Spokojnost starodavnih zidov

Razmišljal sem o tem, ali je svet virtuale postal pregrob, prepoln, človeški, vse preveč človeški. Vse preveč je misli, vse preveč je mnenj, vse preveč je znakov, slik, posnetkov, vsega je dovolj, le smisla je malo. Ideja demokratičnosti je skozi nepotrebnost izražena v popolnost. Zato sem raje prenehal s tem početjem.

Opazil sem, da se ob selitvi ni spremenil le prostor okoli mene, temveč sem drugačen tudi sam. Kot bi se vse okoli mene nekako umirilo in sem se spravil s tem tokom. Obkrožil sem se z drugačnimi ljudmi. Ljudmi ki prihajajo od daleč, od vsepovsod, ljudje, ki živijohth življenje popolnoma v nasprotju s tistim, kar so me učili. Ljudje, ki jim ni potrebno več verjeti, ker enostavno so. So tisto, kar so želeli biti, so tisto, kar si človek niti ne upa želeti. In so resnični. Bolj resnični kot vsa igra malih ljudi, ki si nadevamo maske, da bi si priborili pot do njih. Vendar oni vedo za te maske, in te prisilijo odvreči še zadnjo tančico, s katero bi želel skriti svojo navidezno napako. Počasi podajajo roke in počasi jih sprejemam.

Iz dneva v dan mi je bližje tisti stavek, da vem, da nič ne vem, pa čeprav se počasi zavedam, da vedenje ni nujno, da poiščeš sebe. Ta novi svet mi je v zelo kratkem času postavil mejnik v razmišljanju o prioritetah, o dajanju in sprejemanju, o realnosti in navidezni sliki iluzije, ki sem jo nosil s seboj vse predolgo. Ali pa ravno prav. Prepričal me je o pravi vrednosti časa, o vrednosti energije, ki je kljub navidezni neomejenosti vse preveč omejena, če drugače ne, pa s samo usmeritvijo. Odprl sem oči in pogledal okoli sebe, razgledal po sadovih dosedanjega dela in ugotovil, da je bila vse skupaj samo izkušnja. Izkušnja, ki ni pustila priokusa, izkušnja, ki je zgradila visok zid, s katerega se vidi izredno daleč.

Z novim domom sem po dolgem času pridobil tudi plastično informativno škatlo, iz katere vrejo nepomembne informacije, kjer je igra plešočih marionet bolj tragična od vsake grške tragedije, pa čeprav je ta nastala iz duha glasbe. Pa vendar me je le ta zopet usmerila v razmišljanje o tem, kaj lahko storim za svoje okolje. V zelo zanimivem času se nahajamo, a občutek imam, da so to le priprave na tisto, kar šele prihaja. Pred časom sem mislil, da bo tisti, ki bo želel obstati moral imeti trdne noge, a sedaj vem, da sem se zmotil. Obstal bo tisti, ki bo to želel. In ni prav veliko takih. In dobro je tako. Težko, močno, ampak dobro. Ni srečen tisti, ki se smeje, srečen je tisti, ki vedno nosi enak nasmešek. On razume.

Pod krilo se mi je vrnila golobica, prhutanje njenih peruti daje pogum. Želi si leteti, pa čeprav mogoče ne ve točno kam. Ve samo to, da visoko in daleč. In to je dovolj. Dovolj, da ve, da tgggo potrebuje. Vsakič ko odleti iz gnezda se spokojnost prostora spremeni v pričakovanje na ponovno snidenje, ko bo srce vztrepetalo ob pogledu na skriti smehljaj neokrnjene duše. In vsakič, ko bo poletela, jo bom dvignil pod nebo, da ji bo lažje, pa čeprav le za trenutek. Daje mi veliko, veliko več, kot sem kdaj pričakoval. A vzamem le toliko kot potrebujem, ker želim jemati še dolgo. In v srcu nosim skrito željo, da ji vrnem nazaj. Da bom skala ko bo potrebovala odriv, da bom mah, ko bo želela ležati. A predvsem si želim, da dam ji samega sebe.

Zazrem se skozi okno s čudovitim razgledom. Prečudovite strukture zgradb iz časov, ko so gradili z namenom, postajajo moj dom. Ulica je redko prazna, pa vendar nikoli prepolna. V njej je duh spoštovanja in delnega strahu, strahu pred mogočnostjo in zavedanjem, da nekatere stvari vseeno ostajajo, kljub resnici, ki pravi, da je edina stalnica – sprememba. In to je tisto, kar me vedno znova navdušuje in vedno znova daje upanje. Da je potrebno videti le korak dlje od trenutnega stanja, da kljub instantnemu doživljanju vsakdana, nekatere stvari preživijo. In živijo. Le opaziti jih je potrebno.

Pozdravljen Človek, lepo te je ponovno srečati…

  • Share/Bookmark

En odgovor na “Spokojnost starodavnih zidov”

  1. 1 anna
    23:14 - 7.12.2009

    lepo to je po dolgem času brati. v tem slogu. osvežujoče in navdihujoče.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !