Arhiv za April, 2009

Samo v Sloveniji

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 30 April, 2009 avtor Človek

Opažam, da postajam kot nek japonski turist, ki za vsako traparijo pritiska na sprožilec fotoaparata, z edino razliko, da sem jaz še vedno ˝na telefonu˝. Spodnja serija nosi naziv – Samo v Sloveniji ali točneje – Samo na Gorenjskem..

ss

sss

da

dsa

Očitno se je nekje zataknilo. Ampak narisano pa je.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Puščavnikov beg pred lastnim odsevom

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 29 April, 2009 avtor Človek

Bila je to noč, ko je mlada lastovka iskala prvo stebelce za novo gnezdo, ki ga bo postavila pod nastrešek starega hleva, v katerem je še vedno dišalo po slami in teletih, čeprav jih je gospodar prodal že dolgo nazaj. Spala je ob njem in njeno tiho dihanje ga je vodilo v sen. Ni želel zapreti očesa, želel je čim dlje v sebi obdržati občutek, ki mu je polnil prsi s tako močjo, da se mu je v očeh zasvetila solza. Stiskala sta se na mali postelji, bil je odkrit in verjetno je bil mraz tisto, kar ga je prebudilo iz sna. Pogledal je okoli sebe, a ogrinjala so ovijala njeno telesce, ki je potrebovalo več. Pokril  se je s srajco, samo toliko, za občutek, saj mu niti ni bilo pomembno, le en pogled na njen miren obraz ga je napolnil s toploto.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Kje je zavarovana Cerkev?

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 27 April, 2009 avtor Človek

Ko sem zadnjič videl ta napis na stopnicah, sta se mi pojavili dve vprašanji – kje je zavarovana Cerkev in kje je Bog, če ne čuva vernikov niti na vhodu v svoj hram?

saca

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , ,

Trenutek svobode na deževen dan…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 26 April, 2009 avtor Človek

Ura je nekje okoli dveh zjutraj. Ulice so prazne. Počasi hodim in se približujem semaforju. Na bencinski črpalki nekaj deset metrov stran stoji policijska patrulja. Pritisnem na tipko in na ekranu se izpiše devetdeset sekund.dd

Gledam okoli sebe, nikjer žive duše, cesta je popolnoma prazna, ulica prav tako. Ledeno mraz je, dežuje, pozabil sem dežnik in zebe me. Komaj čakam, da sedem v vozilo. Pa vendar se številke na semaforju obračajo izredno počasi. Najrajši bi stekel čez cesto, samo vem, da bom prejel kazen, saj ne bo prvič.

Država me je zaščitila pred lastnim razmišljanjem, pred lastno izbiro. Sam nisem sposoben oceniti tveganja. Nisem sposoben. Ker sem nebogljen. Ali pa imam premalo v žepu, da bi si privoščil delček svobode, preko zastopnika mojih pravic kot človeka ali preko plačila na račun odprt pri določeni ustanovi. Svoboda je na prodaj.

Zelena je. Stečem čez. Preživel sem. Sedim v avtomobilu. Moker in premražen. Avto je vžgan, vendar ne speljem. Razmišljam. Razmišljam o besedi svoboda, ki se vsakodnevno izkaže zgolj kot beseda, ki koristi krajšanju časa pred semaforjem, ko pada dež…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Stara oguljena srajca in plašč

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 18 April, 2009 avtor Človek

Veter je odnašal smeti po cesti, a bilo je toplo. Želel je kamorkoli, samo stran od lastnih misli, ki so vedno znova premlevale vse možnosti, kako bi prišel do tja, da bi jo vsaj na kratko videl.

Nič ga ni zanimalo, tudi zabava mu ni dišala, edini predlog, ki ga je sprejel, je bilo prijateljičino vabilo na ogled novih oblačil, ki so jih ta dan pripravili na trgu. Mogoče si še kaj manjšega kupi, je razmišljal. Kočija je končno prispela in prijateljica ga je čakala notri. Vsakodnevni pogovori in hec, sta ga spravila v boljšo voljo. Kmalu so prispeli in odpravila sta se k prvemu trgovcu.

Kar naenkrat se pred njima ustavi kočija, iz katere stopi prijatelj, da bi ju pozdravil. Pogovor nanese na zabavo, na kateri danes igra. Kmalu se izkaže, da je to ta dogodek, kjer bo tudi ona. Hitro je pričel razmišljati, kako izrabiti priložnost in dogovorili so se, da jih prijatelj odpelje s seboj, ko se bo vračal s svojim glasbilom. Poslovili so se in srce mu je pričelo utripati. Veselil se je priložnosti, ampak njegova oblačila so bila vse prej kot primerna.

Stara oguljena srajca s strganim ovratnikom, sicer sveža, ampak neurejena, pač pravšnja za udobno preživljanje časa, seveda če ni slačil plašča, kjer se je tudi na telovniku poznalo, da je čas, da se poslovi od njega. Do doma ni imel časa oditi, da bi se primerno oblekel, pa vendar nekaj je potrebno storiti.

Z roko je segel v žep in na hitro preštel kovance. S seboj je imel skoraj vse, kar mu je še ostalo in tega ni bilo prav veliko. Ampak nekaj je moral storiti. Stopala sta od trgovca, do trgovca in v naglici iskala nekaj, kar v upanju še ni bilo preveč opaženo ali pa ni bilo narejeno ravno za vsakogar, bodisi po postavi, bodisi po kroju. Idej je že skoraj zmanjkovalo, časa pa še toliko bolj. Ni bilo časa čakati praznih prostorov za

pomerjanje zato je to počel kar

ssss

na ulici. Bilo mu je nerodno, ampak v glavi je imel samo eno. Njo.

Nakup je bil odpravljen in v glavi so se odvijali različni scenariji razvoja dogodkov, saj ji je rekel, da se ne bo udeležil, saj je stvar umaknjena predaleč, sam pa ni imel prevoza. Konja je prodal že davno, saj je imel občutek, da ga ne potrebuje. Predvsem pa ne zaradi zadnjih napak. V tem razmišljanju je začuti lakoto, ki ga spremlja že cel dan, saj še vedno ni nič jedel, čeprav je padala že noč.

Prijateljica, ki mu je nesebično stala ob strani v tej njegovi evforični norosti, mu je predlagala stojnico z bedri, ki so jo imeli postavljeno na robu. Časa za pravo večerjo ni bilo, saj se je prijatelj že vračal. Pred tem, pa sta se odločila, da z zabavo kar počasi pričneta in sta si privoščila požirek ali dva v gostilni na koncu ulice.

Ta pijača je na njegov prazni in še od prejšnje noči rahlo ranjen želodec delovala veliko močneje, kot je pričakoval. Kmalu so mu ugasnile še ostale misli in poleg Nje, ni mogel videti ničesar več. Kot bi bil začaran. Tega se je zavedel šele, ko so se že nekaj časa vozili in mu je prijateljica že tretjič rekla, če je z njim vse v redu.

Pot je trajala kar dolgo, saj so morali daleč od mesta in je vodila mimo visokih gora.

Prispeli so med prvimi, saj so nastopajoči še vedno pripravljali vse potrebno za posebno noč, sam pa se je takoj umaknil do točilnega pulta, saj je potreboval še malce dodatnega poguma. Tudi nocoj se je držal preverjenega recepta angleškega žganja iz brinovih jagod in grenčice, sestavljene po receptu prvotnih naseljencev Novega Sveta.

Noč se je počasi zbujala, glasba je postajala vedno glasnejša in zabava se je pričenjala. S prijateljico sta se nekajkrat zavrtela na plesišču, saj je pač ljubitelj glasbe in jo rad čuti na čim več načinov. Tudi s prilagajanjem telesa slišanemu. Dvorana je postajala vedno bolj polna. Odložil je kozarec in ko se je obrnil je stala pred njim. S prijateljico, ki sta nekaj govorili. Za trenutek mu je zastal dih. Treba se je bilo znajti, zato je na hitro zopet vdihnil, jo prijel za roko in vljudno s poljubom pozdravil.

Njen očarljivi nasmeh se je spremenil v skrivnosten nasmešek in odzdravila nazaj. Umaknil se je in odšel med množico, pozdraviti tiste, ki jih je v pričetku zgrešil. Glava je bila vedno bolj zmedena od alkohola in dejstva, da se ji ne sme preveč približevati, kaj šele dotakniti. Ker je prepovedan sad. Pa vendar bi jo najrajši pograbil, ukradel prvega konja in jo odpeljal nekam… Ampak kam? S konjem ne bi prišla daleč. In tudi romantični ˝odpeljal na konec sveta˝ z bolj kot ne praznimi žepi v mrazu izgubi svoj čar. Pa vendar.

Tako se je poizkušal zamotiti s pogovori, ki so mu bolj kot ne služili zgolj za krinko, da jo je lahko vsaj skrivoma malce pogledal. Nikamor se ni mogel vklopiti, zato je taval od družbe do družbe in praznil kozarce. Ves dgwčas sta se spogledovala, skrivoma, čeprav je ta skrivnost bolj kot ne ostala v očeh slepega človeka.

V nekem času, ga je zopet prevzela glasba in s prijateljico, ki mu je še vedno pomenila steber, pa čeprav je bila zaradi njegove nenasitne žeje tudi sama že rahlo na trhlih nogah, sta lovila bolj ravnotežje, kot ritem…

Tudi Njej je nekajkrat skrivoma poslal ta čarobni napitek, v želji, da bi se sprostila, saj je videl njeno neugodno situacijo v družbi, ki se je po večini nemo gledala za mizo.

Izzive s pogledi mu je vračala z enako mero, situacija pa je postajala vedno bolj napeta. Tako se je ˝nenaključno˝ v prehodu v množici zaletel v njo in mu je povedala, da se ne vrne z družbo ter ostane in mu nakloni nekaj trenutkov. Bil je presenečen, pa vendar ne močno, saj si je tega želel in kar nekako pričakoval. Videl jo je. Pa vendar se je družba zadržala še kar nekaj časa in tudi ko je odšla, glasovi, ki niso imeli česa gledati nakazovali na to, da je še vedno pod drobnogledom. Tako sta se vsakič ko sta stopila skupaj poizkušala s pogovorom, a glasba je bila glasna in stala sta narazen. Igra, ki zahteva izredno veliko samokontrole, kjer pa vpletanje pijače ni ravno najboljša ideja, če nisi vsaj malce ˝nor˝.

Energija, ki vleče, lepota, ki opaja stoji, oseba, ki si jo želiš stoji nasproti tebe v vsej svoji čarobnosti, a ostati je potrebno spodoben. Večer spogledovanja, privlačnosti in nedostopnosti se je počasi končal. Ni vedel ali prezgodaj ali ravno prav, saj ta igra človeka kar malo izmuči. Počasi so se odpravljali proti kočijam in sedaj je vedel, da je to zadnja priložnost, da dobi tisto, po kar je prišel. Da ji ukrade vsaj en poljub. Prijel jo je za roko in jo odpeljal za seboj, da bi pridobila vsaj nekaj trenutkov, dokler pridejo za njima. Zunaj je bilo mraz in pomladno vreme je prineslo tudi dež, zato sta se skrila pod napušč.

Stopil je pred njo in jo gledal v oči. Za trenutek sta tako obstala, nato je stopil bližje, jo prijel okoli pasu in njune ustnice so se združile. Kemija, ki se je ustvarila, je odnašala um, nemoč telesa je izražalo drhtenje. Dokazovanje relativnosti časa so zmotili glasovi, ki so prihajali v najino smer.

Kočija je že pripeljala in notri so sedeli že prijatelj, ki jih je pripeljal, prijateljica in nov znanec, ki je bil že rahlo utrujen od zabave. Sedla sta notri in odpeljali so se v njeno smer. Odložili so jo na križišču in z nasmehom sta se pozdravila. Med vračanjem mu je hodilo po glavi to, da ne želi spati. Želel je da noč traja večno, saj ni želel prekiniti občutka, ki je še vedno trajal. Pa vendar so bili kmalu doma. Tako je ležal na postelji z odprtimi očmi in nasmeškom. Razmišljal ni veliko, užival je trenutek…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Ukradi mi kolo! Prosim!

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 15 April, 2009 avtor Človek

Ljudje smo res čudna in zanimiva bitja, vendar nekateri so pa res… Eh mislim, da slike povedo več kot tisoč besed…

ss

ssscs

aasdvds

FAIL blog, anyone?

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Kriza je na strani posameznika…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 11 April, 2009 avtor Človek

Blogati ali ne, je bilo vprašanje, ki sem ga zopet prejel, zaradi manjšega števila objav in ker sem slišal, da so nekateri prenehali.

Seveda bom pisal dalje, sem odgovoril. Pa saj količina zapisov ni ravno nek pomemben podatek. Ko bi vsaj bilo več tistih, ki bi pisali samo takrat, ko bi imeli kaj povedati in ne zgolj zaradi tega, ker imajo preveč časa, so za to plačani ali pa si zgolj polnijo ego za vsako ceno, bi bil svet blogerstva po mojem mnenju veliko bolj zanimiv. Ampak takrat bi zamrl blogos, platforma za ustvarjanje puhlic in potencialno rumenega, ki ga nadzira pač nekdo iz tistih voda.

Tako bom samo na kratko zapisal oris dogajanja, podrobnosti pa takrat, ko bo prišel njihov čas. Nekaj zadev vmes nisem objavil, ker za to nisem prejel dovoljenja in ker bi mogoče komu lahko tudi škodovala.

Samo življenje poteka po ustaljenih turbulentnih poteh, podpisana so nova sodelovanja, ki bodo prinesla nove izzive, veliko razmišljanja, iznajdljivosti, pregovarjanja, dogovarjanja in prepričevanja, vse v duhu doseganja cilja, ki se marsikomu zdi utopičen v času ˝krize˝. Ampak o tem ne razmišljam. Kriza je na strani posameznika, vsak se z njo ubada na svoj način, zame je to ena od postavk, na katero moram zgolj računati. Ravno tako kot recimo na konkurenco ali na samoiniciativnost zaposlenih.

dd

Mogoče se sliši pretenciozno, ampak tako pač delujem. Tam kjer marsikdo vidi težavo ali pomanjkljivost, jaz vidim priložnost. Priložnost za testiranje okolja, samega sebe in svojih zmogljivosti.

Še vedno se umikam vsakodnevnim slabim novicam, oz. o njih izvem po različnih kanalih mnogo kasneje, včasih celo, ko so že minila. V mojem svetu ni rumenega, ni zgražanja, je kvečjemu tisto, kar je vredno občudovanja in pozornosti. Od lepega ženskega telesa, njenih oči in čudovitega nasmeha, do pozabljenega vezanega predmeta z imenom knjiga. Je svet, kjer so se stvari gradile iz kvalitetnih materialov, ker so se delale s srcem in je svet, ki išče nove poti za razumevanje in dojemanje.

V tem času so se zgodile mnoge reči, mnoga sodelovanja so se očitno iztekla, mnogi odnosi prekinili ali spremenili in vse je del dozorevanja. Vse je del poti, katere edini cilj je rast, krepitev in nadgradnja. Nikjer ni ostal slab priokus, nobenih vrat, upam, nismo zaprli, mnoga so se odprla sama. Veliko misli je postalo še bolj jasnih, nekatere potrebujejo zgolj še čas, da jim slede.

Poleg novih poslovnih izzivov pa je pomlad odprla tudi tisto staro razbrazdano srce. Včasih se ustrašim, da preveč. Polno že skoraj pozabljenih občutkov, polno novih, neznanih, prevzema telo in um, včasih sreča, drugič boj. Zaenkrat je pot sladka in še vedno posejana s trnjem, pa vendar so te noge prehodile že marsikatero pot in stopala so že utrjena. Čakanje sprejemam kot preizkušnjo moči duha, pa vendar po drugi strani ni tako zahtevna naloga, kot se mi včasih zdi. Konec koncev je občutek tisto, kar želim, in ta je prisoten vedno. V mislih in telesu.

Življenje je še vedno polno, svet v spreminjanju in zgodovina se pozablja.

  • Share/Bookmark