Immortal Beloved…

že nekajkrat sem si ogledal ta film, ki je posnet po biografskih zapisih in pismih, ki jih je Ludvig Van Beethoven namenil ženski, za katero ni znano kdo je. Pisma so našli po njegovi smrti v njegovi mizi, ob katerih je bila tudi njegova oporoka, v kateri zapušča vse svoje imetje in svojo glasbo.

Spodaj so prilepljena pisma v angleškem jeziku in v tem času jih dodajam kot poklon ljubezni, neuresničeni, boleči ljubezni, ki ne prizanese tudi tistim, ki jim je bilo dano, da se izrazijo na najlepši način, skozi glasbo.

Ps.: Ob branju priporočam predvajanje videa oz. skladbe v njem, ki se nahaja na dnu zapisa…

The First Letter

July 6, in the morning My angel, my all, my very self – Only a few words today and at that with pencil (with yours) – Not till tomorrow will my lodgings be definitely determined upon – what a useless waste of time – Why this deep sorrow when necessity speaks – can our love endure except through sacrifices, through not demanding everything from one another; can you change the fact that you are not wholly mine, I not wholly thine – Oh God, look out into the beauties of nature and comfort your heart with that which must be – Love demands everything and that very justly – thus it is to me with you, and to your with me. But you forget so easily that I must live for me and for you; if we were wholly united you would feel the pain of it as little as I – My journey was a fearful one; I did not reach here until 4 o’clock yesterday morning. Lacking horses the post-coach chose another route, but what an awful one; at the stage before the last I was warned not to travel at night; I was made fearful of a forest, but that only made me the more eager – and I was wrong. The coach must needs break down on the wretched road, a bottomless mud road. Without such postilions as I had with me I should have remained stuck in the road. Esterhazy, traveling the usual road here, had the same fate with eight horses that I had with four – Yet I got some pleasure out of it, as I always do when I successfully overcome difficulties – Now a quick change to things internal from things external. We shall surely see each other soon; moreover, today I cannot share with you the thoughts I have had during these last few days touching my own life – If our hearts were always close together, I would have none of these. My heart is full of so many things to say to you – ah – there are moments when I feel that speech amounts to nothing at all – Cheer up – remain my true, my only treasure, my all as I am yours. The gods must send us the rest, what for us must and shall be - Your faithful LUDWIG.

The Second Letter

Evening, Monday, July 6 You are suffering, my dearest creature – only now have I learned that letters must be posted very early in the morning on Mondays to Thursdays – the only days on which the mail-coach goes from here to K. – You are suffering – Ah, wherever I am, there you are also – I will arrange it with you and me that I can live with you. What a life!!! thus!!! without you – pursued by the goodness of mankind hither and thither – which I as little want to deserve as I deserve it – Humility of man towards man – it pains me – and when I consider myself in relation to the universe, what am I and what is He – whom we call the greatest – and yet – herein lies the divine in man – I weep when I reflect that you will probably not receive the first report from me until Saturday – Much as you love me – I love you more – But do not ever conceal yourself from me – good night – As I am taking the baths I must go to bed – Oh God – so near! so far! Is not our love truly a heavenly structure, and also as firm as the vault of heaven?

The Third Letter

Good morning, on July 7 Though still in bed, my thoughts go out to you, my Immortal Beloved, now and then joyfully, then sadly, waiting to learn whether or not fate will hear us – I can live only wholly with you or not at all – Yes, I am resolved to wander so long away from you until I can fly to your arms and say that I am really at home with you, and can send my soul enwrapped in you into the land of spirits – Yes, unhappily it must be so – You will be the more contained since you know my fidelity to you. No one else can ever possess my heart – never – never – Oh God, why must one be parted from one whom one so loves. And yet my life in V is now a wretched life – Your love makes me at once the happiest and the unhappiest of men – At my age I need a steady, quiet life – can that be so in our connection? My angel, I have just been told that the mailcoach goes every day – therefore I must close at once so that you may receive the letter at once – Be calm, only by a calm consideration of our existence can we achieve our purpose to live together – Be calm – love me – today – yesterday – what tearful longings for you – you – you – my life – my all – farewell. Oh continue to love me – never misjudge the most faithful heart of your beloved. ever thine ever mine ever ours

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

39 odgovorov na “Immortal Beloved…”

  1. 1 pokahontas
    22:54 - 23.03.2009

    you are becoming a master of embeds ;)

  2. 2 Človek Človek
    23:03 - 23.03.2009

    I hope you are not reffering to embeding as they are used in internet vocabulary… ;)

  3. 3 pokahontas
    23:04 - 23.03.2009

    nope, not that …go further :)

  4. 4 Človek Človek
    23:05 - 23.03.2009

    Ok than… No need to do that :D

  5. 5 pokahontas
    23:07 - 23.03.2009

    mhm :D

  6. 6 Človek Človek
    23:08 - 23.03.2009

    :P

  7. 7 Marija Marija
    23:27 - 23.03.2009

    Otroško naivno vprašanje: a je to dejansko, zares obstajalo v odnosu ali samo v Beethovnovi glavi? Pa pustimo ob strani to, da je bilo neizpolnjeno… Ali sploh lahko kdo tako čuti ali si samo domišlja, da čuti? Na nek način se mi zdi podobno religioznim doživetjem nekaterih vernikov, ki so “zares” doživeli boga. Hm. Nekdo je rekel, da je v enem romanu več ljubezni kot v enem mestu. Sylvia Plath pa je pošteno pogledala v ogledalo in o svoji nesmrtni ljubezni zapisala I think I must have made you up inside my head.

    Meni se zdi odraz nesmrtne ljubezni prej skupno odmaševanje odtokov, nočno vstajanje iz postelje namesto drage (dragega), in to, da partner po nekaj letih zveze še vedno raje flirta s tabo kot s kelnarco. :-)

  8. 8 Človek Človek
    23:40 - 23.03.2009

    Mislim, da je dejansko obstajalo na zelo podobnem principu, kot si napisala – religioznem… In ravno zato, ker je bilo neizpolnjeno. Takrat prevlada idealizacija in upanje, da združenje prinese ˝odrešitev˝. Rekel bi da ja, stvar preraste fiksacijo na objekt ali subjekt in gre v transcendentalno, neke vrste odvisnost od same misli. Pa vendar a ni to smisel ljubezni? Prehajanje v nerealno stanje, kjer človek sam določa kaj je resnično? In ja, tisto kar si napisala na koncu je sigurno tudi del le tega, vendar sam dvomim, da ta del lahko obstaja brez tega prvega, saj gre v tem primeru zgolj za kompromis, z drugim, samim s seboj in ljubeznijo…

  9. 9 Marija Marija
    23:54 - 23.03.2009

    Hecno, ravno danes je (za tebi sosednjo mizo) tekla debata o tem, kako bolano je stališče, da ti šele resnično in globoko trpljenje prinese zveličanje; vse ostalo se zdi nekako premalo vredno. Meni se zdi to neumno, zelo neumno… Je sicer romantično verjeti (na vseh področjih, ne le ljubezenskem), a če boš dovolj dolgo trpel, boš izmozgan. Zveličanje (tudi če slučajno obstaja) je precenjeno. Transcedentalna ljubezen kot smisel? Težko verjamem. Če človek sam določa, kaj je resnično, je lahko resnično vse. Potem lahko ljubim kogarkoli in ga z ustrezno distanco dopolnjujem do svoje željene slike. Jaz stojim bližje stališču, da ni neke resničnosti, niti objektivne, niti subjektivne, so le drobci resničnosti, ki jih prinese mimo, in človekova pripravljenost nanje (ali zaspanost, ki jim pusti mimo). To, kar sem napisala na koncu, je – nekoliko ironično, ampak vseeno – metafora za zrelo, jesensko, netranscedentalno ljubezen. Seveda pa ni samo to… odtoki se k sreči ne zabijajo kar naprej. ;-)

  10. 10 sparkica
    23:54 - 23.03.2009

    Človek, odgovoren si, da mi vsako minuto pade nekaj v oko in se mi solzi, kot da bi točila. Pa ne točim, le v oko mi nekaj skače :) Ampak vseeno si “odgovoren” ;)

    Če bi bile vse ljubezni uresničljive in neboleče, definitivno ne bi bilo mojstrovin. Samo poglej nas, “veličastne ranjene mrcine” :P No, sama sem le mrcina in občasno ranjena, ampak ti si/boš veličasten in čez stoletja bodo brskali po tvoji elektronski pisalni mizi, našli mojstrske zapise in sigurno se bo našel nekdo, ki bo zapisal: “… tole poklanjam velikemu in občutljivemu umu, Človeku, ki je znal na poseben način odpreti prehod med čutenjem in čustvi in ki je bil odgovoren za to, da je neki brezvezni sparkici nekega ponedeljka vsako minuto nekaj padalo v oko.” Jebiga, če že pišem futuristično zgodovino, valda, da bom poskrbela tudi za svojo slavo! :D

    A ni res, da ne moreš čutiti globoko, če prej ne padeš z oblakov in meglic tja dol proti kopitom rdečega vraga, si vmes zlomiš nogo, roko, izbiješ dva zoba in zlodeja pocukaš za brado? Šele iz kocin njegove brade se da splesti lestev za vrnitev v meglice in oblake ;)

  11. 11 sparkica
    23:59 - 23.03.2009

    Groza, tako dolgo sem pisala, da je vmes pretekla cela reka debate :D @Marija, zase lahko rečem, da sem zaradi nekajkratnega cukanja zlodejeve brade postala prava mojstrica pletenja lestev :) Ampak, če ne bi zgrnila, se ne bi naučila plesti. Ampak to je moje mišljenje, moje prepričanje in moje izkušnje :) Ne gre za to, da bi bila izpolnjena ljubezen kaj manj vredna, le drugi možganski centri sodelujejo in ti povzročijo, da je človek slep, gluh in nadvse smotan :P

  12. 12 sparkica
    00:01 - 24.03.2009

    Še dopolnilo: dvakrat “ampak” je posledica čudne ure :D Drugače bi bilo trikrat zaporedoma :P “ti” je mišljeno splošno, se pravi jaz :P in s “človek” sem mislila spet čisto splošno, torej sebe :P

  13. 13 Marija Marija
    00:08 - 24.03.2009

    @sparkica: a to, da je človek gluh, slep in nadvse smotan, torej pomeni, da živiš izpolnjeno ljubezen? :lol: (p.s.: in to ni provokacija, ampak resna želja po iskanju kriterija za izpolnjeno ljubezen) :mrgreen:

  14. 14 Človek Človek
    00:18 - 24.03.2009

    Marija… Zveličenje ali ˝doživetje˝ po mojem lahko prinese vsakšen močan občutek…Lahko je globoka tragika ali globoko veselje… Bi rekel, da gre za stanje, ko se želiš popolnoma predati, ne obstajati razen skozi drugega. Mogoče gre vse skupaj do tega, da je to lahko že resnično naše bistvo, saj kot si rekla, je realnosti veliko. In ko se enkrat znajdeš v tej predanosti si močan, izpopolnjen. Kaj lahko želiš več, kot da bi to zgolj trajalo. Ja lahko ˝trezno˝ sestavljamo delčke do svoje željene slike, ampak a ni to podobno temu, da nekdo hodi v slabo plačano službo celo življenje in upa, da bo na ta način do nekam prišel? Seveda, možnost je in ja marsikomu to ugaja, ampak ljudje smo si različni in nekateri pač radi skočimo v brezna. Čim globje, čim bolj temačno je, večji je rizik, večja je lahko nagrada. Ali pa poguba. Ampak vse se vrti okoli tistega občutka tesnobe, nemoči, preseganja sebe v upanju, da tvoje dajanje nekdo vzame. Ne vem, preračunljivost je lepa igra, vendar samo v poslu, življenje mora biti razburkan ocean, drugače životarimo in beremo tiste, ki v knjigi opišejo več ljubezni, kot jo premore celo mesto… To so zame besede nekoga, ki mu je bila ljubezen nekoč nekje idvzeta in se je boji.

  15. 15 Človek Človek
    00:21 - 24.03.2009

    Sparkica, ti, ti romantik :D Pa kaj imate toliko mušic pri vcas? ;) In ja res je, če ne padeš, ne moreš vedeti, kako lahko boli, ko nerodno pristaneš… ;)

  16. 16 Človek Človek
    00:27 - 24.03.2009

    Marija tudi s provokacijo ni nič narobe, zakaj le, dokler je ta na nivoju… Človek je vse preveča rad ˝prisoten˝, pameten, spreten, slišoč, ampak ga ta njegov pristop dela srečnega ali zgolj dolgočasnega in samozaverovanega? Ali ni že samo zavedanje dejstva, da niti dve očesi ne vidita popolnoma enako? In če veš, da nič ne veš, kako si lahko potem lahko prepričan v realnost tega kar misliš da vidiš? Ali se ni potemtakem bolje spustiti v popolno blaznost, nerealnost, butastost, naivnost, slepoto in popolno gluhoto, ki jo prinese ta občutek? Največja poguba je bojazen pred ljubeznijo in bolečino…

  17. 17 sparkica
    00:39 - 24.03.2009

    @Marija, trenutno sem samo slepa, gluha in nadvse smotana popolnoma brez ljubezni — izpolnjene ali neizpolnjene. Rastejo mi zobje, krpam noge, roke in zakrknjeno ždim pred odrom, na katerem se odvija tragi-komedija “Ljubi in boš ljubljen, pajade”. Kriterijev za izpolnjeno ljubezen je verjetno več, vendar jih sama ne poznam, ker tisti, v katere sem verjela, niso bili pravi. Opazujem jih pri drugih in opažam, da se veliko dobitnikov na loteriji Boš moja/Boš moj čez čas prične dolgočasiti :S Imam občutek, da bova morali najeti Sherlocka :mrgreen:

    @Človek, obstajati skozi drugega … je nevarno. Obstajati skozi drugega pomeni doživljati vrhunce in padce drugega in pri tem zgubljati lastno identiteto. A ni na koncu pomembno tudi, kdo si ti, ki ljubiš? Mar ne postaneš s pridobljeno močjo tudi nenavadno ranljiv in šibek? Večja kot je moč, globje lahko padeš. Ikarju odpadejo krila na najvišji točki in padec je lahko (do)smrten. Se mi zdi, da nekateri nimajo problemov z jemanjem :S Dokler se dajajoči hrani iz lastnega dajanja in morda preide celo v popolni altruizem, ni nič narobe. Kakor hitro pa bi dajajoči rad delček nazaj, a jemajoči ne zna ali celo noče dajati, pride do trenutka, ko se stali samo jedro dajanja in se prične padanje. Strinjam se s tabo glede razburkanosti, viharnih morij in nevarnih čeri, le sebe se pri tem ne sme izgubiti. Edini svetilnik v tem ponorelem oceanu smo mi sami ;) Se mi zdi :D

  18. 18 Snowblind Snowblind
    00:49 - 24.03.2009

    E ta film morm pogledat :)

  19. 19 Snowblind Snowblind
    00:50 - 24.03.2009

    Enkrat.

  20. 20 Človek Človek
    01:02 - 24.03.2009

    Sparkica ne vem če je to sploh možno, ko govoriva o Ljubezni. Če je prava, potem na drugi strani ne more biti takšna oseba. V tem primeru gre zgolj za idealizacijo ljubezni… Res, da ni rečeno, da bo ta oseba vedno ob tebi, ampak v nikakršnem primeru te ne more ustaviti ali poškodovati.

  21. 21 Marija Marija
    01:17 - 24.03.2009

    @človek: ne obstajati, razen skozi drugega.. to je lepo, ampak jaz ne vem, če verjamem v to. Priznam, da tega še nisem doživela. Bili so momenti, trajalo pa ni, niti za kratek čas, ki bi bil več kot zgolj vsota posameznih momentov. Seveda to ne pomeni, da kot edino drugo možnost vidim preračunljivost ali previdnost… Ne sprašujem se toliko o tem ali skočiti ali ne skočiti v brezno, prej o tem, če skok sploh obstaja. Morda obstaja, vendar ne za vse ljudi. Misel, da je v nekem romanu več ljubezni kot v nekem mestu, je seveda zelo cinična in boleča, lahko jo razumemo kot strah pred predanostjo ali kot kritiko odnosov, ki se pretvarjajo, da so nekaj, kar niso…

    Če nisi prepričan (in dvom je včasih zdrav), da vidiš realnost, je vendarle še kaka druga izbira pred slepoto. Različni čuti nam dajejo različne projekcije; ob previdnem opazovanju mogoče lahko napraskamo obris resničnosti, seveda ob zavedanju, da gre še vedno le za približek. Meni je to vseeno ljubše od slepote.

    Se pa strinjam, največja poguba je strah pred bolečino… Zelo se strinjam.

    @sparkica: taki Sherlocki po moje ne obstajajo… noja, Človek se trudi… ;-) Ljubi in boš ljubljen je res naivno; tako naivno, da še jaz spregledam… če nisem ravno v stanju slepote recimo.

  22. 22 Človek Človek
    01:38 - 24.03.2009

    Marija dvom izvira iz strahu. In če je ta prisoten, potem ni čudno, da ne moreš doživeti. Pa saj to veš, saj si logos, hehe :D Kar se pa tiče naivnosti pri ljubi in boš ljubljen, se pa spet ne strinjam, saj gre zgolj za logično posledico, ampak najprej je treba resnično ljubiti. In to je možno le ko sta oba pola zainteresirana in stvar takrat postane samo še učenje z zgledom…

  23. 23 Marija Marija
    01:51 - 24.03.2009

    Mislim, da sm zadnje čase bolj pathos. :P Naivnost.. hm… Kaj pa tisti, ki ne doživijo resnično ljubiti (seveda v obojestranskem pomenu)? Meni se to ne zdi nekakšna naravna danost vsakogar; nekateri kljub temu, da si želijo (ali vsaj verjamejo, da si želijo) ljubiti in biti ljubljeni, tega enostavno ne doživijo… Ne vem, čemu; smola, strah pred neznanim, napačno zastavljene vrednote… Vsekakor obstaja veliko takih ljudi, žal…

  24. 24 Človek Človek
    02:02 - 24.03.2009

    Bi rekel da prej večina ne, kot ja. In rekel bi, da samo zaradi strahu pred tem, da bodo ranjeni, vendar je ta strah tako kot ostali, v mojih očeh nesmiseln, ker sem pač eden tistih, ki živijo za trenutek. In ta način prinaša bolečino, a brez tega ostane samo apatija. To pa ni življenje, kot rečeno, ampak životarjenje. Življenje se meri po številu utripov, zame, po številu močnih utripov…

  25. 25 nevenka nevenka
    07:06 - 24.03.2009

    Zelo verjamem, da je neka ljubezen lahko nad vsem. Pač nočem biti preveč praktičen človek. Igubiti ali ne doseči ljubeljenega človeka, ki ti pomeni vse, je res boleče. A to naredi iz človeka umetnika, ali pa samo trpečo dušo? Jaz sem pisala lepa pisma, nič preveč transcedentna, samo ljubeča. Morda jih bom še, le da bodo brez naslova… morda je to res samo še životarjenje, a žal ne čutim izbire. Ravno zaradi prvega stavka. A zame je bilo že to čudežno. Itak sem mislila, da sploh ne obstaja.

  26. 26 Človek Človek
    10:02 - 24.03.2009

    Nevenka, kako je lahko človek, ki čuti,pa magari bolečino, samo trpeča duša? In ja, bolečina enkrat izgine, a ostane lep spomin, ki ga brez tega ne bi bilo. In tudi če pišeš sama sebi, je zame bolje kot ne pisati nikomur…

  27. 27 Robert
    16:03 - 25.03.2009

    Beethowen je bil “an utterly untamed personality”, kot se je izrazil Goethe in očitno izjemno težek karakter. Teh pisem nikoli ni poslal niti ni svoje “nesmrtne” ljubezni skušal udejaniti kako drugače kot v glasbi. Bil je genij, kot osebnost pa očitno obupen ali celo moten in po mojem mnenju so pisma sama sebi namenjena. Pač pesniška razbolelost ob trenutno neizpolnejnih hrepenenjih ali pa morda le poza in samopotešitev. To seveda ne zmanjšuje njihove lepote in izpovednosti.

  28. 28 Človek Človek
    12:48 - 26.03.2009

    Hmm, Robert ja, oznaka, ki jo je dal Goethe zna biti kar na mestu. Ampak saj to je edina resničnost, ki jo poznamo pri vseh ljudeh njegovega kova, genijih. Nekateri so se dali kastrirat, drugi so si rezali ušesa, tretji lepili iztrebke na hiše, spet četrti se ni želel pogovarjati z ljudmi, ki ne nosijo ure… Ekstremizem v vseh pogledih in izredno močna egocentričnost, so del teh ljudi. In mogoče je ravno to odgovor na njihovo bistvo, biti ˝JAZ˝, ne glede na to, kaj ta jaz je. Zanemariti vse obstoječe norme, vsa pravila, vse kar obstaja, razen tistega, za kar čutimo, da ima višji smisel… Res je mogoče je zgolj trenutna razbolelost, mogoče celo namerno trpinčenje samega sebe, v smislu inspiracije, iskanje muze, pa vseeno, ali ne funkcioniramo vsi tako, vendar smo pač manj dosledni in bolj ˝ubogljivi˝? Tudi če gre samo za samopotešitev, lahko rečem, da se sam izredno lahko poistovetim s fiksacijo zaradi fiksacije same…

  29. 29 anna
    12:53 - 26.03.2009

    zamisli ti to… KAJ VSE LAHKO NASTANE IZPOD PERESA MOŠKEGA! Koliko srčnosti, romantike, čuječnosti in naklonjenosti z moške strani…ajm komplitli impresd :D

    učite se, moški 21.stol! :twisted:

  30. 30 anna
    12:55 - 26.03.2009

    sem pa pomislila podobno kot robertova misel —> “po mojem mnenju so pisma sama sebi namenjena.”….vse je mogoče…nihče ne bo vedel kaj je tičalo za temi pismi…kakšna naveza…ali pa le morda dogajanje v glavi zaradi hrepenenj..

    ampak očitno je bil izvanredno predan…

  31. 31 Človek Človek
    13:03 - 26.03.2009

    Ana, kva se dereš :D Ja kdo pa pravi, da mi moški 21. stoletja tega ne znamo, oz. ne počnemo :P

  32. 32 anna
    13:08 - 26.03.2009

    “Marija dvom izvira iz strahu.” – to kot edina možnost najbrž ne bo povsem držalo…dvom je lahko tud plod splošne nesigurnosti, ko nek objekt/subjekt še nisi dodobra spoznal, da bi tako zelo verjel vanj

    dvomim da se ne bo obneslo ni enako bojim se da se ne bo obneslo… potem je dvom tudi v povsem drugi interpretaciji ki tiči v posamezniku…lahko dvomiš v skoraj vse, ker si nasplošno nezaupljiv in hočeš biti skoz pripravljen na mnogotero številno nenadnih sprememb…česar te seveda ni strah….

  33. 33 anna
    13:10 - 26.03.2009

    Denise, tokrat sem grdo spregledala manjšino :mrgreen: Ker je res ubitačna manjšina, pa še drži se zlo zase …kot da je v podzemlju, a mi jo hočemo tukaj in zdaj, kjerkoli, kadarkoli :D

    Kdo pravi?….am jaz, nič narobe, če bi mi poskušal verjeti :cool:

  34. 34 Človek Človek
    18:24 - 26.03.2009

    Ana, kot vedno, tebe razumet… ti vedno z drugim nekako negiraš prvega… :) kaj naj ti verjamem?

  35. 35 Robert
    20:11 - 26.03.2009

    “Zanemariti vse obstoječe norme, vsa pravila, vse kar obstaja, razen tistega, za kar čutimo, da ima višji smisel…” Ne vem … ampak zdi se mi, da je v ozadju lahko tudi več utrganca kot genija … očitno nas nekako čudno fascinira prav to kršenje norm, ki vsaj navidezno kaže na nekaj, česar drugi nimajo … Saj to verjetno tudi je atribut genialnosti … nekaj v kar se še nihče ni spustil. Vsekakor gre za umetnikovo hojo po tanki gredi, če ima kaj za povedati bo genij če ne bo pa čudak. Osebno mislim, da so genijevi nadpovprečno svobodni nazori, v veliki meri, lahko tudi poza in zgolj stranski produkt slave oziroma nezadržne želje po še več slave.

  36. 36 Človek Človek
    23:20 - 30.03.2009

    Hmm, upam, da ne bom vzel preveč iz konteksta, vendar mi nekako bode v oči… Jaz ne bi rekel genijem ˝nastopači˝… Zame je oseba, ki poseduje lastnost – lahko tudi poza in zgolj stranski produkt slave oziroma nezadržne želje po še več slave. – nastopač. In ali ne bi bilo potem genijem lažje početi nekaj, kar prinese slavo, kot tisto, kar jim zaničujejo in uničujejo skozi njihova življenja? Bili so uporabljani ravno tako kot vsak smrtnik, ko se je ˝eliti˝ primerno zdelo. In ti si genij in ne moreš opravljati svojega dela, ker te omejujejo s svojo ozkoglednostjo, lastno nepripravljenostjo na večje spremembe in in podobno. In potem ne bodi ˝čudak˝, nestrpen, neznosen, vsiljiv, prepotenten, predvsem pa prestrašen, prestrašen za svoje ideje, ki zaradi drugih ne morejo uspeti… S tem ciljam na vse tiste, ki za svojega in mogoče tudi za današnjega, še vedno ne dobivajo dovolj ˝slave˝. In teh je veliko. Zame največ. Drugo je pa današnji svet, kjer se ˝slavni˝ obnašajo kot geniji, ampak izpadejo ceneno, ne glede na blišč…

  37. 37 Robert
    23:12 - 2.04.2009

    Verjetno sem res preveč oklestil veje in potem ni kam več obesiti bunkic. Morda skušam preveč “počlovečiti” tisto, kar dejansko presega človeško. Genij se vsekakor mora izjemno odlikovati, biti nad in pred vsemi … tam kjer izjemni dosežejo zenit, se genij šele prvič odžene. Genialnosti se ni mogoče naučiti, je dar, ki ga nekdo ima ali pa nima, pa tudi če ga ima ni rečeno, da ga sploh kdaj izkoristi. Strinjam se, da genij ne more biti cenen, lahko je pa nerazumljen … Vsekakor pa mora imeti genij še eno lastnost, in sicer pogum. Genij brez poguma enostavno ni genij ampak je kvečjemu izjemno talentiran in kot tak, počne tisto kar ljudje pričakujejo od njega. Genij se na človeška pričakovanja ne sme ozirati, ker čuti, da mora narediti nekaj, kar je več, kot ljudje lahko pričakujejo …

  38. 38 Človek Človek
    23:37 - 11.04.2009

    Robert, s tem se pa popolnoma strinjam…

  39. 39 Finance
    20:05 - 19.04.2012

    Res dober zapis. Zakaj danes ne pišeš več? :(

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !