Navdih velikih besed in praznih misli…

Me sprašujejo, zakaj ne pišem. Ne vem, res ne vem. V bistvu ni nikakršnega razloga proti, ampak očitno tudi za ne. Mogoče sem padel ven, mogoče tudi ne.

O čem naj pišem? O življenju? Razpotju, kjer kaže, da se bom očitno prodal? Ampak ali nisem nedolgo nazaj zatrjeval, da tega ne storim? Pa gre res za prodajo? Ne vem. Vem le to, da se stvari spreminjajo, obračajo in da vzrtajati v ideji brez realnega izhoda ni ravno smiselno. Kdo mi bo sodil?

Pa vendar gre za močan izziv,  dejansko tako močnega, da se utegne zgoditi tisti – Be carefull what you wish for… Ampak to pomeni skreniti s poti, ali pa pot malce preoblikovati. Konec koncev kdo pravi, da so poti že začrtane? Vse skupaj je moja pot, polna preobratov in nikoli stalnica. Mogoče je to dobro, mogoče ne. Komu to mar.

Edina stalnica, ki me spremlja sedaj, je sedenje na klopi. Še vedno zahajam gledati v tisto reko in še vedno v pričakovanju gledam v njeno smer. Zadnjič je bila še posebaj lepa, ko sem jo ugledal. Pa čeprav vidno utrujena. Njene male gubice okoli oči so me dddkmalu ponesle v moj svet domišljije, kamor tako rad zaidem, da se ne izgubim. Nisem se je dotaknil. Ne želim, ali ne upam si. Da ne izgine. Kot privid, ki obstaja, dokler se ga ne zaveš. Ampak si pa želim. Želim si, da bi bila resnična, da bi se njen životec stisnil okoli mojega telesa, ko bi vesela priskakljala ali pa žalostno stopala. Pa vendar upam, da naju loči samo čas in le tega imam.

Veliko ljudi ne vidim več. Pa čeprav so bili dolgo časa del mene in jaz njih. Ostali so tam, vendar nikoli pozabljeni, kaj šele nedosegljivi. Zato jih povabim. Da jih vidim, da jih čutim. Ker jih potrebujem in ker me potrebujejo.

Razmišljam veliko. Vendar ne o svetu, ne o okolju, temveč o delu. O tistem, kar so mi naložili na pleča. O posledici velikih besed. Od mene zahtevajo, da postanem tisto, kar si želim. Da odločam in odločim. Čutim, da bi bil lahko kos izzivu, pa venar zaenkrat še nisem našel rešitve. A čas se izteka. Rešitev obstaja. Tu ni dvoma. Če jo ne najdem jaz, jo bo nekdo drug. In takrat bom vedel, da se usmerim drugam. Kamor koli.

Okolje v katerem se nahajm je čudovito. Tako tisto, kjer živim, kot tisto, kamor zahajam. Spoznavam veliko, učim se dovolj, vsak dan ima nek smisel. Vsaka ura težo. In tako se oglasim zopet, ko bo mimoidoči potreboval kovanec, ki mi ostane, ko kupim žeton za avtobus. In se odpeljem.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

7 odgovorov na “Navdih velikih besed in praznih misli…”

  1. 1 Aleš
    06:26 - 16.03.2009

    twittaš? micro blogging odžira…

  2. 2 Človek Človek
    11:03 - 16.03.2009

    Aleš to je sigurno en del tega ja…

  3. 3 Uršula
    17:09 - 16.03.2009

    Kdo je že meni rekel, da se vedno prodajamo in da prodajamo sebe? Nek Človek, nek Denis. ;)

    Človek, včasih si začrtamo pot do cilja, ki pa ni nujno ista kot tista, ki se kasneje pokaže. Včasih je treba skočiti prek kake ovire ali pa zlesti pod njo. Tako je pot bolj zanimiva. Kam bi pa prišli, če bi šli samo ravno? ;) In ja, tvoja pot je tvoja. In samo ti si lahko polagaš račune, če v kakem križišču stopiš levo, namesto desno. A preveč računov si le ne polagaj. Zakaj bi imel slabo vest, ker živiš.

  4. 4 Človek Človek
    18:57 - 16.03.2009

    Hehe, Uršula saj si ne očitam, to je razmišljanje, drugo je življenje samo,… Teorija ima samo v sanjah veliko skupnega z realnostjo :)

  5. 5 Uršula
    22:28 - 16.03.2009

    :)

  6. 6 pika pika
    13:44 - 17.03.2009

    No, tkole narahlo in počez ti lahko jaz sodim, ko ravno iščeš kandidata ;-) ! Samo za honorar se bo potrebno zdilat!

  7. 7 Človek Človek
    20:33 - 17.03.2009

    Pika povej ceno ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !