Pogled skozi okno

Zunaj ponovno naletava sneg in hlad je zopet močno pritisnil. Od takrat sem dolgo časa obstajal zgolj skozi vsakodnevno prepričevanje in razčiščevanje s samim seboj, kaj, zakaj in kako. Včasih je bilo hitro razumljivo in gladko, drugič pa je bolečina preklala telo, na kratek čas zlomila in kot težka očetova palica učila, da nikoli več ne ponovim te napake.

Zadnjič sem ob vstopu v stanovanje prvič začutil toplino v srcu. Toplino, ki jo lahko primerjam samo z občutkom doma. Tega občutka nekako ne poznam najbolje. Ali pa sem ga v vseh letih že pozabil. Počasi ga spreminjam, mu deloma dodajam lasten pečat, slike preteklosti na stenah so zamenjale nove. In prvič sem na zid obesil svojo sliko. Večkrat sem se ujel v pogled na tej fotografiji in velikokrat sem ga poizkusil ponoviti, vendar mi nikakor ni uspelo. Do danes. Počasi sem se vrnil v stari tir, svet okoli mene je umirjen, se odvija s tempom, ki mu ga ukazujem sam.

Stvari, ki so mi še nedavno burile domišljijo sem skrbno pospravil, za spomin, če bi ga še kdaj potreboval. Mogoče čez leta tudi le ta zbledi, saj sem vedno rad živel in ustvarjal nove. Mož, ki je stopil v moje čevlje je dober človek. In to me je pomirilo in vesel sem za njo. Bil sem divjak, bil sem orkan, ki je lomil in s tem uničeval vse okoli sebe, pa čeprav sem vedel, da to ni prav, da si tega ne zasluži. Očitno so uzde, ki so mi jih natikali do sedaj bile prešibke, da bi umirile, kar je bilo potrebno umiriti. A vendar spoznavam. Spoznal sem se nazaj.

Na moji stari poti so se pojavile različne resnice in kar nekaj sem jih pobral, za spomin in kot željo po boljšem jutri. Nikoli si nisem mislil, da se bom v tako kratkem času naučil toliko. O sebi. Veliko lažje je stopiti v brezoblični del vsakdana, ko veš kdo si in kam si namenjen. Ko se kljub svojim napakam sprejmeš in se imaš rad in si želiš, da ti teh napak nikoli več ne bi bilo potrebno skrivati.

Pogled skozi okno je postal religija, h kateri se v meditaciji zatekam predvsem v večerih. Takrat si samo želim in takrat samo obstajam. Obstajam v svojem svetu, polnem pogledov, nasmeškov in želenih romanc, ki se nikoli ne odvijejo. Pa čeprav je za njih potreben samo korak. Morda pa je še vedno preveč mraz.

Spoznal sem, da moja samo uresničitev ne bo prišla od zunaj, da mora priti od znotraj, zato se naprej žrtvujem sanjam, ciljem in vsem, kar mi okupira duha, da ne razglabljam preveč o stvareh, ki niso potrebne razglabljanja. Še vedno nisem v stiku z realnostjo, ki stoji na vsakem koraku, še vedno vidim več, kot mi želijo prodati. Okoli mene je ogromno lepega, čistega, okoli mene je svet, ki je poln trpljenja, iluzij, zlomljenih kopij in nepotrebnih vojn, vendar še vedno ostajam na poti, kjer je najmočnejša vojna, ki jo bijem vsak dan, vojna s samim seboj.

In vsak dan ima smisel.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov na “Pogled skozi okno”

  1. 1 urshika5 urshika5
    10:25 - 22.01.2010

    zelo lepo napisano. in tako znano.

  2. 2 ločitev
    19:01 - 20.01.2015

    oooo ,.. lepo!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !