Puščavnikov beg pred lastnim odsevom

Bila je to noč, ko je mlada lastovka iskala prvo stebelce za novo gnezdo, ki ga bo postavila pod nastrešek starega hleva, v katerem je še vedno dišalo po slami in teletih, čeprav jih je gospodar prodal že dolgo nazaj. Spala je ob njem in njeno tiho dihanje ga je vodilo v sen. Ni želel zapreti očesa, želel je čim dlje v sebi obdržati občutek, ki mu je polnil prsi s tako močjo, da se mu je v očeh zasvetila solza. Stiskala sta se na mali postelji, bil je odkrit in verjetno je bil mraz tisto, kar ga je prebudilo iz sna. Pogledal je okoli sebe, a ogrinjala so ovijala njeno telesce, ki je potrebovalo več. Pokril  se je s srajco, samo toliko, za občutek, saj mu niti ni bilo pomembno, le en pogled na njen miren obraz ga je napolnil s toploto.

Nekje v notranjosti se je še vedno oglašal glas, ki mu je ustvarjal dvom, dvom, ki ga je na čase ustavil, da ni užil trenutka, ki mu je bil dan. Spraševal se je, si mogoče ne želi preveč, ji bo mogel dati vse kar si želi in ali bo dovolj močan, ko ga bo najbolj potrebovala. Poznal se je do obisti in ravno zato se je bal, da puščavnik v njem ne naredi nesmiselne poteze, ko bo najmanj prav. A čutil je, da se je vse zgodilo s pravim namenom. Stopila je v njegovo življenje ravno pravi čas. Če bi bilo prej, bi bilo prezgodaj, kak dan kasneje pa že prepozno. Še vedno se nista dokončno predala. Ne ona njemu, ne on njej. Ko je ni bilo ob njem, je bila njegova edina misel, ko sta bila skupaj, sta bila drugje. Kot da ne bi želela, da bi resnično obstajala.

Ulegel se je na hrbet in se zazrl v strop. Razmišljal je zakaj za vraga se to dogaja. Po glavi so mu hodile različne stvari, a zgolj ena je imela smisel. Zaljubil se je. Zato ga je bilo strah. Strah, da se bo končalo, pa čeprav se še začelo ni. Navadil se je samote. Navadil se je, da je bil njegov svet popolnoma njegov in vse okoli njega se je moralo podrejati njegovim muham, kakršne koli že te bile. Kadar ni šlo, se je pač umaknil. In imel je občutek, da deluje. A vedel je, da se moti. To je začutil vsakič ko jo je držal v objemu, vsakič, ko ji je poglefddal v oči. V svojem svetu je bil nezmotljiv. To je bila enostavna laž. Enostavna krinka, beg iz realnosti. Nikoli se ni oziral na učinek svojih besed, vedno je samo vztrajal pri resnici. Pa čeprav le ta ni samo ena. Pa čeprav bi bila njegova popolnoma napačna. A bila je njegova. In tako mu je ugajalo. Tako se je navadil. Navadil se je, da ne potrebuje nikogar, želel se je navaditi, da ne potrebuje ničesar. V njegovi ideologiji je bilo veliko samo kaznovanja, pa čeprav si tega ni dal reči.

In sedaj ga je udarilo. Njegove misli se niso ovijale samo okoli njega, silile so drugam. K njej. A ni je še dovolj poznal. Tisto, kar je vsakodnevno sprevidel, ga je navduševalo in hkrati begalo. Bila je iskrena in odkrita. Tako do sebe, kot do njega. Vsakodnevno mu je nakazovala zmotnost njegovih  dejanj in besed, za katere je sicer že slišal, vendar nikoli ni vedel, kako to dejansko deluje. Nihče do sedaj mu ni znal tega tako polno in slikovito prikazati. Vedno bolj ji je postajal hvaležen, saj je vedel, da je še majhen in da si želi rasti.

Slika je postajala vedno bolj jasna in želel jo je zbuditi, da bi ji povedal vse, kar se mu je motalo po glavi. Vendar se je raje ustavil, saj sta komaj zaspala po dolgi noči in ob pogledu na njen prelep miren obraz, je dobil občutek, da bi bil to greh. Vstal je, se oblekel in stopil skozi vrata. Globoko je vdihnil zrak bližajočega jutra in nasmeh mu je prekril lice. Misli in občutki, ki so ga navdajale še minuto nazaj so izginjale in prevzemal ga je občutek sreče. Začutil je, da je našel nekaj, kar niti ni vedel, da je iskal. Začutil je polnost življenja in da je bila njegova svoboda iluzija, iluzija, ki je morala obstajati, da je iz nje pričelo rasti to, kar se je odvijalo sedaj.

Legel je nazaj v malo posteljo in jo zopet gledal. Njen prelepi dolgi vrat ga je spominjal na dela klasikov, ki so opevali to edinstvenost in spomnil se je njenih besed, ko mu je razlagala, kakšne težave ima zaradi tega, ker je tak. Njeno neželeno trpljenje je pomenilo njegov užitek in hkrati postajalo del njega. Stisnil se je k njej, jo poljubil na ramo in zaprl oči. Zadnja misel, ki mu je švignila skozi glavo je bila namenjena samo njej:

Predajam se ti, srce moje. Predajam se ti, ker te ljubim.

  • Share/Bookmark

19 odgovorov na “Puščavnikov beg pred lastnim odsevom”

  1. 1 Človek Anonimnež
    12:36 - 29.04.2009

    pretresena sem. in brez besed. srce je podivjano.

    kapo dol!

  2. 2 ametist
    13:02 - 29.04.2009

    Čuten in občudovanja vreden zapis. Tudi sam sem ganjen.

  3. 3 fetalij
    14:37 - 29.04.2009

    mora da je ljubav :P

  4. 4 Človek Človek
    16:03 - 29.04.2009

    anonimna in ametist, me veseli in hvala…

    fetalij ;)

  5. 5 anka
    16:09 - 29.04.2009

    Hmm, je na fotografiji ona :mrgreen:

  6. 6 Človek Človek
    16:16 - 29.04.2009

    Hahaha, bravo Anka :lol: Ja je ja :oops:

  7. 7 anka
    16:24 - 29.04.2009

    Ugotavjam, da imam vizualen fotografski spomin :shock: Ja, fino je bit zaljubljen :D

  8. 8 Človek Človek
    16:53 - 29.04.2009

    Anka, če ne i, kdo pa? ;)

  9. 9 Martyka
    17:17 - 29.04.2009

    Lepo, zelo lepo…v tem vidim nekoga, ki mi je zelo blizu, pa tega ne upa povedati :(

  10. 10 Človek Človek
    17:55 - 29.04.2009

    Martyka, mogoče bi pa moral zapisat…

  11. 11 popka
    18:35 - 29.04.2009

    zelo lepo :) pa okus za punce maš tut dober, kot kaže ;)

  12. 12 Marija Marija
    18:39 - 29.04.2009

    Globok vzdih, otrta solzica, povečanje pritiska v prsnem košu in sunkovita želja po kaki žestoki pijači… Bodi srečen, Denis, resnično ti privoščim. :-)

  13. 13 Človek Človek
    20:24 - 29.04.2009

    popka hvala…kar se pa okusa tiče, ja, sem estet, ampak okvir brez slike ostane zgolj okvir ;) moram pa priznati, da pa pa se vedno strinjam z njihovo izbiro :mrgreen:

    Ooo, Marija, hvala. Res. Ej saj veš da jaz tudi tebi, saj veš… ;)

  14. 14 Martyka
    20:35 - 29.04.2009

    Sem imela občutek, kot da je to napisal on….

  15. 15 popa
    21:27 - 29.04.2009

    to pa vem, da si…estet, mislim :) no, sem dobila občutek, da se tut slika sklada z okvirjem, sicer ne vem, če bi lahko nastal tak zapis ;) … kaj si pa mislu tazadnim stavkom (non capisco :D )?

  16. 16 popka
    21:33 - 29.04.2009

    no, tale “popa” je seveda typo :D

  17. 17 Človek Človek
    21:43 - 29.04.2009

    popka, res nisi? :D

  18. 18 popka
    23:31 - 29.04.2009

    :D (smajli včas pove več kot tisoč besed)

  19. 19 Človek Človek
    23:35 - 29.04.2009

    :mrgreen: ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !