Ker lahko

Življenje je velika uganka. Lastno še toliko bolj. Tako kot vsi, sem  tudi sam večkrat izpostavljen nekim preizkusom, nekim situacijam, kjer je polno odločitev, ki za seboj nosijo določene posledice.

Največkrat pa sem postavljen na preizkušnjo ravno v interakciji z ljudmi okoli sebe in v situacijah, v katerih nekdo naredi nekaj, za kar občutim, da ni prav, da je neskladno z mojimi načeli, moralo, pogledi na svet in bi mi lahko dolgoročno celo škodovalo. Tudi to je del nas vseh.

In ko nekdo naredi nekaj takega, sem postavljen pred neko izbiro.  In to je moja zgodba.

Takrat se vprašam, ali sem dovolj močan, da odpustim nekomu, ki mi škodi, pa čeprav si mogoče tega ne želi in to počne iz nevednosti, ker ne zna drugače?

To me je nemalokrat postavilo v situacije, kjer sem krvavel in sem se dolgo pobiral. Ampak kaj lahko naredi človek, ko se zopet znajde tam? V situaciji, ki ga spravi na kolena, mu razblini vse iluzije in postavijo tisto osebo popolnoma v nek drugačen aspekt, na prvi vtis izredno negativnega. Naj se maščujem? To je verjetno tisto, kar vsak najprej pomisli. In načinov je veliko. Od mehkejših, kot je to, da želiš nekomu nazaj slabo, da skozi jezo in užaljenost, uničiš preteklost, prihodnost in stike ne glede na to, da se s to osebo kot posameznika mogoče potrebujeta zaradi česa drugega. Lahko  pa jo potolčeš s prezirom. Temu sam rad rečem mehko maščevanje, saj gre za maščevanje na osnovi psihe, ki je tako dolgoročno kot kratkoročno hujša od fizičnega maščevanja, o katerem nikoli ne izgubljam besed, saj to ni del mene.

Kot druga izbira pa ostane odpuščanje. Odpustim lahko zaradi več razlogov. Od tega, recimo, da sem imel oz. imam osebo pristno rad, do konec koncev nekega ˝filozofskega˝ ali ˝duhovnega˝ pogleda, saj je to največje dejanje, kar jih človek lahko naredi in se v tem primeru postavim na ˝božjo˝ stran.   Le ta odpušča vse, predvsem neznanje iz katerega izvirajo vse naše napake in strahovi.

Ko se znajdem v situaciji, ki me, kot radi rečemo, ubija, mi jemlje življenjsko energijo, se je najlažje zateči k enostavnemu izhodu – pustimo času čas in tako se razreši veliko stvari. Ampak tega nikoli nisem mogel, ker preveč cenim čas. Zame je življenje tukaj in zdaj, jutri je nov dan in nov svet.

A moram biti iskren. Ni lahko. Nikoli. Vedno sta dve plati iste medalje in tako je tudi tukaj. V meni se pojavi vprašanje – zakaj? Zakaj to potrebujem? Zakaj si želim, da mi je najhuje? In zakaj se mi to ponavlja? A po drugi strani pa stalne besede želijo meso in si rečem - ali nisi ti tisti ˝človek˝, ki pravi ˝bring it on?˝ Ali nisi ti v svojih izrekih tisti ˝močni človek˝, ki zmore? In to obračanje kovanca se nadaljuje z vprašanji kot so – kaj pa ti misliš da si? Se v svojih očeh res vidiš, da si nekaj ˝več˝? In ravno take situacije me delajo takšnega.

Sem zaradi tega vzvišen? Očitno da, pa čeprav si ne želim biti. Vendar vem kaj me je pripeljalo do tega. Enostavno sem ponosen, ker verujem. Ker vztrajam. Ker se ne dam. Ker sem tolikokrat padel, da se sam sebi čudim, kako imam sploh še kakšno kost celo, a še vedno se poberem in iz vsake situacije se vrnem še močnejši. In to mi daje to moč in zato včasih nekdo dobi občutek, da z viška gledam na tiste, ki tega ne počno.

Vendar me ta ˝moja vzvišenost˝ nikoli ne vodi na slabo stran. Nikomur ne ubijam sanj, ljudem, ki jih poznam, vedno stojim ob strani, tudi takrat, ko se večina odloči, da je njihovo početje nesmisel, da si nečesa ne zaslužijo. Na njihovo stran stopim, ko jim vsi obrnejo hrbet, saj želim, da vztrajajo. Pa čeprav je boleče za vse. In trudim se, da ne obsojam.

Toda včasih me moj ˝kompleks˝ močno zaduši. In to sovražim. Sovražim, ker me postavlja v dvome ali je to kar počnem – prav. Tega pa enostavno ne smem. Jaz ne smem dvomiti. Moje življenje je preveč odvisno od moje vere, saj nimam zaledja, ne znam užiti ugodja in miru in to ni lahko. Jezusov kompleks pravijo tisti, ki postavljajo diagnoze. Da, priznam. In tukaj je moj križ. Zavedanje.

Kaj pa če nisem Jezus? Kaj pa če me enkrat dokončno zlomi? Napovedano mi je bilo. Diagnoza, ki so mi jo postavili na različnih testiranjih je govorila o veliki potrebi po tveganju, primerjano z golobi, ki se spustijo globoko v brezno in jih večina ne preživi. Naziv sem v letih že pozabil, vendar so mi rekli, da upajo, da bom znal ob pravem trenutku odpreti krila. Tudi v različnih kolenih družinskega drevesa so korenine, ki so me označevale za ˝potencial˝. Potencial tistega, ki se bo nekoč dokončno zlomil. Rekli so mi, da ravno tisti, ki odražajo največ neke notranje moči, tisti, pri katerih ki nikoli ne posumiš, pridejo do določene točke, ki je dokončna in namerno ne odprejo več kril.

