Zlato v reki

Kri je kapljala že po vsem pisalu, a vendar se še vedno ni mogel ustaviti. Še zadnja misel, samo še tole, si je govoril. Rana, ki se mu je pojavila pred dnem in pol, se je razvila iz žulja, ki ga je dobil ob držanju edinega svinčnika, ki ga je imel. In nikakor se ni mogla zaceliti, saj ni mogel prenehati pisati. V njem je vrela bolečina ob spominjanju na vse preteklo in večkrat se je moral ustaviti, da si je obrisal solzo ali pa globoko vdihniti. Spraševal se je, ali je sploh pametno početi, kar počne? Kaj pa če nihče ne bo bral? Kaj pa če njegov talent ni toliko dober, da bi sploh koga zanimalo? Zakaj se potem toliko muči, ko bi bilo bolje, da bi jo pozabil in vzel zgolj tisto, kar se je naučil in stopil v svet dalje? Mogoče bi bolje užil lepoto, ki se je razprostirala pred njim, mogoče bi ga odneslo tudi na zabavo, nedaleč stran, za katero je slišal, da je resnično nekaj posebnega in se predal osvajanju tukajšnjih deklet, ki so ga obletavale in se mu dobrikale, kadar koli je prišel v stik z njimi. Bil je tujec in verjetno jih je to toliko očaralo. Marsikomu to ne bi bila ovira, saj so čedna dekleta, ki rada uživajo. Vendar v njem je vrela ljubezen in vsaka misel na drugo dekle mu je bila popolnoma tuja. Mogoče tudi zaradi tistega dobrikanja, saj je bil pripadnik stare šole, kar pomeni, da je osvajanje ritual in ne zgolj direktna prodaja. In to svojo bolečino je moral izkusiti. Ni se smel več zapreti. Bolelo ga je tudi prej, ves čas, saj ni mogel uživati stvari, ki so se mu ponujale, vendar sedaj je moral trpeti, ker je vedel, da se drugače iz vsega ne bo ničesar naučil in bo kmalu stopil na isto pot, ki se bi končala ravno tako kot ta.

A moral je ustaviti pisanje, saj je kri postajala že resnično moteča in ni želel uničiti ustvarjanja. Zato je vstal in se odpravil do oskrbnice, da bi rano ponovno razkužila, da se slučajno ne bi vnela. Našel jo je sedeti za mizo, kot bi ga čakala.

Želela je, da najprej dokonča zgodbo, ki jo je pravil, zgodbo o kateri piše, saj je pisal v domačem jeziku in ni mogla brati, čeprav si je močno želela, ko je videla kako vneto ves čas čepi za tistimi papirji in gleda v daljavo. Poslušala ga je in ko je končal, je bila brez besed. Zaključek zgodbe ji je dal misliti, saj ni videla življenja na ta način, pa vendar je razumela celotno misel.

Opazil pa je, da tudi njeno razmerje ni tisto, kar bi on razumel kot to, kar si želi sam v prihodnosti. Vprašal jo je, kaj se dogaja in odprla se mu je z zgodbo, ki ga je očarala.

Bila je pripadnica Wayunaki plemena, ki so prihajali iz Venezuele. Njene poteze so bile resnično domorodske in vedno mu je bilo zanimivo opazovati obraze ljudi, ki so bili tako drugačni od tistega, kar je poznal poprej. Kljub svojim mladim, sedemindvajsetim letom je imela že štiri otroke. Dve hčeri sta živeli tu z njo, imeli sta pet in šest let, dve pa je zapustila pri materi pred desetimi leti, doma v Venezueli. V njenem govoru ni bilo žalosti, navadila se je sprejemati življenje z bolečino in verjela je v Boga, ki ji je, ko je bilo najbolj potrebno stopil na pomoč. Bilo je to kakšne štiri leta nazaj, ko je že rodila obe novi deklici in sta bila z možem v resnični krizi, saj nikakor nista mogla najti službe za več kot kakšen dan. Pa še to za mizerno dnino, ki je komaj prinesla hrano na mizo za otroka, kaj šele za vso družino.

Zato sta bila primorana početi vse, kar je bilo smiselno in tisto, kar je bilo malo manj smiselno. Med drugim sta iskala tudi zlato v bližnji reki, saj se je zgodilo, da so ljudje našli kar velike zaklade na tem področju. Tako sta hodila iz dneva v dan in se trudila, vendar ni bilo sreče. Takrat je pričela moliti in prosti za pomoč, vsaj malo si je želela, ker je bila že resnično utrujena od ubogega življenja. Molila je dan za dnem in iskala sta dalje. Ni minilo dolgo, ko sta nekega večera že skoraj obupala in sta se počasi vračala nazaj proti domu, ko je zaslišala glas naj pogleda na svojo desno in poizkusi še tam. Povedala mu je, kar je slišala, vendar je bil on že močno utrujen, zato je obupaval in nikakor ni želel več dvigovati tistega težkega sita, s katerim sta izpirala kamenje. Vendar je vztrajala, saj je bila prepričana, da ji je končno odgovoril vsemogočni in da mora poizkusiti. Sama je vzela tisto ogromno reč in stopila do reke in pričela zajemati in izpirati. On jo je gledal in ves utrujen ni rekel niti besede. Zajemala je in zajemala, vendar se nič ni zgodilo. Rekel ji je, da je čas, da odneha, da je jutri nov dan, vendar je vztrajala in govorila – samo še malo, samo še malo. Roke so jo že močno bolele in skoraj je odložila sito, ko se je notri nekaj zasvetilo. Zakričala je od veselja in on je skočil do nje in skupaj sta v veselju in radosti skakala po vodi. Tedaj je tudi on z zadnjimi močmi prijel za delo in izpiral in izpiral. V izredno kratkem času je našel kar nekaj malih grudic a ker se je že dodobra stemnilo, sta se odločila, da se morata vrniti drug dan in nadaljevati z delom. Naslednji dan sta tako zarana stala na istem mestu in v nekaj dneh sta našla toliko, da sta lahko nahranila družinico in se premaknila iz tiste vasice, saj je bilo dovolj tudi za prevoz in najemnino, v kakšnem večjem mestu. Tako ju je pot pripeljala do tega delovnega mesta, kjer sta bila danes in sta dokaj solidno živela.

Kako navdušujoča in lepa zgodbica, je razmišljal, medtem, ko so mu solze kar same od sebe tekle po licih. Koliko trpljenja in upanja je obstajalo v ljudeh teh dežel, ki so svoj čas bile plodne in zavidanja vredne, danes pa se borijo za vsak kos kruha posebej.A vseeno so vse trpeli s ponosom in močjo, ki je bila zavidanja vredna, saj se nikoli niso pritoževali, bili so srečni, da imajo vsaj toliko, kar imajo.

Pogovarjala sta se in smejala, takrat pa jo je moral vprašati še nekaj, kar ga je žulilo že dalj časa. Opazil je namreč, da ga spominjata na njegovo prejšnje razmerje, da ne vlada ljubezen med njima, temveč sta zgolj bolj kot ne prijatelja in skupaj po sili razmer. Povedala mu je, da razmišlja, da bi ga zapustila, saj sedaj se je že toliko pobrala, da se lahko premakne tudi sama naprej. Vendar jo je dvomljivo gledal. V tem času se je namreč naučil, da ljubezen resnično ne pride sama in da je potrebno dajati in da gre vedno za odločitev, ali boš dajal ali ne in ali boš ostal ali ne. Iskanje in spoznavanje drugih ljudi ji seveda privošči, vendar to ni bila njena prva enaka izkušnja in kdo pravi, da bo potem drugače? Verjetno bo, nekaj mesecev, kolikor zaljubljenost traja, vendar kasneje bo prav tako potrebno vlagati, če bo želela nekoga ob sebi. Mogoče ji celo prija biti samska, je spraševal, ampak tudi samski človek ne more biti, saj ima tako čustvene, kot telesne potrebe in če ne bo v vezi, kaj potem? Se bo zadovoljevala s kratkotrajnimi užitki in tako hodila prazna in ne ljubljena?

Poslušala ga je in se strinjala. Vendar ni vedela, kaj dejansko lahko še stori. Pravila je, da se je on popolnoma ohladil in da ni več tako kot je bilo. A vendar jo je kar malce prekinil med to debato in ji povedal, da je namreč opazil, da tudi ona se ne trudi preveč. Čeprav misli, da je dala vse od sebe in da ni več kaj, da je konec zaradi obupa, vseeno ve, da ga še vedno želi in da mogoče bi se tudi sama lahko malce bolj toplo in zainteresirano pričela obnašati do njega, saj moškemu to godi. Naj to stori samo toliko, da pride med njima do ponovne komunikacije in potem bo skozi pogovor uvidela, ali res ni več pomoči ali pa je vse resnično samo v tem, koliko si oba želita mirnega, zadovoljnega in ustvarjalnega življenja, skozi ljubezen in spoštovanje.

Sedela je tam in ga gledala. V njenih očeh so bile solze, videl je, da si želi, da bi se vse popravilo, zato jo je objel in ji pustil, da se zjoče. Tudi sam je spustil solzo, ko je čutil vso bolečino, ki jo je nosila v sebi. Vendar moral ji je to povedati, saj je iz dneva v dan gledal, kako grozen je njun odnos, pa čeprav imata za seboj zgodbo, ki jo je potrebno deliti s svetom in zgodbo, na kateri je mogoče graditi tudi gradove, saj za pravo ljubezen ne potrebuješ izziva, temveč človeka, ki je pripravljen s teboj iti tudi skozi najhuje. Po tem, pa z malo dela uvidiš, kako srečen si lahko, da si preživel in kako lepo je živeti, ko si lahko malce oddahneš.

Ponudila mu je večerjo, vendar ji je povedal, da si jo že težko privošči, saj je že večinoma zapravil, kar je imel v namenu. Rekla, da bo na račun hiše. S srcem je sprejel in pripravila mu je največjo ribo, kar jih je kdaj zaužil. Ko je pojedel, se je vrnil pred svoj šotor in ponovno prijel pisalo, saj je vsaj na ta način želel stopiti v stik z Njo, ki jo je resnično še vedno ljubil, čeprav je ni bilo več. Vendar čutil je, kot da še vedno sedi ob njem in se nasmiha, ko vidi, kako se mu je ponovno odprlo srce in kako je ponovno našel ljubezen, tudi ljubezen do ustvarjanja. V mislih jo je objel in skupaj sta tiho gledala v valove in poslušala bučanje, ki je bilo namenjeno človeku, da užije življenje, se radosti in ljubi, ker vse je tu zanj, da resnično živi. In sanjal je lepe sanje, sanje ljudi, ki so imeli, izgubili in se potem ponovno našli.

  • Share/Bookmark

5 odgovorov na “Zlato v reki”

  1. 1 mavricna
    18:21 - 19.08.2013

    Uh, Človek, uh. Ko bi nekateri vedeli to, kar veš ti … bi bilo verjetno manj iskanja in več odločitev .. “v tem času se je namreč naučil, da ljubezen resnično ne pride sama in da je potrebno dajati in da gre vedno za odločitev, ali boš dajal ali ne in ali boš ostal ali ne.” :)

  2. 2 Loris
    05:35 - 4.01.2015

    KULERSKO!

  3. 3 poravnava odškodnine
    04:43 - 14.01.2015

    Prav za skočit notri!

  4. 4 zakoni
    03:56 - 16.01.2015

    Njamarsko!

  5. 5 netli
    13:50 - 1.06.2015

    Hmm tole mi je danes pisano na kožo. Res je tako, kar naenkrat se zgubiš, sprašuješ, ne vidiš, da si se sam spremenil in da moraš postati spet topel, zainteresiran… Ljubezen sama ne more zmaga a ne? :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !