, kamor nihče ne zahaja in kjer je izginila njena podoba.

  • Share/Bookmark

Vaya con dios…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 18 Julij, 2009 avtor Človek

Zunaj je lilo kot iz škafa. Kako primerno si je mislil. A če nebesa jočejo z njim, kdo se smehlja ob njegovi bolečini? Ni razumel.

Zadelo ga je kot iz jasnega. Rekla je, da ne more. Da ne ve zakaj, da ne ve kako, vendar mora oditi. Mora biti sama. Telefonska slušalka, ki jo je držal v roki, mu je povzela iz dlani in ni našel besede, da bi potolažil ne njo, ne sebe. Jokala je. Čutil je njeno bolečino, tako kot jo je čutil vedno, kadar jo je delila z njim. Njene besede so bile zmedene, a ob enem odločne. V njem so se pojavljali zdaj eni, zdaj drugi občutki. Želel se je jeziti, želel je zamahniti z roko, a ni mogel. Niti vedel ni, da jo tako ljubi.

Kmalu mu je teža v prsih prevzela telo in slušalka mu je padla iz rok. Sedel je na tleh in iz njega se je zaslišal krik, krik bolečine, ki je ni mogel več zadržati. Njegovo lice je izgledalo kot temna cesta, ki jo je zalival dež. V glavi se mu je vedno znova pojavljalo eno in isto vprašanje – zakaj? Ni našel odgovora. Pogledal je na zid, kjer je visela njena slika in v omotici stopil do nje, da bi jo raztrgal. Dvignil je roko vendar ni našel dovolj moči. Roka je spolzela po sliki in pobožal jo je po njenem prelepem obrazu. Zagledal se je v njene oči in v glavi so se mu odvrteli dotiki, ki mu jih je bila poklonila, njen dih je začutil na vratu in zaslišal je njen smeh, ki mu je pomenil več kot karkoli na tem svetu.

Ni se zavedal, da jo res tako močno ljubi. Cigaret, ki se je kadil iz pepelnika ga je premamil in pričel je iskati po voznem redu, želel je k njej. Vendar se je ustavil. Rekla je ne. Spoštovati mora njeno odločitev, ne sme ji oteževati situacije. Rad jo ima. Ampak on to hoče on to mora. Bo zatajil sebe, da bo ugodil njej? Moral bo. Moral bo, ker verjame v ljubezen, moral bo trpeti, tudi brez odgovora. Po glavi so mu zopet hodile tiste misli, da nekaterim pač ni usojeno. In on je eden med njimi. Ne, ni se smilil sam sebi, samo odgovora ni poznal. Zakaj? Zakaj je jokala? Zakaj mu govori lepe besede in zakaj ga one bolijo močneje, kot če bi se vse skupaj zvodenelo, da bi umrlo samo po sebi.

Oblekel je jopič in stopil na dež. Želel je oditi. Nekam. A ni imel moči. Sedel je na rob vozišča in solze raztapljal z dežjem. Nikogar ni videl, v daljavi je pel petelin, pa čeprav je bila še noč. Na kratko mu je misel sprejela to pojočo žival za svojo, zmedeno bitje, ki ga čuti in ogovarja. Želel je, da bi ga dež prebudil in bi bil vse skupaj samo sen, a ni bilo tako. Zopet je vstal in se opotekel kot pijanec, bolelo ga je, a ni želel, da mine. Če bi minilo, bi pomenilo, da je lagal sam sebi. A sedaj ve, da si ni. Sedaj ve, da se je nekaj rodilo, a umrlo, še preden je razprlo svoj cvet. Stopil je nazaj v hišo in moker stal sredi sobe. Pogled se mu je ponovno ustavil na sliki. Vzel jo je z zidu in jo objel, kot bi bila prava. Govoril ji je lepe stvari in ni mu bilo mar, da je moker in da skozi okno piha veter. Mislil je zgolj na to, kako ona posluša njegove besede in kako ga gleda s svojimi prelepimi čistimi očmi. Pa čeprav je vedel, da nikoli več…

Izgubil je občutek za čas in noč se je prevesila v dan. Premamila ga je senca, ki je padla skozi okno. Dvignil je sliko proti obrazu, se zazrl v oči in jo poljubil na ustnice. Občutek je imel, da mu bo razneslo notranjost, želel je na glas izgovoriti besede, a ni mogel. V roko svinčnik in zapisal…

Zbogom, ljubezen moja.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Danes pripada tebi…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 26 Junij, 2009 avtor Človek

Pot, ki jo hodim ni vedno lahka. Včasih, ko jo pogledam s strani, bi rekel, da je že skoraj nesmiselna, saj je v njej nemalo spodrsljajev, napak in odrgnjenih kolen. Vsakič znova, ko skočim, pozabim na padalo, na varen pristanek in mirno pot naprej.

Nikoli nisem bil takšen. Želja, ki prihaja od znotraj ne dovoljuje postanka, saj do cilja je še daleč in enostavne ter varne poti ni. Padci so včasih močnejši, drugič lažji, tretjič, pa jih komaj zaznam. In po zadnji odrgnini sem sedel v pesek in z očmi uprtimi v nebo želel potrditev, znamenje, karkoli, da uvidim, da razumem.

V misli se mi prikrade tisti dan, ko sem te ponovno uzrl. Bila si kot angel, čeprav je bilo tvoje telo odeto v črnino. V meni se je ponovno zbudila želja biti močan, pred menoj je stal nov cilj, mogočen kot gora. Zaželel sem stopiti v tvoj krog in na kratko užiti trenutek vsakdana. Nisva bila ravno popolna tujca,  vendar se najini poti nista križali močno, bila sva le bežna znanca.

Kot začaran sem klonil pred podobo in želel sem ugotoviti, kaj se skriva za tančico prelepega bitja, ki je še nekaj trenutkov stalo pred menoj. Vzel sem si čas in pričel sem raziskovati, kdo je oseba, ki mi ne pusti več spati. Najprej počasi, nato vedno bolj sem spoznaval, da se za mladim obrazom skriva duša, duša, ki je stara kot svet, polna znanja in upov, polna žaru in topline. Vsak dan sem čakal na tvoj kontakt in to je bilo vse, kar mi je pomenilo v tistem času. In tako sem te spoznal. Spustila si me blizu, pa čeprav ne ti ne jaz nisva bila v pravem času, pa vendar, kot da čas ne bi obstajal. Pričetek je bil vihrav. Priznam, ustrašil sem se. Ustrašil sem se, saj nisem verjel, da bi bilo resnično, ustrašil sem se, ker te nisem razumel. In tudi ti si se ustrašila mene. Bil sem kot majhen otrok, ki je želel darilo, ko pa je darilo dobil, pa kar ni vedel, kaj naj z njim stori . Vsakodnevne situacije so še bolj zapletale že tako zapleten klobčič in vsak dan sem se bal da bo tarakonec. Govorila si mi stvari, ki jih nisem razumel, saj jih nisem bil vajen, želela si stvari, ki so mi bile blizu, pa vseeno v danem trenutku zelo daleč. Nisem razumel kaj se mi dogaja in strah pred zavrnitvijo je botroval umikanju vase in odtujevanju, še preden sem prišel dovolj blizu. Vse do tistega dne. Tvoje besede so bile resnične, tvoji dvomi upravičeni, vedel sem vse, a storiti nisem mogel ničesar. Takrat me je zlomilo.

Ponovno sem se znašel na kolenih, pa vendar prvič s pravim razlogom. Nemoč, ki je trajala tistih nekaj dni me je spravila na tla še bolj, kot sem si bil pripravljen priznati. Zavrnitvi zunanjega sveta je sledilo še notranje. Takrat sem dojel, da mi je uspelo. Prišel sem na točko, kamor sem moral priti, moral sem izgubiti vse, da sem se zopet opomnil, da vsak korak izbiram sam in nihče drug ni kriv za stvari, ki se zgodijo. Takrat sem razumel tvoja dejanja, tvoje želje in tvoje misli, takrat sem dojel, da so tam zunaj resnične stvari, za katere je vredno ponovno vstati in dvigniti vsak naslednji korak. Ne vem kdaj, vendar nekoč sem to izgubil.

Danes tukaj sedim in na ustnicah mi igra nasmešek. Danes sem zopet v svoji koži in se počutim odlično, pa čeprav še nisem prišel tja, kamor želim. Vrnila si mi izgubljeno moč, upanje ali vero, v človeka in smisel. Danes sedim in gledam v tvojo sliko in z nasmeškom se obračam nazaj, saj razumem, česa sem se bal. Toliko lepote, toliko sijaja in tako čiste duše še nikoli poprej nisem srečal. Vsaka tvoja izrečena beseda, ki jo v pričetku nisem znal sprejeti postane blagoslov, saj končno razumem.

Danes sem hvaležen. Hvaležen sem dnevu, ko sem si te prvič zaželel, hvaležen dnevu, ko si mi pustila zraven in hvaležen padcem, ki mi pomagajo rasti, pa čeprav ni vedno lahko. Danes sedim v sobi, veselo puham dim skozi okno in se nasmiham, saj komaj čakam jutrišnji dan, ko bom rekel – danes sem hvaležen, da obstajajo ljudje, ki so tako človeško topli, čutni in nežni, tako nadnaravno lepi, da zaradi njih verjamem v angele.

Danes sem hvaležen, ker te imam, pa čeprav mogoče jutri odletiš drugam. Danes te obožujem.

  • Share/Bookmark