Arhiv za Junij, 2009

Nalepka nas gleda – kdo ve za kaj gre?

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 29 Junij, 2009 avtor Človek

Najprej sem videl prvo, ampak nisem fotkal, sem šel dalje, se mislil, da je nek otrok prilepil pač nekaj… Ko sem čez tri dni videl drugo, sem jo posnel takoj in se vrnil k prvi. In danes sem naletel še na tretjo, čisto na drugem koncu Ljubljane.

Je še kdo opazil te znake? Verjetno gre za gverilsko oglaševanje, pa vseeno, za koga ali kaj?

d

ddd

dfr

dddddd

Ps.: Na eni slikci je napisan mail, vendar nisem še prejel odgovora – inf.love@gmailcom…

  • Share/Bookmark

Kolumna – Dimitry from Paris, Grk s stilom

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 29 Junij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 2.11.2008…

Če želimo pregledati neko obdobje francoskega housa, ne moremo mimo legende, ki od samega pričetka ostaja zvest sebi ne glede na dogajanje okoli njega vtraja v svetu polnem domišljije.

Njegovo glasbo radi priporočajo za ozadje v lokalih, uvode v zabavo, banquete, aferhourje in včasih, ob pravi publiki, pa tudi kot glavno temo večera. Včasih funk, drugič launge, naslednjič samba, a vse skupaj house, to je Dimitri Yerasimos. Ali bolje – Dimitri from Paris.

Grk, rojen v Istambulu, grških staršev je odrasel v Franciji. Težko bi rekli, da obstaja še kak tako sofisticiran, priljubljen in vztrajen DJ in producent kot ta umetnik, ki je svojo pot pričel kot radijski jahalec plošč. Nekje pred dvajsetimi leti. Takrat je prvi pričel s to glasbo na francoskih radijih. Kmalu ga je pograbil mainstream in se je znašel v soju odrskih luči modnih revij in pomembnih družabnih dogodkov, čemur ostaja zvest še dan danes.

Njegovi pričetki se postavljajo na francoski Radio 7. Kasneje ga je bilo zaslediti tudi na radiu Skywalker, leta 1986 pa se preseli na največji evropski FM radio – NRJ. Tam je prvič v zgodovini francoskega radia predstavil house glasbo, predvsem tisto, ki so jo vrteli na modnih pistah imen kot so Chanel, Jean-Paul Gaultier, Hermès and Yves Saint-Laurent.

Prvi dve avtorski deli sta nastali med letoma 1993 in 1994, pri Yellow Productions, kot kompilacija z naslovom La Yellow 357. V tem času je svet zajel prvi val nove šole francoske plesne progresive in Dimitry je skupaj z izvajalci Motorbass in Air, oral prve brazde na poljih francoske elektronike. Vendar pa ga je svet spoznal in vzljubil šele ob izdaji albuma Sacrebleu, leta 1996. Album se je prodal v 300.000 izvodih in je prav tako izšel pri Yellow Productions.

V nadaljevanju se je izkazal še z albumi kot so A Night at the Playboy Mansion, Disco Forever, My Salsoul, After the Playboy Mansion in Cruising Attitude, med katerimi je nekaj pesmi, ki so nastale za oglaševalske kampanje za podjetja Chanel, Jean-Paul Gaultier in drugi…

Dimitry from Paris je izredno priljubljen kot ˝remixer˝ glasbe mnogih znanih imen, med katerimi se nahajajo tudi Björk, Quincy Jones, Brand New Heavies, Etienne Daho in New Order, Cassius, Gabin, Moloko…

Grk iz Pariza, vedno najde svoje mesto in njegova dela vedno prikličejo dobro voljo nekje iz ozadja…

Dimitri from Paris – Sacré Français!

YouTube slika preogleda

Dimitri from Paris – Une very stylish fille YouTube slika preogleda

Dimitri from Paris – Toujours l’amore YouTube slika preogleda

Dimitri From Paris – Not Quite Disco YouTube slika preogleda

Dimitri From Paris-Talking All That Jazz (rmx of the Stetsasonic) YouTube slika preogleda

Denis H.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Danes pripada tebi…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 26 Junij, 2009 avtor Človek

Pot, ki jo hodim ni vedno lahka. Včasih, ko jo pogledam s strani, bi rekel, da je že skoraj nesmiselna, saj je v njej nemalo spodrsljajev, napak in odrgnjenih kolen. Vsakič znova, ko skočim, pozabim na padalo, na varen pristanek in mirno pot naprej.

Nikoli nisem bil takšen. Želja, ki prihaja od znotraj ne dovoljuje postanka, saj do cilja je še daleč in enostavne ter varne poti ni. Padci so včasih močnejši, drugič lažji, tretjič, pa jih komaj zaznam. In po zadnji odrgnini sem sedel v pesek in z očmi uprtimi v nebo želel potrditev, znamenje, karkoli, da uvidim, da razumem.

V misli se mi prikrade tisti dan, ko sem te ponovno uzrl. Bila si kot angel, čeprav je bilo tvoje telo odeto v črnino. V meni se je ponovno zbudila želja biti močan, pred menoj je stal nov cilj, mogočen kot gora. Zaželel sem stopiti v tvoj krog in na kratko užiti trenutek vsakdana. Nisva bila ravno popolna tujca,  vendar se najini poti nista križali močno, bila sva le bežna znanca.

Kot začaran sem klonil pred podobo in želel sem ugotoviti, kaj se skriva za tančico prelepega bitja, ki je še nekaj trenutkov stalo pred menoj. Vzel sem si čas in pričel sem raziskovati, kdo je oseba, ki mi ne pusti več spati. Najprej počasi, nato vedno bolj sem spoznaval, da se za mladim obrazom skriva duša, duša, ki je stara kot svet, polna znanja in upov, polna žaru in topline. Vsak dan sem čakal na tvoj kontakt in to je bilo vse, kar mi je pomenilo v tistem času. In tako sem te spoznal. Spustila si me blizu, pa čeprav ne ti ne jaz nisva bila v pravem času, pa vendar, kot da čas ne bi obstajal. Pričetek je bil vihrav. Priznam, ustrašil sem se. Ustrašil sem se, saj nisem verjel, da bi bilo resnično, ustrašil sem se, ker te nisem razumel. In tudi ti si se ustrašila mene. Bil sem kot majhen otrok, ki je želel darilo, ko pa je darilo dobil, pa kar ni vedel, kaj naj z njim stori . Vsakodnevne situacije so še bolj zapletale že tako zapleten klobčič in vsak dan sem se bal da bo tarakonec. Govorila si mi stvari, ki jih nisem razumel, saj jih nisem bil vajen, želela si stvari, ki so mi bile blizu, pa vseeno v danem trenutku zelo daleč. Nisem razumel kaj se mi dogaja in strah pred zavrnitvijo je botroval umikanju vase in odtujevanju, še preden sem prišel dovolj blizu. Vse do tistega dne. Tvoje besede so bile resnične, tvoji dvomi upravičeni, vedel sem vse, a storiti nisem mogel ničesar. Takrat me je zlomilo.

Ponovno sem se znašel na kolenih, pa vendar prvič s pravim razlogom. Nemoč, ki je trajala tistih nekaj dni me je spravila na tla še bolj, kot sem si bil pripravljen priznati. Zavrnitvi zunanjega sveta je sledilo še notranje. Takrat sem dojel, da mi je uspelo. Prišel sem na točko, kamor sem moral priti, moral sem izgubiti vse, da sem se zopet opomnil, da vsak korak izbiram sam in nihče drug ni kriv za stvari, ki se zgodijo. Takrat sem razumel tvoja dejanja, tvoje želje in tvoje misli, takrat sem dojel, da so tam zunaj resnične stvari, za katere je vredno ponovno vstati in dvigniti vsak naslednji korak. Ne vem kdaj, vendar nekoč sem to izgubil.

Danes tukaj sedim in na ustnicah mi igra nasmešek. Danes sem zopet v svoji koži in se počutim odlično, pa čeprav še nisem prišel tja, kamor želim. Vrnila si mi izgubljeno moč, upanje ali vero, v človeka in smisel. Danes sedim in gledam v tvojo sliko in z nasmeškom se obračam nazaj, saj razumem, česa sem se bal. Toliko lepote, toliko sijaja in tako čiste duše še nikoli poprej nisem srečal. Vsaka tvoja izrečena beseda, ki jo v pričetku nisem znal sprejeti postane blagoslov, saj končno razumem.

Danes sem hvaležen. Hvaležen sem dnevu, ko sem si te prvič zaželel, hvaležen dnevu, ko si mi pustila zraven in hvaležen padcem, ki mi pomagajo rasti, pa čeprav ni vedno lahko. Danes sedim v sobi, veselo puham dim skozi okno in se nasmiham, saj komaj čakam jutrišnji dan, ko bom rekel – danes sem hvaležen, da obstajajo ljudje, ki so tako človeško topli, čutni in nežni, tako nadnaravno lepi, da zaradi njih verjamem v angele.

Danes sem hvaležen, ker te imam, pa čeprav mogoče jutri odletiš drugam. Danes te obožujem.

  • Share/Bookmark

Razpravljanje o okusih

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 25 Junij, 2009 avtor Človek

De gustibus non est dispuntandum, pravi izvorni pregovor, ki nakazuje na svobodno odločanje posameznika in njegovo naklonjenost k določnim mislim in odločitvam. Pa vendar, ali je to res? Je v tem reku sploh smisel?

Okus, se pravi tisto, kar je posamezniku všeč, je posledica priučenega. V osnovi gre za navado, ki je skozi čas sprejeta na zavednem ali nezavednem nivoju. Lep prikaz vidimo v tem, da človek skozi obdobja spreminja svoja mnenja o tem dejavniku. Tako glede hrane, glasbe, oblačila, knjige, filme, pač skozi vse kar počne ali absorbira. Vsakdo izmed nas je to verjetno opazil, tako pri sebi in pri drugih. V puberteti je večina mladostnikov uporniška in se zateka k stvarem, ki jih kasneje v življenju popolnoma spremenijo ali pa pozabijo.

Če pogledam sam pri sebi, vem, da sem kot otrok sovražil čebulo in papriko. Pripravljeni na kakršen koli način. Veliko je bilo tudi drugih jedil, pa vendar naj omenim samo ti dve. Določene stvari so mi bile napačno predstavljene ali vsiljene in sem posledično do njih ustvaril odpor. In tako je pač to bilo. O tem nisem prav veliko razmišljal, dokler nisem opazil, da kar na enkrat vse te stvari uživam in da so mi celo zelo všeč.

In zakaj je do tega prišlo? Ker so mi bila ta živila nekje na poti drugače in bolj primerno predstavljena. Mogoče primer izpade malce preveč enostaven, vendar te stvari pač takšne so.

Človek se gradi usmerjanju in informacijah, ki jih sprejema. Človek je tisto kar ve. In tako je tudi z okusom. Okus je priučena lastnost in ima zelo malo skupnega s svobodno izbiro. Če je lažje lahko tudi rečemo, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato je odziv na dražljaj zgolj reakcija, ki nastane na podlagi analitičnega zaznavanja tistega, kar so nam prikazali, kot dobro, ali pač v drugi obliki, kot slabo. Pa vendar več informacij posameznik ima, bolj zahtevna je njegova izbira.

In kje je potem smisel prvotnega pregovora? Se pravi okolje nas gradi, vzgaja in na podlagi tega se definira naš okus. In če ne razglabljamo o tem, kaj ti sporoča okolje, potem prepuščamo usmerjanje in izkoriščanje tistim, ki, kot je v človeški naravi, izkoriščajo vsako našo pomanjkljivost, za doseganje čim boljših lastnih rezultatov, s čim manj truda in vložka. Pa vendar se kdaj vprašamo, ali je to dobro? Kolikšna je naša dejanska socialna zavest? Koliko nam je mar za druge in za svoje okolje, če so današnja dejanja posledica preteklih ustvarjanj in kaj dajemo naprej?

De gustibus non est dispuntandum je očitna ˝politična beseda˝, ki slepi. O okusih je še kako potrebno razpravljati.

  • Share/Bookmark

Kolumna – Daft Punk, v ritmu norega punka

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 25 Junij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 29.11.2008…

Pred skoraj natanko desetimi leti se na house sceni združi trojec, ki iz sampla pesmi ˝Fate˝ izvajalca Chaka Khan ustvari nov hit na elektronski plesni sceni. Producenta Thomas Bangalter, Alan Braxe in vokalist Benjamin Diamond, dobijo naročilo za tri milijone dolarjev in kmalu se rodi pesem Music Sounds Better With You, ustvarjalci pa si nadenejo ime Stardust. To je bil edini izdelek tega banda, ki so se takoj po tem uspešnem metu vrnili vsak na svojo ustaljeno pot.

Thomas Bangalter se je vrnil k ustvarjanju albuma Discovery s svojim partnerjem Guy-Manuel de Homem-Christom, drugemu članu dinamičnega dua Daft Punk

Duo Daft Punk je namreč že leto poprej izdal plošček z naslovom Homework, za katerega nekateri celo trdijo, da je najpomembnejši mejnik razmaha francoske elektronike. Dvojec, ki je najprej v družbi Laurenta Brancowitza, na bobnih, nastopal kot skupina Darling, je svoje preigravanje kitarskih zvokov zamenjal za elektronsko obarvane sintetične pop skladbe in že leta 1995 posnel še danes velik hit Da Funk, ki se že v istem letu zasidra na pop lestvicah.

Singel, ki je uporabljen tudi v filmu The Saint, pozneje priključita na že omenjeni album Homework, pa na samem ploščku globoko zasenči naslednji izdelek z naslovom Arround the World. K sami prepoznavnosti in popularnosti samega albuma so nedvomno veliko prispevali tudi Spike Jonze, Michel Gondry, Roman Coppola in Seb Janiak, režiserji, ki so ustvarili videospote za semantični dvojec, ki je osvajal velika plesišča svetovnih prestolnic. Te stvaritve so v letu 1999 izdali v kolekciji z naslovom D.A.F.T. – A Story About Dogs, Androids, Firemen and Tomatoes.

Kmalu po tej izdaje se prične druga doba, z nazivom Discovery era. Album izdan v letu 2001 ni presegel prvenca, ki je bil še vedno močno zasidran v glavah publike. Discovery je s svojim novim načinom, za spodobno elektroniko veliko prekratkimi instrumentali, zgolj potrdil predsodek, da po večini vokali služijo zgolj le za polnjenje praznin in za hujskanje na popevke navajenih množič, in prava katastrofa je bila, da se bo Daft Punk z njim prej navezal na eksploatacijski “electro” zvok lepljivih osedemdestih let, kot pa da bo bo presenetil s prvenca vrednim izumiteljstvom.

V letu 2005 se na policah pojavi še njun zadnji studijski album Human After All, ki pa prav tako ostane nekje na nivoju Discoveryja, z zgolj ponavljajočimi vmeščenci, neinovativnim pristopom in še bolj brit pop načinom, ki je navduševal množice a pri kritikih naletel na hladen in mlahav odziv. V vseh letih sta Guy in Thomas ustvarila še veliko drugih izdelkov, ki so našli svoje mesto na ploščah Alive 1997 (live), Daft Club (remix album), Human After All: Remixes (remix album), Musique Vol. 1 1993–2005 (kompilacija) in Alive 2007 (live).

Navkljub vsem spremembam, skozi katere se je Daft Punk sprehodil skozi zgodovino pa so njuni nastopi ostali nenadomestljivi in v srca nas vseh so se zasidrali z novostmi prvega albuma, ki so tudi v naše kraje v tistem času nosili val sprememb, katerem sledimo še danes. Pesmi kot so Teachers, Oh Yeah, Burnin´, Rollin’ & Scratchin itd., pa vedno prinesejo emocije in spomin na neko obdobje.

Stardust – Music Sounds Better With You

YouTube slika preogleda

Daft Punk – Around The World

YouTube slika preogleda

Daft Punk – Da Funk

YouTube slika preogleda

Daft Punk – Robot Rock

YouTube slika preogleda

Daft Punk- Oh Yeah

YouTube slika preogleda

Daft Punk – Burnin´

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,

Kolumna – Solze ljubezni

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 24 Junij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 10.05.2009…

Japonska. Svet, ki ga marsikdo avtomatično poveže z mesti, ki nikoli ne zatisnejo očesa in so ponoči bolj svetla kot podnevi. Je svet, kjer je vladala močna tradicija, danes pa na svoj način prevzemajo zahodnjaško kulturo. A le redki jo povežejo s house glasbo in ji priznavajo velik pečat, ki so ga pustili in še vedno dajejo posamezniki kot je Satoshi Tomiie.

Kot mladega fanta so ga starši spodbujali v glasbene vode, predvsem k igranju klavirja, zato je skozi svojo mladost veliko preigralaaa v mnogo bendih ter se kasneje zaljubil v jazz. Ampak vse skupaj pa je zasenčil čas, ko je prvič slišal hip hop in se navdušil za DJ-anje. Tako ga neko japonsko kozmetično podjetje najame, da sestavi pesem za prihajajoč Frankie Knuckles-ov nastop. Velikan Frankie takoj zazna njegov potencial in mu ponudi sodelovanje pri projektu, ki postane njegova prelomnica.

V naše kraje je leta 1990 njegovo ime prvič stopilo ravno s to ploščo, ki sta jo posnela skupaj s Knucklesom leto poprej in za katero je posodil glas Robert Owens. Pesem Tears. Zgodba s čustveno vsebino, ki je pripomogla k preoblikovanju plesnega sveta, spada v nepozabne izdelke takratnega Chicago housa. Vendar pa se je takoj naslednje leto izkazalo, da Satoshi ni muha enodnevnica in ta preboj še bolj cementira ter se zapiše v zgodovino s pesmijo And I loved you, kjer pa glas posodi Arnold Jarvis.

Tomiie se preseli v New York, saj mu je bila ponujena priložnost sodelovati v takratni eminentni založbi Def Mix in njegova pot vodi samo še navzgor, kjer ostaja tudi danes. Največ časa posveča remiksom, kjer sodeluje z Michael Jacksonom, Madonno, Mariah Carey, David Bowieem, Diano Ross and U2-ji, zato svoj prvi album izda pri Sony-ju šele konec leta 1999 in nosi naslov Full Lick. Plošček postane pravi mejnik takratnega elektronskega sveta, saj se s pesmimi kot so Up in Flames, Darknessin Love in Traffic pojavlja na vseh lestvicah zahodnega sveta, tako v alternativnih kot plesnih krogih. Od takrat se Tomiie posveča mladim in prodornim ustvarjalcem, ki jim s svojo novo založbo SAW Records pomaga pri preboju na glasbenih lestvicah. Sam pa s svojim delom od leta 2003 še vedno zaseda mesta pod 30 na lestvici World´s Top 100 DJ List. Ustvarjalec, za katerega bi lahko rekli, da nikoli ne počiva je ustvaril izredno veliko število dobrih štiklov, ki jih lahko pregledamo na priznanem portalu Discogs.

In kako sem se spomnil nanj? Enostavno me je presenetil oglas, da se Tomiie vrača v Slovenijo. Skupaj z izjemnimi Audio Bullys, ki bodo nastopali v živo. Tako bomo v še vedno stoječi Ambasadi Gavioli v soboto 23.05.2009 pričakovali zelo veliko. Satoshie, artist, ki prinese veliko spominov na tisti čas, ko smo snemali kasete, kupovali plošče in se na vsak obisk zabave pripravljali, kot da bi šli na dopust. Ta čas je minil, a glasba je ostala in veselimo se vsake novosti, ki bo čez čas zopet pomenila mejnik…

Frenkie Knuckles presents Satoshi Tommie feat. Robert Owens – Tears

YouTube slika preogleda

Satoshi Tomiie feat. Arnold Jarvis – And I Loved You

YouTube slika preogleda

Shiro Sagisu & Satoshi Tomiie – Pluriel

YouTube slika preogleda Kosheen feat. Suzanne Palmer – Hungry (Satoshi Tomiie vocal Rmx)

YouTube slika preogleda

Simply Red -Remembering The First Time (Satoshi Tomiie Rmx)

YouTube slika preogleda

Denis H.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Kolumna – Minimalni disko maksimalnih razsežnosti

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 23 Junij, 2009 avtor Človek

Objavljeno na Vesti 20.06.2009.

Minimal techno, micro house, tech house, ali nekaj čisto drugega, kdo danes še zna ločiti zvrsti v elektronski plesni glasbi? Le ta se je iz popolnega podzemlja skrivoma a dokaj hitro zarinila v popularne vode in kraljuje tako v klubih kot na velikih prizoriščih širom sveta.

Samo zasnovo zvrsti minimala se pripisuje producentoma Danielu Bellu in Robertu Hoodu, nekje v pričetku devetdesetih let. Avtorja sta detroitski tehno slekla vseh dodatkov in zasnovala glasbo, ki je za nekatere pomenila izgubo ˝duše˝. Njena klinično čista zasnova postane avtomatizem ritma z masovnim ponavljanjem in soničnimi vložki. Funk, ki je do takrat kraljeval je samo še spomin, melodija je razrezana samo še v zaznavo.

Širjenje zvrsti pomeni vedno večje število producentov in izvajalcev te glasbe, ki ni več tako čista in osnovna, temveč se sprehaja med zvrstmi in podzvrstmi in postane veliko bolj generična.

Zato se producenti, kot je Tobias Lützenkirchen, odločajo za vračanje k funky ritmom in močni bas liniji, ki je ustvarjena samo za to, da premakne ude obiskovalcev.

Tobias se tako giba med eksperimentalnim tehnom, funk obarvanim mikro housom in na čase celo popom ter išče točko, ki bo v določenem trenutku zvenela tavno prav. S svojim prvencem Mission to Future se na površje pojavi šele v letu 2005 na dogodku Nature One. Pa vendar se njegova pot navzgor prične po letu 2007 in se od takrat pojavlja na vseh večjih prireditvah po celem svetu in se je že močno zasidral v svetu elektronske glasbe. Naslednje leto pa skupaj z Johnom Acquavivo naredita singl Zombie, ki postane najbolj prodajana pesem preko spletne prodajalne Beatport.

Beri naprej…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Življenje naj ne bo roman, ki so nam ga dali…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 10 Junij, 2009 avtor Človek

…marveč roman, ki smo ga sami naredili. Novalis

Vse skupaj je zavil v papir in vrgel skozi okno. Niti sapice ni bilo, da bi odpihnila pesek, ki se je nabral na polici.

Še eno kratko obdobje je končano. Poskusil je in ni se obneslo. Prvotna misel ga je napeljala k spraševanju čemu tako, a kmalu se je zavedel ponovnega opozorila, da to ni njegova pot. Če je pogledal nazaj, je videl, da je bila siva, vedno bolj sizifovska pot, kjer je edina tolažba iluzija moči skozi energijo, ki ne prihaja od znotraj, temveč je odvisna od drugih. Tudi sam je na kratko padel vanjo, mogoče je verjel, da je to tisto, kar je čakal.

Pismo, ki ga je pričel pisati gospodarju je že nekajkrat raztrgal, saj ni vedel kako naj pove a ne zapre vrat, ki so se priprla. Spustil je pisalo.

Ideja, ki jo je podal mu je še vedno hodila po glavi. Ni vedel, zakaj je niso razumeli, vedno bolj mu je v glavi odzvanjal glas Nje, ko mu je govorila, da mogoče pa ne zna povedati.  Mogoče je imela prav.  Odgovora nima. Velikokrat ima prav. Mogoče jo kdaj ne razume takoj, ali težko sprejme povedano, pa vendar… Spoštuje jo.

Misli mu odtavajo k njej. Nasmešek se mu izriše na obrazu. Vsak dan jo je bolj občudoval, vsaka odločitev je upoštevala njeno senco, ki mu je sedla na srce. Večkrat jo je rad samo opazoval, vsak njen gib, vsako potezo na obrazu. Takrat se je počutil najbolje. Želel si jo je za vedno vtisniti v spomin, želel je sliko, ki mu bo prinašala lepe sanje in lepa jutra.

Tudi, ko mu je gospodar odklonil gostoljubje, je našla prave besede. Medtem, ko je njega misel na to spremembo postavljala veliko vprašanj o prihodnosti, je ona stala na drugem bregu. Ona se je veselila. Govorila mu je, da je bil smešen, ko je prevzel vlogo, saj to ni bil on. Najprej ni vedel ali se šali, vendar je kmalu dojel, da misli resno.

Ampak kaj to pomeni? Kdo potem on je? Zakaj to ne bi mogel biti on? Resda je to poizkusil že prej in se ravno tako ni obneslo, ampak kaj to točno pomeni. Razmišljal je o tistem, da je vsak lahko karkoli si želi. In zakaj se potem ni vživel? Ni mogel videti dlje od svoje ideje, za katero je vedno bolj prepričan in jo vedno bolj vlači po kotičkih misli? Je res toliko prepričan v vsebino svojih misli? Ga je mogoče zbegalo, da ni pričakoval tega, kar je dobil? Ali pa je dejansko naredil napako, ko je spreminjal vsebino svojih misli in čeprav na kratko, zašel s poti? Sam je videl največ smisla v zadnjem vprašanju, saj ve, da to ni njegova pot. Mogoče mu je blokada nekje  v ozadju samega sebe, stopila na prste, ker je zašel s cilja, ki si ga je zastavil dolgo, dolgo nazaj in ki ga vedno zapolni.

Takrat je bil mlajši, pa vendar se še danes strinja z upornim dečkom, ki se je odločil, da bo delal tisto, kar si želi. Predvsem pa delati nekaj v  kar verjame, v nekaj kar je dobro, vsaj v svoji osnovi. In njegova starost mora najti način, da zapolni mladost. In cilj vidi jasno, samo očitno se mu pot včasih zdi prestrma in se v strahu in utrujenosti odloči za bližnjico, ki pa se mu vedno bolj izkazuje kot opozorilo.

Pa vendar to ni bil izgubljen čas. In tega je vesel. Spoznal je nekaj izrednih posameznikov, s katerimi so si podali roke, mogoče pa spletejo še kaj drugega. Nikoli se ne ve.

Človek dela napake, zato da se uči, pravijo. Nekateri uniformirani obrazi celo trdijo, da se človek ne more učiti iz tujih, temveč zgolj iz lastnih. V njegovem primeru bo to kar držalo.

Stopil je do gramofona in pritisnil na gumb.

I’m running through the fields

Laughing dreaming

I’m driving through the mountains

Breathing a new life

Chorus:

I don’t mind what people say

No, I won’t look back for another day

Wanna shed my skin and walk away

I don’t mind what people say

No, I won’t look back for another day

Wanna shed my skin and walk away

YouTube slika preogleda

Adrenalin, ki ga je povzročila misel na nesigurnost jutrišnjega dne, mu je ponovno narisal nasmeh. In pomislil je na Njo.

  • Share/Bookmark

Čas ni denar…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 Junij, 2009 avtor Človek

Čas je denar je rek, ki v današnjem času prosperira še bolj, kot kdaj koli prej.

Pa to drži?

Niti ne. Ker vsako stvar, ki jo izgubimo lahko najdemo ali pridobimo nazaj,

a izgubljeni čas se ne vrne nikoli.

Čas ni denar, to nas žele prepričati tisti, ki ne vedo, kaj pomeni življenje…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,