Arhiv za Januar, 2010

Pogled skozi okno

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 21 Januar, 2010 avtor Človek

Zunaj ponovno naletava sneg in hlad je zopet močno pritisnil. Od takrat sem dolgo časa obstajal zgolj skozi vsakodnevno prepričevanje in razčiščevanje s samim seboj, kaj, zakaj in kako. Včasih je bilo hitro razumljivo in gladko, drugič pa je bolečina preklala telo, na kratek čas zlomila in kot težka očetova palica učila, da nikoli več ne ponovim te napake.

Zadnjič sem ob vstopu v stanovanje prvič začutil toplino v srcu. Toplino, ki jo lahko primerjam samo z občutkom doma. Tega občutka nekako ne poznam najbolje. Ali pa sem ga v vseh letih že pozabil. Počasi ga spreminjam, mu deloma dodajam lasten pečat, slike preteklosti na stenah so zamenjale nove. In prvič sem na zid obesil svojo sliko. Večkrat sem se ujel v pogled na tej fotografiji in velikokrat sem ga poizkusil ponoviti, vendar mi nikakor ni uspelo. Do danes. Počasi sem se vrnil v stari tir, svet okoli mene je umirjen, se odvija s tempom, ki mu ga ukazujem sam.

Stvari, ki so mi še nedavno burile domišljijo sem skrbno pospravil, za spomin, če bi ga še kdaj potreboval. Mogoče čez leta tudi le ta zbledi, saj sem vedno rad živel in ustvarjal nove. Mož, ki je stopil v moje čevlje je dober človek. In to me je pomirilo in vesel sem za njo. Bil sem divjak, bil sem orkan, ki je lomil in s tem uničeval vse okoli sebe, pa čeprav sem vedel, da to ni prav, da si tega ne zasluži. Očitno so uzde, ki so mi jih natikali do sedaj bile prešibke, da bi umirile, kar je bilo potrebno umiriti. A vendar spoznavam. Spoznal sem se nazaj.

Na moji stari poti so se pojavile različne resnice in kar nekaj sem jih pobral, za spomin in kot željo po boljšem jutri. Nikoli si nisem mislil, da se bom v tako kratkem času naučil toliko. O sebi. Veliko lažje je stopiti v brezoblični del vsakdana, ko veš kdo si in kam si namenjen. Ko se kljub svojim napakam sprejmeš in se imaš rad in si želiš, da ti teh napak nikoli več ne bi bilo potrebno skrivati.

Pogled skozi okno je postal religija, h kateri se v meditaciji zatekam predvsem v večerih. Takrat si samo želim in takrat samo obstajam. Obstajam v svojem svetu, polnem pogledov, nasmeškov in želenih romanc, ki se nikoli ne odvijejo. Pa čeprav je za njih potreben samo korak. Morda pa je še vedno preveč mraz.

Spoznal sem, da moja samo uresničitev ne bo prišla od zunaj, da mora priti od znotraj, zato se naprej žrtvujem sanjam, ciljem in vsem, kar mi okupira duha, da ne razglabljam preveč o stvareh, ki niso potrebne razglabljanja. Še vedno nisem v stiku z realnostjo, ki stoji na vsakem koraku, še vedno vidim več, kot mi želijo prodati. Okoli mene je ogromno lepega, čistega, okoli mene je svet, ki je poln trpljenja, iluzij, zlomljenih kopij in nepotrebnih vojn, vendar še vedno ostajam na poti, kjer je najmočnejša vojna, ki jo bijem vsak dan, vojna s samim seboj.

In vsak dan ima smisel.

  • Share/Bookmark

Princip, temelj in bistvena vsebina

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 19 Januar, 2010 avtor Človek

Kolumna – Vest16. januar, 2010

Leta 1984 se pojavi demo posnetek, ki ni bil podoben ničemur, kar so takrat poznali. Vendar se zelo hitro razširi po vseh klubih nočnega Chicaga. Enostavna kaseta se je presnela v več tisoč kosih in že po sami sekvenci, ki se ponavlja skozi celoten kos, so vsi vedeli za katero pesem gre. Tudi publika je takoj vedela, da gre za Your Love in to je bila velika stvar. Vsi so poznali besedilo, ki so ga peli ob predvajanju in vse skupaj je bilo bolj podobno koncertu, kot nočnim klubom nekega podzemlja nevarnega Chicaga.

Nihče ni vedel, kdo Jamie Principle sploh je, večina je mislila, da gre za milionarja iz Evrope, kaj šele, da bi pomislili, da gre za mladega fanta, ki je doma v svoji spalnici ustvarjal glasbo, saj ga zaščitniški starši niso pustili sredi noči hoditi po mestu. Predvsem pa, kot se je izrazil Marshall Jefferson, nihče ni pomislil, da gre za ˝brata˝.

Jamie je bil takrat v vezi z gospodično z imenom Lisa Harris, za katero, kot pravi sam, je mislil, da je to tista, saj je vedno čakal, da bo spoznal tisto posameznico, do katere bo čutil tisto pravo povezanost. In ta pesem je nastala kot poklon njej, kot poklon ljubezni. Pri stvaritvi se je fant nasloni na velikana takratnega disko zvoka, Frankia Knucklessa.

Ko je videl, da je pesem postala hit v klubih, jo je nesel vsem velikim založbam, ki so takrat kraljevale v Evropi, vendar je bil povsod zavrnjen, saj to ni bila glasba, ki bi pripadala takratnemu poslušalstvu, ali na kratko, ni bila dovolj komercialna. A ta pesem se šteje kot leto 0 v House glasbi.

Takrat se je zgodila prelomnica, saj se je s tem trenutkom prenehalo reciklirati stare Disco plošče in House glasba je postala nekaj novega. Nekaj popolnoma svežega. A seveda še kar nekaj časa ni prišla na vinil, vse do pesmi On and On, ki jo je ustvaril Jesse Sounders. Na pomoč mu je priskočil producent Vince Lawrence, ustvarjalec takratnega stanja in njegov oče je bil lastnik glasbene založbe. V pesmi White Horce je Jesse vzljubil besedo Bitch, katera ga je takrat tako zabavala, da jo je enostavno moral prilepiti v kos, ki je bil enostavna lepljenka štiričetrtinskega ritma, nasnetih sintov, bobnov in drugih zvokov, katere so pobrali v takratnih diskotekah in jih sestavljali.

Še preden je vse skupaj postalo radijski hit, sta fanta vzela ploščo, ki sta jo ustvarila, natisnila tisoč kosov in se odpravila do prve trgovine in vprašala lastnika naj jo posluša. Ko je bila pesem končana ju je vprašal, od kod jima to, kdo je to ustvaril. Odgovorila sta mu, da je njuno in da imata še tisoč kosov, če želi kakšno kupiti. Vzel je vse. Vprašal ju je, koliko želita za njih in po pogovoru med seboj, sta se zadovoljila s 50 centi na ploščo za vsakogar in ker ju je izdelava stala nekje okoli dolarja, sta želela dobiti dva. Zato je Vince rekel štiri, saj je mislil, da se bodo še pogajali. A dobil je toliko kot je rekel. In kmalu so prodali več kot trideset tisoč primerkov in tako se je pričela manija, ki se je zajedla v vse zvrsti današnje glasbe in kot kaže bo tam ostala še dolgo, dolgo časa.

Jamie Principle & Frankie Knuckles – Your Love

YouTube slika preogleda

Jesse Saunders – On and On

YouTube slika preogleda

Jamie Principle – Waiting On My Angel

YouTube slika preogleda

Jesse Saunders – Funk You Up

YouTube slika preogleda

Frankie Knuckles & Jamie Principle – Baby wants to ride

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ker lahko

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja dne 16 Januar, 2010 avtor Človek

Življenje je velika uganka. Lastno še toliko bolj. Tako kot vsi, sem  tudi sam večkrat izpostavljen nekim preizkusom, nekim situacijam, kjer je polno odločitev, ki za seboj nosijo določene posledice.

Največkrat pa sem postavljen na preizkušnjo ravno v interakciji z ljudmi okoli sebe in v situacijah, v katerih nekdo naredi nekaj, za kar občutim, da ni prav, da je neskladno z mojimi načeli, moralo, pogledi na svet in bi mi lahko dolgoročno celo škodovalo. Tudi to je del nas vseh.

In ko nekdo naredi nekaj takega, sem postavljen pred neko izbiro.  In to je moja zgodba.

Takrat se vprašam, ali sem dovolj močan, da odpustim nekomu, ki mi škodi, pa čeprav si mogoče tega ne želi in to počne iz nevednosti, ker ne zna drugače?

To me je nemalokrat postavilo v situacije, kjer sem krvavel in sem se dolgo pobiral. Ampak kaj lahko naredi človek, ko se zopet znajde tam? V situaciji, ki ga spravi na kolena, mu razblini vse iluzije in postavijo tisto osebo popolnoma v nek drugačen aspekt, na prvi vtis izredno negativnega. Naj se maščujem? To je verjetno tisto, kar vsak najprej pomisli. In načinov je veliko. Od mehkejših, kot je to, da želiš nekomu nazaj slabo, da skozi jezo in užaljenost, uničiš preteklost, prihodnost in stike ne glede na to, da se s to osebo kot posameznika mogoče potrebujeta zaradi česa drugega. Lahko  pa jo potolčeš s prezirom. Temu sam rad rečem mehko maščevanje, saj gre za maščevanje na osnovi psihe, ki je tako dolgoročno kot kratkoročno hujša od fizičnega maščevanja, o katerem nikoli ne izgubljam besed, saj to ni del mene.

Kot druga izbira pa ostane odpuščanje. Odpustim lahko zaradi več razlogov. Od tega, recimo, da sem imel oz. imam osebo pristno rad, do konec koncev nekega ˝filozofskega˝ ali ˝duhovnega˝ pogleda, saj je to največje dejanje, kar jih človek lahko naredi in se v tem primeru postavim na ˝božjo˝ stran.   Le ta odpušča vse, predvsem neznanje iz katerega izvirajo vse naše napake in strahovi.

Ko se znajdem v situaciji, ki me, kot radi rečemo, ubija, mi jemlje življenjsko energijo, se je najlažje zateči k enostavnemu izhodu – pustimo času čas in tako se razreši veliko stvari. Ampak tega nikoli nisem mogel, ker preveč cenim čas. Zame je življenje tukaj in zdaj, jutri je nov dan in nov svet.

A moram biti iskren. Ni lahko. Nikoli. Vedno sta dve plati iste medalje in tako je tudi tukaj. V meni se pojavi vprašanje – zakaj? Zakaj to potrebujem? Zakaj si želim, da mi je najhuje? In zakaj se mi to ponavlja? A po drugi strani pa stalne besede želijo meso in si rečem - ali nisi ti tisti ˝človek˝, ki pravi ˝bring it on?˝ Ali nisi ti v svojih izrekih tisti ˝močni človek˝, ki zmore? In to obračanje kovanca se nadaljuje z vprašanji kot so – kaj pa ti misliš da si? Se v svojih očeh res vidiš, da si nekaj ˝več˝? In ravno take situacije me delajo takšnega.

Sem zaradi tega vzvišen? Očitno da, pa čeprav si ne želim biti. Vendar vem kaj me je pripeljalo do tega. Enostavno sem ponosen, ker verujem. Ker vztrajam. Ker se ne dam. Ker sem tolikokrat padel, da se sam sebi čudim, kako imam sploh še kakšno kost celo, a še vedno se poberem in iz vsake situacije se vrnem še močnejši. In to mi daje to moč in zato včasih nekdo dobi občutek, da z viška gledam na tiste, ki tega ne počno.

Vendar me ta ˝moja vzvišenost˝ nikoli ne vodi na slabo stran. Nikomur ne ubijam sanj, ljudem, ki jih poznam, vedno stojim ob strani, tudi takrat, ko se večina odloči, da je njihovo početje nesmisel, da si nečesa ne zaslužijo. Na njihovo stran stopim, ko jim vsi obrnejo hrbet, saj želim, da vztrajajo. Pa čeprav je boleče za vse. In trudim se, da ne obsojam.

Toda včasih me moj ˝kompleks˝ močno zaduši. In to sovražim. Sovražim, ker me postavlja v dvome ali je to kar počnem – prav. Tega pa enostavno ne smem. Jaz ne smem dvomiti. Moje življenje je preveč odvisno od moje vere, saj nimam zaledja, ne znam užiti ugodja in miru in to ni lahko. Jezusov kompleks pravijo tisti, ki postavljajo diagnoze. Da, priznam. In tukaj je moj križ. Zavedanje.

Kaj pa če nisem Jezus? Kaj pa če me enkrat dokončno zlomi? Napovedano mi je bilo. Diagnoza, ki so mi jo postavili na različnih testiranjih je govorila o veliki potrebi po tveganju, primerjano z golobi, ki se spustijo globoko v brezno in jih večina ne preživi. Naziv sem v letih že pozabil, vendar so mi rekli, da upajo, da bom znal ob pravem trenutku odpreti krila. Tudi v različnih kolenih družinskega drevesa so korenine, ki so me označevale za ˝potencial˝. Potencial tistega, ki se bo nekoč dokončno zlomil. Rekli so mi, da ravno tisti, ki odražajo največ neke notranje moči, tisti, pri katerih ki nikoli ne posumiš, pridejo do določene točke, ki je dokončna in namerno ne odprejo več kril.

Velikokrat sem bil, zaradi različnih del, ki sem jih opravljal, podvržen različnim strokovnjakom in različnim analizam. Veliko smo se pogovarjali. Največkrat bolj ˝teoretično˝, saj sam sebe nisem toliko poznal, da bi vedel kaj drži in kaj ne. Zato sem jih tudi vprašal, kako se človek lahko izogne tej točki? Odgovori so bili vedno enaki. Najdi cilj, postavi ga tako visoko, da ga nikoli ne boš mogel doseči.

A v meni so ostala vprašanja. Kaj pomeni uspeh, ko ga nimaš s kom deliti? Kaj mi je pomagalo, ko sem prišel domov s pomembnih in dobrih, ugodnih razgovorov, ko so se stvari odprle na vseh področjih in nisem imel komu reči, da sem resnično vesel? In da tam ni bilo nikogar, ki bi bil iskreno vesel zame in z menoj? Ko nimaš koga objeti in zajokati, ker si srečen? In vsega tega nimaš, ker si golob. Golob, ki rad zapira krila. In najhuje je, da se ne moreš ustaviti, ker tak pač si. Ker ne moreš reči, nehal se bom gnati, nehal si bom želeti, nehal bom padati. Enostavno ne morem.

Včasih vseeno na silo poizkušam, čeprav nekako  globoko v sebi vem, da nisem pripravljen.  To se zgodi predvsem takrat ko vidim, kako si drugi zaželijo, kako bi bili z nekom tam in počeli to,  meni pa v glavi odzvanja, pismo ne, to ni to. Jaz tega ne morem.  Nisem še tam, da bi si lahko z nekom delil,  da bi  lahko nekomu dal, ker še nimam dovolj. Nisem še tam, da bi nekam šel, saj nimam časa, saj nisem še tam, kjer želim biti. Nikoli nisem bil na nekem ˝dopustu˝ deset dni, vedno sem v tem videl izgubo. Nekoč sem delal sedem let in v teh sedmih letih sem se  na dopust odpravil za malo dalj časa, vendar sem se vrnil po štirih dneh. In do nedavnega se mi je vse skupaj  zdelo  zelo bizarno, saj nisem vedel, kaj za vraga počnem tako velikega? Razumel bi, ko bi bil umetnik, znanstvenik, nekaj, karkoli, kar bi imelo neko rdečo nit. Tega dejansko nisem videl.

In tako v teh poizkusih ˝biti normalen˝, da bi bil lažje sprejet, delam napake. Ker sam še nisem na tisti pravi poti, vseeno želim pomagati drugim, a vem, da se slepim, da živim v iluziji.  Ustvarim  zgodbo, ki obstaja zgolj v moji glavi in izključuje resničnost vsakdana. In takrat sem pripravljen na vse. Iluzijo tako močno objamem, da ji kmalu pričnem verjeti, zaradi nje se poizkusim spremeniti, saj si mislim, da delam kompromise. Vendar se s tem samo postavim zopet v tisto nevarno situacijo, ki dopusti, da ko se realnost vrne,  udari še močneje, saj sem pred tem odvrgel zaščito, ki naj bi me čuvala pred takšnimi vratolomnimi podvigi. In takrat se mi zgodi nekaj, kar upaš, da se ti nikoli ne more več zgoditi.  A resnica slej ko prej udari. Človek, ki se znajde ob meni se izgubi in  v svoji nevednosti mi stori krivico, ki deluje tako, kot da mi je nekdo zopet zabil nož v hrbet, ker nisem bil dovolj pozoren in sem zaupal.  In takrat se zopet znajdem v kolesju življenja, ki zahteva tukaj in zdaj. Akcija vedno zahteva reakcijo. In zopet se pojavi boj med tistim ˝mehkim maščevanjem˝ in preizkusom samega sebe , kdo sem. Takrat se usedem nazaj, si pogledam v srce, težko pogoltnem slino, ki se je zasušila v ustih in se zopet, kot že tolikokrat poprej, odločim.

Še enkrat bom storil enako. Še enkrat bom zaprl ta krila in se spustil v brezno in upal, da bo nekoč resnično vredno. Odpustil bom brez kakršnega koli namena. Odpustil bom, ker lahko. Jutri se bom ponovno prebudil v svet, ki bo zahteval še več, kot sem mu mislil dati in jutri se bom pogledal v ogledalo in ravno to odpuščanje me bo odrešilo in vrnilo sijaj v oko. Kot ničkolikokrat poprej. 

  • Share/Bookmark

Skrivnostna lepotica

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 12 Januar, 2010 avtor Človek

Stala je tam in že prvi trenutek se mi je zdelo, da ne sodi v okolje, v katero je bila postavljena. Opazoval sem jo in na prvi vtis niti nisem vedel, kaj naj si mislim. Bila je sama in bilo je prekleto mraz. Tudi oblačila, ki jih je imela na sebi ji niso dajala komplimentov, a nič ne de, sem pomislil, to so malenkosti, ki se jih hitro odpravi.

V razmišljanju me zmoti prijateljica. Stopila je k meni, me gleda in skrivnostno nasmiha.

˝Vzemi si jo!˝ mi reče.

˝Ne morem kar tako. Pa saj veš.˝ ji odvrnem.

˝Ne, ne vem. V čem je težava?˝

˝Nisem pač tak, kaj naj.˝

˝Od kdaj nisi tak? Kar te jaz poznam, si si vedno vzel kar si želel in nikoli nisi razmišljal o posledicah…˝ me zbode.

˝Ne vem, mogoče sem se postaral.˝ ji zamišljeno odvrnem in še vedno gledam proti njej, tam v tistem kotu.

˝He, ti postaral? Nekaj gubic te še ni naredilo starega, pa konec koncev, če bi le sam v to verjel…˝ nadaljuje.

Nasmehnem se ji in opazujem obe. Prijateljico, ki me nagajivo spodbuja in neznanko, ki jo je ujelo oko.

˝Ampak saj nič ne vem o njej.˝ se počasi omehčam. ˝Kaj če storim kaj narobe?˝

˝Kaj pa je tukaj za vedeti? Lej, jaz jo poznam prav dobro in nekaj stvari je vsem skupno. Dati ji moraš ljubezen in čas, dati ji moraš srce in pozornost. Tako kot vsaki. Vem pa tudi to, da sovraži mraz, da jo le ta že kar dobesedno ubija in je rada na toplem.˝ me naprej prepričuje.

˝No, to je verjetno res, ampak sam ne vem, ali sem pripravljen. Dolgo časa je že minilo od zadnje in ne bi rad storil nekaj, kar bi kasneje obžaloval.˝ še vedno oklevam.

˝Pa kdaj si postal takšna reva? Moram priznati, da te takšnega res ne poznam!˝ me čudno pogleda.

˝Saj ne gre za to, saj veš…˝ se poizkušam izvleči. ˝Odkrito povem, tudi sam ne vem, zakaj oklevam.˝

˝Povem pa ti še eno stvar o njej, ki bi jo sigurno moral vedeti. Rada je namreč mokra.˝ mi reče in se prešerno zasmeje.

Njen smeh me sprosti in skupaj se smejeva kot dva prvošolčka, ki sta ravno ušpičila neko pobalinstvo.

˝Amapak si pa pokvarjena!˝ ji v smehu odvrnem.

Takrat se preneha smejati in reče: ˝Resno mislim in to si zapomni, drugače ne bo prav dolgo tvoja!˝

Tako sva stala v tišini in ves čas sva gledala proti njej. Po glavi so mi hodili različni scenariji. Je že čas za drugo? Jo bom lahko obdržal? Kaj pa če sploh ni tisto, kar mislim, da je? Mogoče pa je sama tam z razlogom. Iskal sem odgovore, vendar sem se po nekaj trenutkih odločil.

˝Grem.˝ rečem prijateljici in ji z glavo pokažem svoj namen.

˝Srečno!˝ mi odvrne. Na njenih ustih je še vedno nasmeh.

Pristopim k njej, jo brez besed primem in odpeljem s seboj. K sebi domov. Na srečo ni bilo daleč in kot bi mignil, sem jo že nosil po stopnicah do svojih vrat. Vrata so bila kot vedno odklenjena, zato sem kot pravi kavboj z nogo pritisnil na kljuko in jo ponesel v notranjost. Še vedno nisem rekel besede. Nežno sem jo odložil in sedel poleg nje. Po tiho sem ji zašepetal nekaj lepih besed in jo opazoval. Čas je mineval kot za šalo, opazil sem, da je zunaj že tema. Počasi sem se je dotaknil. Nisem začutil nikakršnega odziva, bila je ledeno hladna, saj je stala tam zunaj ne vem koliko časa. S prsti sem počasi prešel že preko njene celotne biti in v duši sem upal, da delam prav. Našla sva se, kot bi se iskala že dolgo časa in srce mi je trepetalo v radosti.

Še vedno je tu ob meni, tiho, a vseeno mi daje prijeten občutek, da nisem čisto sam. Nežna je, si mislim. Gledam jo z nasmeškom in vem, da ko bo prišel njen čas, bo najlepša roža, kar jih je videlo moje oko.

Moja prva Orhideja.

d

  • Share/Bookmark

Moji čevlji so moja stvar

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 11 Januar, 2010 avtor Človek

Razmišljam o bizarnosti današnjega dogodka, ki mi nikakor ne gre iz glave. Načeloma ne maram biti siten ali žaljiv, vendar pa tudi ne dopuščam, da mi nekdo po nepotrebnem jemlje energijo, zbuja neke slabe občutke zaradi stvari, kadar mu nič nočem, ali pa če nisem naredil nič napačnega.

Hodim po poljanski, pridem do semaforja, na katerem gori rdeča luč. V približno enakem času se zraven ustavi starejši gospod, ata po domače. V rokah drži vrečko, v kateri ima špecerijo. Celotna slika kaže na običajnega upokojenca, ki se vrača iz trgovine domov. Čez nekaj trenutkov opazim, da me podrobno opazuje, vendar se za njegov ogled ne zmenim, saj sem zaradi svojega občasnega stila oblačenja navajen, da komu padem v oko. Ravno  se hočem obrniti proti njemu, da bi ga prijazno pozdravil, kar po navadi v takšnih situacijah storim, me pogleda v oči in reče:

˝Fine čevlje imate.˝

Presenečeno se na pol obrnem in prijazno izustim: ˝Ja hvala lepa gospod.˝

Gospod si me še vedno ogleduje in očitno brez razmišljanja vpraša:

˝Vam je kaj nerodno, da nosite čevlje, ki stanejo toliko, kolikor znaša moja celotna pokojnina?˝

Za trenutek sem dobil občutek, kot da bi me nekdo udaril z opeko po glavi. Mislim, da mi je v tistem delcu sekunde skozi misli šinilo neomejeno število odgovorov, a očitno je bil samo en pravi.

˝ Zanimivo vprašanje. Povejte mi, a pa vam ni nič nerodno, da v mladosti niste naredili več, kot očitno ste?˝

Možakar me zaprepadeno pogleda. V tem času se  ravno vklopi zelena luč. Stopim čez prehod in se na koncu ozrem in vidim, da je ostal tam.

Sedaj sedim tu in še vedno ne morem doumeti celotne situacije. Nisem želel biti žaljiv. Ne vem, zakaj gospod ne dobi dovolj, ne vem koliko sploh dobi, pa vendar, kaj sem kriv jaz? Zakaj bi se moral sam počutiti slabo, zaradi nečesa, kar mi ni bilo podarjeno, pa tudi, kaj potem če mi bi bilo? Sem sam odgovoren za svet? Sem, za lastnega, ravno tako kot vsak drug za svojega. Ali bi želel, da bi bilo drugače? Da, bi, ampak sam ga ne bom spremenil in to vem jaz, in mislim, da se tega zaveda tudi možakar.

Ne vem, mogoče si včasih nekatere stvari resnično preveč jemljem k srcu, vendar njegov pogled, ko je ostal tam, mi ni bil všeč.  Enostavno ne gre iz glave. Verjetno tudi za to, ker sem si dovolil, da me je sprovociral. Vendar pa sem prepričan, da to ni bil njegov namen. Eh…

  • Share/Bookmark

Realnost spomina

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 9 Januar, 2010 avtor Človek

Če dobro pomislim, sem kar primerno utrujen. Pekoče oči, ščemenje telesa, ukrivljena drža na neprimernem sedalu, so jasen znak, da bi moral v posteljo. Pa vendar še ni čas za to. Dve dolgi elektronski sporočili še čakata na moj odgovor in moram se ju še lotiti še nocoj. Prvo me sili, da se poglobim vase, drugo pa me je poiskalo, ker potrebuje moj svet. Obe mi na nek način laskata, vendar se pri drugem bojim, da ne rečem česa napak, saj ne bi želel, da moje besede prekomerno vplivajo na razplet dogodkov, kateri z menoj nimajo nič skupnega, razen tega, da sem nekoč nekaj zapisal, kar bi utegnilo priti prav. Prav tako pa vem, da skozi obe vprašanji rastem, saj moja resnica ni daleč od te.

A najprej se moram še malo posvetiti samemu sebi oz. mislim, ki mi že nekaj časa ne dajo miru, pa čeprav vem, da je nesmiselno izgubljati besede o nečem, kar so dorekli že drugi.

Sinoči sem imel zanimiv obisk, katerega sem čakal že predolgo. A vendar nedolgo nazaj nisem vedel, da je ta obisk nujen. V bližnji preteklosti so se namreč dogajale različne stvari, veliko novega sem spoznal o sebi, predvsem pa sem spoznal, da je spomin resnično nesmiselna stvar, saj ima toliko pomanjkljivosti, da je že prav smešno, ko pričnem ugotavljati kaj je resnica. A o vsem tem se že bral, vse to sem že vedel, a očitno nisem verjel, dokler nisem izkusil na lastni koži. Pravijo, da se človek samo tako dejansko nauči.

Veliko stvari se mi je dogajalo v preteklosti in veliko negativnega sem enostavno potisnil globoko v podzavest, da sem postajal sumnjičav v svoj obstoj, namesto, da bi dvomil v tisto, kar sem mislil, da je resnica. Očitno sem se zavedno želel zaščititi pred posledicami in sem stvari potiskal v nezavedno in le to se je počasi polnilo s strahovi in zamerami, za katere niti nisem vedel, da obstajajo. Spomnim se, da sem takrat, ko sem izvedel določene stvari zamahnil z roko in veliko dušno odpuščal, a počasi sem dojemal, da sem lagal drugim, predvsem pa sem lagal sebi. Bil sem ranjen in bil sem prizadet, vendar moj ˝jaz˝ si tega ni želel priznati, zato sem slabosti potlačil in ohranil zgolj lepe stvari. Slabe pa sem očital sebi, saj sem se imel vedno za tistega, ki odgovarja za svoje življenje. Seveda bo ta misel obstala, vendar jo moram popraviti s samimi dejanji.

In sedaj, ko sem končno prišel v čas, ko sem trdno odločen, da stvari pustim za seboj, sem se odločil soočiti z vsakim dogodkom posebej in vsako osebo iz oči v oči. Priznam, že dan v pričakovanju je bil težak, saj nisem vedel kaj naj pričakujem, kako bo oseba sprejela vprašanja, ki so ji bila namenjena, predvsem pa strah, da bom izvedel tudi stvari, katere bi me lahko potisnile še bolj nazaj, kamor pa si nisem želel.

Ko je prišla, sva oba takoj začutila neko napetost v zraku in poizkušal sem napeljati pogovor na običajne teme, da bi se oba sprostila, vendar je bilo vse brez uspeha. Med nama se je zgodilo veliko, v zadnjem času pa nič dobrega, predvsem pa še bolj uničujočega. Zato sem odvrgel rokavice in direktno udaril. Ne vem zakaj, ampak pri vsem skupaj se nisem čutil nekako vpleten, predvsem v čustvenem smislu, medtem, ko sem opazoval njo, kako se je sprehajala do pekla in nazaj. Na čase ji je bilo nerodno, na čase je postajala jezna, vendar v njenih očeh je bilo največ očitanja. Očitanja sebi in očitanja meni. Tako so tekle besede in kmalu se je pričelo dogajati tisto, o čemer razmišljam še vedno. Z obeh strani so prihajala vprašanja in z obeh straneh ni bilo odgovorov. Očitno nisem bil sam v tem dejanju, ko sem stvari tlačil globoko, očitno sva to počela oba. Dolgo časa sva poskušala eden drugemu pomagati poiskati odgovor in bolj sva se mučila, težje je bilo. Kot, da se stvari nikoli ne bi zgodile. Čez čas sva ugotovila, da stvar ne vodi dejansko nikamor in da tak ne bova rešila ničesar, zato sva se raje poslovila in si obljubila, da to ni končano, saj dokler bo obstajal dvom, nihče od naju ne bo svoboden. Resda je minilo nekaj let od teh dogodkov, vendar očitno obema niso dajali miru in ne glede na to, da sva si rekla prijatelja, sva vedela, da si zameriva in da laževa ne samo eden drugemu, temveč predvsem vsak sebi.

Ko je odšla, sem bil popolnoma presenečen, kako za vraga se nisem mogel spomniti nekih enostavnih stvari, katere sem bil pripravljen priznati, saj sem se toliko poznal in sem vedel, da sem dejanj sposoben. Zato sem v tem dvomu pričel iskati po zapisih in ugotovil, da je veliko stvari, ki so se mi dogajale tudi v ne tako oddaljeni preteklosti, za katere sem mislil sam, ali kdo drug, da so popolnoma drugačne. Sprožilci spomina so si zapisali zgodbo, ki me želi zaščititi, vendar namesto tega, sprejemam popolnoma drugačno zgodbo.

Zato sedaj vem, da moram pisati, saj si želim, da bi bil nekoč svoboden in da bi bil nekoč Jaz in ne tisto, kar si samo predstavljam, da sem. In sedaj vem, da kljub vsemu, je soočenje vedno samo koristna stvar, čeprav je v tistem trenutku izredno boleča in neprijetna nadloga.

  • Share/Bookmark

Najlepši ples

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 6 Januar, 2010 avtor Človek

Snežinka potrebuje tudi do ene ure, da pade na zemljo.

Zbudim se. Sem na oblaku. Oblak hiti dalje, proti nekemu drugemu mestu, ves svet je pred mano. Ljudje pod menoj se zapirajo v hiše, lučke gorijo. Tam osamjen pes laja na našo družbo tu v oblaku, pa čeprav mu čisto nič nočemo. Pa prav lep pes je bil. Obrnem se, da bi povedala prijateljici, vendar ta je že odletela. Huh, kako hitro odhajajo, sem si mislila, a meni je tukaj še vedno lepo. Zraven mene sedi kremža, venomer se nekaj cmeri in hlipa. Bilo je točno nad cerkvijo, od koder je zopet zvonilo, ko mi je prekipelo:

˝Pa kaj se cmeriš, nesreča mala? Kaj je narobe, da motiš moj preljubi mir in razgled?˝

˝Bojim se˝

˝Česa se pa bojiš, meketalo?˝

˝Bojim se, da bom kmalu na vrsti. Ampak jaz še nisem pripravljena!˝

Malce se presedem, saj me nemir prične najedati in jo pogledam še bolj postrani.

˝Nisi pripravljena na kaj?˝

˝Nisem pripravljena na konec!˝

Presedem se ponovno, da se umirim.

˝Ampak ali veš kakšen je konec?˝ jo vprašam?

˝Ne ne vem, ampak ga ne želim še, to vem.˝

˝Ampak kaj sploh imaš sedaj?˝

˝Sedim tu in lepo mi je gledati lučke in ljudi, pa sama nisem…˝

˝Če se ne motim, pa me popravi prosim, sediš tukaj in jadikuješ in se smiliš sama sebi in se bojiš nečesa, kar sploh ne veš kaj je… Pa veš kakšen občutek je padati?˝

˝Kaj me sprašuješ takšna vprašanja? Saj sama veš, pusti me!˝

˝Da tudi mene je strah, priznam. Lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. Tudi jaz dvomim. Pa vendar to je najina usoda. Mi dve sva ustvarjene za to, da se spustiva z oblakov, narediva nekaj dobrega za Mati Zemljo, vmes pa koga ujeziva, ali pa mu polepšava dan.˝

˝Oh, kako lepo in oh in sploh ˝oslajeno˝, mene ni nič manj strah. Zakaj pa ne bi mogla ostati večno na oblaku?˝

˝Ne vem, ali lahko ostaneš za vedno na oblaku. Vem pa to, da so vse moje prijateljice že odšle in vse tiste druge, ki so bile pred menoj tu, so že odšle. Tako, da kar nekako sklepam, da drugega izhoda ni…˝

˝Mogoče bi pa poizkusila?˝

Sedem bližje in jo objamem.

˝Ne boj se…˝

V tem trenutku naju je zajel veter in ponesel proti tlom. Lebdim. Gledam okoli sebe in vidim malo snežinko, kako se je zaprla vase in kriči. Obrnem se proti vetru, da me odnese proti njej.

˝Razpri se˝, ji rečem

˝Kaaaaj, ne slišiiim teeee!˝

˝Razpri se, bo lažje!˝ zakričim!

˝Ne upaaaaaam.˝

˝Verjemi mi. Podaj mi stranico!˝

Počasi se je odprla in zlepili sva se. Lebdeli sva nekje nad vasjo a vseeno dovolj visoko, da sva videli daleč.

˝Kako se počutiš˝ jo vpršam.

˝Lepo je.˝ mi mirno odvrne.

Pustim jo pri miru in si ogledujem tla pred seboj. Sem ter tja naju zagrabi veter. Tokrat gor, drugič dol. Časa bo očitno na pretek. Ogledujem si hiše iz katerih se vali dim, tam stoji otrok, ki je piškot iz katerega se kadi. Okrašena drevesa se svetijo, pes leži. Moj pogled je oddaljen a čustva so blizu. Lepo je lebdeti in se predajat vetru, a misel na konec me vsake toliko prebudi, da se zdrznem.

Pogledam za starimi prijateljicami. Tam eno je pravkar povozil avto, druga se v krčih brani izginiti v rumeni tekočini, ki jo spušča nesramni pijanec za voglom, tretja pa je pravkar izginila skozi mogočnost dimnika. Že skoraj me pograbi žalost, ko začutim, da se je mala kremžica odlepila in leti po svoje. Vesel krik slišim iz njenih ust, veter jo nosi sem ter tja in se zaletava v druge, nič hudega sluteče snežinke.

Malce se ustrašim za njo, zato na ves glas zakričim:

˝Počakaj, ti kepica mala, počakaj, kam se ti mudi?˝

A bila je že predaleč in njene besede so bile nerazumljive. Zazrla sem se predse in opazila, da bom kmalu pri tleh. Pričela sem se ozirati kam naj pristanem. Tam cesta, tu hiša, tam reka, tu mlin. A tam za mlinom pa stoji polje. Na polje se podam, tja med druge srečne zvezde, pridružim se jim, da bomo mogočne in velike, da, na polje se podam. Ujela sem veter in ponesel me je točno tja, kamor sem si želela.

Sedaj ležim tu, v družbi prijateljic in gledam v nebo, kako prihajajo nove za nami in kako počasi prekrivamo tla, ki postajajo mrzla. Počasi me bodo prekrile druge in skupaj bomo ostale do pomladnega sonca, ko nas bo njihova toplina pobožala in spremenile se bomo v vodo, ki bo odtekla. In naslednje leto se bomo vrnile. Upam, da se bom spomnila, kako lepo je leteti in upam, da ponovno srečam kremžico, da jo zopet poprimem za roko, ko naju postane strah. In lepa pot naju bo zopet čakala…

  • Share/Bookmark

Angel v snegu

Objavljeno v Človek se smeši, Človek v okolju dne 5 Januar, 2010 avtor Človek

Ko sem stopil iz Julije, sta me zasneženi stari predel mesta in padajoči kristali tako prevzela, da se nekako kar nisem mogel ločiti od njih. Stopil sem čez cesto, da bi pri sosedu popil čaj, ali še kaj bolj sladkega, vendar so že pospravljali. Zato sem se odločil, da se odpravim na krajši sprehod.

Hodil sem počasi in si ogledoval prazno ulico, okoli mene samo snežinke in soj luči, ostanki praznovanj. Vsake toliko sem se ustavil, razširil roke in obraz nastavil nežni belini, da me je božala in nasmešek mi je ves čas prekrival obraz. Stopil sem dalje in tako hodil že kakšne pol ure, ko sem opazil, da nimam primerne obutve za daljše postopanje, zato sem se odpravil proti domu. Razmišljal sem, da vse kar pogrešam iz krajev od koder prihajam, je prečudovita zasnežena bela pokrajina, kjer v najlepšem času vidi oko samo eno barvo. Počasi sem prišel do doma in spomin mi se mi je ustavil pri otroških norčijah, ustvarjanju sneženega moža, kepanju in risanju snežnih angelov.

Za hip sem se ustavil in zopet sem se pričel smejati ideji, da komu bom pa škodil, če to storim sedaj? Pogledal sem okoli sebe. Še vedno me je obdajala praznina, še vedno sem bil sam. Vseeno sem imel čuden občutek, nek strah, pa vendar… Ulegel sem se in pričel risati z rokami in nogami. Počasi, čisto počasi. Na usta se mi je počasi prikradel nasmešek, ki se je kmalu spremenil v smeh in nisem mogel verjeti, da dejansko to počnem. Počutil sem se kot malo dete, počutil sem se svobodno. Naenkrat sem se ustavil in se zazrl v nebo. Bil sem potujoči angel, ki se vozi med zvezdami. Zaprl sem oči in pustil, da mi ta drobna darilca božajo obraz. Niti sanja se mi ne, koliko časa sem tako ležal, ko zaslišim glas.

˝Dober večer!˝

Odprl sem oči in nad menoj sta stala dva gospoda v uniformah.

˝Dober večer.˝ odzdravim z nasmehom.

˝Kaj pa počnete?˝ vpraša mlajši.

˝Mmm, počutim se svobodno˝, mu odvrnem z enakim nasmeškom kot prej.

˝Vstanite, prosim!˝ reče resno starejši možak.

Počasi vstanem, si otepam sneg z oblačil in se še vedno smejem samemu sebi in nastali situaciji.

˝Dokumente, prosim˝, nadaljuje starejši resno.

Z roko sežem v žep in pomolim osebni dokument. Mlajši vzame in si ga ogleduje.

˝Malo daleč ste od doma, gospod.˝ reče in me čudno pogleda.

˝Ma ne, to je moj prejšnji naslov, sedaj stanujem tu v tej hiši, samo začasnega prebivališča še nisem uspel urediti.˝ mu pokažem z roko.

˝Kje stanujete?˝ me zaslišuje starejši.

˝Tu, pred našimi vrati smo.˝ mu odgovorim in se še vedno smejim.

˝Ste vi v redu, ste vinjeni?˝ nadaljuje.

˝Ne, ničesar nisem pil, ničesar nisem zaužil, za trenutek sem se želel počutiti svoboden.˝

Nastala je mučna tišina. Mlajši fant se z dokumentom umakne nekaj korakov v stran in po plastični napravici prične nekoga nekaj spraševati.

˝Sem kaj storil protizakonitega?˝ vprašam gospoda, ki stoji ob meni.

˝Ne vem še.˝ mi odvrne. ˝Mogoče ste, mogoče niste.˝

˝Je ležanje pred lastnimi vrati nezakonito?˝ga resno vprašam.

˝Ne vem še, ali vas bomo odpeljali s seboj na kak preizkus alkoholiziranosti, mogoče česa drugega, ali ste doma, kjer trdite da ste in ali je dejansko vse v redu z vami.˝

Zopet se mi je vrnil nasmeh na obraz in spraševal sem se, kako je moralo izgledati to dejanje v njunih očeh. Pa vendar mi ni bilo mar, tisti trenutek se mi je zdelo prav.

Mlajši možakar pristopi nazaj in reče: ˝Se pravi nimate nikakršnega potrdila, da ste naseljen v tej hiši?˝

˝Ne, saj sem se nedavno vselil, imam pa notri pogodbo, če stopite z menoj.˝

Gospoda se spogledata in starejši mi nemo pokaže, naj odprem vrata. Iz desnega žepa v jakni izvlečem ključ, odklenem prostor in stopimo po stopnicah do mojih vrat. Povabim ju notri in pričnem z iskanjem pogodbe.

˝Bi mogoče čaj, verjetno vaju zebe?˝ jima ponudim.

˝Ne hvala.˝ odvrne starejši, ˝Samo pokažite dokument.˝

Vzamem pogodbo in mu jo podam. Nekaj časa si jo nemo ogleduje in občasno gleda mene, ki stojim pred njim še vedno z nasmeškom na ustih.

V roke mi poda pogodbo in reče: ˝V redu je. Tokrat vas ne bova nikamor vozila, vendar vas prosiva, da ostanete doma in ne počnete traparij na javnih mestih!˝

Želel sem ga vprašati, zakaj se mu zdi to traparija in zakaj potem ne aretirajo otrok, ki jih dnevno srečam v tem početju, vendar sta se že obrnila in stopila ven.

˝Lahko noč˝, pozdravita.

˝Srečno˝, se zasmejim.

In sedaj sedim tu, si zapisujem to zgodbo še vedno z nasmeškom na ustih in razmišljam, kako dejansko malo potrebno, da se počutimo srečne in kako lepa je zima, ko pada sneg. In nenazadnje tudi o tem, da moram na javno upravo, vendar ne tako kmalu, dokler ne bo resnično nujno.

  • Share/Bookmark

Ogledalo na steni pove

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 4 Januar, 2010 avtor Človek

Minilo je že več kot ducat dni od takrat in vračal sem se na pravi tir. Po sedmih dneh me je prva resna zaužita hrana najprej zašibila, nato pa mi je pričela vračati v življenje, ki se je pred tem na kratek čas ustavilo. Ostanki nečednih surovin, ki sem jih vnašal, počasi zapuščajo telo, le misel sem ter tja še vedno zapeče kot pik strupene kače.

Razočaranje je minilo, počasi se naseljuje ravnodušnost, ki jo sem ter tja pretrga premočna misel, neprijetna ovira,  ki mi prepreči, da bi vsako novo situacijo užil v njeni popolnosti. A vendar obrazi okoli mene dobivajo prijeten priokus. Zaznavanje lepote, ki me obkroža, se počasi prebuja in veliko razmišljam o strahu, oziroma njegovi osnovi. O njenih, katerih sem bil sprožilec sam, in svojih, ki so nastali na osnovi neke neresnične želje, ki je predolgo obstajala. Ubadam se z mislijo, česa se človek še vedno boji, čeprav razume, da je bila slika zgolj iluzija, ki si jo je ustvaril in poustvarjal sam. Vse dosedanje neprijetne izkušnje me želijo povleči s seboj v malodušje, v zavračanja lastnega jaza in samega sebe skozi druge. Pa vendar, ko je glava čista in ko nevednost izgine, strah izgubi svojo moč.

V tem času, ko me je kot v praznem sodu premetavalo sem ter tja, sem ugotovil, da si ničesar ne morem očitati, saj nikomur nikoli nisem želel slabega.  Zavedam se, da so bila moji strahovi in  dejanja posledica moje preteklosti, in le to sem se vedno trudil pustiti za seboj. Nekaterih stvari se človek pač ne zave, dokler ni postavljen v situacijo, ki prebudi v njem vse tisto, kar je pozabil. Pozabil zaradi bolečine, ki mu je bila prizadejana in je ne želi podoživljati, ali pa si je na podlagi selektivnosti uma zapomnil zgolj lepši del. Očitam si izgubo samokontrole in besede izrečene, predvsem pa predajanje moči drugim. Ta kontrola lastnega neukega jaza je tisto, kar sem v lastnih očeh vedno občudoval. Predvsem zaradi temperamenta, ki mi je bil prirojen in kasneje skozi okolje, tudi priučen.

Kaj me je torej potegnilo v brezno nesrečnega časa? Zakaj je želja prerasla v obup, ki je bil osnovan na osamljenosti v prazničnih dneh? Odgovor je bil že ves čas na dlani. Vsi si želimo biti sprejeti, želimo si biti del nečesa večjega, kot smo mi sami. Želimo si biti ljubljeni in posebni, pa čeprav je ljubiti občutek, ki nima zemeljske osnove. In zavrnitev je vedno udarec tej želji, saj sem opazil, da se mi je pričelo pojavljati vprašanje, ali sem sploh vreden? In to vprašanje me je ves čas sililo v napačno smer. Oklepal sem se nečesa, kar ni bilo tam. Ni mi uspevalo biti jaz, jaz ki sem ga skrivoma občudoval. Tisti jaz, ki verjame v ljubezen, tisti jaz, ki se le te ne boji. Zato sem se pričel spraševati kam za vraga sem usmeril energijo, tisto energijo, ki bi me uspela vrniti v svet, ki je resničen, poln dobrih in lepih ljudi, ki sem jih nekako pozabil in nenamerno spregledal.

In tako sem se spomnil, da vse kar moram storiti je prekiniti ta odtok, preusmeriti odliv v svojo smer in stvari postaviti tja kamor sodijo, pod lastno kontrolo. Moje življenje je moja last in moja energija je namenjena meni. Odpustil sem si. Tako si vračam pogled v oči in si pripravljam novo jed, saj jutri bo nov dan, ki ga bo potrebno izkoristiti v vsej njegovi veličini. In znova spoznavam, da je življenje šola, katera se resnično nikoli ne konča. A predvsem se zopet zavedam, kako lepo je biti človek.

  • Share/Bookmark