Srečen sem, ko sem utrujen

Vedno, ko sem utrujen, se začnem spraševati o smislu, o trenutni poti, doživljanju in preživljanju. Verjetno tako kot vsak med nami. Vendar to razmišljanje ni slabovoljno, žalostno ali kako drugače čustveno povezano, je popolnoma anemično in odtujeno. Umaknem se od vsega in vseh, skrijem se samemu sebi, da se ne bi prepoznal.

Velikokrat opazim, da sem razdvojen med svetovoma. Tistim sanjskim in tem, ki mu rečemo realnost. Sprašujem se, koliko smisla ima vse početje? Koliko so moja dejanja posebna in koliko sem poseben sam? Opažam, da me je povsod zadosti. Ravnokar sem si ponovno ogledal videospot, v katerem igram. Všeč sem si, ko se smejim. Pred tem sem končal in oddal kolumno, v mislih pripravljam osnutke za oddajo, ki se je ustavila v februarju in se ponovno vrača v septembru. Za nekoga iščem primeren obraz, obrazu pa poizkušam poiskati primeren kotiček, ki ga potrebuje. Pred kratkim sem se zopet preizkusil v ˝managerskih˝ vodah, pa vendar nisem obstal, ker očitno za nekatere preveč zaupam vase. Ali pa, ker mogoče vidim preveč naprej in me enostavno ne razumejo. To se je že nekajkrat izkazalo za resnico.

Ne pustim se ujeti, pa čeprav se mogoče samo ne zavedam, da sem ujet v svoje sanje, ki niso nič drugega kot le to. Ves čas ustvarjanja se vse skupaj vrti okoli dobrodelnega načina, sprašujem se koliko je to prav in do kdaj bo tako. Rad si rečem, da se še učim in da še ni pravi čas, pa vendar, ko pogledam okoli sebe, pričnem dvomiti. Ampak kaj sem brez sanj? Kaj sem brez tega, kar me zapolnjuje? Naj sprejmem igro, ki se ponuja v današnjem času, zaživim materialni svet in pozabim na vse, kar me je gradilo in kar me zapolnjuje? Kako naj to storim?

Mogoče pa samo nekaj počnem narobe. Tudi to je popolnoma mogoče. Mogoče svet okoli mene ni takšen, kot ga vidim in je zgolj moja slika izkrivljena. Bi se moral bolj sprostiti in pozabiti na perfekcionizem, ter pričeti stvari samo zaradi tega, da jih počnem, ker se tako edino trenutno lahko izide? Ampak ali ni to zgolj bližnjica? Koliko časa potem lahko to počneš? Pa vendar, koliko časa še lahko vztrajam v svojem svetu? Malenkosti so tisto, kar stvari gradijo. Konec koncev smo tudi mi narejeni iz najbolj malenkostnih ali najmanjših stvari, ki so postavljene s smislom in vsako njihovo odstopanje pomeni napako v obliki ali sistemu.

Vesel sem, ko sem utrujen. Vesel sem, ker se mi takrat pojavljajo vprašanja, ki jih v vsakdanu prehitro pozabim, ker se navežejo na nekaj drugega in se odtujijo od mene. Umirjen sem, ko sem utrujen, saj takrat zopet začnem razmišljati o sami poti, o križu in sebi, ki sem si takrat, ko nisem utrujen kar prehitro všeč. A premalo človeški. Čeprav niti nisem siguren, da vem kaj to točno pomeni. Všeč mi je, ko sem utrujen, ker se takrat pričnem spraševati, ali je trnje, ki stoji na poti dejansko tam, ali pa si ga postavljam sam. Zadovoljen sem, ko sem utrujen, saj takrat ne vem odgovora na to vprašanje, saj ga ne želim niti dobiti, ker se zavem, da so vprašanja odveč. Takrat se zavem, da vprašanja ne potrebujejo odgovorov, temveč, da ne potrebujem vprašanj. Vzhičen sem, ko sem tako utrujen, ker vem, da si samo takrat nimam česa očitati, saj takrat vem, da dajem vse od sebe in da je človek v ogledalu iskren v svojih obljubah, ne glede na uspeh. Saj le ta je stvar zornega kota, ki nekaterim pomeni veliko, za druge pa bo vedno premalo. A drugi so zgolj moje ogledalo, ki je včasih motno, drugič pa se v njej nasmiha oseba, ki me pozdravi. Srečen sem, ko sem utrujen.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

3 odgovorov na “Srečen sem, ko sem utrujen”

  1. 1 Marija Marija
    01:36 - 16.07.2009

    Bravo, lep zapis. Tudi jaz sem srečna, ko sem utrujena. Mislim, da se enostavno ne moremo odreči tistemu, kar nas žene, čeprav bi včasih najraje naredili točno to, ker utruja tako zelo, da je prag sreče pozabljen nekje spodaj (sploh, če v trenutnem – vmesnem stanju – ne vidiš konkretnega napredovanja k svojim ciljem, vendar pa ga moraš nekako dati skoz, ponavadi zaradi neumnih razlogov; potem je pa človek grumpy, hehe). Včasih zadošča samo malo spremeniti pristop – pogledati stvari z drugega kota. Zelo pomaga pogovor s kakim finim človekom, ki razmišlja na podoben način.

    Lahko bi šla spet na eno ali dve murgelski pivci. ;-)

  2. 2 nevenka nevenka
    06:06 - 16.07.2009

    Kadar sem jaz utrujena, zelo utrujena, si postavljam predvsem manj vprašanj. Osreči me pa samo ljubezen, nič drugega. Od vsega dela in lastne ustvarjalnosti še nikoli nisem prestopila praga zadovoljstva. To sem pravzaprav ugotovila dokaj pozno, prej sem dobesedno pregorevala od dela in skrbi. Sanja pa človek itak o vsem, sanje so predstave o tem kako naj bi kaj bilo. Nujno so potrebne za življenje. Iz njih izvira osebno vizionarstvo, v njih se rojevajo smisli. Je pa res, če človek nikoli ne da vsega od sebe, si utegne kaj takega res kdaj očitati. A tudi če da, se lastnim občutkom zamujenosti nikakor ne izogne. Zamujenost te vedno dohiti. Človek vedno pride do občutka, da bi nekaj moralo biti drugače.

  3. 3 Robert
    08:36 - 16.07.2009

    Tudi jaz sem zadovoljen ko sem utrujen, če vem od česa.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !