Stara oguljena srajca in plašč

Veter je odnašal smeti po cesti, a bilo je toplo. Želel je kamorkoli, samo stran od lastnih misli, ki so vedno znova premlevale vse možnosti, kako bi prišel do tja, da bi jo vsaj na kratko videl.

Nič ga ni zanimalo, tudi zabava mu ni dišala, edini predlog, ki ga je sprejel, je bilo prijateljičino vabilo na ogled novih oblačil, ki so jih ta dan pripravili na trgu. Mogoče si še kaj manjšega kupi, je razmišljal. Kočija je končno prispela in prijateljica ga je čakala notri. Vsakodnevni pogovori in hec, sta ga spravila v boljšo voljo. Kmalu so prispeli in odpravila sta se k prvemu trgovcu.

Kar naenkrat se pred njima ustavi kočija, iz katere stopi prijatelj, da bi ju pozdravil. Pogovor nanese na zabavo, na kateri danes igra. Kmalu se izkaže, da je to ta dogodek, kjer bo tudi ona. Hitro je pričel razmišljati, kako izrabiti priložnost in dogovorili so se, da jih prijatelj odpelje s seboj, ko se bo vračal s svojim glasbilom. Poslovili so se in srce mu je pričelo utripati. Veselil se je priložnosti, ampak njegova oblačila so bila vse prej kot primerna.

Stara oguljena srajca s strganim ovratnikom, sicer sveža, ampak neurejena, pač pravšnja za udobno preživljanje časa, seveda če ni slačil plašča, kjer se je tudi na telovniku poznalo, da je čas, da se poslovi od njega. Do doma ni imel časa oditi, da bi se primerno oblekel, pa vendar nekaj je potrebno storiti.

Z roko je segel v žep in na hitro preštel kovance. S seboj je imel skoraj vse, kar mu je še ostalo in tega ni bilo prav veliko. Ampak nekaj je moral storiti. Stopala sta od trgovca, do trgovca in v naglici iskala nekaj, kar v upanju še ni bilo preveč opaženo ali pa ni bilo narejeno ravno za vsakogar, bodisi po postavi, bodisi po kroju. Idej je že skoraj zmanjkovalo, časa pa še toliko bolj. Ni bilo časa čakati praznih prostorov za

pomerjanje zato je to počel kar

ssss

na ulici. Bilo mu je nerodno, ampak v glavi je imel samo eno. Njo.

Nakup je bil odpravljen in v glavi so se odvijali različni scenariji razvoja dogodkov, saj ji je rekel, da se ne bo udeležil, saj je stvar umaknjena predaleč, sam pa ni imel prevoza. Konja je prodal že davno, saj je imel občutek, da ga ne potrebuje. Predvsem pa ne zaradi zadnjih napak. V tem razmišljanju je začuti lakoto, ki ga spremlja že cel dan, saj še vedno ni nič jedel, čeprav je padala že noč.

Prijateljica, ki mu je nesebično stala ob strani v tej njegovi evforični norosti, mu je predlagala stojnico z bedri, ki so jo imeli postavljeno na robu. Časa za pravo večerjo ni bilo, saj se je prijatelj že vračal. Pred tem, pa sta se odločila, da z zabavo kar počasi pričneta in sta si privoščila požirek ali dva v gostilni na koncu ulice.

Ta pijača je na njegov prazni in še od prejšnje noči rahlo ranjen želodec delovala veliko močneje, kot je pričakoval. Kmalu so mu ugasnile še ostale misli in poleg Nje, ni mogel videti ničesar več. Kot bi bil začaran. Tega se je zavedel šele, ko so se že nekaj časa vozili in mu je prijateljica že tretjič rekla, če je z njim vse v redu.

Pot je trajala kar dolgo, saj so morali daleč od mesta in je vodila mimo visokih gora.

Prispeli so med prvimi, saj so nastopajoči še vedno pripravljali vse potrebno za posebno noč, sam pa se je takoj umaknil do točilnega pulta, saj je potreboval še malce dodatnega poguma. Tudi nocoj se je držal preverjenega recepta angleškega žganja iz brinovih jagod in grenčice, sestavljene po receptu prvotnih naseljencev Novega Sveta.

Noč se je počasi zbujala, glasba je postajala vedno glasnejša in zabava se je pričenjala. S prijateljico sta se nekajkrat zavrtela na plesišču, saj je pač ljubitelj glasbe in jo rad čuti na čim več načinov. Tudi s prilagajanjem telesa slišanemu. Dvorana je postajala vedno bolj polna. Odložil je kozarec in ko se je obrnil je stala pred njim. S prijateljico, ki sta nekaj govorili. Za trenutek mu je zastal dih. Treba se je bilo znajti, zato je na hitro zopet vdihnil, jo prijel za roko in vljudno s poljubom pozdravil.

Njen očarljivi nasmeh se je spremenil v skrivnosten nasmešek in odzdravila nazaj. Umaknil se je in odšel med množico, pozdraviti tiste, ki jih je v pričetku zgrešil. Glava je bila vedno bolj zmedena od alkohola in dejstva, da se ji ne sme preveč približevati, kaj šele dotakniti. Ker je prepovedan sad. Pa vendar bi jo najrajši pograbil, ukradel prvega konja in jo odpeljal nekam… Ampak kam? S konjem ne bi prišla daleč. In tudi romantični ˝odpeljal na konec sveta˝ z bolj kot ne praznimi žepi v mrazu izgubi svoj čar. Pa vendar.

Tako se je poizkušal zamotiti s pogovori, ki so mu bolj kot ne služili zgolj za krinko, da jo je lahko vsaj skrivoma malce pogledal. Nikamor se ni mogel vklopiti, zato je taval od družbe do družbe in praznil kozarce. Ves dgwčas sta se spogledovala, skrivoma, čeprav je ta skrivnost bolj kot ne ostala v očeh slepega človeka.

V nekem času, ga je zopet prevzela glasba in s prijateljico, ki mu je še vedno pomenila steber, pa čeprav je bila zaradi njegove nenasitne žeje tudi sama že rahlo na trhlih nogah, sta lovila bolj ravnotežje, kot ritem…

Tudi Njej je nekajkrat skrivoma poslal ta čarobni napitek, v želji, da bi se sprostila, saj je videl njeno neugodno situacijo v družbi, ki se je po večini nemo gledala za mizo.

Izzive s pogledi mu je vračala z enako mero, situacija pa je postajala vedno bolj napeta. Tako se je ˝nenaključno˝ v prehodu v množici zaletel v njo in mu je povedala, da se ne vrne z družbo ter ostane in mu nakloni nekaj trenutkov. Bil je presenečen, pa vendar ne močno, saj si je tega želel in kar nekako pričakoval. Videl jo je. Pa vendar se je družba zadržala še kar nekaj časa in tudi ko je odšla, glasovi, ki niso imeli česa gledati nakazovali na to, da je še vedno pod drobnogledom. Tako sta se vsakič ko sta stopila skupaj poizkušala s pogovorom, a glasba je bila glasna in stala sta narazen. Igra, ki zahteva izredno veliko samokontrole, kjer pa vpletanje pijače ni ravno najboljša ideja, če nisi vsaj malce ˝nor˝.

Energija, ki vleče, lepota, ki opaja stoji, oseba, ki si jo želiš stoji nasproti tebe v vsej svoji čarobnosti, a ostati je potrebno spodoben. Večer spogledovanja, privlačnosti in nedostopnosti se je počasi končal. Ni vedel ali prezgodaj ali ravno prav, saj ta igra človeka kar malo izmuči. Počasi so se odpravljali proti kočijam in sedaj je vedel, da je to zadnja priložnost, da dobi tisto, po kar je prišel. Da ji ukrade vsaj en poljub. Prijel jo je za roko in jo odpeljal za seboj, da bi pridobila vsaj nekaj trenutkov, dokler pridejo za njima. Zunaj je bilo mraz in pomladno vreme je prineslo tudi dež, zato sta se skrila pod napušč.

Stopil je pred njo in jo gledal v oči. Za trenutek sta tako obstala, nato je stopil bližje, jo prijel okoli pasu in njune ustnice so se združile. Kemija, ki se je ustvarila, je odnašala um, nemoč telesa je izražalo drhtenje. Dokazovanje relativnosti časa so zmotili glasovi, ki so prihajali v najino smer.

Kočija je že pripeljala in notri so sedeli že prijatelj, ki jih je pripeljal, prijateljica in nov znanec, ki je bil že rahlo utrujen od zabave. Sedla sta notri in odpeljali so se v njeno smer. Odložili so jo na križišču in z nasmehom sta se pozdravila. Med vračanjem mu je hodilo po glavi to, da ne želi spati. Želel je da noč traja večno, saj ni želel prekiniti občutka, ki je še vedno trajal. Pa vendar so bili kmalu doma. Tako je ležal na postelji z odprtimi očmi in nasmeškom. Razmišljal ni veliko, užival je trenutek…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

13 odgovorov na “Stara oguljena srajca in plašč”

  1. 1 Uršula
    13:57 - 18.04.2009

    Dogaja, a ne … :)

  2. 2 Človek Človek
    16:04 - 18.04.2009

    Uršula se ja, vedno se kaj… čeprav ta je zdaj že kar malo stara ;)

  3. 3 Uršula
    16:35 - 18.04.2009

    Ni pa oguljena kot srajca … upam.

  4. 4 Človek Človek
    16:39 - 18.04.2009

    Uršula kdo?

  5. 5 Uršula
    16:46 - 18.04.2009

    ja, ti si napisal, da je že stara (zgodba?), jaz pa upam, da ni kot oguljena srajca …

  6. 6 Človek Človek
    19:41 - 18.04.2009

    Aha, zgodba… Ne ni oguljena ne…

  7. 7 smukc
    22:05 - 18.04.2009

    všeč! mal staromodne romantike :)

  8. 8 Človek Človek
    12:21 - 19.04.2009

    Smukc, taki smo mi tastari :)

  9. 9 ketna
    16:11 - 20.04.2009

    Dragi Človek!

    Kot epski borec za pravice pri vinjetah, te pozivam, da izkažeš tudi človeku, ki ga je življenje prikrajšalo za vsakdanje užitke. Preberi si in verjamem, da boš reagiral junaško in epsko, upam, da tudi tako dramatično kot takrat pri vinjetah! LP, ketna!

  10. 10 ketna
    16:13 - 20.04.2009
  11. 11 Človek Človek
    00:37 - 22.04.2009

    Ketna živjo,

    po navadi se na provokacije ne oziram, ampak hej, mi ni odveč… Sicer lahko bi ti tudi očital, da bi lahko svoj podpis pustil pod kakšno manj osebno temo, ampak, vsakomur svoje, mar ne ;)

    Pogledal sem tvojo povezavo in poslal sem SMS. To je vse kar lahko storim. Pisal posta ne bom, saj bi bilo to nepošteno do tistih, o katerih še nisem, saj če bi, bi to lahko postalo moje vsakodnevno delo. Veliko je namreč tistih, ki potrebujejo pomoč. Imam svoj pogled na svet in svojo odgovornost do okolja, zato poizkušam pomagati na svoj način. Kako, je pa moja stvar in ne debatiram o njej z neznanci, razen s tistimi, ki mogoče pri tem lahko kaj pripomorejo.

    Lep večer še naprej, Denis

  12. 12 maja
    01:06 - 22.04.2009

    Hm… če je lahko ukradel poljub, pa očitno ni tako nedosegljiva in tudi toliko prepovedana ne. Pri vsej tej kemiji – zakaj ne vržeta kart na mizo, odkrito in dorečeta stvari? Strah pred razbitjem iluzije popolnosti? Je bistvo vsega ravno hrepenenje – hrana za poeta?

  13. 13 Človek Človek
    11:52 - 26.04.2009

    Maja, to ni ravno najnovejši zapis, nadaljevanje je v pripravi….

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !