Angel v snegu

Ko sem stopil iz Julije, sta me zasneženi stari predel mesta in padajoči kristali tako prevzela, da se nekako kar nisem mogel ločiti od njih. Stopil sem čez cesto, da bi pri sosedu popil čaj, ali še kaj bolj sladkega, vendar so že pospravljali. Zato sem se odločil, da se odpravim na krajši sprehod.

Hodil sem počasi in si ogledoval prazno ulico, okoli mene samo snežinke in soj luči, ostanki praznovanj. Vsake toliko sem se ustavil, razširil roke in obraz nastavil nežni belini, da me je božala in nasmešek mi je ves čas prekrival obraz. Stopil sem dalje in tako hodil že kakšne pol ure, ko sem opazil, da nimam primerne obutve za daljše postopanje, zato sem se odpravil proti domu. Razmišljal sem, da vse kar pogrešam iz krajev od koder prihajam, je prečudovita zasnežena bela pokrajina, kjer v najlepšem času vidi oko samo eno barvo. Počasi sem prišel do doma in spomin mi se mi je ustavil pri otroških norčijah, ustvarjanju sneženega moža, kepanju in risanju snežnih angelov.

Za hip sem se ustavil in zopet sem se pričel smejati ideji, da komu bom pa škodil, če to storim sedaj? Pogledal sem okoli sebe. Še vedno me je obdajala praznina, še vedno sem bil sam. Vseeno sem imel čuden občutek, nek strah, pa vendar… Ulegel sem se in pričel risati z rokami in nogami. Počasi, čisto počasi. Na usta se mi je počasi prikradel nasmešek, ki se je kmalu spremenil v smeh in nisem mogel verjeti, da dejansko to počnem. Počutil sem se kot malo dete, počutil sem se svobodno. Naenkrat sem se ustavil in se zazrl v nebo. Bil sem potujoči angel, ki se vozi med zvezdami. Zaprl sem oči in pustil, da mi ta drobna darilca božajo obraz. Niti sanja se mi ne, koliko časa sem tako ležal, ko zaslišim glas.

˝Dober večer!˝

Odprl sem oči in nad menoj sta stala dva gospoda v uniformah.

˝Dober večer.˝ odzdravim z nasmehom.

˝Kaj pa počnete?˝ vpraša mlajši.

˝Mmm, počutim se svobodno˝, mu odvrnem z enakim nasmeškom kot prej.

˝Vstanite, prosim!˝ reče resno starejši možak.

Počasi vstanem, si otepam sneg z oblačil in se še vedno smejem samemu sebi in nastali situaciji.

˝Dokumente, prosim˝, nadaljuje starejši resno.

Z roko sežem v žep in pomolim osebni dokument. Mlajši vzame in si ga ogleduje.

˝Malo daleč ste od doma, gospod.˝ reče in me čudno pogleda.

˝Ma ne, to je moj prejšnji naslov, sedaj stanujem tu v tej hiši, samo začasnega prebivališča še nisem uspel urediti.˝ mu pokažem z roko.

˝Kje stanujete?˝ me zaslišuje starejši.

˝Tu, pred našimi vrati smo.˝ mu odgovorim in se še vedno smejim.

˝Ste vi v redu, ste vinjeni?˝ nadaljuje.

˝Ne, ničesar nisem pil, ničesar nisem zaužil, za trenutek sem se želel počutiti svoboden.˝

Nastala je mučna tišina. Mlajši fant se z dokumentom umakne nekaj korakov v stran in po plastični napravici prične nekoga nekaj spraševati.

˝Sem kaj storil protizakonitega?˝ vprašam gospoda, ki stoji ob meni.

˝Ne vem še.˝ mi odvrne. ˝Mogoče ste, mogoče niste.˝

˝Je ležanje pred lastnimi vrati nezakonito?˝ga resno vprašam.

˝Ne vem še, ali vas bomo odpeljali s seboj na kak preizkus alkoholiziranosti, mogoče česa drugega, ali ste doma, kjer trdite da ste in ali je dejansko vse v redu z vami.˝

Zopet se mi je vrnil nasmeh na obraz in spraševal sem se, kako je moralo izgledati to dejanje v njunih očeh. Pa vendar mi ni bilo mar, tisti trenutek se mi je zdelo prav.

Mlajši možakar pristopi nazaj in reče: ˝Se pravi nimate nikakršnega potrdila, da ste naseljen v tej hiši?˝

˝Ne, saj sem se nedavno vselil, imam pa notri pogodbo, če stopite z menoj.˝

Gospoda se spogledata in starejši mi nemo pokaže, naj odprem vrata. Iz desnega žepa v jakni izvlečem ključ, odklenem prostor in stopimo po stopnicah do mojih vrat. Povabim ju notri in pričnem z iskanjem pogodbe.

˝Bi mogoče čaj, verjetno vaju zebe?˝ jima ponudim.

˝Ne hvala.˝ odvrne starejši, ˝Samo pokažite dokument.˝

Vzamem pogodbo in mu jo podam. Nekaj časa si jo nemo ogleduje in občasno gleda mene, ki stojim pred njim še vedno z nasmeškom na ustih.

V roke mi poda pogodbo in reče: ˝V redu je. Tokrat vas ne bova nikamor vozila, vendar vas prosiva, da ostanete doma in ne počnete traparij na javnih mestih!˝

Želel sem ga vprašati, zakaj se mu zdi to traparija in zakaj potem ne aretirajo otrok, ki jih dnevno srečam v tem početju, vendar sta se že obrnila in stopila ven.

˝Lahko noč˝, pozdravita.

˝Srečno˝, se zasmejim.

In sedaj sedim tu, si zapisujem to zgodbo še vedno z nasmeškom na ustih in razmišljam, kako dejansko malo potrebno, da se počutimo srečne in kako lepa je zima, ko pada sneg. In nenazadnje tudi o tem, da moram na javno upravo, vendar ne tako kmalu, dokler ne bo resnično nujno.

  • Share/Bookmark

24 odgovorov na “Angel v snegu”

  1. 1 mitja
    08:51 - 5.01.2010

    krasno denis :)

    lp, M.

  2. 2 bimbo
    09:13 - 5.01.2010

    :lol: Zgodba in pol! Upam, da bo nekako prišla tudi do policistov. Očitno sta bila čisto prijazna a preresna.

  3. 3 anna
    09:13 - 5.01.2010

    pa ne da je bilo to res? bogi, zgubljeni ljudje. sploh ta svet…še bolj specifično: ozki svet modrih.

  4. 4 losko
    09:18 - 5.01.2010

    Ko se z ženo sprehajava po zasneženih poteh, ona v snegu vsakokrat naredi enega angelčka. Včasih se ji pridružim. Pri tem dogodku je vedno zabavno in polno smeha.

  5. 5 tanja
    09:28 - 5.01.2010

    BRAVO. RESNI POLICAJI PA SE NAJ MALO ZAMISLIJO NAD SVOJIMI DEJANJI. ŠKODA DA NISVA BLJIŽJE DOMA BI SKUPAJ DELALA ANGELČKE. TUDI JAZ UŽIVAM KADAR SE Z OTROKI KJE VALAM PO SNEGU PA MI JE MALO MAR KAJ LJUDJE REČEJO!!!!!!

  6. 6 ramalak
    09:37 - 5.01.2010

    Denis, sneg je javno dobro in ne smeš ga omadeževati – policaja sta imela prav.

    Čudovita zgodba! Naj te angeli (pa ne plavi) spremljajo še naprej !!

  7. 7 mlekarca
    09:58 - 5.01.2010

    Jupiii, tudi mi smo delali angelčke včeraj. Veliko. Ves sneg smo polepšali. In danes jih bomo spet. Tega čudovitega platna je na pretek in angelov je veliko treba, da polepša zamorjene duše, ki blodijo po svetu.

  8. 8 bostopor bostopor
    10:01 - 5.01.2010

    Z užitkom prebral do zadnje besedice. Res je, kako malo je potrebno, da smo srečni. Zgolj vsakodnevne male stvari, ki nam zvabijo nasmeh na obrazu in nam zapolnjujejo dan. Vse lepo v 2010.

  9. 9 Helena
    10:04 - 5.01.2010

    Res krasna zgodba, v kateri končno nekdo ne stresa gneva in jeze na drugega, ampak je z nasmeškom na ustih akter v dani situaciji. Pozitivna zgodba, ki se dobro bere. Si že razmišljal, da bi napisal kakšno knjigo? Beseda ti dobro teče, le tako naprej!

  10. 10 Plujem Plujem
    10:09 - 5.01.2010

    Risanje angelčkov v snegu. Čudovito. :) Uniformirana sta bila pa vseeno malo preveč resna. Je je zimska radost zunaj. :) Kar tako naprej. Počuti se svobodnega. Čim večkrat. :)

  11. 11 Bashi
    10:42 - 5.01.2010

    LOL @policaji :D Ma ne boreš bit tko resen… Super zgodba!

  12. 12 irena irena
    11:49 - 5.01.2010

    jst sem pa presenečena, da te niso odpeljali, ker pomoje znaš ti kar jezik stegovati takrat, ko ga “ne bi smel” :D policaji pa pač radi kažejo svojo premoč ;)

    enivej, jst čakam, da bo dovolj snega, ker angelčke delam samo, če se lahko vržem vzank v sneg. brez tega ni pol toliko zabavno :cool:

  13. 13 Maj
    12:09 - 5.01.2010

    Polcaj in pjanc se spreobrneta samo takrat, ko se v grob zvrneta;)

  14. 14 Vladka
    12:16 - 5.01.2010

    Meni se zdi super! In veste kaj? Premalokrat se odzovemo svojemu notranjemu glasku, otroku v sebi in si vzamemo svobodo za mala dejanja, ki nikomur ne škodijo, nas pa tako neskončno osrečijo in nam ponudijo občutek neizmerne svobode…

  15. 15 Človek Človek
    12:27 - 5.01.2010

    Mitja, hvala. :)

    Bimbo, pa sej ju nekako razumem, verjetno sta čez te praznike doživela kar nekaj ˝trupel˝ pa se jima je utrnilo – ˝joj, pa ne spet˝… :)

    anna, pa sej nista bila groba, pač po PS, mene to načeloma niti ne moti…

    losko, je fino ja :)

  16. 16 Človek Človek
    12:32 - 5.01.2010

    Hehe, Tanja, ne smemo jim zamerit, mislim, ti ljudje vidijo veliko slabega, kdo ve, kdaj so prenehali verjeti v angele…

    Ramalak, presneto, res ga ne bi smeli, danes imam že vse spluženo, hudiča… :) Pa hvala :)

    Mlekarca, mogoče bi počakali na še malo snega in izvedli neko skupinsko risanje? :D

    Bostopor, hvala enako.

    Helena, hvala na komplimentu. Mogoče pa res, nisem resneje razmišljal o tem…

    Plujem, ja, čim večkrat se moram (na žalost) opomniti na to, v upanju, da postane navada. Hvala enako. :)

  17. 17 Človek Človek
    12:35 - 5.01.2010

    Bashi, saj po moje jima je šlo na smeh, samo saj veš služba je služba, družba je družba :)

    Irena, sej malo me je mikalo, da bi še kaj ˝špiknil˝, sem bil ravno prav navihane volje, samo ja, nisem želel spati na hladnem, sem imel mokre noge :) A potle smo vsi za ˝grupnega˝ :lol:

    Maj :)

    Vladka res je, zato si danes na urnik poleg vseh obveznosti zapisujem – ušpiči kaj! :)

  18. 18 irena irena
    12:47 - 5.01.2010

    kdaj bomo potem organizirali blogersko kepanje in metanje v sneg? moram vedet, ker bo treba kombinezon prej kupit – ne maram snega tam, kjer ne bi smel biti :mrgreen:

  19. 19 Človek Človek
    12:50 - 5.01.2010

    res bi lahko… ampak čimprej, da ne bo prepozno in seveda vprašanje je kje, tu pri meni je že spluženo, čeprav bi bilo idealno :mrgreen:

  20. 20 artificial artificial
    13:33 - 5.01.2010

    Me prav zanima kaj bi ti obesila za vrat … Verjetno pa je šla ta zgodba naprej tudi z njune strani :D

    Pa kapo dol za tako početje v “javnosti” :)

  21. 21 anna
    15:27 - 5.01.2010

    očitno je bilo iz zgodbe, da nista bila groba. ampak saj ni samo grobost, ki se pokaže pri njih…je dovolj veliko drugih cvetk, kvečjemu še bolj zaskrbljujočih odzivov, kot je npr prav v tvojem primeru. sicer pa…niso edini. večina izobr institucij nikoli ne vključuje življenjskosti v samo profesijo in le malo je takih, ki so sami po sebi življenjski, odprti, sproščeni in mnogočutni…in potem dobiš ven iz človečkov taka ponesrečena bitja. tragikomika pač.

  22. 22 Človek Človek
    15:40 - 6.01.2010

    Artificial, misliš da je šlo? :) Hehe, sinoči smo bili že trije, nocoj mogoče še kak več :D

    Anna, ne vem lej, ne bi rad sodil o drugih, katerih življenj in izkušenj ne poznam, kot sem že nekomu omenil v komentarju, bog si ga vedi, kaj so fantje videli v teh prazničnih dneh in kaj jim je hodilo po glavi, ko so me videli in kasneje ligitimirali, jaz sem bil pa kar daleč od doma… in pa, realnost sama po sebi ni ravno rožnata, ljudje se zapiramo tudi z razlogom…

  23. 23 anna
    00:40 - 7.01.2010

    saj je vse z nekim razlogom, ampak eni so dobri, drugi malo manj ;)

  24. 24 pokahontas
    23:34 - 8.01.2010

    irena, i dare you to do it first thing in the morning ;) …podlagica ej že prava :) )

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !