Najlepši ples

Snežinka potrebuje tudi do ene ure, da pade na zemljo.

Zbudim se. Sem na oblaku. Oblak hiti dalje, proti nekemu drugemu mestu, ves svet je pred mano. Ljudje pod menoj se zapirajo v hiše, lučke gorijo. Tam osamjen pes laja na našo družbo tu v oblaku, pa čeprav mu čisto nič nočemo. Pa prav lep pes je bil. Obrnem se, da bi povedala prijateljici, vendar ta je že odletela. Huh, kako hitro odhajajo, sem si mislila, a meni je tukaj še vedno lepo. Zraven mene sedi kremža, venomer se nekaj cmeri in hlipa. Bilo je točno nad cerkvijo, od koder je zopet zvonilo, ko mi je prekipelo:

˝Pa kaj se cmeriš, nesreča mala? Kaj je narobe, da motiš moj preljubi mir in razgled?˝

˝Bojim se˝

˝Česa se pa bojiš, meketalo?˝

˝Bojim se, da bom kmalu na vrsti. Ampak jaz še nisem pripravljena!˝

Malce se presedem, saj me nemir prične najedati in jo pogledam še bolj postrani.

˝Nisi pripravljena na kaj?˝

˝Nisem pripravljena na konec!˝

Presedem se ponovno, da se umirim.

˝Ampak ali veš kakšen je konec?˝ jo vprašam?

˝Ne ne vem, ampak ga ne želim še, to vem.˝

˝Ampak kaj sploh imaš sedaj?˝

˝Sedim tu in lepo mi je gledati lučke in ljudi, pa sama nisem…˝

˝Če se ne motim, pa me popravi prosim, sediš tukaj in jadikuješ in se smiliš sama sebi in se bojiš nečesa, kar sploh ne veš kaj je… Pa veš kakšen občutek je padati?˝

˝Kaj me sprašuješ takšna vprašanja? Saj sama veš, pusti me!˝

˝Da tudi mene je strah, priznam. Lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. Tudi jaz dvomim. Pa vendar to je najina usoda. Mi dve sva ustvarjene za to, da se spustiva z oblakov, narediva nekaj dobrega za Mati Zemljo, vmes pa koga ujeziva, ali pa mu polepšava dan.˝

˝Oh, kako lepo in oh in sploh ˝oslajeno˝, mene ni nič manj strah. Zakaj pa ne bi mogla ostati večno na oblaku?˝

˝Ne vem, ali lahko ostaneš za vedno na oblaku. Vem pa to, da so vse moje prijateljice že odšle in vse tiste druge, ki so bile pred menoj tu, so že odšle. Tako, da kar nekako sklepam, da drugega izhoda ni…˝

˝Mogoče bi pa poizkusila?˝

Sedem bližje in jo objamem.

˝Ne boj se…˝

V tem trenutku naju je zajel veter in ponesel proti tlom. Lebdim. Gledam okoli sebe in vidim malo snežinko, kako se je zaprla vase in kriči. Obrnem se proti vetru, da me odnese proti njej.

˝Razpri se˝, ji rečem

˝Kaaaaj, ne slišiiim teeee!˝

˝Razpri se, bo lažje!˝ zakričim!

˝Ne upaaaaaam.˝

˝Verjemi mi. Podaj mi stranico!˝

Počasi se je odprla in zlepili sva se. Lebdeli sva nekje nad vasjo a vseeno dovolj visoko, da sva videli daleč.

˝Kako se počutiš˝ jo vpršam.

˝Lepo je.˝ mi mirno odvrne.

Pustim jo pri miru in si ogledujem tla pred seboj. Sem ter tja naju zagrabi veter. Tokrat gor, drugič dol. Časa bo očitno na pretek. Ogledujem si hiše iz katerih se vali dim, tam stoji otrok, ki je piškot iz katerega se kadi. Okrašena drevesa se svetijo, pes leži. Moj pogled je oddaljen a čustva so blizu. Lepo je lebdeti in se predajat vetru, a misel na konec me vsake toliko prebudi, da se zdrznem.

Pogledam za starimi prijateljicami. Tam eno je pravkar povozil avto, druga se v krčih brani izginiti v rumeni tekočini, ki jo spušča nesramni pijanec za voglom, tretja pa je pravkar izginila skozi mogočnost dimnika. Že skoraj me pograbi žalost, ko začutim, da se je mala kremžica odlepila in leti po svoje. Vesel krik slišim iz njenih ust, veter jo nosi sem ter tja in se zaletava v druge, nič hudega sluteče snežinke.

Malce se ustrašim za njo, zato na ves glas zakričim:

˝Počakaj, ti kepica mala, počakaj, kam se ti mudi?˝

A bila je že predaleč in njene besede so bile nerazumljive. Zazrla sem se predse in opazila, da bom kmalu pri tleh. Pričela sem se ozirati kam naj pristanem. Tam cesta, tu hiša, tam reka, tu mlin. A tam za mlinom pa stoji polje. Na polje se podam, tja med druge srečne zvezde, pridružim se jim, da bomo mogočne in velike, da, na polje se podam. Ujela sem veter in ponesel me je točno tja, kamor sem si želela.

Sedaj ležim tu, v družbi prijateljic in gledam v nebo, kako prihajajo nove za nami in kako počasi prekrivamo tla, ki postajajo mrzla. Počasi me bodo prekrile druge in skupaj bomo ostale do pomladnega sonca, ko nas bo njihova toplina pobožala in spremenile se bomo v vodo, ki bo odtekla. In naslednje leto se bomo vrnile. Upam, da se bom spomnila, kako lepo je leteti in upam, da ponovno srečam kremžico, da jo zopet poprimem za roko, ko naju postane strah. In lepa pot naju bo zopet čakala…

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !