Realnost spomina

Če dobro pomislim, sem kar primerno utrujen. Pekoče oči, ščemenje telesa, ukrivljena drža na neprimernem sedalu, so jasen znak, da bi moral v posteljo. Pa vendar še ni čas za to. Dve dolgi elektronski sporočili še čakata na moj odgovor in moram se ju še lotiti še nocoj. Prvo me sili, da se poglobim vase, drugo pa me je poiskalo, ker potrebuje moj svet. Obe mi na nek način laskata, vendar se pri drugem bojim, da ne rečem česa napak, saj ne bi želel, da moje besede prekomerno vplivajo na razplet dogodkov, kateri z menoj nimajo nič skupnega, razen tega, da sem nekoč nekaj zapisal, kar bi utegnilo priti prav. Prav tako pa vem, da skozi obe vprašanji rastem, saj moja resnica ni daleč od te.

A najprej se moram še malo posvetiti samemu sebi oz. mislim, ki mi že nekaj časa ne dajo miru, pa čeprav vem, da je nesmiselno izgubljati besede o nečem, kar so dorekli že drugi.

Sinoči sem imel zanimiv obisk, katerega sem čakal že predolgo. A vendar nedolgo nazaj nisem vedel, da je ta obisk nujen. V bližnji preteklosti so se namreč dogajale različne stvari, veliko novega sem spoznal o sebi, predvsem pa sem spoznal, da je spomin resnično nesmiselna stvar, saj ima toliko pomanjkljivosti, da je že prav smešno, ko pričnem ugotavljati kaj je resnica. A o vsem tem se že bral, vse to sem že vedel, a očitno nisem verjel, dokler nisem izkusil na lastni koži. Pravijo, da se človek samo tako dejansko nauči.

Veliko stvari se mi je dogajalo v preteklosti in veliko negativnega sem enostavno potisnil globoko v podzavest, da sem postajal sumnjičav v svoj obstoj, namesto, da bi dvomil v tisto, kar sem mislil, da je resnica. Očitno sem se zavedno želel zaščititi pred posledicami in sem stvari potiskal v nezavedno in le to se je počasi polnilo s strahovi in zamerami, za katere niti nisem vedel, da obstajajo. Spomnim se, da sem takrat, ko sem izvedel določene stvari zamahnil z roko in veliko dušno odpuščal, a počasi sem dojemal, da sem lagal drugim, predvsem pa sem lagal sebi. Bil sem ranjen in bil sem prizadet, vendar moj ˝jaz˝ si tega ni želel priznati, zato sem slabosti potlačil in ohranil zgolj lepe stvari. Slabe pa sem očital sebi, saj sem se imel vedno za tistega, ki odgovarja za svoje življenje. Seveda bo ta misel obstala, vendar jo moram popraviti s samimi dejanji.

In sedaj, ko sem končno prišel v čas, ko sem trdno odločen, da stvari pustim za seboj, sem se odločil soočiti z vsakim dogodkom posebej in vsako osebo iz oči v oči. Priznam, že dan v pričakovanju je bil težak, saj nisem vedel kaj naj pričakujem, kako bo oseba sprejela vprašanja, ki so ji bila namenjena, predvsem pa strah, da bom izvedel tudi stvari, katere bi me lahko potisnile še bolj nazaj, kamor pa si nisem želel.

Ko je prišla, sva oba takoj začutila neko napetost v zraku in poizkušal sem napeljati pogovor na običajne teme, da bi se oba sprostila, vendar je bilo vse brez uspeha. Med nama se je zgodilo veliko, v zadnjem času pa nič dobrega, predvsem pa še bolj uničujočega. Zato sem odvrgel rokavice in direktno udaril. Ne vem zakaj, ampak pri vsem skupaj se nisem čutil nekako vpleten, predvsem v čustvenem smislu, medtem, ko sem opazoval njo, kako se je sprehajala do pekla in nazaj. Na čase ji je bilo nerodno, na čase je postajala jezna, vendar v njenih očeh je bilo največ očitanja. Očitanja sebi in očitanja meni. Tako so tekle besede in kmalu se je pričelo dogajati tisto, o čemer razmišljam še vedno. Z obeh strani so prihajala vprašanja in z obeh straneh ni bilo odgovorov. Očitno nisem bil sam v tem dejanju, ko sem stvari tlačil globoko, očitno sva to počela oba. Dolgo časa sva poskušala eden drugemu pomagati poiskati odgovor in bolj sva se mučila, težje je bilo. Kot, da se stvari nikoli ne bi zgodile. Čez čas sva ugotovila, da stvar ne vodi dejansko nikamor in da tak ne bova rešila ničesar, zato sva se raje poslovila in si obljubila, da to ni končano, saj dokler bo obstajal dvom, nihče od naju ne bo svoboden. Resda je minilo nekaj let od teh dogodkov, vendar očitno obema niso dajali miru in ne glede na to, da sva si rekla prijatelja, sva vedela, da si zameriva in da laževa ne samo eden drugemu, temveč predvsem vsak sebi.

Ko je odšla, sem bil popolnoma presenečen, kako za vraga se nisem mogel spomniti nekih enostavnih stvari, katere sem bil pripravljen priznati, saj sem se toliko poznal in sem vedel, da sem dejanj sposoben. Zato sem v tem dvomu pričel iskati po zapisih in ugotovil, da je veliko stvari, ki so se mi dogajale tudi v ne tako oddaljeni preteklosti, za katere sem mislil sam, ali kdo drug, da so popolnoma drugačne. Sprožilci spomina so si zapisali zgodbo, ki me želi zaščititi, vendar namesto tega, sprejemam popolnoma drugačno zgodbo.

Zato sedaj vem, da moram pisati, saj si želim, da bi bil nekoč svoboden in da bi bil nekoč Jaz in ne tisto, kar si samo predstavljam, da sem. In sedaj vem, da kljub vsemu, je soočenje vedno samo koristna stvar, čeprav je v tistem trenutku izredno boleča in neprijetna nadloga.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !