Arhiv za December, 2009

Zbogom leto zaživele ljubezni

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 31 December, 2009 avtor Človek

Veliko sem razmišljal o tem, kako se posloviti od starega leta, kako voščiti, kaj povedati. In potem sem ugotovil, da nimam besed, ki bi opisale preteklo leto, saj je bilo zopet tako polno, močno, čustveno, ljubeče, boleče, hladno, toplo… bilo je resnično veliko vsega.

To leto zame ni trajalo dvanajst, temveč devet mesecev. Toliko časa sem imel na razpolago spoznavati njo in ravno toliko časa sem imel raziskati sebe. Bila je moje ogledalo, bila je točno tisto, kar sem v življenju potreboval, da me je postavilo na pravi tir. Pred njo je sem bil zgolj list v vetru, zgolj senca, ki jo je ugašalo sonce. In svet bil je hladen.

Veliko umazanije sem vlekel za seboj in če mi ne bi stopila na njo, bi jo verjetno vlekel še dolgo časa, verjetno za vedno. Njene težke besede so takrat delovale kot goreče železo in so rezale skozi moje telo, skozi mojo dušo, moje oči. Bil sem oseba, ki je čakala. Nikoli me ni tolažila, nikoli me ni resnično sprejela. In tako je moralo biti, saj tega nisem počel niti sam. Bil sem slep. Nisem vedel, da mi toliko stvari leži na duši, nisem si niti zamišljal, da je moja preteklost kalna voda, katero sem zanemaril z zamahom z roko in lepimi spomini.  A le ta me je čakala v bližini in me ni nikoli spustila iz svojih krempljev. Želel sem si biti sprejet in ljubljen, vendar se mi niti sanjalo ni, kaj naj bi to bilo. Bil sem človek misli, nikoli človek duše. Spoznavanje lastnih napak mi je jemalo smisel, naselila sta se žalost in strah. Pa čeprav sem si govoril drugače. Našel sem nov dom in mislil, da sem našel svet. Vendar vem, da sem samo upal, da senca izgine. A vendar je ostajala. V meni se je budil gnus do samega sebe. Bila je ogledalo, ki mi je odsevalo tako dobro kot slabo. Spoznal sem stvari, katerim nisem vedel izvora. Prisila me je, da sem se soočil sam s seboj, s preteklostjo, o kateri sem bil prepričan, da vem vse. Vendar me je očitno zavedla selektivnost lastnega spomina, da se nisem znal prebuditi. Bil sem kot list v vetru, ki ga je odnašalo zdaj sem zdaj tja. Dušil sem se v laži samemu sebi.

Ne vede me je spodbujala, da razširim krila, da poletim, kadar sem stal kot ubogo pišče, ki se je skrilo pred vremenom. V vsem tem je našla v svojem srcu še ljubezen, a počasi sem se vedno bolj zapiral vase in jo odrival. Nisem znal drugače. Razočaranja so postala vsakdan. Ko pada, lije. In lilo je. Lile so solze iz mojih oči, lila je kri iz mojega srca, ko sem se zavedel, da te bom izgubil. Ranil sem te in bolelo me je. Želel sem se boriti, vendar nikakor nisem našel razloga, za koga, za kaj. Še tisto, kar sem nekoč mislil, da sem, se mi je na koncu izkazalo za neresnično. Brez cilja sem stal na ulici in čakal kdaj me bo napadel neznanec, ali pomočil pes. In bolj sem se želel vsega skupaj otresti, globlje sem tonil. Zajel me je tok, pozabil sem se mu prepustiti. Želel sem se mu upreti, a zdelo se mi je nemogoče.

Vendar je ostala tam. Pogledala me je v oči in čeprav me je ljubila in vedela, da me morda ubije, je zbrala pogum in mi zadala še zadnji udarec, s katerim sem dojel, da nimam več kaj izgubiti. Končno sem izgubil vse. In takrat, ko se nisem mogel več skrivati, sem se odprl in se zavedel.

Najina zgodba je bila kot vihar, ki je očistil duši, je bila kot balon, ki ga je zajel ogenj.

Veliko je že bilo povedanega, veliko lepega, čustvenega, na čase premočnega a nikoli ni bilo laži.

Zato se ti želim iz srca zahvaliti za to kar si, za vse,  kar si mi dala in na koncu za to, da si me osvobodila. In ker je poleg tebe obstajala vedno še ena ljubezen, se ti želim zahvaliti z njo, z glasbo. Teh devet pesmi sem sestavil, ker opisujejo najin čas, vsak mesec, vsak občutek. Teh devet pesmi sem sestavil zato, da bi ti povedal vse. Vse kar sem želel pa nisem uspel ali znal. In nikoli ne bom…

Hvala ti za lepo leto, leto spoznanj. Zaradi tebe se veselim prihodnjega, ki kot upam, bo leto dejanj.

Prav tako pa ta zapis in te pesmi poklanjam čisto vsem, ki so kdaj želeli ljubit, pa niso znali, ali pa niso razumeli. Vsem tistim, ki še vedno upajo in verjamejo v ljubezen, v čas, ko dva postaneta eno, ko si sam sebi premalo. Pa tudi vsem tistim, ki ste in boste ˝padli˝, da se boste lahko pobrali, tistim, ki ste pripravljeni poklekniti in priznati, Človek sem, samo Človek sem.

Vsem nam pa zaželim močno in ljubljeno leto 2010.

denis

Ps.:

Umetnikom se zahvaljujem za uporabo njihovih besed, njihovih del, saj edino z njimi sem lahko povedal, kar sem imel povedati edino z vami sem lahko dal sebe. Hvala za lepo ozadje mojega življenja.

Poslušaj online.

Shrani in poslušaj.

  • Share/Bookmark