Moji čevlji so moja stvar

Razmišljam o bizarnosti današnjega dogodka, ki mi nikakor ne gre iz glave. Načeloma ne maram biti siten ali žaljiv, vendar pa tudi ne dopuščam, da mi nekdo po nepotrebnem jemlje energijo, zbuja neke slabe občutke zaradi stvari, kadar mu nič nočem, ali pa če nisem naredil nič napačnega.

Hodim po poljanski, pridem do semaforja, na katerem gori rdeča luč. V približno enakem času se zraven ustavi starejši gospod, ata po domače. V rokah drži vrečko, v kateri ima špecerijo. Celotna slika kaže na običajnega upokojenca, ki se vrača iz trgovine domov. Čez nekaj trenutkov opazim, da me podrobno opazuje, vendar se za njegov ogled ne zmenim, saj sem zaradi svojega občasnega stila oblačenja navajen, da komu padem v oko. Ravno  se hočem obrniti proti njemu, da bi ga prijazno pozdravil, kar po navadi v takšnih situacijah storim, me pogleda v oči in reče:

˝Fine čevlje imate.˝

Presenečeno se na pol obrnem in prijazno izustim: ˝Ja hvala lepa gospod.˝

Gospod si me še vedno ogleduje in očitno brez razmišljanja vpraša:

˝Vam je kaj nerodno, da nosite čevlje, ki stanejo toliko, kolikor znaša moja celotna pokojnina?˝

Za trenutek sem dobil občutek, kot da bi me nekdo udaril z opeko po glavi. Mislim, da mi je v tistem delcu sekunde skozi misli šinilo neomejeno število odgovorov, a očitno je bil samo en pravi.

˝ Zanimivo vprašanje. Povejte mi, a pa vam ni nič nerodno, da v mladosti niste naredili več, kot očitno ste?˝

Možakar me zaprepadeno pogleda. V tem času se  ravno vklopi zelena luč. Stopim čez prehod in se na koncu ozrem in vidim, da je ostal tam.

Sedaj sedim tu in še vedno ne morem doumeti celotne situacije. Nisem želel biti žaljiv. Ne vem, zakaj gospod ne dobi dovolj, ne vem koliko sploh dobi, pa vendar, kaj sem kriv jaz? Zakaj bi se moral sam počutiti slabo, zaradi nečesa, kar mi ni bilo podarjeno, pa tudi, kaj potem če mi bi bilo? Sem sam odgovoren za svet? Sem, za lastnega, ravno tako kot vsak drug za svojega. Ali bi želel, da bi bilo drugače? Da, bi, ampak sam ga ne bom spremenil in to vem jaz, in mislim, da se tega zaveda tudi možakar.

Ne vem, mogoče si včasih nekatere stvari resnično preveč jemljem k srcu, vendar njegov pogled, ko je ostal tam, mi ni bil všeč.  Enostavno ne gre iz glave. Verjetno tudi za to, ker sem si dovolil, da me je sprovociral. Vendar pa sem prepričan, da to ni bil njegov namen. Eh…

  • Share/Bookmark

10 odgovorov na “Moji čevlji so moja stvar”

  1. 1 Snowblind
    23:08 - 11.01.2010

    This is the face of Slovenia :wink:

  2. 2 Tan!a Tan!a
    23:13 - 11.01.2010

    Auč. Beden občutek, ko te v bistvu nekdo na nek način užali, sam se pa potem počutiš prasec in te malček peče vest, ker si dal malce neprijazno in direktno kontro. Dosti je takih, ki znajo na tak način človeka potolčt.. Ni eh, je pa res brezveze si zdej neki belit glavo s tem, ker verjemi, možakar si jo je nehal takoj zatem, ko je stopil na zebračo pri rdeči luči. Dej se mal nasmej ;)

  3. 3 Človek Človek
    23:17 - 11.01.2010

    Snow, ma sej povsod isto, ko se navadiš… ;)

    Hehe, Tan!a, sej nekako ne gre zanj, gre bolj zame, ker sem ˝nasedel˝ v tem primeru… ;)

  4. 4 Marija Marija
    00:29 - 12.01.2010

    Never judge a man until you’ve walked a mile in his shoes. :mrgreen:

    ampak ja, je težko bit uvideven in nastavljat drugo lice (kar velikokrat pomen tut bit tih), če te nekdo prizadene. pač… branil si svoj ego, impulzivno, ata bi nabrž naredu podobno, če bi bil v tvoji situaciji in s tvojimi izkušnjami. zarad tega se v naslednjem življenju novš rodil kot muha. ;-)

  5. 5 Človek Človek
    00:35 - 12.01.2010

    haha, ja mogoče je pa le to želel, da mu jih posodim :P

    hmm, ja, ok, let´s blame it on the ego, ta je že navajen :) če ne muha, kaj potem?

  6. 6 mateja
    01:32 - 12.01.2010

    U, madonca, z zapisom si obudil spomine..ko sem falirala/pavzirala letnik na faksu in ko ni blo druge, kot se oglasit na socialni za tromesečno pomoč. Svetovalka ali kako jim že rečejo me je premerila od glave do pete in rekla, da imamo-prvič-preveč zemlje (bohpomagej, kaj sem imela pa pri dvajsetih od fotrove njive, pa še petletno tiho vojno sva bila) in drugič-da sem prelepo oblečena, da bi me uvrstila med prošnje za par fickov za najemnino. Vedno sem si šivala malo bolj odštekane fine cunjice in vedno sem bila rada lepo napravljena; za urejanje uradnih stvari so me vzgojili, da si zahmašen in zavedla sem se, da sem ga sama usrala. Mal krivice se mi je zgodilo. Ampak občutek je bil podoben tvojemu današnjemu.

    Stric se je verjetno hotel samo malce zasmilit sam sebi. To ljudje pač počnejo, iščejo zadoščenje s postavljanjem nekoga pred ogledalo -z občutkom krivde kakopak. Tvoja reakcija je čisto z intelektualnim pristopom retorična rešitev kratke debate in ti si to naredil v svojem stilu. No worries, si bil izzvan. Mogoče pa v naslednjem življenju zato ne boš nekdo, ki bi nosil fine (ne nujno drage :) čevlje in boš drugim to zavidal. Tko, za lekcijo.

    :)

  7. 7 Tjaša
    06:49 - 12.01.2010

    Mislim, da to, kar ti je rekel, niti ni bilo osebno. Po moje se večina upokojencev počuti, kot da jim mlade generacije kradejo nekaj, kar je njihovo. Tvoji čevlji so tako samo simbol tega, kar je gospod mislil, da bi moralo biti razdeljeno med vse. Seveda bomo zdaj kolektivno padli v nereflektirani trans in vili roke proti nebu, kako si sploh lahko kaj takega mislijo, ampak v času, ko si je tvoj upokojenec krojil prihodnost, se jim o tej prihodnosti ni sanjalo. Predvsem takrat ni bilo neprestanega vlaganja vase, osebne rasti, življenjskega izobraževanja, vlaganja v pokojninske stebre etc. Seveda so se nekateri bolje znašli, drugi pa so očitno verjeli v (določeno) enakost, ki omogoča mirno preživetje, in socialno solidarnost. Obe ikoni sta z razpadom sistema ugasnili in tisti iz starejše generacije, ki se niso najbolje “znašli” (mladoekonomisti bi jih pač imeli za “odpad”, po izmaličeni darwinovski logiki torej tiste, ki so “nefit” in zato ne preživijo), se verjetno počutijo ogoljufane, saj vidijo samo to, da mladi nosijo fine čevlje, oni pa seštevajo tardeče kovančke za kos kruha.

    Seveda pa ne vidijo cene, ki jo ta generacija plačuje za fine čeveljce in fensi mobitel v rokah. Ne govorim o vseh pripadnikih mlade generacije – nekaterim je lažje (že recimo to, da ti ni treba samemu reševati stanovanjskega problema, je lahko izrazita prednost, kjer povprečni prosperirajo bolje kot bistveno bolj pridni, ki morajo zraven tekme za položaj v družbi, “graditi” še temelje svojega prostora pod soncem)… a načeloma je predračun, ki smo ga dobili za to, da smo, čisti rip-off. Čevlji, mobiteli, cunje in pri malo premožnejših še kak fukiš avto so v bistvu samo cenena darilca, zaradi katerih pristajamo v suženjski odnos – ne do delodajalca, pač pa do načina življenja, ki se ga gremo, od česar ima zagotovo največ koristi nekdo drug. No, nekaj malega drugih.

    Kakšni “upokojenci” bomo mi? Bomo sploh doživeli to, da bi se lahko zares upokojili? Bomo tam pri 65-ih vztrajali v službi, saj bi s pokojnino, do katere bi bili upravičeni, ne preživeli? Pozor – to je zgodba že iz sedanjosti! Bo naša generacija sploh doživela starost 65 let nerazžrta od neprestanega vlaganja vase, hitenja za vedno novimi cilji in občutka, da se nikoli ne smeš ustaviti, ker si potem lenuh in prevarant?

    V tem smislu si mu še kar dobro odgovoril – a sem prepričana, da te ni razumel. Kar bi mu moral reči, je to: “Gospod, tole je moja penzija. Namesto da bi jo nekoč živel, sem jo prisiljen zdaj nositi na nogah. Verjemite mi, da nikoli ne bi hoteli menjati z mano.”

  8. 8 Človek Človek
    19:57 - 12.01.2010

    Hmm, zanimiv pogled Tjaša. Še bolj pa mi je všeč tvoj mail :) Res je za večino današnjega sveta to resničnost, vendar pa gre v mojem primeru dejansko zame in vzamem osebno. Zato se mi tvoj odgovor ne zdi blizu. Da ti čevlji so v normalni prodaji, v običajni trgovini veliko vredni in cenjeni. Ampak jaz ne kupujem tako. Predvsem so mi všeč stvari, ki jih večina ne kupi ali ne opazi, zato se največkrat zgodi, da kupim poceni. To so po navadi stvari, katerim prvotna cena sega v nebo, kasneje jo malce spustijo in na koncu, ko že vidijo, da se nihče ne bo odločil, da jih kupi, jih skoraj podarijo. No tako je bilo tudi z ˝jakno˝, za katero sem plačal 7 % njene prvotne vrednosti. Sicer ja, tudi končna cena je mogoče za koga previsoka, ampak gre za ˝point˝. Pač ljudje se moramo znajti in ne kot ovce riniti samo za tistim, kar je ˝in˝ oz. kar nam ponujajo na prvo žogo. No ja, jaz sem vesel, da je tako, se lahko izražam, pa vseeno, vse se nekako da, če se hoče in če človek hodi naokoli z odprtimi očmi. In tako lahko dobi vse kar imajo tisti, ki se za svoje dobrine kot si omenila, ubijajo… Vendar tako je povsod. Tudi v naravi, če pomisliš. Kar pa se tiče pokojnine in življenja, pa imam zopet drugačen pogled. Sam mislim, da je v življenju potrebno poiskati tisto, kar te zapolnjuje, kar te veseli in to počneš s srcem. Seveda je to lažje reči kot doseči, ampak pač vztrajati je potrebno saj gre zame, kako ne bi? In tako vem, da bom nekaj ˝delal˝ do konca življenja, ne samo do 65ega leta, ker je to del mene in brez tega ne bi obstajal. Zato mi za ˝pokojnino˝ gladko malo ˝dol visi˝. Ampak to sem jaz. Ampak ja, to so moji čevlji in pač se ne strinjam z jadikovanjem, čeprav ga ne obsojam in kot sem že zapisal, me kasneje užalosti, da si nismo ˝bolj podobni˝, vendar pa vem, da reševanje drugih ni moje poslanstvo…

  9. 9 VASIJA
    22:44 - 12.01.2010

    @tjaša: to kar si napisala je resnica – penzije ne bomo dočakali, prav tako tudi razen “potrošnega materiala” nič ustvarili – lahko molimo k bogu, da “ta stari” ne bo bil prisiljen prodat svojih sadov mladosti prejšnjega (stanovanja ali kakega kosa zemlje), da bomo mogoče na stara leta “poerbali” kaj od njega… kakorkoli – v sistemu katerem živimo je daleč proč od tega, kar bi si želeli (stari ali mladi)… verjamem, pa da je peščici “izbrancev” prav super – in mislim, da je to imel tudi v mislih ta gospod…

    @clovek: “vendar pa vem, da reševanje drugih ni moje poslanstvo…” s tem si pa povedal vse… in zaradi tega smo tudi v taki situaciji, kot smo – ali se motim?! pa vseeno bi si tudi ti želel, da te nekdo reši, ko si v taki situaciji, ko potrebuješ rešitelja – ali pač?;) mogoče pa si samo človek… tisti, ki je prišel tok daleč od opice, da zna obut čevlje, suknjič in uporabit gillett :D

  10. 10 Človek Človek
    22:56 - 12.01.2010

    Vasija, motiš se, ker sem prej napisal: ˝Sem sam odgovoren za svet? Sem, za lastnega, ravno tako kot vsak drug za svojega. Ali bi želel, da bi bilo drugače? Da, bi, ampak sam ga ne bom spremenil in to vem jaz, in mislim, da se tega zaveda tudi možakar.˝ In to je žalostna resnica vseh nas. In verjemi, da sem poskušal, idealist kot sem se včasih še vedno trudim, dokler se ne utrudim, ko vidim, da je zamanj. Da vedno vse ostane zgolj pri besedah, ko pa je potrebno nekaj storiti se pa vsi razgubijo kot miši…In to že pri majhnih stvareh, ki nas motijo… Tako, da človek nekako kmalu pride do dveh zaključkov, ali moramo dejansko propasti, ali pa pač mora biti tako kot je in gre zgolj za neko ˝evolucijo˝ kot trdijo nekateri, saj je Volja do moči (po F.N.) očitno privilegij maloštevilnih… In ne, rešitelja ni in ga ne pričakujem, enostavno se zavedam, da sem sam sebi rabelj in ob enem tudi odrešenik. Ljudje pa smo na svetu eden za drugega, da si ponudimo roko ali pomoč, kadar imamo predvsem mi nekaj od tega. Bodisi zadovoljitev ega, ida , jaza, denarja ali česar koli, tako pač je, roka roko umije…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !