Življenje naj ne bo roman, ki so nam ga dali…

…marveč roman, ki smo ga sami naredili. Novalis

Vse skupaj je zavil v papir in vrgel skozi okno. Niti sapice ni bilo, da bi odpihnila pesek, ki se je nabral na polici.

Še eno kratko obdobje je končano. Poskusil je in ni se obneslo. Prvotna misel ga je napeljala k spraševanju čemu tako, a kmalu se je zavedel ponovnega opozorila, da to ni njegova pot. Če je pogledal nazaj, je videl, da je bila siva, vedno bolj sizifovska pot, kjer je edina tolažba iluzija moči skozi energijo, ki ne prihaja od znotraj, temveč je odvisna od drugih. Tudi sam je na kratko padel vanjo, mogoče je verjel, da je to tisto, kar je čakal.

Pismo, ki ga je pričel pisati gospodarju je že nekajkrat raztrgal, saj ni vedel kako naj pove a ne zapre vrat, ki so se priprla. Spustil je pisalo.

Ideja, ki jo je podal mu je še vedno hodila po glavi. Ni vedel, zakaj je niso razumeli, vedno bolj mu je v glavi odzvanjal glas Nje, ko mu je govorila, da mogoče pa ne zna povedati.  Mogoče je imela prav.  Odgovora nima. Velikokrat ima prav. Mogoče jo kdaj ne razume takoj, ali težko sprejme povedano, pa vendar… Spoštuje jo.

Misli mu odtavajo k njej. Nasmešek se mu izriše na obrazu. Vsak dan jo je bolj občudoval, vsaka odločitev je upoštevala njeno senco, ki mu je sedla na srce. Večkrat jo je rad samo opazoval, vsak njen gib, vsako potezo na obrazu. Takrat se je počutil najbolje. Želel si jo je za vedno vtisniti v spomin, želel je sliko, ki mu bo prinašala lepe sanje in lepa jutra.

Tudi, ko mu je gospodar odklonil gostoljubje, je našla prave besede. Medtem, ko je njega misel na to spremembo postavljala veliko vprašanj o prihodnosti, je ona stala na drugem bregu. Ona se je veselila. Govorila mu je, da je bil smešen, ko je prevzel vlogo, saj to ni bil on. Najprej ni vedel ali se šali, vendar je kmalu dojel, da misli resno.

Ampak kaj to pomeni? Kdo potem on je? Zakaj to ne bi mogel biti on? Resda je to poizkusil že prej in se ravno tako ni obneslo, ampak kaj to točno pomeni. Razmišljal je o tistem, da je vsak lahko karkoli si želi. In zakaj se potem ni vživel? Ni mogel videti dlje od svoje ideje, za katero je vedno bolj prepričan in jo vedno bolj vlači po kotičkih misli? Je res toliko prepričan v vsebino svojih misli? Ga je mogoče zbegalo, da ni pričakoval tega, kar je dobil? Ali pa je dejansko naredil napako, ko je spreminjal vsebino svojih misli in čeprav na kratko, zašel s poti? Sam je videl največ smisla v zadnjem vprašanju, saj ve, da to ni njegova pot. Mogoče mu je blokada nekje  v ozadju samega sebe, stopila na prste, ker je zašel s cilja, ki si ga je zastavil dolgo, dolgo nazaj in ki ga vedno zapolni.

Takrat je bil mlajši, pa vendar se še danes strinja z upornim dečkom, ki se je odločil, da bo delal tisto, kar si želi. Predvsem pa delati nekaj v  kar verjame, v nekaj kar je dobro, vsaj v svoji osnovi. In njegova starost mora najti način, da zapolni mladost. In cilj vidi jasno, samo očitno se mu pot včasih zdi prestrma in se v strahu in utrujenosti odloči za bližnjico, ki pa se mu vedno bolj izkazuje kot opozorilo.

Pa vendar to ni bil izgubljen čas. In tega je vesel. Spoznal je nekaj izrednih posameznikov, s katerimi so si podali roke, mogoče pa spletejo še kaj drugega. Nikoli se ne ve.

Človek dela napake, zato da se uči, pravijo. Nekateri uniformirani obrazi celo trdijo, da se človek ne more učiti iz tujih, temveč zgolj iz lastnih. V njegovem primeru bo to kar držalo.

Stopil je do gramofona in pritisnil na gumb.

I’m running through the fields

Laughing dreaming

I’m driving through the mountains

Breathing a new life

Chorus:

I don’t mind what people say

No, I won’t look back for another day

Wanna shed my skin and walk away

I don’t mind what people say

No, I won’t look back for another day

Wanna shed my skin and walk away

YouTube slika preogleda

Adrenalin, ki ga je povzročila misel na nesigurnost jutrišnjega dne, mu je ponovno narisal nasmeh. In pomislil je na Njo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !