Arhiv za April, 2010

Destino

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 April, 2010 avtor Človek

Večkrat razmišljam o tem, zakaj ne morem pisati. Ko me vprašajo o tem, zamahnem z roko, češ – nimam o čem. Da je moje življenje mirno, da mazohist v meni počiva in ne sili v samo-dokazovanje, kaj šele v ˝kreativno izlivanje na ekran˝. Pa vendar ali bi lahko bil jeziček na tehtnici resnice obrnjen popolnoma v drugo smer?

Načeloma bi lahko glasno razmišljal o vnovični preselitvi, ki zaokroži že peti premik nekje v letu in pol. Tako bi razglabljal o stvareh, ki jih ima vsak človek, ki se poigrava s pomanjkanjem sredstev in usklajevanjem potreb, da se le te, čim manj zapletajo v želje.  Tudi o lastnikih, o ponudbi, o načinih pridobivanja informacij, o barvi na parketu, o drgnjenju le tega na kolenih kot nor, o barvanju vrat, oken, o nespanju, o neprehranjevanju, o tem, kako zaradi tega hodiš naokoli kot v transu, a vseeno funkcioniraš… to se mi nekako vedno bolj zdi že preteklost, pa čeprav vse skupaj še ni dokončano.

Mogoče bi beseda prav tako nanesla na spoznavanje novih ljudi, novih obrazov, dotičnih pogledov in sanj, od tistih, ki živijo tukaj in sedaj, do tistih, ki še vedno upajo in vztrajajo, saj jim ne preostane veliko drugega. Ne v resničnem, ne v sanjskem življenju. Pa vendar, če bi razmišljal o tem, kdo ima prav, bi nekje v globini kmalu zaznal samokritiko, ki nakazuje na to, da mogoče imajo celo oboji prav. A vseeno se mi zdi, da mir na obrazu in toplina v očeh povesta več. In te ni nikoli dovolj, prav tako kot nekateri pravijo, da tudi prijateljev ni. Mogoče imajo tudi oni prav, premalo sem tu, da bi lahko sodil, premalo sem drugje, da bi lahko vedel.

O tem, da so knjige, ki so temeljile na ˝spoznavanju posameznika˝, zamenjale knjige, ki govore o ˝spoznavanju množice˝, bi prav tako lahko poizkusil ˝mantrati˝. Ampak kdo bi to dejansko bral? In zakaj bi? Kot prvo je še vedno premalo znanja, da bi to delo lahko opravljal sam s seboj, na drugi strani pa mi na žalost še ni stopila na pot duša, ki bi to zbegano bitje vzela resno in mu pokazala, da bistvo stoji nekje drugje, ali pa… In zopet, kdo bi vedel?

O svetu, ki globalno drvi v neko svojo smer? O upornikih, ki se s slabo izvedbo dobre ideje ponovno učimo na napakah, ki so jih pred nami storili že tisoči? O bolesti, ki najeda vsakodnevnega človeka? O izrojenosti lastne sinergije v množici komunikacij? O virtualnem in realnem, o združenju in delitvi? O Copy/Paste časih? O časih, ko je skrivenčenost dojemanja želja premagala nagon, na enak perverzen način, kot je premagala potrebo? A zopet, kdo bi to vedel? Kdo bi to bral?

Kaj pa tiste stvari, ki so včasih polnile strani mojega prekomernega javnega izlivanja? Naj pišem o prvi čudoviti podoknici, ki me je zadnjič v nepravem trenutku prestrašila in je nisem popolnoma užil kot to, kar je bila? O lepoti, ki me obkroža in jo vsakodnevno užijem na tisoče načinov, a je ne morem popolnoma doživeti, saj občutek, ki v tišini samega s seboj odkriva neželene posledice, katerih izvor je poznan, a vpliv na njih presega zavedno? Mogoče bi o tem lahko pisal, a to bi lahko pomenilo, da postanem plod lastne misli, ki utegne biti pretkano priučena? Kot  druge?

Ampak… kdo bi to vedel?

No, in če se vrnem k pričetku – zakaj ne morem pisati? Ker imam dejansko samo toliko za povedat, kot sem napisal danes. V samem bistvu čisto nič.

Mirno in toplo noč pa zaželim vsem vam, ki še vedno zaidete pogledati v misli Človeka, nekoga ˝tam na netu˝. 10X ;)

Denis

P.S.: Ta video pa sem našel nedolgo nazaj in ga želim deliti z vami, ker.. moram.

Walt Disney in Salvador Dali -  Destino

(ogled omogočen preko Youtuba)

YouTube slika preogleda

Vir.: Youtube, avtor: dReAdLoCkA

  • Share/Bookmark