Človek

De gustibus non est dispuntandum, pravi izvorni pregovor, ki nakazuje na svobodno odločanje posameznika in njegovo naklonjenost k določnim mislim in odločitvam. Pa vendar, ali je to res? Je v tem reku sploh smisel?

Okus, se pravi tisto, kar je posamezniku všeč, je posledica priučenega. V osnovi gre za navado, ki je skozi čas sprejeta na zavednem ali nezavednem nivoju. Lep prikaz vidimo v tem, da človek skozi obdobja spreminja svoja mnenja o tem dejavniku. Tako glede hrane, glasbe, oblačila, knjige, filme, pač skozi vse kar počne ali absorbira. Vsakdo izmed nas je to verjetno opazil, tako pri sebi in pri drugih. V puberteti je večina mladostnikov uporniška in se zateka k stvarem, ki jih kasneje v življenju popolnoma spremenijo ali pa pozabijo.

Če pogledam sam pri sebi, vem, da sem kot otrok sovražil čebulo in papriko. Pripravljeni na kakršen koli način. Veliko je bilo tudi drugih jedil, pa vendar naj omenim samo ti dve. Določene stvari so mi bile napačno predstavljene ali vsiljene in sem posledično do njih ustvaril odpor. In tako je pač to bilo. O tem nisem prav veliko razmišljal, dokler nisem opazil, da kar na enkrat vse te stvari uživam in da so mi celo zelo všeč.

In zakaj je do tega prišlo? Ker so mi bila ta živila nekje na poti drugače in bolj primerno predstavljena. Mogoče primer izpade malce preveč enostaven, vendar te stvari pač takšne so.

Človek se gradi usmerjanju in informacijah, ki jih sprejema. Človek je tisto kar ve. In tako je tudi z okusom. Okus je priučena lastnost in ima zelo malo skupnega s svobodno izbiro. Če je lažje lahko tudi rečemo, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato je odziv na dražljaj zgolj reakcija, ki nastane na podlagi analitičnega zaznavanja tistega, kar so nam prikazali, kot dobro, ali pač v drugi obliki, kot slabo. Pa vendar več informacij posameznik ima, bolj zahtevna je njegova izbira.

In kje je potem smisel prvotnega pregovora? Se pravi okolje nas gradi, vzgaja in na podlagi tega se definira naš okus. In če ne razglabljamo o tem, kaj ti sporoča okolje, potem prepuščamo usmerjanje in izkoriščanje tistim, ki, kot je v človeški naravi, izkoriščajo vsako našo pomanjkljivost, za doseganje čim boljših lastnih rezultatov, s čim manj truda in vložka. Pa vendar se kdaj vprašamo, ali je to dobro? Kolikšna je naša dejanska socialna zavest? Koliko nam je mar za druge in za svoje okolje, če so današnja dejanja posledica preteklih ustvarjanj in kaj dajemo naprej?

De gustibus non est dispuntandum je očitna ˝politična beseda˝, ki slepi. O okusih je še kako potrebno razpravljati.

Objavljeno 25.06.2009 17:19 Zapisano pod: Skupno, Človek razmišlja. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali Trackback iz vaše lastne strani.