Velikokrat sem bil, zaradi različnih del, ki sem jih opravljal, podvržen različnim strokovnjakom in različnim analizam. Veliko smo se pogovarjali. Največkrat bolj ˝teoretično˝, saj sam sebe nisem toliko poznal, da bi vedel kaj drži in kaj ne. Zato sem jih tudi vprašal, kako se človek lahko izogne tej točki? Odgovori so bili vedno enaki. Najdi cilj, postavi ga tako visoko, da ga nikoli ne boš mogel doseči.

A v meni so ostala vprašanja. Kaj pomeni uspeh, ko ga nimaš s kom deliti? Kaj mi je pomagalo, ko sem prišel domov s pomembnih in dobrih, ugodnih razgovorov, ko so se stvari odprle na vseh področjih in nisem imel komu reči, da sem resnično vesel? In da tam ni bilo nikogar, ki bi bil iskreno vesel zame in z menoj? Ko nimaš koga objeti in zajokati, ker si srečen? In vsega tega nimaš, ker si golob. Golob, ki rad zapira krila. In najhuje je, da se ne moreš ustaviti, ker tak pač si. Ker ne moreš reči, nehal se bom gnati, nehal si bom želeti, nehal bom padati. Enostavno ne morem.

Včasih vseeno na silo poizkušam, čeprav nekako  globoko v sebi vem, da nisem pripravljen.  To se zgodi predvsem takrat ko vidim, kako si drugi zaželijo, kako bi bili z nekom tam in počeli to,  meni pa v glavi odzvanja, pismo ne, to ni to. Jaz tega ne morem.  Nisem še tam, da bi si lahko z nekom delil,  da bi  lahko nekomu dal, ker še nimam dovolj. Nisem še tam, da bi nekam šel, saj nimam časa, saj nisem še tam, kjer želim biti. Nikoli nisem bil na nekem ˝dopustu˝ deset dni, vedno sem v tem videl izgubo. Nekoč sem delal sedem let in v teh sedmih letih sem se  na dopust odpravil za malo dalj časa, vendar sem se vrnil po štirih dneh. In do nedavnega se mi je vse skupaj  zdelo  zelo bizarno, saj nisem vedel, kaj za vraga počnem tako velikega? Razumel bi, ko bi bil umetnik, znanstvenik, nekaj, karkoli, kar bi imelo neko rdečo nit. Tega dejansko nisem videl.

In tako v teh poizkusih ˝biti normalen˝, da bi bil lažje sprejet, delam napake. Ker sam še nisem na tisti pravi poti, vseeno želim pomagati drugim, a vem, da se slepim, da živim v iluziji.  Ustvarim  zgodbo, ki obstaja zgolj v moji glavi in izključuje resničnost vsakdana. In takrat sem pripravljen na vse. Iluzijo tako močno objamem, da ji kmalu pričnem verjeti, zaradi nje se poizkusim spremeniti, saj si mislim, da delam kompromise. Vendar se s tem samo postavim zopet v tisto nevarno situacijo, ki dopusti, da ko se realnost vrne,  udari še močneje, saj sem pred tem odvrgel zaščito, ki naj bi me čuvala pred takšnimi vratolomnimi podvigi. In takrat se mi zgodi nekaj, kar upaš, da se ti nikoli ne more več zgoditi.  A resnica slej ko prej udari. Človek, ki se znajde ob meni se izgubi in  v svoji nevednosti mi stori krivico, ki deluje tako, kot da mi je nekdo zopet zabil nož v hrbet, ker nisem bil dovolj pozoren in sem zaupal.  In takrat se zopet znajdem v kolesju življenja, ki zahteva tukaj in zdaj. Akcija vedno zahteva reakcijo. In zopet se pojavi boj med tistim ˝mehkim maščevanjem˝ in preizkusom samega sebe , kdo sem. Takrat se usedem nazaj, si pogledam v srce, težko pogoltnem slino, ki se je zasušila v ustih in se zopet, kot že tolikokrat poprej, odločim.

Še enkrat bom storil enako. Še enkrat bom zaprl ta krila in se spustil v brezno in upal, da bo nekoč resnično vredno. Odpustil bom brez kakršnega koli namena. Odpustil bom, ker lahko. Jutri se bom ponovno prebudil v svet, ki bo zahteval še več, kot sem mu mislil dati in jutri se bom pogledal v ogledalo in ravno to odpuščanje me bo odrešilo in vrnilo sijaj v oko. Kot ničkolikokrat poprej. 

  • Share/Bookmark

4 odgovorov na “Ker lahko”

  1. 1 pokahontas
    15:37 - 16.01.2010

    Life’s blows cannot break a person whose spirit is warmed at the fire of enthusiasm. ;)

  2. 2 pika pika
    09:03 - 20.01.2010

    Človek, evo takšen si nam po/znan-kup vprašanj in ščep bolečine ;-) . In če ti v naslednjem vratolomnem poskusu uspe pregnat vse strahove, bomo brali samo še o glasbi ??? Meni si bolj všeč tkole malce gorko razmišljajoč ;-) .

  3. 3 Človek Človek
    11:11 - 20.01.2010

    Pokahontas, shall hope for that to be true…

    Pika, hmm, vse za svoje bralce? :D

  4. 4 pika pika
    11:19 - 20.01.2010

    Bralke, Človek, BRALKE ;-) . Ne pozabi dunajske šole!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !