Ogledalo na steni pove

Minilo je že več kot ducat dni od takrat in vračal sem se na pravi tir. Po sedmih dneh me je prva resna zaužita hrana najprej zašibila, nato pa mi je pričela vračati v življenje, ki se je pred tem na kratek čas ustavilo. Ostanki nečednih surovin, ki sem jih vnašal, počasi zapuščajo telo, le misel sem ter tja še vedno zapeče kot pik strupene kače.

Razočaranje je minilo, počasi se naseljuje ravnodušnost, ki jo sem ter tja pretrga premočna misel, neprijetna ovira,  ki mi prepreči, da bi vsako novo situacijo užil v njeni popolnosti. A vendar obrazi okoli mene dobivajo prijeten priokus. Zaznavanje lepote, ki me obkroža, se počasi prebuja in veliko razmišljam o strahu, oziroma njegovi osnovi. O njenih, katerih sem bil sprožilec sam, in svojih, ki so nastali na osnovi neke neresnične želje, ki je predolgo obstajala. Ubadam se z mislijo, česa se človek še vedno boji, čeprav razume, da je bila slika zgolj iluzija, ki si jo je ustvaril in poustvarjal sam. Vse dosedanje neprijetne izkušnje me želijo povleči s seboj v malodušje, v zavračanja lastnega jaza in samega sebe skozi druge. Pa vendar, ko je glava čista in ko nevednost izgine, strah izgubi svojo moč.

V tem času, ko me je kot v praznem sodu premetavalo sem ter tja, sem ugotovil, da si ničesar ne morem očitati, saj nikomur nikoli nisem želel slabega.  Zavedam se, da so bila moji strahovi in  dejanja posledica moje preteklosti, in le to sem se vedno trudil pustiti za seboj. Nekaterih stvari se človek pač ne zave, dokler ni postavljen v situacijo, ki prebudi v njem vse tisto, kar je pozabil. Pozabil zaradi bolečine, ki mu je bila prizadejana in je ne želi podoživljati, ali pa si je na podlagi selektivnosti uma zapomnil zgolj lepši del. Očitam si izgubo samokontrole in besede izrečene, predvsem pa predajanje moči drugim. Ta kontrola lastnega neukega jaza je tisto, kar sem v lastnih očeh vedno občudoval. Predvsem zaradi temperamenta, ki mi je bil prirojen in kasneje skozi okolje, tudi priučen.

Kaj me je torej potegnilo v brezno nesrečnega časa? Zakaj je želja prerasla v obup, ki je bil osnovan na osamljenosti v prazničnih dneh? Odgovor je bil že ves čas na dlani. Vsi si želimo biti sprejeti, želimo si biti del nečesa večjega, kot smo mi sami. Želimo si biti ljubljeni in posebni, pa čeprav je ljubiti občutek, ki nima zemeljske osnove. In zavrnitev je vedno udarec tej želji, saj sem opazil, da se mi je pričelo pojavljati vprašanje, ali sem sploh vreden? In to vprašanje me je ves čas sililo v napačno smer. Oklepal sem se nečesa, kar ni bilo tam. Ni mi uspevalo biti jaz, jaz ki sem ga skrivoma občudoval. Tisti jaz, ki verjame v ljubezen, tisti jaz, ki se le te ne boji. Zato sem se pričel spraševati kam za vraga sem usmeril energijo, tisto energijo, ki bi me uspela vrniti v svet, ki je resničen, poln dobrih in lepih ljudi, ki sem jih nekako pozabil in nenamerno spregledal.

In tako sem se spomnil, da vse kar moram storiti je prekiniti ta odtok, preusmeriti odliv v svojo smer in stvari postaviti tja kamor sodijo, pod lastno kontrolo. Moje življenje je moja last in moja energija je namenjena meni. Odpustil sem si. Tako si vračam pogled v oči in si pripravljam novo jed, saj jutri bo nov dan, ki ga bo potrebno izkoristiti v vsej njegovi veličini. In znova spoznavam, da je življenje šola, katera se resnično nikoli ne konča. A predvsem se zopet zavedam, kako lepo je biti človek.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !