Razkrižja sprememb

Hodil  je po zatemnjeni ulici in misli so mu tavale zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Veselil se je, ker se je dokončno znebil strahu, ki je toliko časa vladal v njem, zaradi tiste neljube dogodivščine, katera ga je skoraj pripravila, da je zasovražil celoten kontinent.

Za njim je bila dolga in boleča bolezen, katere se do nedavnega niti zavedal ni, bolezni, ki ga je skoraj potisnila čez rob. Veliko tega je bilo za njim in odločno je stopal v nov dan, v dan, kjer je uvidel, da med vsem drugim, se mora spremeniti, saj tisto, kar je preživel,  je pustilo grenko sled, ki je rezala njegovo ponovno čisto srce. Analiziral je vsak svoj prejšnji korak, vsako odločitev, vsako situacijo in iskal, kaj vse je v ozadju, da je bil tako prazen, da si je želel, da ga niti ne bi bilo. V vsem tem razmišljanju so mu v glavi odmevale besede, ki jih ni želel sprejeti, da volk dlake ne menja.

Pred očmi so se mu pojavile slike dekleta, ki ga je spozna pred tisto travmo, ki ga je za nekaj časa ugonobila, ki mu je takrat zaupala, da želi spremeniti življenje, da želi ven iz sveta, v katerem je takrat bivala. Bila je namreč ljubiteljica zabav, nočnega življenja in oboževalka telesa, včasih tudi kot model. Rekla, je, da je namreč ugotovila, da je tisti svet resnično prazen in da v njem ne vidi ničesar več in da si želi spremembe. Ko jo je gledal v oči, je v njih videl tisto iskrico, ki mu je govorila, da dekle ne laže. No vsaj zdelo se mu je tako. Po teh izrečenih besedah  so njene slike telesa in neutrudljivih zabav resnično izginile in mislil je, da ji je dejansko uspelo, da je bila njena želja po prehodu iz dekleta v žensko resnično tako močna, da ji je uspelo. In minilo je kar nekaj let je od tistega pogovora. A pred nekaj dnevi je tako na ulici opazil letake, na katerih je bila zopet ona, oziroma njeno telo. Slike niso bile namenjene kakšni poslovni prodaji ali bile neke resnično umetniške in kreativne, čeprav so bile estetske.

Ne glede da ni bila več dekle, da ni bilo več mladostniške iskrice, ki se na takšnih fotografijah opazijo, je bila seveda še vedno lepa. Za trenutek ga je prevzela žalost. Upal je, da je v vsem času resnično stopila na tisto pot, o kateri je govorila, da ji je uspelo zlomiti urok o volku in da ni čutila več potrebe po vračanju v tisti svet telesnosti, razkazovanju in praznosti, saj ni bila več mlado prazno dekle, ki bi to potrebovala, temveč odrasla ženska, ki svojo lepoto prikaže na drugačen način. Ni želel, da bi občutil to žalost, saj to le ni bilo prav, ker ni vedel kakšna je njena resnična zgodba in zakaj se ji to zopet dogaja. Mogoče se je motil tudi takrat, ko ji je verjel, saj se ni dodobra pozanimal, zakaj je izrekla tiste besede. Morda pa je bila za njo zgolj neprijetna izkušnja, ki jo je potrla in ujezila, pa zato ni več videla tistega čara, ki ga je videla prej.

Opazil je, da žalost ne izvira iz tistega kar je videl v njej, saj sedaj ni več sodil vsem povprek in se zmrdoval nad posameznikovimi odločitvami, saj je razumel, da ima vsak svojo pot in on ni zato tam, da bi kazal drugače, temveč pomagal, kadar je bilo to mogoče, oziroma želeno. Pa tudi ni več videl sveta po svoji podobi in želji, temveč kot pisano paleto posameznikov, ki si ustvarjamo bivanje veliko bolj polno in doživeto, zato je videl, da je resnično dobro, da ima vsak posameznik svojo pot.

Potrlo ga je namreč nekaj popolnoma drugega. Ta slika mu je pričela jemati pogum, ki ga je ponovno našel v sebi, saj je mislil, da tudi sam ne bo zmogel spremembe, ki  si jo je še tako želel. Na srečo pa vse skupaj ni dolgo trajalo. Posvetil se je nazaj k sebi in se spraševal, kaj ga dejansko moti, oziroma, kaj bi dejansko rad spremenil. Iskal je tako pomanjkljivosti in tiste stvari, za katere je čutil, da je prav da ostanejo. Bilo je to veliko malenkosti vendar le ena stvar je resnično izstopala, ki ga je privedla do bolezni in bolečine. Ugotovil je, da dejansko ne potrebuje velikih sprememb, saj pred tistim stanjem ni bil slab človek, bil je mladenič poln energije, zanosa in volje do življenja. Zato mu v življenju namreč nikoli ni šlo prav slabo, kljub padem in vzponom. In vedel je, da vendar volk dlako menja, samo nravi ne. In njegova nrav ni bila slaba, saj nikomur ni želel slabega, kaj šele namerno storil kaj žalega. In vedel je, da človek se spreminja, če želi, saj z vsako novo izkušnjo se nekaj novega nauči in s tem nikoli več ne more biti popolnoma tak, kot je bil poprej. Stopil je tudi v novo obdobje življenja, ko se mu je vse tisto moralo zgoditi, tako trdijo modreci, ki jim zaupa in tudi njegove izkušnje v preteklem obdobju so na njem pustile zareze v srce, ki so mu dale ponovno videti, kaj je tisto, kar mu je v življenju resnično manjkalo. In tega si je želel vedno, le vedel ni, kako vse skupaj deluje in kaj to je. Ljubezen namreč. Razmišljal je tako kot večina, da je to nekaj samoumevnega, da za vsakogar na tem svetu obstaja oseba in da ni potrebno nič storiti, saj slej ko prej najdeš tisto, kar iščeš in si lahko kar si. Vendar sedaj je vedel, da je bil daleč od resnice.

Predvsem kot moški, tega nezemeljskega daru ni videl kot takšnega, kot je. Poznal je občutek, vendar ni vedel kako ga izkazati in dajati. Ni vedel, da so sestavni deli ljubezni tudi sprejemanje, spoštovanje, spodbujanje in dajanje, da brez teh sestavin, ta občutek postane zgolj bolečina in ovira. To je bilo tisto, kar mu je manjkalo in ne sprememba. Ni bil kriminalec, ni bil človek brez hrbtenice, bil je načelen in moralen posameznik, ki je pozabil ljubiti in sprejemati sebe in končno tudi druge, kar je logična posledica.

Ponovno je pomislil na tisto dekle s fotografij in nekako v sebi čutil, da mogoče tudi njej manjka tisto kot njemu in da verjetno, ko se bo resnično zavedela, bo ljubila sebe več kot zgolj telo, kot je kazalo sedaj. Mogoče si je tako samo želel, saj smo si vsi le ogledalo in slika samega sebe ponovno v kletki, kjer je bival toliko časa, ga je strašila bolj kot temna noč v tem velikem mestu.

Stopil je pod luč v kotu ulice in izvlekel cigaret, da bi si prižgal. Prižgal je ogenj in si ga ponesel bližje, ko je naenkrat zaprl pokrov in si iz ust vzel tisto razvado in jo prelomil na pol ter odvrgel v smetnjak. Počasi se je sprehodil nazaj proti hiši in razmišljal, koliko tega stoji še pred njim, kar mora razumeti, kar mora sprejeti in se naučiti, a veselil se je, da je zopet imel voljo in srce in da je zopet imel sanje in cilj, stvari, ki so nujne, da človek ne potone v temo in se resnično lahko  veseli prihodnjega dne. Nič več ni razmišljal, da je mogoče njegova pot v samskosti, ni se več bal, da njemu ljubezen ni usojena, temveč je gledal v pot, ki stoji pred njim in jo bo slej ko prej prehodil in prišel do tistega malega cilja, ki si ga je zadal, in to bo takrat, ko bo našel nekoga, ki bo v vsej sliki videl tudi sebe. Svojo pot je želel deliti, saj je želel resnično živeti in ne samo životariti.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov na “Razkrižja sprememb”

  1. 1 simona
    19:30 - 17.06.2013

    Čudovito, da si spoznal, da najprej očisti strto dušo , srce in telo. Ker ko clovek najde, zopet najde, svojo bit, najde tudi zdravje in ravnovesje je spet vspostavljeno.

  2. 2 Človek Človek
    23:13 - 17.06.2013

    Simona iskreno mislim, da sem moral skozi veliko, da sem spoznal, aj sem, kdo sem in kaj mi je v življenju sploh pomembno. Verjetno bi drugače taval in iskal in umrl nesrečen…

  3. 3 osebni stečaj
    05:39 - 30.01.2015

    Take se pač dogajajo!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !