Arhiv za Junij, 2013

Zlato v reki

Objavljeno v Človek ljubi dne 18 Junij, 2013 avtor Človek

Kri je kapljala že po vsem pisalu, a vendar se še vedno ni mogel ustaviti. Še zadnja misel, samo še tole, si je govoril. Rana, ki se mu je pojavila pred dnem in pol, se je razvila iz žulja, ki ga je dobil ob držanju edinega svinčnika, ki ga je imel. In nikakor se ni mogla zaceliti, saj ni mogel prenehati pisati. V njem je vrela bolečina ob spominjanju na vse preteklo in večkrat se je moral ustaviti, da si je obrisal solzo ali pa globoko vdihniti. Spraševal se je, ali je sploh pametno početi, kar počne? Kaj pa če nihče ne bo bral? Kaj pa če njegov talent ni toliko dober, da bi sploh koga zanimalo? Zakaj se potem toliko muči, ko bi bilo bolje, da bi jo pozabil in vzel zgolj tisto, kar se je naučil in stopil v svet dalje? Mogoče bi bolje užil lepoto, ki se je razprostirala pred njim, mogoče bi ga odneslo tudi na zabavo, nedaleč stran, za katero je slišal, da je resnično nekaj posebnega in se predal osvajanju tukajšnjih deklet, ki so ga obletavale in se mu dobrikale, kadar koli je prišel v stik z njimi. Bil je tujec in verjetno jih je to toliko očaralo. Marsikomu to ne bi bila ovira, saj so čedna dekleta, ki rada uživajo. Vendar v njem je vrela ljubezen in vsaka misel na drugo dekle mu je bila popolnoma tuja. Mogoče tudi zaradi tistega dobrikanja, saj je bil pripadnik stare šole, kar pomeni, da je osvajanje ritual in ne zgolj direktna prodaja. In to svojo bolečino je moral izkusiti. Ni se smel več zapreti. Bolelo ga je tudi prej, ves čas, saj ni mogel uživati stvari, ki so se mu ponujale, vendar sedaj je moral trpeti, ker je vedel, da se drugače iz vsega ne bo ničesar naučil in bo kmalu stopil na isto pot, ki se bi končala ravno tako kot ta.

A moral je ustaviti pisanje, saj je kri postajala že resnično moteča in ni želel uničiti ustvarjanja. Zato je vstal in se odpravil do oskrbnice, da bi rano ponovno razkužila, da se slučajno ne bi vnela. Našel jo je sedeti za mizo, kot bi ga čakala.

Želela je, da najprej dokonča zgodbo, ki jo je pravil, zgodbo o kateri piše, saj je pisal v domačem jeziku in ni mogla brati, čeprav si je močno želela, ko je videla kako vneto ves čas čepi za tistimi papirji in gleda v daljavo. Poslušala ga je in ko je končal, je bila brez besed. Zaključek zgodbe ji je dal misliti, saj ni videla življenja na ta način, pa vendar je razumela celotno misel.

Opazil pa je, da tudi njeno razmerje ni tisto, kar bi on razumel kot to, kar si želi sam v prihodnosti. Vprašal jo je, kaj se dogaja in odprla se mu je z zgodbo, ki ga je očarala.

Bila je pripadnica Wayunaki plemena, ki so prihajali iz Venezuele. Njene poteze so bile resnično domorodske in vedno mu je bilo zanimivo opazovati obraze ljudi, ki so bili tako drugačni od tistega, kar je poznal poprej. Kljub svojim mladim, sedemindvajsetim letom je imela že štiri otroke. Dve hčeri sta živeli tu z njo, imeli sta pet in šest let, dve pa je zapustila pri materi pred desetimi leti, doma v Venezueli. V njenem govoru ni bilo žalosti, navadila se je sprejemati življenje z bolečino in verjela je v Boga, ki ji je, ko je bilo najbolj potrebno stopil na pomoč. Bilo je to kakšne štiri leta nazaj, ko je že rodila obe novi deklici in sta bila z možem v resnični krizi, saj nikakor nista mogla najti službe za več kot kakšen dan. Pa še to za mizerno dnino, ki je komaj prinesla hrano na mizo za otroka, kaj šele za vso družino.

Zato sta bila primorana početi vse, kar je bilo smiselno in tisto, kar je bilo malo manj smiselno. Med drugim sta iskala tudi zlato v bližnji reki, saj se je zgodilo, da so ljudje našli kar velike zaklade na tem področju. Tako sta hodila iz dneva v dan in se trudila, vendar ni bilo sreče. Takrat je pričela moliti in prosti za pomoč, vsaj malo si je želela, ker je bila že resnično utrujena od ubogega življenja. Molila je dan za dnem in iskala sta dalje. Ni minilo dolgo, ko sta nekega večera že skoraj obupala in sta se počasi vračala nazaj proti domu, ko je zaslišala glas naj pogleda na svojo desno in poizkusi še tam. Povedala mu je, kar je slišala, vendar je bil on že močno utrujen, zato je obupaval in nikakor ni želel več dvigovati tistega težkega sita, s katerim sta izpirala kamenje. Vendar je vztrajala, saj je bila prepričana, da ji je končno odgovoril vsemogočni in da mora poizkusiti. Sama je vzela tisto ogromno reč in stopila do reke in pričela zajemati in izpirati. On jo je gledal in ves utrujen ni rekel niti besede. Zajemala je in zajemala, vendar se nič ni zgodilo. Rekel ji je, da je čas, da odneha, da je jutri nov dan, vendar je vztrajala in govorila – samo še malo, samo še malo. Roke so jo že močno bolele in skoraj je odložila sito, ko se je notri nekaj zasvetilo. Zakričala je od veselja in on je skočil do nje in skupaj sta v veselju in radosti skakala po vodi. Tedaj je tudi on z zadnjimi močmi prijel za delo in izpiral in izpiral. V izredno kratkem času je našel kar nekaj malih grudic a ker se je že dodobra stemnilo, sta se odločila, da se morata vrniti drug dan in nadaljevati z delom. Naslednji dan sta tako zarana stala na istem mestu in v nekaj dneh sta našla toliko, da sta lahko nahranila družinico in se premaknila iz tiste vasice, saj je bilo dovolj tudi za prevoz in najemnino, v kakšnem večjem mestu. Tako ju je pot pripeljala do tega delovnega mesta, kjer sta bila danes in sta dokaj solidno živela.

Kako navdušujoča in lepa zgodbica, je razmišljal, medtem, ko so mu solze kar same od sebe tekle po licih. Koliko trpljenja in upanja je obstajalo v ljudeh teh dežel, ki so svoj čas bile plodne in zavidanja vredne, danes pa se borijo za vsak kos kruha posebej.A vseeno so vse trpeli s ponosom in močjo, ki je bila zavidanja vredna, saj se nikoli niso pritoževali, bili so srečni, da imajo vsaj toliko, kar imajo.

Pogovarjala sta se in smejala, takrat pa jo je moral vprašati še nekaj, kar ga je žulilo že dalj časa. Opazil je namreč, da ga spominjata na njegovo prejšnje razmerje, da ne vlada ljubezen med njima, temveč sta zgolj bolj kot ne prijatelja in skupaj po sili razmer. Povedala mu je, da razmišlja, da bi ga zapustila, saj sedaj se je že toliko pobrala, da se lahko premakne tudi sama naprej. Vendar jo je dvomljivo gledal. V tem času se je namreč naučil, da ljubezen resnično ne pride sama in da je potrebno dajati in da gre vedno za odločitev, ali boš dajal ali ne in ali boš ostal ali ne. Iskanje in spoznavanje drugih ljudi ji seveda privošči, vendar to ni bila njena prva enaka izkušnja in kdo pravi, da bo potem drugače? Verjetno bo, nekaj mesecev, kolikor zaljubljenost traja, vendar kasneje bo prav tako potrebno vlagati, če bo želela nekoga ob sebi. Mogoče ji celo prija biti samska, je spraševal, ampak tudi samski človek ne more biti, saj ima tako čustvene, kot telesne potrebe in če ne bo v vezi, kaj potem? Se bo zadovoljevala s kratkotrajnimi užitki in tako hodila prazna in ne ljubljena?

Poslušala ga je in se strinjala. Vendar ni vedela, kaj dejansko lahko še stori. Pravila je, da se je on popolnoma ohladil in da ni več tako kot je bilo. A vendar jo je kar malce prekinil med to debato in ji povedal, da je namreč opazil, da tudi ona se ne trudi preveč. Čeprav misli, da je dala vse od sebe in da ni več kaj, da je konec zaradi obupa, vseeno ve, da ga še vedno želi in da mogoče bi se tudi sama lahko malce bolj toplo in zainteresirano pričela obnašati do njega, saj moškemu to godi. Naj to stori samo toliko, da pride med njima do ponovne komunikacije in potem bo skozi pogovor uvidela, ali res ni več pomoči ali pa je vse resnično samo v tem, koliko si oba želita mirnega, zadovoljnega in ustvarjalnega življenja, skozi ljubezen in spoštovanje.

Sedela je tam in ga gledala. V njenih očeh so bile solze, videl je, da si želi, da bi se vse popravilo, zato jo je objel in ji pustil, da se zjoče. Tudi sam je spustil solzo, ko je čutil vso bolečino, ki jo je nosila v sebi. Vendar moral ji je to povedati, saj je iz dneva v dan gledal, kako grozen je njun odnos, pa čeprav imata za seboj zgodbo, ki jo je potrebno deliti s svetom in zgodbo, na kateri je mogoče graditi tudi gradove, saj za pravo ljubezen ne potrebuješ izziva, temveč človeka, ki je pripravljen s teboj iti tudi skozi najhuje. Po tem, pa z malo dela uvidiš, kako srečen si lahko, da si preživel in kako lepo je živeti, ko si lahko malce oddahneš.

Ponudila mu je večerjo, vendar ji je povedal, da si jo že težko privošči, saj je že večinoma zapravil, kar je imel v namenu. Rekla, da bo na račun hiše. S srcem je sprejel in pripravila mu je največjo ribo, kar jih je kdaj zaužil. Ko je pojedel, se je vrnil pred svoj šotor in ponovno prijel pisalo, saj je vsaj na ta način želel stopiti v stik z Njo, ki jo je resnično še vedno ljubil, čeprav je ni bilo več. Vendar čutil je, kot da še vedno sedi ob njem in se nasmiha, ko vidi, kako se mu je ponovno odprlo srce in kako je ponovno našel ljubezen, tudi ljubezen do ustvarjanja. V mislih jo je objel in skupaj sta tiho gledala v valove in poslušala bučanje, ki je bilo namenjeno človeku, da užije življenje, se radosti in ljubi, ker vse je tu zanj, da resnično živi. In sanjal je lepe sanje, sanje ljudi, ki so imeli, izgubili in se potem ponovno našli.

  • Share/Bookmark

Razkrižja sprememb

Objavljeno v Človek razmišlja dne 17 Junij, 2013 avtor Človek

Hodil  je po zatemnjeni ulici in misli so mu tavale zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Veselil se je, ker se je dokončno znebil strahu, ki je toliko časa vladal v njem, zaradi tiste neljube dogodivščine, katera ga je skoraj pripravila, da je zasovražil celoten kontinent.

Za njim je bila dolga in boleča bolezen, katere se do nedavnega niti zavedal ni, bolezni, ki ga je skoraj potisnila čez rob. Veliko tega je bilo za njim in odločno je stopal v nov dan, v dan, kjer je uvidel, da med vsem drugim, se mora spremeniti, saj tisto, kar je preživel,  je pustilo grenko sled, ki je rezala njegovo ponovno čisto srce. Analiziral je vsak svoj prejšnji korak, vsako odločitev, vsako situacijo in iskal, kaj vse je v ozadju, da je bil tako prazen, da si je želel, da ga niti ne bi bilo. V vsem tem razmišljanju so mu v glavi odmevale besede, ki jih ni želel sprejeti, da volk dlake ne menja.

Pred očmi so se mu pojavile slike dekleta, ki ga je spozna pred tisto travmo, ki ga je za nekaj časa ugonobila, ki mu je takrat zaupala, da želi spremeniti življenje, da želi ven iz sveta, v katerem je takrat bivala. Bila je namreč ljubiteljica zabav, nočnega življenja in oboževalka telesa, včasih tudi kot model. Rekla, je, da je namreč ugotovila, da je tisti svet resnično prazen in da v njem ne vidi ničesar več in da si želi spremembe. Ko jo je gledal v oči, je v njih videl tisto iskrico, ki mu je govorila, da dekle ne laže. No vsaj zdelo se mu je tako. Po teh izrečenih besedah  so njene slike telesa in neutrudljivih zabav resnično izginile in mislil je, da ji je dejansko uspelo, da je bila njena želja po prehodu iz dekleta v žensko resnično tako močna, da ji je uspelo. In minilo je kar nekaj let je od tistega pogovora. A pred nekaj dnevi je tako na ulici opazil letake, na katerih je bila zopet ona, oziroma njeno telo. Slike niso bile namenjene kakšni poslovni prodaji ali bile neke resnično umetniške in kreativne, čeprav so bile estetske.

Ne glede da ni bila več dekle, da ni bilo več mladostniške iskrice, ki se na takšnih fotografijah opazijo, je bila seveda še vedno lepa. Za trenutek ga je prevzela žalost. Upal je, da je v vsem času resnično stopila na tisto pot, o kateri je govorila, da ji je uspelo zlomiti urok o volku in da ni čutila več potrebe po vračanju v tisti svet telesnosti, razkazovanju in praznosti, saj ni bila več mlado prazno dekle, ki bi to potrebovala, temveč odrasla ženska, ki svojo lepoto prikaže na drugačen način. Ni želel, da bi občutil to žalost, saj to le ni bilo prav, ker ni vedel kakšna je njena resnična zgodba in zakaj se ji to zopet dogaja. Mogoče se je motil tudi takrat, ko ji je verjel, saj se ni dodobra pozanimal, zakaj je izrekla tiste besede. Morda pa je bila za njo zgolj neprijetna izkušnja, ki jo je potrla in ujezila, pa zato ni več videla tistega čara, ki ga je videla prej.

Opazil je, da žalost ne izvira iz tistega kar je videl v njej, saj sedaj ni več sodil vsem povprek in se zmrdoval nad posameznikovimi odločitvami, saj je razumel, da ima vsak svojo pot in on ni zato tam, da bi kazal drugače, temveč pomagal, kadar je bilo to mogoče, oziroma želeno. Pa tudi ni več videl sveta po svoji podobi in želji, temveč kot pisano paleto posameznikov, ki si ustvarjamo bivanje veliko bolj polno in doživeto, zato je videl, da je resnično dobro, da ima vsak posameznik svojo pot.

Potrlo ga je namreč nekaj popolnoma drugega. Ta slika mu je pričela jemati pogum, ki ga je ponovno našel v sebi, saj je mislil, da tudi sam ne bo zmogel spremembe, ki  si jo je še tako želel. Na srečo pa vse skupaj ni dolgo trajalo. Posvetil se je nazaj k sebi in se spraševal, kaj ga dejansko moti, oziroma, kaj bi dejansko rad spremenil. Iskal je tako pomanjkljivosti in tiste stvari, za katere je čutil, da je prav da ostanejo. Bilo je to veliko malenkosti vendar le ena stvar je resnično izstopala, ki ga je privedla do bolezni in bolečine. Ugotovil je, da dejansko ne potrebuje velikih sprememb, saj pred tistim stanjem ni bil slab človek, bil je mladenič poln energije, zanosa in volje do življenja. Zato mu v življenju namreč nikoli ni šlo prav slabo, kljub padem in vzponom. In vedel je, da vendar volk dlako menja, samo nravi ne. In njegova nrav ni bila slaba, saj nikomur ni želel slabega, kaj šele namerno storil kaj žalega. In vedel je, da človek se spreminja, če želi, saj z vsako novo izkušnjo se nekaj novega nauči in s tem nikoli več ne more biti popolnoma tak, kot je bil poprej. Stopil je tudi v novo obdobje življenja, ko se mu je vse tisto moralo zgoditi, tako trdijo modreci, ki jim zaupa in tudi njegove izkušnje v preteklem obdobju so na njem pustile zareze v srce, ki so mu dale ponovno videti, kaj je tisto, kar mu je v življenju resnično manjkalo. In tega si je želel vedno, le vedel ni, kako vse skupaj deluje in kaj to je. Ljubezen namreč. Razmišljal je tako kot večina, da je to nekaj samoumevnega, da za vsakogar na tem svetu obstaja oseba in da ni potrebno nič storiti, saj slej ko prej najdeš tisto, kar iščeš in si lahko kar si. Vendar sedaj je vedel, da je bil daleč od resnice.

Predvsem kot moški, tega nezemeljskega daru ni videl kot takšnega, kot je. Poznal je občutek, vendar ni vedel kako ga izkazati in dajati. Ni vedel, da so sestavni deli ljubezni tudi sprejemanje, spoštovanje, spodbujanje in dajanje, da brez teh sestavin, ta občutek postane zgolj bolečina in ovira. To je bilo tisto, kar mu je manjkalo in ne sprememba. Ni bil kriminalec, ni bil človek brez hrbtenice, bil je načelen in moralen posameznik, ki je pozabil ljubiti in sprejemati sebe in končno tudi druge, kar je logična posledica.

Ponovno je pomislil na tisto dekle s fotografij in nekako v sebi čutil, da mogoče tudi njej manjka tisto kot njemu in da verjetno, ko se bo resnično zavedela, bo ljubila sebe več kot zgolj telo, kot je kazalo sedaj. Mogoče si je tako samo želel, saj smo si vsi le ogledalo in slika samega sebe ponovno v kletki, kjer je bival toliko časa, ga je strašila bolj kot temna noč v tem velikem mestu.

Stopil je pod luč v kotu ulice in izvlekel cigaret, da bi si prižgal. Prižgal je ogenj in si ga ponesel bližje, ko je naenkrat zaprl pokrov in si iz ust vzel tisto razvado in jo prelomil na pol ter odvrgel v smetnjak. Počasi se je sprehodil nazaj proti hiši in razmišljal, koliko tega stoji še pred njim, kar mora razumeti, kar mora sprejeti in se naučiti, a veselil se je, da je zopet imel voljo in srce in da je zopet imel sanje in cilj, stvari, ki so nujne, da človek ne potone v temo in se resnično lahko  veseli prihodnjega dne. Nič več ni razmišljal, da je mogoče njegova pot v samskosti, ni se več bal, da njemu ljubezen ni usojena, temveč je gledal v pot, ki stoji pred njim in jo bo slej ko prej prehodil in prišel do tistega malega cilja, ki si ga je zadal, in to bo takrat, ko bo našel nekoga, ki bo v vsej sliki videl tudi sebe. Svojo pot je želel deliti, saj je želel resnično živeti in ne samo životariti.

  • Share/Bookmark

Pozdravljen tam na drugi strani

Objavljeno v Dan, ko se svet ni končal dne 5 Junij, 2013 avtor Človek

Želel bi ti samo povedati, da sem dodal novo kategorijo, z naslovom DAN, KO SE SVET NI KONČAL. V to temo bom zapisoval spomin in misli v daljšo zgodbo iz katere upam, bo nekoč tudi kaj nastalo. Bo zgodba o mladeniču, ki je želel spremeniti svet in se ujel v veliko past, ki mu je prinesla velike posledice. Bo zgodba o človeku, ki je v času bolečine izgubil upanje in LJUBEZEN in postal tako obupan, da je želel da vse izgine.

Bo zgodba o ženski, ki ga je osvobodila, bo zgodba o fantu, ki je šel iskat na konec sveta tisto, kar je bilo ves čas pred njim. Zgodba o teorijah zarot, zgodba o težkih poteh ljudstev, o ˝indijancih˝ tam v gorah, o bolečini in razodetju. Upam, da mi bo uspelo, ker si resnično želim povedati to zgodbo, ker je namenjena tistemu, kar je najbolj pomembno a velikokrat pozabimo – LJUBEZNI. Vse ostale kategorije ostajajo in se jih bom verjetno zopet posluževal, kolikor bo čas in situacija dopuščala.

Hvala ti, ker si na drugi strani, ker obstajaš. Denis

  • Share/Bookmark

Pred usodo ne moreš zbežati…

Objavljeno v Človek razmišlja dne 4 Junij, 2013 avtor Človek

Po več kot treh letih obračam nov, na videz nepopisan list. Malce zarjavel, a z novo zgodbo in novim upanjem.

  • Share/Bookmark