The Dog in pričujoči psi

Zadnjič sem si vzel čas, da grem na kavo in ker sem bil sam, sem se odločil, da si kupim tudi časopis. Ugotovil sem namreč, da moje ne spremljanje dogajanja v okolju delno vpliva na moje cilje in dejanja. Neki dogovori namreč vpletajo tudi osebo, ki se je znašla v nekih političnih igricah, katere govore o človeku, ki so ga pojedli neki psi, čivave, pudlji, ali nekaj takega, ne vem, nikoli nisem bil poznavalec kinologije. In ko sem se srečal s posrednikom me je debelo pogledal, češ kako ne vem, kaj se dogaja. Poleg te novice mi je na pladenj postavil tudi zgodbo o smukačici, ki so jo polomili, pa je vseeno uspela doseči cilj in še nekaj kratkih zgodb, ki so očitno švignile mimo mene.

Zato sem se odločil, da ta dan bom pa kupil ČASOPIS! Televizijski sprejemnik tukaj imam, vendar več kot gumba ON/OFF ne uporabljam in tam se mi vedno prikaže eno in isto – Viasat History. Naravnost obožujem ta kanal, ki prikazuje pomembne zgodovinske dogodke na popoln način, skozi zgodbe posameznikov, odigrane prizore in sestavljanke ohranjenega video zapisa.

Tako vstopim v trafiko (vedno mi je bil zanimiv ta naziv, a nikoli si nisem vzel časa, da povprašam, kolikšen je ta promet, ki ga opevajo) in prijazni znanki, pri kateri kupujem tobačne zvitke, naročim dve škatlici rdečih in ČASOPIS. Gospa me gleda in reče:

˝Kateri časopis pa?˝

Vprašanje me udari kot strela z jasnega. Saj res, komu zaupati? Verjetno so eni rdeči, drugi zeleni, tretji rumeni, čisto črnega pa dddejansko nisem opazil.

˝Tistega, ki je najbolj aktualen in ki pove največ!˝ Zmagoslavno odvrnem.

Odgovor še bolj zmede ta prijazni obraz, ki prične naštevati. Naslovi so mi še vedno znani, nekateri delajo, drugi ne, nekateri so slovenski, drugi štajerski in tako naprej. Ves čas naštevanja se ogledujem naokoli, kjer me iz papirnate gmote gledajo neznani obrazi, plastificirani ovitki svetlikajo svetlolasa dekleta in kričijo -  vzemi me.

Zmeda postaja vse večja, saj sta se za menoj pojavila še dva moška, ki čakata na svoj nakup. In takrat ga zagledam. Tam v kotu, sramežljivo gleda proti meni in mi obljublja, da me ne bo razočaral, kot me nikoli ni. Spomin na stare čase, mladost in brezskrbnost prebudi v meni tisti žar, ki ga dobi mladenič, ko mu po desetih minutah uspe odpeti modrc brhke dekline, ki počasi že izgublja potrpljenje in naravno vlažnost.

˝DYLAN DOG-a, mi dajte!˝ napol zakričim.

Teta me zmedeno gleda, mlajši moški za menoj se prične smejati. V tem času nas je bilo že pet v vrsti.

˝Ste siguren?˝ mi odvrne. ˝To ni ravno časopis.˝

Pogledam okoli sebe v obraze, nekateri nasmejani, drugi že dokaj jezni, se obrnem proti prodajalki in kratko razložim:

˝Fikcija je fikcija. A vendar v tem stripu bom našel veliko več inovativnosti, umetnosti in domišljije, kot v vseh teh nebulotičnih kosih dreves, ki vas vsak dan obkrožajo…˝ mirno odvrnem.

Plačam in stopim ven. V bližnji kavarni naročim kavico, odprem izdelek, ki kljubuje in se smeji vsem slovenskim ˝marketašem˝, ki prisegajo na konstantno ponavljanje in tedenske izdaje. Preberem uvodni del in zopet se znajdem v svojem svetu, svetu stran od masovnega posiljevanja, v svetu, kjer konec nikoli ni pomemben, v svetu, kjer je zgodba čisto vse. Pa čeprav samo v hrvaškem jeziku.

Vrnil sem se v svet zgodb, vrnil sem se v svoj svet.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

10 odgovorov na “The Dog in pričujoči psi”

  1. 1 Alex van der Volk Alex van der Volk
    12:53 - 11.03.2010

    Mmmm, Dylan Dog ja. Obožujem konce vsake epizode, ko si že prepričan, da je tokrat resnično vse razloženo na naraven način, da se ni pojavilo nič nadnaravnega, te zgodba spet preseneti – moraš samo verjeti, kajti nadnaravno kljub vsemu obstaja. Ampak meni je vseeno bil vedno ljubši Nathan Never, ker je enostavno veliko bolj življenjski in mi je všeč, da ima svojo zgodbo.

  2. 2 Človek Človek
    13:25 - 11.03.2010

    Nathan Never? Hudiča prvič slišim… No saj priznam, da nisem bral stripa že sigurno 10 let, na žalost.. Zato sem se pa spomnil na Dylana, pa Martyja sem gledal tudi vmes… :)

  3. 3 Pris Pris
    14:23 - 11.03.2010

    Hehe, zakaj si pa prilepil slikco od okrnjene nemške edicije? :P

    Me prav zanima, kako se v nemščini reče Giuda Ballerino!/Judo Plesaću!/Stotinu mi vampira! … :D

    Sicer pa, odličen izbor. Stripi so edina papirnata zadeva, ki jo še kdaj kupim v trafiki.

  4. 4 Človek Človek
    14:28 - 11.03.2010

    Hehe, Pris, prva k je bila na guglu kot naslovnica :D Tanzer? /Meine hundert Vampiren? :lol:

  5. 5 Kr_en
    14:52 - 11.03.2010

    uhh, koliko sem te stripe prebiral, ko sem bil mlad:) Dylan Dog, Nathan Never(Sci-Fi strip o tajnem agentu v prihodnosti, sam ga ne opazim več v trafikah), Zagor. Pol sem še prebiral Lazarus Lead, Martin Mystery mi pa nikol ni bil všeč. Mam doma, kar lepo zbirko. Mi je pa se vedno zal, da sem uničil enega Dylana, ko so mi ga starši kupili, ko sem bil star 6 let, daljnega leta 1991 v Baški(sem preveč težil) in me je bilo potem strah, ga sploh brat.

  6. 6 štulič
    15:07 - 11.03.2010

    Mene samo skrbi, da bodo laktaši zavzeli vaše pozicije. Sploh, je karizmatično čez to dog sceno? ;? da so psi (karikirano) zmagovalci!?

    St’r kje so mačkicekr_lj?

  7. 7 Človek Človek
    15:12 - 11.03.2010

    Kr_en, hudiča s tem Nathanom, zdej ste me pa čist ˝prebudil˝, ga moram prav poiskat…

    Štulč vse ob svojem času… Mal počakaš pa bo - http://www.youtube.com/watch?v=41KJCoydlEU&feature=related ;) Mačice se s soncem porajajo…

  8. 8 Alex van der Volk Alex van der Volk
    18:27 - 11.03.2010

    Človek. Nathan Never živi v prihodnosti, ampak takšni, ki ji pravzaprav z lahkoto verjameš, v ogromnem mestu, razdeljenem na ploščadi. Čisto zgoraj živijo najbogatejši, v “kleti” pa reveži, kriminalci in mutanti, slednje je umetno ustvarjena rasa, ki so jo ljudje izdelali, da bi dobili poceni delovno silo, oni pa so se kmalu uprli in začeli iskati svoje pravice pod soncem…nekako alegorija na črnce. No, Nathan Never je bil policist, ki mu je en mutant umoril ženo, ob pogledu na truplo pa je doživel takšen šok, da so se mu pobelili lasje. Lastnik detektivske agencije Alfa je poskrbel za vse stroške, ki so nastali v zvezi z ohranjanjem njegove žene v umetni komi (ali nekaj takšnega), v zameno pa želi njega kot specialnega agenta. Nathan privoli in tako ga iz epizode v epizodo spremljamo kako v dolgem dežnem plašču luta okoli, se tepe in predvsem trpi za občutki krivde zaradi ženine smrti. iz istega razloga se tudi nikoli ne zaplete s kakšno žensko, kot smo tega navajeni pri Dylanu Dogu. Evo, to je en njegov značilni stavek

    “Sam…kao svake noči u poslednjih pet godina. U ovakvim trenucima, ništa mi ne može pomoči. Ne mogu čitati. Ne mogu pogledati neki dobri stari film. I glazbe ne mogu slušati, samo mislim na nju, koja je otišla i ostavila me samog, samog u noči”

    Mimogrede, Pris, hvala ker si me spomnil na legendarne izreke iz Dylana Doga, sem se pa spomnil, da nikoli nisem vedel kaj pomeni krilatica #Judo plesaću”

  9. 9 Pris Pris
    18:44 - 11.03.2010

    @Volk:

    V italijanskem originalu je “Giuda Ballerino”, v srbskem prevodu (ki sem ga bral še za časa Juge) je “stotinu mi vampira”, v hrvaščini pa “Judo Plesaču”.

    Dylanov stvarnik Tiziano Sclavi je povedal, da za tem vzklikom ni nobene posebne zgodbe, gre le za bizarno domislico, ki jo Dylan uporablja, kadar bi sicer rekel “upizdumater”. ;)

    Doslej sem prebral cca 95% vseh Dylanov; približno polovico jih imam v originalu (italijanski), ostale sem pa zloadal in prebral z računalnika. ;)

  10. 10 dasa
    10:24 - 23.03.2010

    Hehehe.Odličen izbor.jaz ga še vedno redno berem :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !