Dotik porumenelega listja

Tisti večer se je po dolgem času odpravil na sprehod. Potreboval je čiste misli, saj ga je okolje utrujalo s svojim vsakodnevnim rutinskim vzdihovanjem in navidezno  utrujenostjo.

Listje je počasi že spreminjalo barvo in vedel je, da se je končalo poletje in z njim je odšel tudi obraz, ki mu je zapolnjeval dušo preteklega časa. Z mirnim korakom je stopal po poti, na kateri ni srečal nikogar, saj je pred kakšno uro še močno deževalo, pa tudi pozno je bilo. Celo sosedov pes, ki je po navadi skakal na ograjo, se tokrat ni zmenil zanj. Bil je popolnoma sam. Tako kot se je tudi počutil.

V misli si je priklical željen obraz, pod prsti je začutil svilnat pramen njenih dišečih las, ki so mu se ne dolgo nazaj prekrivale prsi, ko mu je polagala glavo na razbijajoče srce, ki je za trenutek živelo zgolj za njo. Danes je v njih odmevala praznina, ki jo je želel zapolniti s spomini. Spomini bežnega dotika sreče, bolečine in občasne topline.

Veter je pridobival na moči, zato je ogrnil  plašč in stopil hitreje, kot da bi želel nekam priti. Pa vendar je kot že nekajkrat poprej zgolj taval. Brez cilja in brez upanja.book.bins.leaves.jpg

Njena slika s solznimi očmi ni hotela nikamor, čeprav je želel, da bi jo videl nasmejano, srečno, kot takrat, ko jo je prvič prijel za roko. Takrat se mu je zdelo, da je resničnost obstajala samo skozi uresničevanje bežnega pogleda in sprehoda po prazni ulici.

Ni vedel, da jo je tako močno začutil. Velikokrat je želel oditi, pozabiti in zamahniti z roko, a njen pogled ga je vlekel nazaj. Močno, močneje kot tisoče rok, ki so grabile za zadnjo bil umirajočega sveta.

Prišel je do drevesa, na katerem sta bili vrezani začetnici njunih imen, čeprav jih ni zapisal on. Srce mu je pričelo močneje biti in kmalu je bila pred njim v vsej svoji čistosti in brezčasni milini.

Na sebi je imela prelepo belo obleko in v nosnicah zaznal parfum, ki ji ga je podaril ob priložnosti. Na polnih ustnicah ji je igral nagajiv nasmeh. Za trenutek je obstal. Znašel se je v pasti lastnih misli, premočne želje, ki se je poigravala z njim in ga potiskala v svet, ki ni več obstajal. Podala mu je roko in ga prijazno pozdravila. Vedel je da ni resnična, a bilo mu je vseeno. Kot lačen otrok, ki si zeli drobtinice, pa čeprav ve, da se ne bo nasitil. Želja je bila močnejša od razuma. Želel si je ponovno začutiti trenutek, a misli mu je predramil šum listja in veter je utihnil.

Obraz je izginil in zbegalo ga je. Na vse načine je si želel priklicati podobo nazaj, a videl je, kako odhaja. V slovo je spustila porumeneli list in stopil je ponj. Sklonil se je, nabral še nekaj odpadlih rastlin in z njimi na cesto napisal njeno ime, obkroženo s srcem. Umaknil je korak v stran in nepremično strmel vanj. V očesu se mu je utrnila solza.

Takrat je zopet zapihalo, veter je pričel pometati po poti in izbrisal je njeno ime. Nepremično je strmel v sliko in praznina se je vrnila hitreje kot grom, ki je odmeval v daljavi. Obrnil se je in se odpravil proti domu.

Na poti je vzel ključ, s katerim je tisti dan zaklenil srce in ga vrgel v pisani gozd. Odvrgel ga je točno tja, kamor nihče ne zahaja in kjer je izginila njena podoba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !