Arhiv za Marec, 2009

Immortal Beloved…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 23 Marec, 2009 avtor Človek

že nekajkrat sem si ogledal ta film, ki je posnet po biografskih zapisih in pismih, ki jih je Ludvig Van Beethoven namenil ženski, za katero ni znano kdo je. Pisma so našli po njegovi smrti v njegovi mizi, ob katerih je bila tudi njegova oporoka, v kateri zapušča vse svoje imetje in svojo glasbo.

Spodaj so prilepljena pisma v angleškem jeziku in v tem času jih dodajam kot poklon ljubezni, neuresničeni, boleči ljubezni, ki ne prizanese tudi tistim, ki jim je bilo dano, da se izrazijo na najlepši način, skozi glasbo.

Ps.: Ob branju priporočam predvajanje videa oz. skladbe v njem, ki se nahaja na dnu zapisa…

The First Letter

July 6, in the morning My angel, my all, my very self – Only a few words today and at that with pencil (with yours) – Not till tomorrow will my lodgings be definitely determined upon – what a useless waste of time – Why this deep sorrow when necessity speaks – can our love endure except through sacrifices, through not demanding everything from one another; can you change the fact that you are not wholly mine, I not wholly thine – Oh God, look out into the beauties of nature and comfort your heart with that which must be – Love demands everything and that very justly – thus it is to me with you, and to your with me. But you forget so easily that I must live for me and for you; if we were wholly united you would feel the pain of it as little as I – My journey was a fearful one; I did not reach here until 4 o’clock yesterday morning. Lacking horses the post-coach chose another route, but what an awful one; at the stage before the last I was warned not to travel at night; I was made fearful of a forest, but that only made me the more eager – and I was wrong. The coach must needs break down on the wretched road, a bottomless mud road. Without such postilions as I had with me I should have remained stuck in the road. Esterhazy, traveling the usual road here, had the same fate with eight horses that I had with four – Yet I got some pleasure out of it, as I always do when I successfully overcome difficulties – Now a quick change to things internal from things external. We shall surely see each other soon; moreover, today I cannot share with you the thoughts I have had during these last few days touching my own life – If our hearts were always close together, I would have none of these. My heart is full of so many things to say to you – ah – there are moments when I feel that speech amounts to nothing at all – Cheer up – remain my true, my only treasure, my all as I am yours. The gods must send us the rest, what for us must and shall be - Your faithful LUDWIG.

The Second Letter

Evening, Monday, July 6 You are suffering, my dearest creature – only now have I learned that letters must be posted very early in the morning on Mondays to Thursdays – the only days on which the mail-coach goes from here to K. – You are suffering – Ah, wherever I am, there you are also – I will arrange it with you and me that I can live with you. What a life!!! thus!!! without you – pursued by the goodness of mankind hither and thither – which I as little want to deserve as I deserve it – Humility of man towards man – it pains me – and when I consider myself in relation to the universe, what am I and what is He – whom we call the greatest – and yet – herein lies the divine in man – I weep when I reflect that you will probably not receive the first report from me until Saturday – Much as you love me – I love you more – But do not ever conceal yourself from me – good night – As I am taking the baths I must go to bed – Oh God – so near! so far! Is not our love truly a heavenly structure, and also as firm as the vault of heaven?

The Third Letter

Good morning, on July 7 Though still in bed, my thoughts go out to you, my Immortal Beloved, now and then joyfully, then sadly, waiting to learn whether or not fate will hear us – I can live only wholly with you or not at all – Yes, I am resolved to wander so long away from you until I can fly to your arms and say that I am really at home with you, and can send my soul enwrapped in you into the land of spirits – Yes, unhappily it must be so – You will be the more contained since you know my fidelity to you. No one else can ever possess my heart – never – never – Oh God, why must one be parted from one whom one so loves. And yet my life in V is now a wretched life – Your love makes me at once the happiest and the unhappiest of men – At my age I need a steady, quiet life – can that be so in our connection? My angel, I have just been told that the mailcoach goes every day – therefore I must close at once so that you may receive the letter at once – Be calm, only by a calm consideration of our existence can we achieve our purpose to live together – Be calm – love me – today – yesterday – what tearful longings for you – you – you – my life – my all – farewell. Oh continue to love me – never misjudge the most faithful heart of your beloved. ever thine ever mine ever ours

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Zakaj ne naredimo spremembe ali sreča je na strani hrabrih…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 19 Marec, 2009 avtor Človek

Včeraj je prijateljica potrebovala rahlo ˝brco˝ v rit, pa sem seveda priskočil na pomoč. Njena težava je namreč splošna, skupna večini ljudi, predvsem tistim, ki ostanejo v kalupu lastnih vzorcev in enoličnega življenja do konca, čeprav seveda nezadovoljna.

Rekla je: ˝Veš, jaz ne bi tega kar delam danes počela do konca življenja. Saj imam plane, vendar jih nikakor ne morem uresničiti.˝

Na hitro sem ji rekel, da smo vsi ljudje enaki, vsi imamo želje, težava je v uresničevaju le teh.  Zato sem potrepljal starejšo gospo pri semaforju, ter ji rekel, če ji lahko to potrdi. Seveda, tudi ta gospa, stara okoli 70 let je še vedno imela cilje, čeprav je uresničitev le teh daleč od realnega.

Pa me je vprašala kaj lahko stori. Poskusil sem ji razložiti brez ˝strokovnih˝ besed, kot bom tu naredil enako.

Človekovo dojemanje sveta je sila enostavno. Pred vsako spremembo njegova odločitev koleba med prihodnostjo, ki je neznanka in preteklostjo, ki pomeni varnost, saj ga je kolikor toliko varno pripeljala do točke na kateri stoji sedaj. To velja v vseh situacijah, od partnerskih vez, do služb in konec koncev do poletov na luno.

Vsakič ko želimo storiti nekaj novega, predvsem drastičnega se v nas eeeepojavi strah, ki nas na nek način paralizira in v misli se nam prikrade tisto preteklo, vendar zaradi selektivnosti spomina nerealno. Takrat se nam prikažejo zgolj pozitivne slike preteklosti, ki odločitev še bolj otežujejo. Miselni proces se giba med skokom v brezno in med mehko posteljo toplega doma. Tako kot vsako jutro, ko je treba vstati. In ker smo v osnovi bitja, ki počno stvari na liniji najmanjšega odpora, se v primeru, da nam je dovoljeno ostati še kako urico v postelji, raje odločimo za njo, kot pa da bi z veseljem skočili v ledeno jutro, ki lahko prinese nove težave ali pa nove dogodivščine. Vendar ker ne vemo ali nas čaka lepa dogodivščina ali dan prežet z grozotami, se tehtnica raje prevesi nazaj v preteklost.

To je miselni proces.

Pa vendar naše telo potrjuje to dogajanje. Kadar se človek odloči, da bo storil nekaj, česar ni vajen in kjer ni v prepričan rezultat, se iz nadledvične žleze sprosti večja količina adrenalina. Ta pospeši delovanje srca, ki posledično poveča pretok krvi, potenje in druge aktivnosti (kot rečeno se ne bomo spuščali v stroko), in možgani dobijo signal, da se nekaj dogaja in da obstaja nevarnost. Enak dogodek se zgodi, ko človek želi seči z roko v ogenj. Takrat se sproži alarm, ki zablokira analitično mišljenje in človek prične razmišljati nagonsko, kar pomeni, da bo roko kar hitro potegnil ven iz ognja, saj gre za samoohranitveni refleks. In tako se človek umakne iz situacije, telo se počasi umiri in funkcije se vrnejo na običajno delovno raven. Nekako podobno se zgodi v vseh primerih srečanja z novostmi, vendar so po navadi razlogi v ozadju drugačni. A v vsakem primeru je paralizator enak in gre za strah. Strah pred novostjo, zavrnitvijo, izgubo, čimer koli pač.

Tako to pač poteka v nas in je sila enostavno. Ne samo, da smo miselno naravnani k stalnicam in rutini, celo naše telo je ustvarjeno na ta način, da nam ne dovoljuje prevelikih skokov v neznano.

Ko se odpravimo storiti nekaj kar želimo, so dejansko vsi proti nam. In vse kar nam ostane je volja in zaupanje (ali vera), v tisto, kar mislimo, da je prav. A le ta mora biti izredno močna, točno tako velika, kot jo potrebujemo, da damo roko v ogenj.

No tako na čisto kratko, brez prevelikih strokovnih stvari, saj tiste ne zanimajo nikogar. Tiste ki pa jih, pa vedo kje poiskati…

Zato tudi velja Audaces Fortuna Iuvat!!!

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Navdih velikih besed in praznih misli…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 16 Marec, 2009 avtor Človek

Me sprašujejo, zakaj ne pišem. Ne vem, res ne vem. V bistvu ni nikakršnega razloga proti, ampak očitno tudi za ne. Mogoče sem padel ven, mogoče tudi ne.

O čem naj pišem? O življenju? Razpotju, kjer kaže, da se bom očitno prodal? Ampak ali nisem nedolgo nazaj zatrjeval, da tega ne storim? Pa gre res za prodajo? Ne vem. Vem le to, da se stvari spreminjajo, obračajo in da vzrtajati v ideji brez realnega izhoda ni ravno smiselno. Kdo mi bo sodil?

Pa vendar gre za močan izziv,  dejansko tako močnega, da se utegne zgoditi tisti – Be carefull what you wish for… Ampak to pomeni skreniti s poti, ali pa pot malce preoblikovati. Konec koncev kdo pravi, da so poti že začrtane? Vse skupaj je moja pot, polna preobratov in nikoli stalnica. Mogoče je to dobro, mogoče ne. Komu to mar.

Edina stalnica, ki me spremlja sedaj, je sedenje na klopi. Še vedno zahajam gledati v tisto reko in še vedno v pričakovanju gledam v njeno smer. Zadnjič je bila še posebaj lepa, ko sem jo ugledal. Pa čeprav vidno utrujena. Njene male gubice okoli oči so me dddkmalu ponesle v moj svet domišljije, kamor tako rad zaidem, da se ne izgubim. Nisem se je dotaknil. Ne želim, ali ne upam si. Da ne izgine. Kot privid, ki obstaja, dokler se ga ne zaveš. Ampak si pa želim. Želim si, da bi bila resnična, da bi se njen životec stisnil okoli mojega telesa, ko bi vesela priskakljala ali pa žalostno stopala. Pa vendar upam, da naju loči samo čas in le tega imam.

Veliko ljudi ne vidim več. Pa čeprav so bili dolgo časa del mene in jaz njih. Ostali so tam, vendar nikoli pozabljeni, kaj šele nedosegljivi. Zato jih povabim. Da jih vidim, da jih čutim. Ker jih potrebujem in ker me potrebujejo.

Razmišljam veliko. Vendar ne o svetu, ne o okolju, temveč o delu. O tistem, kar so mi naložili na pleča. O posledici velikih besed. Od mene zahtevajo, da postanem tisto, kar si želim. Da odločam in odločim. Čutim, da bi bil lahko kos izzivu, pa venar zaenkrat še nisem našel rešitve. A čas se izteka. Rešitev obstaja. Tu ni dvoma. Če jo ne najdem jaz, jo bo nekdo drug. In takrat bom vedel, da se usmerim drugam. Kamor koli.

Okolje v katerem se nahajm je čudovito. Tako tisto, kjer živim, kot tisto, kamor zahajam. Spoznavam veliko, učim se dovolj, vsak dan ima nek smisel. Vsaka ura težo. In tako se oglasim zopet, ko bo mimoidoči potreboval kovanec, ki mi ostane, ko kupim žeton za avtobus. In se odpeljem.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Trpljenje, ki ustvari biser…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi, Človek razmišlja dne 2 Marec, 2009 avtor Človek

Očitno pomlad ali pa kaj drugega resnično vpliva na moje dojemanje okolice. Celo v knjigah, ki niso leposlovne narave se mi pred oči prikazujejo tople besede, katere bi najraje pospremil z vonjem sveže odrezanih vrtnic.sss

Tako tudi v knjigi, ki je namenjena preučevanju simbolov in simbolizma poleg vseh drugih informacij naletim direktno na tisto, ki opisuje nekaj, kar bi enostavno lahko prilepil na prejšnjo objavo. Ali pa jo zgolj nadaljeval. Ampak mogoče bi bilo to že vse skupaj preveč, zato ostanem vsaj delno pri učenju.

Zakaj sploh raziskovati simbole? No recimo tako. Dnevno se srečamo z nešteto znaki, znamenji in drugimi slikovno besednimi zaznamovalci okolja. Na cestah nas recimo usmerjajo prometni znaki. Logo je znak proizvajalca. Na uradnih zapisih zapišemo svoj ˝znak˝. Sama umetnost je polna simbolike in simbolizma, pa tudi mitologija je ubesednjen simbol. Simbol je poln afektivnosti in dinamike, ki se ne da vedno do konca zajeti v misli ali besede. Sam simbol pa ima dve obvezni sestavini. Vidno zunanjost in prikrito resničnost. Po vidni zunanjosti slutimo globok notranji pomen.

Anton Trstenjak v svojem razmišljanju o človeku kot simboličnem bitju prične z besedami – Človek je bitje znamenj. Edino človek je simbolično bitje, ker edini simbole dojema in razlaga, njihove posamične dele postavlja skupaj tako, da ga nagovorijo in mu nekaj pomenijo.

No naj ne bom predolg, saj bo tisti, ki ga simboli zanimajo globje že poiskal le te, danes bom iz knjige Einführung in das Symbolvertändnis, avtorja Alfonsa Rosenberga prepisal zgolj en odstavek, ki se mi zdi skoraj prelep za razumevanje…

Biser je pojem za okroglo, mehko, svetleče, popolno. To je ssssposebna, iz morja porojena dragocenost. Njegova mati je školjka, iz katere trdote in tudi varovalne temnine je izstopil kot iskra svetlobe. Toda ta čista podoba je zasenčena s trpljenjem. Biser v bistvu povzroči tujek, ki je prodl v školjko in ga le ta obdaja s plastmi tenko nanešenega apna. V teh apnenih slojih svetloba mavrično spreminja barvo. Biser je potemtakem neskončno mila svetloba, ki je prešla v stalnost. Zato je v ozadju njegove čistosti in lepote vedno trpljenje.

Biser je simbol spreminjanja trpljenja v veselje in lepoto.

Nič ni bolj romantičnega od same narave…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,