Arhiv za Februar, 2010

Slačenje stare kože

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 7 Februar, 2010 avtor Človek

Dnevi so minevali v kot ure, a včasih se je minuta vlekla dlje kot celo leto. Včasih je želel zbežati stran, stran od sebe, a vedel je, da si nikakor ne more uiti. Bil je tu in gledati se je moral v ogledalo, ki se mu je rogalo v obraz. Izkrivljena slika ga niti ni več motila, vedel je, da mora samo stopiti v stran, korak nazaj, da lažje se odrine in skoči višje.

Počutil se je kot malo dete na vlaku smrti, sedaj na vrhu, trenutek kasneje zopet na tleh, mislil je, da je vse skupaj že minilo. A vedel je, da laže. Da laže sebi, laže njej, laže vsemu kar mu je bilo sveto. Upal je, da mu slej ko prej uspe prepričati svojo dušo, svoje telo, da vse skupaj ni imelo smisla, da je bila zgolj žalostna zgodba, katere konec je vedel že dolgo v naprej.

A solze, ki so padale v kozarec so govorile drugače. Nekaj v njem je umrlo. V to igro je vložil vse in vse je izgubil. Izgubil je sebe. Izgubil je tisti žar, s katerim je premagoval vsakodnevne ovire, ki so mu prihajale na pot. A ni ga skrbelo za ovire, saj teh je bilo iz dneva v dan manj, bolelo ga je, ker ni več našel tolažbe niti v tistem, kar je ljubil prej in kar je želel ljubiti za vedno. Želel se je veseliti, a dobrote, ki so mu prihajale na pot so se mu zdele zgolj miloščina za tisto, česar ni imel.

Ni je hotel zasovražiti, pa čeprav je bil prepričan, da mu je dala dovolj razlogov za to. Ni je hotel spregledati, pa čeprav ni želela biti več videna. Ni se več želel spraševati o krivdi, o jezi, o smislu, o bolečini, želel je samo… da bi jo ponovno objel. A nje ni bilo več. Nikoli si ni mislil, da bo še kdaj resnično ljubil. Želel je bivati v svetu, prepolnem gorja in uživati v tistem, kar mu je zapolnjevalo dan, vse dokler je ni zagledal tisti usodni trenutek, ki ga je pograbil in prevzel. Postala je njegova obsesija, ki je ni mogel spraviti iz sebe. Vzel si je čas, da bi jo spoznal. Težave, ki so stale na poti je vzel kot izziv, vse je bil pripravljen storiti, da bi jo imel. Vsaj za kratek čas. In storil je. Storil je vse kar je zmogel in kar je znal, a ni bilo odvisno samo od njega. Tega se je žal zavedel prepozno. Želel si je, da bi bila prava in želela si je, da bi bil on tisti. Želela sta. Mogoče sta celo bila, ampak nista si mogla pomagati. Ni mu znala pomagati, da ji pomaga. Zato je brez moči poizkušal  rešiti nekaj, kar ni imelo rešitve.

Prišel je dan, ko je bila njena želja premočna, da bi se ji lahko še zadnjič uprl. Ni imel srca, da bi jo prosil, da ostane, saj je vedel, da to mora želeti sama, drugače se bosta vrtela v začaranem krogu iz katerega je želela na vsak način izstopiti. Sklonil je glavo in priznal poraz. Poražen je bil že mnogokrat poprej, bil je navajen padcev in vzponov, saj je bil človek, ki nikoli ni poznal varnega pristana. Nihče mu tega ni predstavil, nihče ga ni učil. Stopil je vstran in ji prisegel zvestobo v srcu, prisegel, da bo vedno tam, za njo. In bil je. Dolgo časa je trpel svojo bolečino, da bi njej olajšal njeno, a to ga je vleklo v malodušje, v svet, kjer sam ni več obstajal, saj je od njega ostal le kalup. Želel si je leteti a njegova krila je stopilo sonce, ki se mu je preveč približal, ko jo je spoznal. Ni jih mogel zaceliti, saj mu je zmanjkovalo perja, ki ga je spravljal, da bi njej olajšal padec. Pa čeprav je našla novo gnezdo, nov svet, ki ga ni poznal. Želel ji dobro, a spoznal je, da s tem ubija sebe, svoj dan, svoje srce.

Vse kar je imel, je bil on sam. Preveč se je razdajal. Skrival je solze, da ne bi vedela, da trpi, smejal se je, da se ne bi počutila krivo. A ko je sedel sam v svojih sobanah, je želel samo živeti, želel je ponovno želeti. Namesto tega so mu lice zopet razžirale solze in dan je bil enak dnevu. Želel je čutiti karkoli, samo bolečine ne več. Vedel je, da obstaja samo ena rešitev, a bal se je. Bal se je, da če ne bo tam za njo, ko ga bo resnično potrebovala, da nikoli ne bo postala tisto, kar je videl v njej. Bal se je, da je bilo vse skupaj  samo iluzija in da nikoli ni bila nič več kot le to. Da nista bila resnična ne ona, ne on. Da si je vse skupaj samo želel.

A vedel je, da ne more ostati nekje med rajem in peklom, vedel je, da edina pot, ki jima je ostala, je spomin, ki bo zaživel, če bosta oba tako želela. Vedel je, da mora prestati preizkus, vedel je, da obstaja samo ena pot. Zaupati njej, zaupati sebi in zaupati življenju.

Zato se je obrnil in stopil na pot. Ni smel dopustiti, da v njem umre še zadnja želja po ljubezni, zadnje upanje v srečo. Želel je živeti, pa čeprav le za trenutek. In ona? Dal ji je vse, kar je imel za dati, vzela je tisto, kar je mislila, da potrebuje. Bil je tisti, ki jo je razumel, spoštoval in spodbujal, pa čeprav je včasih mislil drugače. Upal je, da bo sedaj vse to dobila tam, kjer pravi, da ji je bolje, kajti sedaj je tam, kamor je stopila sama. Še enkrat je spustil solzo v pozdrav, zašepetal njeno ime in prisegel nebu, da storil je vse, kar je mogel in znal in prišel je čas, ko si je priznal, da mora odditi…

YouTube slika preogleda

Iz ˝arhiva˝…

  • Share/Bookmark

Žametni spomin

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 6 Februar, 2010 avtor Človek

Bil je čisto navaden petkov večer. Dež je še vedno počasi raztapljal belino snega in postajalo je vedno topleje. Vračal se je s sprehoda, se spotoma ustavil v sosednji restavraciji, vzel večerjo, ki mu jo je pripravil prijatelj in se napotil proti domu. Že čisto blizu vhodnih vrat je opazil, da mu bo zmanjkalo cigaret, zato je stopil do sosednjega lokala, ki je bil edini, ki je prodajal zvitke, ki so mu nudili svojevrsten užitek.

Notri je bilo živo, nasmejano in energija je bila izredno dobra. Stopil je do točilnega pulta, pozdravil prijatelje, ki so delali to noč, naročil in se malce razgledal po prostoru. Veliko lepote je premogel ta večer in pogledi so kazali zanimanje, ki so jih potrjevali nasmeški, nekako znanih, a vseeno neznanih nežnih obrazov. Prijatelj je opazil njegovo interes in mu ponudil pijačo, vendar se ni odločil za njo. Oblečen je bil za sprehod, s seboj pa je nosil tudi zavitek s hrano, ki je počasi že oddajal vonj. Lepo se je zahvalil in se napotil domov. Stopil je v prazne sobane, odprl steklenico vina in se posedel za mizo, ki jo je premaknil proti oknu, da bi užival v pogledu. Zaljubil se je v to mesto, zaljubil se je v svoj dom, zaljubil se je v ljudi, ki so hodili v njegovi okolici. Počutil se je toplo, varno in prosto ter vsak dan  zajemal s polnimi pljuči. Dokaj hitro je pospravil obed, umaknil mizo, si prižgal svečo, izbral glasbo, nalil nov kozarec vina in se zagledal skozi okno . Prepustil se je skromnemu užitku, ki ga kar nekako ni želel izpuščati, saj  je bil takrat resnično sam s seboj.

Zagledal se je v dežne kaplje in spomin ga je odnesel nazaj v tisto poletje, ko je prvič videl njene oči in prvič okusil vonj njene tople ženskosti. To so bili časi, ko so se rojstnodnevne zabave odvijale ob tistem jezeru, biseru dežele. Zunaj, na prostem, ob zvokih kitare, ki jo je preigraval prijatelj, kiateri nikoli ni dokončno izkoristil svojega talenta.

Dan se je že dolgo nazaj prevesil v noč in zgolj luči dspostavljene ob vodi so metale sence, ki so poplesavale pred njegovimi očmi. Večina se je umaknila na bližnji pomol in skakali so v vodo, on pa je ostal sam na klopi in se poigraval s prijateljevo kitaro. Preigraval je tisti akord, ki ga je poznal in si sproti poizkušal izmišljevati nove melodije, ki bi utegnile stati skupaj. Poleg njega je bila naslonjena steklenica žganega in ni mu bilo mar za cel svet. Zatopil se je v strune in les, ko ga je naenkrat zmotila senca, ki se je pojavila pred njim.

Zmedeno je dvignil pogled in pred seboj je ugledal njo. Ni je poznal, vendar jo je opazil že v pričetku večera. Stala je tam pred njim v tisti živo rdeči žametni obleki, ki je segala rahlo nad koleni. Stala je tam z rahlo razprtimi nogami, obuta v vojaške škornje, ki so bili odvezani, njeno telo je bilo prevelik izziv za najboljše svetovne kiparje. Kostanjevo rjavi skodrani lasje so ji padali preko ramen, zagorela polt je poudarjala barvo zelenih oči, ki so se v temi svetile kot mačje. Stala je tam s svojo steklenico v roki in ga nepremično gledala. Nasmehnil se ji je s kotičkom ustnic in ji nagajivo namignil:

˝Želiš, da ti nekaj zaigram?˝

Še vedno ni pokazala nikakršnega znamenja, zato se je ponovno posvetil kitari in brenkanju po njej. Kar naenkrat je razkrečena stala pred njim in se sklonila proti njegovemu ušesu.

˝Želim, da zaigraš name˝, je tiho zašepetala in se zravnala.

Beli zobje so prevzeli vlogo na njenem obrazu in stopila je korak nazaj. Še vedno nasmejana se je počasi obrnila in se odpravila proti gozdičku, ki je rasel nekaj deset korakov vstran.

Najprej je zmedeno gledal za njo, vendar je hitro razumel namig, položil kitaro na njeno mesto, pograbil steklenico in močno potegnil. Počasi je stopal za njo in videl, kako se je ustavila. Še vedno je bila s hrbtom obrnjena proti njemu in občudoval je njeno zadnjico, mišičaste noge in nežni hrbet, ki ga ni pokrivalo njeno oblačilo. Približal se ji je. Z desno roko ji je odgrnil lase, ki so padali po hrbtu in se z ustnicami približal njenemu ušesu.

˝Obožuješ tango ali valček?˝, ji je dihnil na vrat.

Z drugo roko je segel po njeni in njuni prsti so se prepletli na njenem trebuhu. Nežno jo je ugriznil za vrat in opazil je, kako je na kratko otrpnila in na njenem telesu so se pojavile majhne pikice, ki so mu godile. Počasi je z jezikom polzel po njenem razgaljenem hrbtu in vratu, sem ter tja narahlo ugriznil, zgolj toliko, da je dobil potrdilo v obliki tistih pikic, ki so nastajale vedno znova. Še močneje jo je zgrabil in počasi obrnil. Sklenjeni roki sta tekmovali v moči, v očeh je gorelo. Nagajiv nasmešek njegovega obraza je bil nagrajen z grdim, a vseeno vročim pogledom ženske, ki mu je bila na voljo in za kratek trenutek je postala njegova last. Zavezani roki sta se znašli sklenjeni na njenem hrbtu, s prosto roko ji je segel v kodraste lase in jo strastno poljubil. Njuna jezika sta se prepletla in telesi sta iztisnili ves zrak, ki je obstajal med njima. Razvezaldda sta prste in roki sta polzeli po njenem telesu. Njeni čvrsti bedri in ritnici so skoraj zastraševali, a vendar obljubljali. Počasi ji je  privzdigoval obleko.

Prijela ga je za roko in jo umaknila ter stopila korak nazaj. Začudeno jo je pogledal. Z roko si je segla na ramo in z enim gibom je rdeča tkanina ležala na tleh, pred njim je stalo telo Nike, boginje v vojaških škornjih. Stopil je k njej in jo pričel poljubljati po telesu, njene roke so ga grabile za njegove dolge lase in vedno bolj glasno je vzdihovala. Razmaknil ji je korak in se potopil v njeno notranjost v iskanju naslade, v iskanju premoči, s katero bi obvladal njeno divjost, ki je gorela v zelenih očeh. Klecnila je v kolenih in ga odrinila vstran. Stopila je k njemu in mu na silo razprla srajco, da so gumbi, ki niso zdržali odleteli daleč naokrog. Presenečena je obstala, ko je videla, da pod lanenimi hlačami ni imel spodnjic, zato je močno prijela za njegovo moškost, da je kar malo zaječal.

Tokrat mu je vrnila pogled in nasmešek, ter se posvetila njegovemu telesu, ki je vibriralo ob vsakem dotiku, vsakem poljubu, ki ga je bilo deležno. Zmesi, ki jih je vnesel v telo tokom dneva in noči, pomešane z energijo, ki se je porajala v njem, so ga pričele odnašati, zato je vedel, da mora ponovno prevzeti kontrolo. Počasi a trdno jo je položil na toplo travo in se ji dolgo zagledal v oči. Namesto dveh srepih, navihanih pogledov, se je pojavila toplina, zaupanje in pričakovanje užitka, ki je sledil. Jemala sta se, od časa do časa obnemogla padla vstran, vendar ne za dolgo, saj sta se brž vrnila eden drugemu in skupnim užitkom.

Glasovi iz okolice, ki so klicali njuno ime so ju prebudili iz sveta dvojine, na hitro sta se napravila in vrnila nazaj. Na ustnicah sta skrivala nasmeh in z lažjo o sprehodu prepričevala družbo, ki jima ni verjela. Počasi se je odpravljala domov, zato je prosil prijatelja, če ju pelje, saj ni daleč. Odložila sta jo kjer je želela, saj je rekla da je tam doma. Stopil je z njo ven in jo prijel za roke, ji zaželel čudovito spanje in prijeten dan. Z nasmehom se mu je zahvalila in se napotila proti hiši. Prijatelj je počasi speljal, on pa se je ozrl skozi zadnje okno. Ni bila doma tam. Ko je mislila, da jo ne vidita več, je zavila po ulici. Zanimivo dekle, si je mislil…

Sveča je počasi ugašala in predramilo ga je. Na ustnicah mu je igral nasmešek. Stopil je do hladilnika in si nalil še en kozarček, ter sedel nazaj pred okno in se zagledal v daljavo. Prižgal si je nov zviek in v pričakovanju pomladi z glasbo odplaval v dogodivščine jutrišnjega dne…

Se nadaljuje…

Fotografije vzete z naslova – http://www.daliprintgallery.com/ – kot sredstvo za izkazovanje večne naklonjenosti in zahvala.

  • Share/Bookmark

Izbral sem, sedaj me mora izbrati tudi ona

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 4 Februar, 2010 avtor Človek

Horace Walpole je nekoč dejal:  ˝Življenje je tragedija, za tiste , ki čutijo in komedija za tiste, ki mislijo.˝

Vsak človek je sestavek nekega znanja, ki ga je prejel preko vzgoje in kasneje skozi lastno spoznavanje in dojemanje sveta. Moje prvo srečanje z ljubeznijo ali s sobivanjem, se tako prične z mojo družino.

Rojen sem bil posameznikoma, ki sta me kar dolgo časa nekako preslepila s svojim ravnanjem, saj v naši družini nikoli ni bilo krega, nasilja ali močnejših debat, vedno se je vedelo, kako stvari stoje. Če sem se moral komu smiliti sem se lahko naslonil na mati, če sem kaj ušpičil, je ukrepal oče. Odraščanje v takšni skupnosti je v meni pustilo neko iluzijo o resnični ljubezni, kjer je vedno vse tako kot mora biti.

Tako sem kot mlad fant na svojem zidu zbiral črtice, ki so bile posledica zaljubljanja zdaj v to, drugič v drugo dekle. Imel sem poln mošnjiček in prazno glavo. Vendar sem kmalu dojel, da nekaj ni v najboljšem redu, da v celotni sliki ˝za vedno˝ nekaj ne deluje. Naslednja stopnja vzgoje se po navadi nanaša na okolje, ki pa je bilo pri meni več ali manj okrnjeno, oz. več ali manj povezano s strogimi športnimi udejstvovanji in knjigami. Le ženske okoli mene so mi nekako vedno delale nekakšne preglavice. Še od tistega  dne v prvem razredu osnovne šole naprej, ko sem dobil prvi ukor, zaradi nespoštovanja, takrat še tovarišice učiteljice, ker sem jo prijel za prelepo zadnjico. Doma so z ene strani sledile čestitke in odobravanje izbire, z druge pa seveda klofuta in klevete. Mešana nagrada za mešane občutke, bi temu rekel.

Kot sem že načel, okolje samo je dodajalo nek pečat, vendar največji je prišel skozi samoizobraževanje zaradi nenehnega iskanja resnice v zapisani besedi. In seveda glasbi. Tako sem nekje v, recimo temu, študijskih letih spoznaval gospoda Junga in slovenskega veljaka Trstenjaka, ki sta mi prva odprla oči o sami zaljubljenosti in dogajanju okoli tega fenomena. Dejala sta, da le tisti, ki je naiven, tisti, ki ni izkusil veliko življenja se zaljublja na veliko, predvsem pa na prvi pogled. Ljubezen na prvi pogled po njunem velja za duševno motnjo in nezmožnost ocenjevanja realnosti okolja, v katerem se posameznik nahaja. Postajalo mi je jasno, da nekaj na tem mora biti, saj sem se res zaljubljal kot po tekočem traku in hitro je popuščalo. Bila je to droga, od katere sem bil svoj čas odvisen. Vsak ima svojo, pač. Ko sem se sprijaznil s to resnico in očitno moja glava ni bila več tako prazna, kar o mošnjičku ne bi trdil, se je vse skupaj postavilo na drugi tir.

Prihajale so prve resnejše veze in z njimi prva poglabljanja v posameznika, s katerim pričneš deliti svoj čas, svoje sanje, misli in ustvarjaš skupne, včasih kratkoročne, drugič dolgoročne cilje. Namesto zaljubljenosti sem pričel spoznavati kaj naj bi bila to ljubezen. Vendar že po prvem takšnem poizkusu mi je zopet postalo jasno, da tudi tukaj nekaj ni v redu in da obstaja še nekaj, kar se moram naučiti. A vseeno sem poizkusil ponovno. Tudi tokrat nisem našel tistega, kar sta imela starša. One dva nista imela težav. Pri nas je bilo vse gladko in jasno, sem si mislil. Zato je sledilo soočenje, ki me je prvič postavilo na realna tla.

To je bil že čas, ko pridni fantje in dekleta dokončajo fakultete, medtem ko sem se sam raje odločil, da bom opravil šolo življenja, saj je bilo bolj zanimivo in tudi več sem zaslužil.

Šok, ki sem ga doživel ob spoznanju, da idealna veza, ki je nastala samo v mojih očeh, ni bila tako idealna, temveč je temeljila na kompromisih in občasnim, a tudi močnim sporekanjem, v odsotnosti mene in sestre. Njuna naloga ni bila lahka, vendar je bila osnovana na pristnem dojemanju in sprejemanju drugega kot posameznika. V tistih letih mi to še ni bilo popolnoma jasno, zato se je tudi naslednji poizkus prav tako izjalovil. A kmalu, sem to čarobno formulo vedno bolj dojemal, predvsem, ko sem se začel zavedati lastnih pomanjkljivosti in lastne nepopolnosti.

V tem času sem se nisem oslonil na novega partnerja, temveč sem izbral žival, ki je bila že tam. Žival, ki me je naučila spoznavati sebe. To je bil moj maček Stric Muc. V sobivanju z njim sem dojel, kaj dejansko si želim od partnerja in kaj moram nekako iskati. Mačke so popolni individualisti. Njihovo življenje se ne odvija v odvisnosti od nas, razen v prehranjevanju, pa tudi to dejansko ne, saj so sposobne biti prelepe in takšne kot so, tudi na ulici. A vendar kljub svoji samostojnosti znajo dojemati toplino in bližino, znajo uživati v drobnih a bistvenih stvareh. Takrat mi je prvič postalo jasno, da se bo moje iskanje končalo, ko bom našel osebo, ki bo živela svoje življenje in bo dovolila meni živeti svojega. Združilo naju bo sprejemanje in spoštovanje kot osebe in partnerja, ki bova tam eden za drugega takrat, ko se bova potrebovala. Takrat sem se zavedel, da moja sopotnica ne sme biti oseba, ki mi bo sledila, a dobro sem vedel, da tudi jaz ne bom sledil njej, saj imam svoje cilje in svoje želje. Vendar pa bova morala imeti kar nekaj skupnih poti, katere naju bodo združevale tudi na nivojih, kjer se bova dopolnjevala. In skupaj bova ustvarila več. Tako na čustvenem, kot materialnem nivoju. Venomer se bova dopolnjevala in rasla.

Vendar se je kmalu pojavilo vprašanje, kako najdeš takšno osebo, če se ne zaljubiš? Naslednje vprašanje pa je bilo, ali ni takšno življenje prazno, če ni zaljubljenosti? In kmalu sem dobil oba odgovora. Ko enkrat veš, kaj si želiš, potem samo izbereš. Izbereš si tisto, za katero si v danem trenutku prepričan, da je prava in na tem pričneš graditi. Seveda, če te izbere tudi ona. Vendar ta izbira nikoli ne sme temeljiti na strahu pred biti sam. Tako brez nesmiselnih kemičnih procesov in brez slabih navlak pričneš opazovati osebo, njene različne lastnosti, dobre in slabe, prednosti in napake. In ko to svojo izbiro preizkusiš na čim več nivojih, tudi spolnem, in če njene napake uvidiš kot pomanjkljivosti, ki niso usodne in z njimi lahko živiš, takrat se osebi odpreš in se ji popolnoma predaš. Takrat dovoliš energiji da steče, takrat dovoliš kemiji, da zadene. Takrat se zaljubiš. Ker ljubiš.

Stvar je dobivala na smislu, potrjevala so jo različna branja in kmalu se mi je ponudila priložnost, ki se je končala nedolgo nazaj. Našel sem osebo, ki je ustrezala nekim kriterijem, izbral sem jo, izbrala me je in pričelo se je spoznavanje. Le to je trajalo kar dolgo časa in počasi sem se pričel odpirati in sproščati počasi sem se pripravljal, da se bo zgodilo vse, kar je potrebno. A vendar nikoli ni prišlo do tega. Zato, namesto, da bi stvar rasla je več ali manj stala na neki mrtvi točki. Sprejemanje, ki sem ga prakticiral nikakor ni prišlo z druge strani. Vedno bolj sem se zavedal, da je temu tako in umikanje je postajalo neizbežno. Nisem vedel čemu, a očitno je bilo nekako prav, saj se je vsa stvar izjalovila in pričelo se je razhajanje. Po končani vezi  sem izgubil veliko energije za misli, kaj za vraga je manjkalo v formuli, ki je izpopolnjena do konca in šele pred dnevi sem spoznal, da sem storil še zadnjo napako pri ustvarjanju lastne pravljice. V vsem dogajanju nisem niti pomislil, da ta oseba vidi vse skupaj na popolnoma drugačen način. Takrat sem dojel, da ne glede na to, da izberem in da sem izbran, je pomembno predvsem tudi to, da oseba na drugi strani razume, da nekateri ljudje naravnost obožujemo individualnost posameznika in želimo to tudi nazaj in da nikoli ne zahtevamo, da nam nekdo sledi, saj tudi mi ne bomo sledili.

Sedaj ko pišem ta uvid, razmišljam, ali sem še kaj pozabil in nekako skrivno upam, da je bil to še zadnji nauk v zgodbi iskanja ˝tiste prave˝. Sedaj preostane samo še spoznavanje naprej in razumevanje, da smo si različni in da imamo vsak svojo pot, pa čeprav se nam včasih prekrižajo.

Ali je imel Horace potem prav? Da in ne. Tudi ljudje, ki razmišljajo, tudi ljubijo, samo to počno na drugačen način. Zato doživljajo svet najprej kot tragedijo, kasneje pa kot komedijo. Nikoli ni samo eno, vedno sta jing in jang.

  • Share/Bookmark