Arhiv za November, 2009

Pravljica sodobnosti

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 29 November, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 07.11.2008…

˝Nikoli si nisem mislila, da bom ustvarila kariero s petjem˝ je leta 1979 odgovorila Carrie v intervjuju za Britain´s Blues & Soul magazine, ˝čeprav sem si tega želela že kot majhna deklica, samo priznati nisem upala˝.

Vendar je bila želja, pa čeprav skrita, dovolj močna, da se je leta 1977 pesem ˝I gotta keep dancing˝ pojavila na vrhu Top 100 Pops in 50 R&B Hits. Starejša sestra klaviaturista Grega Phillinganesa, ki je tisti čas soustvarjal s Steviem Wonderjem, je svojo glasbeno pot pričela s pisanjem pesmi za takrat priznane The Whispers in South Shore Commission, med drugimi. Tako jo je nekoč med ustvarjanjem čisto po naključju slišal peti ˝Soul man˝ DJ Rogers, ki jo je povabil k sodelovanju z Whisperers kot spremljevalni vokal in njena pevska pot se počasi prične. Demo pesem ˝Fairytales˝ sliši Dick Griffey, ki je pravkar ustvaril svojo novo založbo Soul Train in brez oklevanja ponudi pogodbo Lucasovi. Za prvenec ˝Simply Carrie˝ tako k sodelovanju povabi brata Phillinganesa, saksofonista Ernia Wattsa and Hanka Redda, kitarista Jaya Graydona, klaviaturista Clarenca MacDonalda, ter člana pihalne zasedbe Oscarja Brashearja in Georga Bohannona. Aranžma albuma sestavi sam Jerry Peters (Earth Eind and Fire), spremljevalni vokal pa posodijo Carolyn Willis, D.J. Rogers in Walter & Scotty, del sestave The Whisperers.

Carrie od takrat vedno bolj sodeluje s skupino in mlada pevka dobi priložnost pri skoraj vseh otvoritvenih pesmih ter se vedno bolj zapisuje v srcih in umih oboževalcev, ki jo počasi sprejmejo. Takratne balade, s katerimi je bilo še vedno možno polniti plesišča se pohitrijo, ples prevzema množice in ˝Dance With You˝ postane njen novi hit, ki se zavihti med prvih trideset takratnih R&B hitov celega sveta.

Z albumom “Portrait Of Carrie” nastane še nekaj nalezljivih pesmi kot so ˝I gotta get away from your love˝ in ˝It´s not what you got (but how you use it)˝, vendar pevka kmalu doživi frustracijo, saj se njen naslednji album ˝Street Corner Symphony˝ ne prime tako dobro, kot so pričakovali. Najbolj jo razžalosti dejstvo, da so ravno za to delo vložili največ glasbene globine in njen povratek k ˝črnim koreninam˝ in pravemu ritem in bluesu. Pa vendar to Carrie postavi v popolnoma drugo sliko glasbenega ustvarjanja in poslušalci jo sprejmejo kot nekaj več in ne samo plesno usmerjen vokal, ki zna ustvarjati s svojo energijo. Tako se leta 1985 vrne z njenim najbolj prodajanim in poznanim hitom, oživljeno klasiko ˝Hello Stranger˝, delo znamenite Barbare Lewis iz leta 1963.

Carrie Lucas je v sedmih letih ustvarila vsega skupaj šest albumov in znotraj njih je nastalo kar nekaj danes že kar ˝zimzelenih˝ hitov plesne glasbe ti. Disca, glasbe, ki je na svoj način spremenila svet in postala podlaga za različne žanre, ki še vedno kraljujejo svetovnim plesiščem. Tako kot vsaka noviteta, glasba, ki je bila na pričetku osovražena, kasneje priljubljena in na koncu spremenjena, je pustila pečat na generaciji, ki počasi izginja, pa vendar se očitno najdemo novi ˝pristaši˝, ki si sem ter tja radi požvižgavamo zgodovino, mogoče tud za to, da bi lažje prepoznali prihodnost.

Carrie Lucas – I Got To Keep Dancing

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Dance With Me

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Hello Stranger

YouTube slika preogleda

Carrie Lucas – Men

YouTube slika preogleda

The Whispers – And The Beat Goes On

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , , , , , ,

Spokojnost starodavnih zidov

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 28 November, 2009 avtor Človek

Razmišljal sem o tem, ali je svet virtuale postal pregrob, prepoln, človeški, vse preveč človeški. Vse preveč je misli, vse preveč je mnenj, vse preveč je znakov, slik, posnetkov, vsega je dovolj, le smisla je malo. Ideja demokratičnosti je skozi nepotrebnost izražena v popolnost. Zato sem raje prenehal s tem početjem.

Opazil sem, da se ob selitvi ni spremenil le prostor okoli mene, temveč sem drugačen tudi sam. Kot bi se vse okoli mene nekako umirilo in sem se spravil s tem tokom. Obkrožil sem se z drugačnimi ljudmi. Ljudmi ki prihajajo od daleč, od vsepovsod, ljudje, ki živijohth življenje popolnoma v nasprotju s tistim, kar so me učili. Ljudje, ki jim ni potrebno več verjeti, ker enostavno so. So tisto, kar so želeli biti, so tisto, kar si človek niti ne upa želeti. In so resnični. Bolj resnični kot vsa igra malih ljudi, ki si nadevamo maske, da bi si priborili pot do njih. Vendar oni vedo za te maske, in te prisilijo odvreči še zadnjo tančico, s katero bi želel skriti svojo navidezno napako. Počasi podajajo roke in počasi jih sprejemam.

Iz dneva v dan mi je bližje tisti stavek, da vem, da nič ne vem, pa čeprav se počasi zavedam, da vedenje ni nujno, da poiščeš sebe. Ta novi svet mi je v zelo kratkem času postavil mejnik v razmišljanju o prioritetah, o dajanju in sprejemanju, o realnosti in navidezni sliki iluzije, ki sem jo nosil s seboj vse predolgo. Ali pa ravno prav. Prepričal me je o pravi vrednosti časa, o vrednosti energije, ki je kljub navidezni neomejenosti vse preveč omejena, če drugače ne, pa s samo usmeritvijo. Odprl sem oči in pogledal okoli sebe, razgledal po sadovih dosedanjega dela in ugotovil, da je bila vse skupaj samo izkušnja. Izkušnja, ki ni pustila priokusa, izkušnja, ki je zgradila visok zid, s katerega se vidi izredno daleč.

Z novim domom sem po dolgem času pridobil tudi plastično informativno škatlo, iz katere vrejo nepomembne informacije, kjer je igra plešočih marionet bolj tragična od vsake grške tragedije, pa čeprav je ta nastala iz duha glasbe. Pa vendar me je le ta zopet usmerila v razmišljanje o tem, kaj lahko storim za svoje okolje. V zelo zanimivem času se nahajamo, a občutek imam, da so to le priprave na tisto, kar šele prihaja. Pred časom sem mislil, da bo tisti, ki bo želel obstati moral imeti trdne noge, a sedaj vem, da sem se zmotil. Obstal bo tisti, ki bo to želel. In ni prav veliko takih. In dobro je tako. Težko, močno, ampak dobro. Ni srečen tisti, ki se smeje, srečen je tisti, ki vedno nosi enak nasmešek. On razume.

Pod krilo se mi je vrnila golobica, prhutanje njenih peruti daje pogum. Želi si leteti, pa čeprav mogoče ne ve točno kam. Ve samo to, da visoko in daleč. In to je dovolj. Dovolj, da ve, da tgggo potrebuje. Vsakič ko odleti iz gnezda se spokojnost prostora spremeni v pričakovanje na ponovno snidenje, ko bo srce vztrepetalo ob pogledu na skriti smehljaj neokrnjene duše. In vsakič, ko bo poletela, jo bom dvignil pod nebo, da ji bo lažje, pa čeprav le za trenutek. Daje mi veliko, veliko več, kot sem kdaj pričakoval. A vzamem le toliko kot potrebujem, ker želim jemati še dolgo. In v srcu nosim skrito željo, da ji vrnem nazaj. Da bom skala ko bo potrebovala odriv, da bom mah, ko bo želela ležati. A predvsem si želim, da dam ji samega sebe.

Zazrem se skozi okno s čudovitim razgledom. Prečudovite strukture zgradb iz časov, ko so gradili z namenom, postajajo moj dom. Ulica je redko prazna, pa vendar nikoli prepolna. V njej je duh spoštovanja in delnega strahu, strahu pred mogočnostjo in zavedanjem, da nekatere stvari vseeno ostajajo, kljub resnici, ki pravi, da je edina stalnica – sprememba. In to je tisto, kar me vedno znova navdušuje in vedno znova daje upanje. Da je potrebno videti le korak dlje od trenutnega stanja, da kljub instantnemu doživljanju vsakdana, nekatere stvari preživijo. In živijo. Le opaziti jih je potrebno.

Pozdravljen Človek, lepo te je ponovno srečati…

  • Share/Bookmark