Arhiv za Marec, 2010

The Dog in pričujoči psi

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 11 Marec, 2010 avtor Človek

Zadnjič sem si vzel čas, da grem na kavo in ker sem bil sam, sem se odločil, da si kupim tudi časopis. Ugotovil sem namreč, da moje ne spremljanje dogajanja v okolju delno vpliva na moje cilje in dejanja. Neki dogovori namreč vpletajo tudi osebo, ki se je znašla v nekih političnih igricah, katere govore o človeku, ki so ga pojedli neki psi, čivave, pudlji, ali nekaj takega, ne vem, nikoli nisem bil poznavalec kinologije. In ko sem se srečal s posrednikom me je debelo pogledal, češ kako ne vem, kaj se dogaja. Poleg te novice mi je na pladenj postavil tudi zgodbo o smukačici, ki so jo polomili, pa je vseeno uspela doseči cilj in še nekaj kratkih zgodb, ki so očitno švignile mimo mene.

Zato sem se odločil, da ta dan bom pa kupil ČASOPIS! Televizijski sprejemnik tukaj imam, vendar več kot gumba ON/OFF ne uporabljam in tam se mi vedno prikaže eno in isto – Viasat History. Naravnost obožujem ta kanal, ki prikazuje pomembne zgodovinske dogodke na popoln način, skozi zgodbe posameznikov, odigrane prizore in sestavljanke ohranjenega video zapisa.

Tako vstopim v trafiko (vedno mi je bil zanimiv ta naziv, a nikoli si nisem vzel časa, da povprašam, kolikšen je ta promet, ki ga opevajo) in prijazni znanki, pri kateri kupujem tobačne zvitke, naročim dve škatlici rdečih in ČASOPIS. Gospa me gleda in reče:

˝Kateri časopis pa?˝

Vprašanje me udari kot strela z jasnega. Saj res, komu zaupati? Verjetno so eni rdeči, drugi zeleni, tretji rumeni, čisto črnega pa dddejansko nisem opazil.

˝Tistega, ki je najbolj aktualen in ki pove največ!˝ Zmagoslavno odvrnem.

Odgovor še bolj zmede ta prijazni obraz, ki prične naštevati. Naslovi so mi še vedno znani, nekateri delajo, drugi ne, nekateri so slovenski, drugi štajerski in tako naprej. Ves čas naštevanja se ogledujem naokoli, kjer me iz papirnate gmote gledajo neznani obrazi, plastificirani ovitki svetlikajo svetlolasa dekleta in kričijo -  vzemi me.

Zmeda postaja vse večja, saj sta se za menoj pojavila še dva moška, ki čakata na svoj nakup. In takrat ga zagledam. Tam v kotu, sramežljivo gleda proti meni in mi obljublja, da me ne bo razočaral, kot me nikoli ni. Spomin na stare čase, mladost in brezskrbnost prebudi v meni tisti žar, ki ga dobi mladenič, ko mu po desetih minutah uspe odpeti modrc brhke dekline, ki počasi že izgublja potrpljenje in naravno vlažnost.

˝DYLAN DOG-a, mi dajte!˝ napol zakričim.

Teta me zmedeno gleda, mlajši moški za menoj se prične smejati. V tem času nas je bilo že pet v vrsti.

˝Ste siguren?˝ mi odvrne. ˝To ni ravno časopis.˝

Pogledam okoli sebe v obraze, nekateri nasmejani, drugi že dokaj jezni, se obrnem proti prodajalki in kratko razložim:

˝Fikcija je fikcija. A vendar v tem stripu bom našel veliko več inovativnosti, umetnosti in domišljije, kot v vseh teh nebulotičnih kosih dreves, ki vas vsak dan obkrožajo…˝ mirno odvrnem.

Plačam in stopim ven. V bližnji kavarni naročim kavico, odprem izdelek, ki kljubuje in se smeji vsem slovenskim ˝marketašem˝, ki prisegajo na konstantno ponavljanje in tedenske izdaje. Preberem uvodni del in zopet se znajdem v svojem svetu, svetu stran od masovnega posiljevanja, v svetu, kjer konec nikoli ni pomemben, v svetu, kjer je zgodba čisto vse. Pa čeprav samo v hrvaškem jeziku.

Vrnil sem se v svet zgodb, vrnil sem se v svoj svet.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,